Borut Mekina

18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Politika

Banka kriminalcev

Zadnja preiskava je pokazala, da je slaba banka zgolj kulisa za izčrpavanje državnega premoženja

Očitno se je stranki SDS v trenutku zamenjave oblasti, v začetku leta 2013, izjemno mudilo in očitno so si Månssona (levo) in njegovo podjetje Quartz+Co tako zelo želeli, da je bil Šircelj za to pripravljen tudi ponarejati akte. Dan za tem, ko je prisegla vlada Alenke Bratušek, torej 21. marca, je namreč Šircelj (desno) »tajno« odletel v Stockholm, kjer je obiskal podjetje Quartz+Co.

Očitno se je stranki SDS v trenutku zamenjave oblasti, v začetku leta 2013, izjemno mudilo in očitno so si Månssona (levo) in njegovo podjetje Quartz+Co tako zelo želeli, da je bil Šircelj za to pripravljen tudi ponarejati akte. Dan za tem, ko je prisegla vlada Alenke Bratušek, torej 21. marca, je namreč Šircelj (desno) »tajno« odletel v Stockholm, kjer je obiskal podjetje Quartz+Co.
© Borut Krajnc

Da je bila ustanovitev slabe banke (DUTB) rop stoletja, smo doslej zgolj sumili, ta teden pa je s hišnimi preiskavami pri bivšem, prvem vodji slabe banke, zdaj poslancu SDS Andreju Širclju, ta sum dobil tudi uradno naravo. Kriminalisti sumijo, da je Andrej Šircelj pomagal »oropati« državno premoženje prek Švedske. Preiskovalna sodnica Deša Cener v odredbi za preiskavo seveda ne piše o kraji, ampak o sumu »pridobitve velike premoženjske koristi«, ki naj bi jo naklepoma pomagal pridobiti prav Šircelj. Pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, piše sodnica, naj bi bile »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja RS«, uradni dokumenti naj bi bili ponarejeni oziroma antidatirani, Šircljevo delovanje pa »konspirativno«. Ni se mogoče ogniti vtisu, da je bila tudi ustanovitev slabe banke podobna nekemu drugemu projektu te stranke, namreč Patrii: v igri je spet Skandinavija, spet so tukaj »fiktivne« pogodbe, »tajni sestanki« in neformalni dogovori ter hitenje v trenutku, ko je drugo vlado Janeza Janše zamenjala vlada Alenke Bratušek.

Konkretno. Šircelj naj bi kot vodja slabe banke še z drugimi osumljeni oškodoval državo za skupaj 2,7 milijona evrov. Toliko so bile namreč vredne svetovalne pogodbe, ki jih je ob ustanovitvi slabe banke Šircelj pomagal skleniti s štirimi podjetji, s švedskim Quartz+Co, ameriškim Zolfo Cooper, nemškim Hansahandelshaus in slovenskim Odvetniki Šelih in partnerji, pri čemer je največji delež, 2,1 milijona, šel podjetju Quartz+Co. Šircelj naj bi še z drugimi osumljenimi iz tedanjega vodstva slabe banke, to je z Alešem Koršičem, Boštjanom Gjerkešem in Torbjörnom Månssonom, že ob sklepanju dogovorov vedel, da naročenih storitev ta svetovalna podjetja ne bodo opravila, da so torej pogodbe fiktivne, zgolj kulisa. Ne samo, da ne obstajajo dokazi o opravljenem delu, ampak so si bile pogodbe po »vsebini opravljenih storitev med seboj v bistvenem podobne«, je zapisalo sodišče. Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča, ki je na ta problem opozoril prvi in vložil tudi ovadbo, pa dodaja, da ga preiskava ne preseneča: »V svoji praksi še nisem videl tako obsežnih pogodb in hkrati tako pomanjkljive dokumentacije, pa sem pri svojem dosedanjem delu videl že marsikaj,« pravi.

DUTB ni samo zgrešen koncept, kot so že od začetka opozarjali strokovnjaki ali sindikati, ampak je institucija, zgrajena na kriminalnih osnovah, s pomočjo tedaj vladajoče politične stranke.

Še bolj zanimiv pa je politični vidik ustanavljanja DUTB, kot izhaja iz prvih ugotovitev preiskave NPU, dejanska kronologija, kot so jo kriminalisti, sodeč po ta teden objavljeni odredbi za preiskavo na sedežu stranke SDS, že rekonstruirali. Če se še spomnimo – v začetku leta 2013 se je druga vlada Janeza Janše zaradi znanega poročila protikorupcijske komisije o Janševem premoženju začela rušiti, Gregor Virant je koalicijo zapustil, 20. marca 2013 pa je prisegla nova vlada Alenke Bratušek. Doslej je veljalo, da je bila slaba banka ustanovljena 6. marca in da je do prve seje upravnega odbora prišlo 7. in 8. marca 2013, ko je bil za glavnega izvršnega direktorja izbran Šved Torbjörn Månsson, za glavnega svetovalca pri ustanavljanju DUTB pa podjetje Quartz+Co, katere solastnik je tedaj bil. A kriminalisti so ugotovili, da nekaj pri tej kronologiji ne more držati. Že zato, ker izmenjana elektronska pošta med člani upravnega odbora dokazuje, da so se usklajevanja o sklepih iz 6. marca odvrtela mnogo kasneje.

