Poceni ali zanič?

Na ministrstvu za javno upravo iščejo računalniško podjetje, ki naj bi prihodnja tri leta, predvidoma za okrog 11 milijonov evrov, vzdrževalo državno komunikacijsko infrastrukturo in uradnikom zagotavljajo prvo pomoč. To sicer ni nič posebnega – računalniška podjetja so uradnikom že doslej pomagala pri težavah z računalniki –, je pa tokrat zanimiv eksperimentalni način iskanja najboljšega ponudnika.

Ker gre za posebna znanja, kakršna imajo navadno le pooblaščeni zastopniki programske opreme, ki teče na državnih strežnikih, se ministrstvo doslej ni odločalo za javne dražbe z zniževanjem cen. Te so pri povpraševanju po intelektualnih storitvah v zakonu izrecno odsvetovane ali celo prepovedane. V 35. členu zakona o javnih naročilih recimo piše, da naročila, »ki vključujejo tudi storitve intelektualne narave… ne morejo biti predmet elektronskih dražb.«

A na ministrstvu so se tokrat odločili drugače; imeli bodo dražbo, pogoje v marca letos objavljenem razpisu pa so tako oklestili, da je mogoča celo sklenitev pogodbe s podjetji, ki imajo blokirane račune, ki zamujajo pri plačevanju socialnih prispevkov in podobno.

Na ministrstvu so pojasnili, da so to naredili zaradi večje konkurence: »Specifikacije so nastavljene tako, da se lahko na razpis prijavi več ponudnikov, kar se je na koncu tudi izkazalo. Na razpis sta se prijavila dva konzorcija, kar pomeni, da na trgu obstaja konkurenca ponudnikov tovrstnih storitev ... Obstoj konkurence omogoča dražbo in posredno zniževanje stroškov za državni proračun,« pravijo.

Miran Bostič, direktor Unistarja, enega izmed podjetij, ki se potegujeta za delo, odgovarja, da je sicer željo po večji konkurenci mogoče razumeti, »a predstavljajte si, da bi tako iskali najboljše državne uradnike«, pravi. Po njegovem je dražba pri intelektualnih storitvah dolgoročno »ubijalska«, s tem naj bi ministrstvo odpiralo vrata nelojalni konkurenci: »To pomeni, da moramo tekmovati s podjetji, ki imajo blokirane račune.« Tri podjetja, poleg Unistarja še Agenda Open Systems in Genis, so nedavno v pismu ministru Borisu Koprivnikarju celo zapisala, da je razpis prirejen in da so snovalci »podlegli pritiskom konkretnega ponudnika, ki je minimalni status pridobil marca 2015«.

Morda ima ministrstvo prav. Je pa vendarle zanimivo, da logika najnižje cene ne velja za nakup Microsoftovih programov. Ministrstvo za javno upravo se je letos poleti odločilo za največji nakup programov tega ponudnika doslej. V treh letih utegne država Microsoftu, recimo za 26 tisoč licenc za pisarniško zbirko Office, plačati okrog 20 milijonov evrov. Čeprav obstajajo druge, brezplačne možnosti. Zakaj? Zato, so v tem primeru trdili na ministrstvu, ker poceni ni nujno tudi najboljše.