Očitno se je stranki SDS v trenutku zamenjave oblasti, v začetku leta 2013, izjemno mudilo in očitno so si Månssona in njegovo podjetje Quartz+Co tako zelo želeli, da je bil Šircelj za to pripravljen tudi ponarejati akte. Dan za tem, ko je prisegla vlada Alenke Bratušek, torej 21. marca, je namreč Šircelj »tajno« odletel v Stockholm, kjer je obiskal podjetje Quartz+Co. Podatke o tem letu je prikrival; parlamenta ni obvestil, da ga ni bilo, »ne razpolagamo s podatki, kje in kako je poslanec določenega dne izvrševal svojo poslansko funkcijo«, odgovarjajo, dokazila o povračilu stroškov za letalsko karto ni predložil, hotel Nobis v Stockholmu, kjer ga je prenočitev stala 300 evrov, pa mu je poravnal Månsson s kreditno kartico. Zakaj? »Ob tem ostaja dejstvo,« je zapisala preiskovalna sodnica Cenerjeva, »da odločitve o izbiri družbe Quartz+Co niso sprejeli neizvršni direktorji v okviru 1 seje«, ki naj bi bila 7. in 8. marca, »temveč je očitno dogovor s predstavniki družbe Quartz+Co sklenil… Andrej Šircelj v času svoje poti v Stockholmu«. In to nezakonito, kajti po 8. marcu, ko naj bi bil Månsson že imenovan, Šircelj te pristojnosti ni več imel, česar se je očitno tudi zavedal in je zato v Stockholm odšel inkognito.

Zakaj in kam je šlo 2,7 milijona evrov iz omenjenih nenavadnih svetovalnih pogodb, sklenjenih za namen ustanavljanja slabe banke, na katere sta sicer doslej že opozorila računsko sodišče in protikorupcijska komisija? Ena možnost je, da je Mänsson na ta način dobil še dodatne prihodke, zato da je sploh prišel delat v Slovenijo. Morda je rekel: poglejte, kakšno plačo imam tukaj, v svojem podjetju Quartz+Co na Švedskem, zakaj bi prišel delat za teh 20 tisoč evrov na mesec v Slovenijo? Toda podjetje Quartz+Co je v resnici Månssona zaposlilo tik pred tem, ko je dobil uradno ponudbo iz Slovenije. Tudi zaradi tega kriminalisti očitno sumijo, da je šlo v tem primeru za podkupnine ali provizije. V poslanski skupini SDS in na sedežu stranke so namreč minuli teden iskali tudi »dokaze, iz katerih bo razvidna delitev premoženjske koristi družbe Quartz+Co«, in dokaze o porabi denarja, »ki so jih porabili osumljenci in njihovi družinski člani, v povezavi z navedenimi pravnimi in fizičnimi osebami oz. v povezavi z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami«, kot piše v odredbi. Z drugimi besedami, policija sumi, da so si denar iz fiktivnih svetovalnih pogodb pri ustanovitvi slabe banke, na podlagi dogovorov, sprejetih »na nekih vzporedno izpeljanih forumih«, vpleteni med seboj razdelili.

Obrambni zid pred sedežem stranke SDS:  »Ne dotikajte se naših strežnikov!«

Obrambni zid pred sedežem stranke SDS: »Ne dotikajte se naših strežnikov!«
© Borut Krajnc

DUTB ni samo zgrešen koncept, kot so že od začetka opozarjali strokovnjaki ali sindikati, ampak je institucija, zgrajena na kriminalnih osnovah. Pri čemer v tej kriminalni združbi ne gre le za zasačenega Širclja, ampak za celotno stranko. Zdaj je postalo tudi jasno, od kod stranki SDS takšna izjemna motivacija pri ustanavljanju slabe banke. Spomnimo se samo, kaj se je zgodilo nekaj mesecev pred Šircljevo potjo na Švedsko: Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije je takrat vložil pobudo za razpis referenduma o slabi banki, nakar se je 36 podpisanih listov od skupaj 400 »izgubilo«. Krivca sicer nikoli niso našli, je pa dejstvo, da je pri projektu miniranja referendumske pobude takrat sodeloval tedanji notranji minister Vinko Gorenak. Njegovo ministrstvo je tedaj o domnevno premalo zbranih podpisih sindikat obvestilo tako pozno, nekaj ur pred potekom roka, da ti niso mogli več zbrati še nekaj dodatnih podpisov. A se je kasneje, ob preiskavi izkazalo, da so v resnici na Gorenakovem ministrstvu zavlačevali štiri dni. Niti referendum stranki SDS ob ustanavljanju slabe banke ni bil nedotakljiv.

Seveda pa glavni problem pri tem kriminalnem ozadju ni zgolj teh 2,7 milijona evrov – to je zgolj napitnina v primerjavi z nekaj milijardami evrov, ki smo jih zaupali tej instituciji. Če uporabimo besednjak iz že omenjene sodbe odredbe, celotna DUTB je »zgolj kulisa za izčrpavanje premoženja RS«, ustanovljena prek »fiktivne« pogodbe in na podlagi »tajnih sestankov«. Prvič, DUTB lahko kot edino državno podjetje sklepa pogodbe s podjetji, katerih premoženje ni znano. Zato lahko imajo skladi, ki zadnje leto podpisujejo pogodbe s slabo banko, sedeže v davčnih oazah. Drugič, ob ustanavljanju DUTB so bila namenoma izključena določila zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, med drugim tudi zato, da je Šircelj sploh lahko bil imenovan v upravni odbor. In tretjič, celotni sistem prenosa slabih terjatev na DUTB je bil že od vsega začetka oblikovan tako, da se bo državno premoženje, torej deleži podjetij, podjetja in njihovi krediti, preprodajalo z ogromnimi popusti, pri čemer bodo lahko v javnosti ti posli prikazani kot velik poslovni uspeh.

Kriminalisti sumijo, da so si denar iz fiktivnih svetovalnih pogodb pri ustanovitvi slabe banke, na podlagi tajnih dogovorov, vpleteni med seboj razdelili.

Kako deluje DUTB, lahko ilustriramo z zgodbo o poskusu prenosa podjetja T-2 na slabo banko, ki sta nam jo potrdila dva vira. Posojila T-2 so znašala več kot sto milijonov evrov in T-2 se je pred tem z bankami upnicami dogovoril, da bo v petih letih vrnil polovico, torej okrog 50 milijonov evrov. Nato pa je v igro vstopila DUTB in poskušala družbo poslati v stečaj. Vzporedno s tem naj bi na DUTB potekal sestanek z morebitnim kupcem, ki je za podjetje ponujal sprva okrog 25 in nato okrog 35 milijonov evrov takoj. Glavni pogajalec naj bi bil potem sestanek med ekipo slabe banke in kupcem prekinil in pogovor nadaljeval individualno, s predstavnikom kupca – slovenskim posrednikom. Temu je bilo sporočeno, da lahko podjetje kupi celo s popustom, a pod pogojem, da kupec pred transakcijo nakaže večjo količino denarja nekaterim londonskim svetovalnim podjetjem. Posel seveda ni uspel, nedavno je ustavno sodišče tudi prekinilo stečajni postopek T-2, a ironija sistema slabe banke je, da če bi bil tako zamišljen posel tudi zares dokončan, bi ga lahko vodstvo slabe banke predstavilo kot uspeh, nemara celo kot osvoboditev Slovenije iz primeža gospodarske krize.

Tako, recimo, kot je vodstvo slabe banke v začetku tega leta predstavilo prodajo svežnja terjatev do družb Autocommerce (ACH), Polzele, Elana in Adrie Airways, ki ga je kupila največja ameriška banka Bank of America Merrill Lynch. »Z vstopom tako kredibilnega in finančno močnega mednarodnega investitorja v Slovenijo se je pomembno povečalo zaupanje potencialnih investitorjev v Slovenijo kot državo, ki je odprta za vstop tujega kapitala,« je tedaj dejal že bivši glavni izvršni direktor Torbjörn Månsson. A že čez mesec dni se je opisani manever pokazal v povsem drugačni luči. DUTB, katere glavna naloga naj bi bilo prestrukturiranje podjetij, je bila v tej igri le eden od posrednikov. Opravila je najlažjo možno nalogo. Sveženj terjatev je prodala drugemu posredniku (Bank of America Merrill Lynch), ki jih je že čez nekaj tednov prodal tretjemu posredniku, ruskemu skladu tveganega kapitala VR Capital, s čimer je slaba banka Slovenijo verjetno oškodovala za okrog 25 milijonov evrov (brez obresti). Toliko je namreč znašal »popust« pri prodaji terjatev do ACH, ki niso bile problematične.

Vse to ne morejo biti niti spodrsljaji ali naključja, tako kot tudi Månsson s svojim podjetjem Quartz+Co ni v slabo banko prišel na podlagi nekakšnega mednarodnega natečaja. Šlo je za načrt. Projekt ustanovitve slabe banke je na ministrstvu za finance začel Janez Šušteršič, ki je še pred Quartz+Co pri ustanavljanju slabe banke najel londonsko svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners (ERC). To je leta 2012 za delo v Sloveniji dobilo kar 2,5 milijona evrov za pregled poslovanja slovenskih bank. ERC je že tedaj s pomočjo svojega podjetja iz davčne oaze St. Kitts & Nevis želel v Luksemburgu ustanoviti sklad za nakup slovenskih slabih terjatev, torej ravno teh, ki naj bi bile domnevno ničvredne. ERC se je potem umaknil, a zaposleni v ERC so se vrnili nazaj prek Månssonovega podjetja. Recimo, eden izmed skupine svetovalcev Quartz & Co, ki dela v Sloveniji, je Šved Per Anders Fast, ki je bil pred leti glavni izvršni direktor ERC. Eden izmed Šušteršičevih kolegov, ki je sprva želel sodelovati pri prodaji slabih terjatev, to je Stojan Nikolić, pa je kasneje dobil službo v Holdingu slovenskih elektrarn (HSE). Ki ga še vedno vodi član SDS Blaž Košorok.

Vse to je aktualni vladi pod vodstvom Mira Cerarja znano. Kar preseneča, je izredna pasivnost ali celo bogaboječnost pred odločnejšo intervencijo. Šircelj, kot kažejo dokumenti, je očitno hitel v Stockholm – a mu ne bi bilo treba, kajti marca imenovana vlada Alenke Bratušek ga je potem zaradi nezdružljivosti poslanske funkcije iz upravnega odbora DUTB razrešila šele septembra 2015. In tudi ko je Cerarjeva vlada pred meseci razrešila Månssona in Larsa Nyberga, je to storila domnevno zaradi njunih previsokih izplačanih plač oziroma neupoštevanja vladne plačne politike. Ali kot je dejanje komentiral predsednik računskega sodišča Vesel: »Najlažje je reči, da so problem plače, a mislim, da bi med razloge za razrešitev morali dati tudi tisto, kar piše v naših poročilih. Kot so nesprejemljive svetovalne pogodbe, zaradi katerih smo naznanili sume kaznivih dejanj. Pa še nekatera nova dejstva, povezana z upravljanjem terjatev, o katerih zdaj na računskem sodišču pišemo poročilo.« Ali ni že čas, da politika razmisli o ukinitvi slabe banke, konec koncev imamo sedaj že dve podobni instituciji, poleg DUTB še državni holding (SDH)?

Glavni problem pri tem kriminalnem ozadju ni zgolj teh 2,7 milijona evrov – to je zgolj napitnina v primerjavi z nekaj milijardami evrov, ki smo jih zaupali tej instituciji.

Zaradi bogaboječe politike do DUTB, ki je očitno dojeta kot nadzorni organ institucij trojke, sedaj zmaguje zlagana interpretacija, da slaba banka v Sloveniji »deluje dobro«, kot je pred mesecem dejal finančni minister Dušan Mramor. Janez Janša je minuli teden dejal – in potem je to postala v javnosti glavna zgodba –, da je zadnja kriminalistična preiskava namenjena zgolj diskreditiranju SDS in »preusmerjanju pozornosti pred nedeljskim referendumom o noveli zakona o zakonski zvezi«. Osumljeni Šircelj je odstavitev Månssona in Nyberga oktobra letos komentiral, da želijo nekateri »tujce izgnati« iz slabe banke, ker se ti niso uklonili pritiskom večjih poslovnolobističnih skupin, katerih namen je po čim nižji ceni pridobiti premoženje oziroma podjetja DUTB. Slika je zdaj popolnoma pervertirana. Slaba banka je za nekatere celo sinonim »odpiranja« Slovenije v svet, sinonim za strpen odnos do tujcev ali mednarodnih tujih naložb.

Ali, kot je oktobra, ob vladnem odstavljanju Månssona in Nyberga, na novinarsko vprašanje odgovoril drug glavni akter ustanavljanja slabe banke, Finec Janne Harjunpää, projektni menedžer na DUTB, ki za 80-odstotni delovni čas dobiva več kot 20 tisoč evrov na mesec: »Kaj potem sploh počnem tukaj? Ne morem biti vaš borec za svobodo, poiščite svoje Che Guevare.« Doslej je veljalo, da se borci za svobodo tipa Che Guevara borijo za pravice izkoriščanih, najbolj zatiranih in šibkih. V Sloveniji je očitno obratno. Tukaj se heroji, osamljeni jezdeci borijo za kapitalsko najmočnejše, ki se jim domnevno godijo največje krivice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.