Janko Lorenci

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Svet

Angela Merkel

Hči za socializem navdušenega pastorja, ki se je iz Hamburga preselil v Vzhodno Nemčijo, je kanclerka postala po spletu naključij. Danes je prva političarka sveta.

Dobrota: S sirskim beguncem v Berlinu

Dobrota: S sirskim beguncem v Berlinu
© Profimedia

Kanclerka je že deset let in vse do begunske krize se je zdela večna. Številni državni voditelji so se med njenim kanclerstvom pojavili in izginili, vztraja samo še Putin. Najbrž bo izboljšala rekord Margaret Thatcher, ki je bila do zdaj voditeljica z najdaljšim stažem v Evropi. Večkrat je bila razglašena za najvplivnejšo žensko na svetu. Vzpenjala se je skupaj z Nemčijo in k temu veliko tudi prispevala – v dobrem in slabem. Angela Merkel ni ženska iz enega kosa, njena Nemčija pa še manj.

Vzpon do polhegemona

Država je še pred dobrim ducatom let veljala za evropskega bolehneža, velikega, a vkovanega v stagnacijo. Potem je pod socialdemokratom Schröderjem izpeljala neoliberalne reforme (znižanje plač, socialnih izdatkov itd.) in si nekorektno, ne da bi se menila za druge članice EU, pridobila konkurenčno prednost. Seveda so pri tem sodelovale tudi stare nemške kvalitete: delavnost, dobra organiziranost, intenziven socialni dialog, to, da je država v nasprotju s tekmicami obdržala močno industrijo. Druge velike članice se njeni »politiki siromašenja sosedov«, ki je pomagala zanetiti kasnejšo evrokrizo, niso uprle.

Merklova ni imela s Schröderjevimi reformami nič, s krizo iz leta 2008 pa veliko. Uniji je vsilila politiko zategovanja pasu in oholo privijala ne samo Grčijo, ampak tudi Pariz, Rim, Madrid ..., kar je tem članicam prineslo dodaten zaostanek za Nemčijo. Ker je bila velika izvoznica blaga in kapitala, je bila tudi velika upnica, in v krizi postanejo upniki nesorazmerno močni, dolžniki pa še posebej ranljivi. To sta najbolj boleče občutili Grčija in Siriza, ki jo je Nemčija s složno podporo eujevske družine eksemplarično ubila, da se alternativni virus ne bi širil po celini. Kanclerkina terapija za evrokrizo je bila v osnovi skrajno preprosta – postanite taki, kot je Nemčija. Če tega ne zmorete – vaša stvar.

To je bilo egoistično soliranje v skupnosti, ki dolgoročno ne more preživeti brez elementarne solidarnosti med članicami. Nemčija se je tako na hitro dokopala do velike (pre)moči, toda cena za to je bila visoka. EU se je izrazito razklala na sever in vedno bolj zaostajajoči jugovzhod. Razbohotil se je nacionalizem, za velike članice so začela odkrito veljati ena, za šibke pa druga pravila. Zlasti v bolj prizadetih državah sta se razraščali revščina in neenakost, vzniknile so politične alternative, naraščala pa je tudi moč populistov in skrajne desnice. Prostor zmernih strank se je skoraj povsod krčil. Ta proces se nadaljuje.

A presenetljivo: Nemčija si s Schröderjevimi neoliberalnimi reformami in ravnanjem Merklove med krizo v resnici ni zelo pomagala. Pogled na zadnjih 20 let pokaže presenetljivo mršav, zgolj primerjalno uspešen gospodarski razvoj – gospodarstvo, produktivnost in naložbe so rasli zelo počasi. Toda uradna Nemčija to skoraj stagnacijo olepševalno opisuje kot stabilnost, stabilnost pa je za Nemce, zgodovinsko prestrašene zaradi inflacije, izrazito pozitiven pojem, enakovreden disciplini in redu. Ljudstvo in glavnina medijev evfemizem sprejemata, pač tudi zato, ker je kriza drugje v EU hujša. Naciji, ki je bila po dveh izgubljenih vojnah povsem na dnu, pa prinaša zadoščenje tudi obnovljena nemška moč.

Z ekonomsko močjo je rasel tudi politični vpliv. Za tem procesom, ki ga pooseblja Merklova, se zelo verjetno skriva skrbno premišljena strategija vse samozavestnejše države, ki je – zlasti pri Grčiji – pozabila na moralni dolg iz časov po drugi vojni, ko so ji odpustili velikanske dolgove, ji s tem omogočili okrevanje in verjetno preprečili nastanek nove tiranije. Nemčija je zdaj normalna evropska država, se pravi država, ki bolj ali manj misli zgolj nase. Vedno odkriteje kaže voljo po dominaciji in pri tem pogosto prenapenja lok. Ta čas je Berlin v bistvu edina res suverena prestolnica v EU – nič pomembnega se ne zgodi brez njegovega soglasja, še manj proti njegovi volji. In Berlin je predvsem Merklova.

Na drugačno nemško samodojemanje opozarjajo tudi številni Nemci. Filozof Jürgen Habermas svari, da se država ne sme vdati fantazijam o polhegemonističnem statusu v EU – to bi bila zanjo usodna skušnjava. Zato se zavzema za hitro vzpostavitev nadnacionalne demokracije, za politično unijo. Toda stvari gredo v nasprotno smer. Nezaupanje med državami, v EU in samo idejo združene Evrope je veliko in politična unija je ta čas nemogoča ali pa mogoča kvečjemu v zelo pomanjšani EU, v kateri bi bila Nemčija ne polhegemon, ampak hegemon.

Hkrati z Nemčijo se je spreminjal evropski odnos do nje. Občudovanje, zavist, tudi spoštovanje je polagoma spodrival strah. Iz zgodovinskih razlogov vlada do te države z 80 milijoni prebivalcev in skoraj 3000 milijardami evrov BDP pritajeno nezaupanje. V finančni krizi je ravnanje Nemčije obudilo stare strahove, da se bo, kot se reče, zgodila germanizacija Evrope, ne pa evropeizacija Nemčije. Dobršen del Evrope je prepričan, da je Nemčija že postala polhegemon, pozabila na solidarnost in si sploh ne prizadeva več za podobo blagega velikana, za kar se je trudila vrsta kanclerjev. Kot da bi se ravnala po starem latinskem izreku: naj me sovražijo, dokler se me bojijo. Ta slaba podoba Nemčije je morda eden od razlogov za kanclerkino vedenje v begunski krizi, čeprav se sumi in strahovi nanašajo ne toliko na Merklovo osebno, ampak predvsem na Nemčijo kot tako. Kar bi pomenilo, da ima tujina voditeljico za boljšo od njene države.

Kanclerkina terapija za evrokrizo je bila v osnovi skrajno preprosta – postanite taki, kot je Nemčija. Če tega ne zmorete – vaša stvar.

Deutschland zuerst

Merklova, hči za socializem navdušenega pastorja, ki se je iz Hamburga preselil v Vzhodno Nemčijo, je kanclerka postala po spletu naključij. Po združitvi Nemčij se je kot politična novinka včlanila v CDU in bila izvoljena v parlament. Takratni kancler Kohl jo je imenoval za ministrico, med drugim zato, ker se ni zdela resna politična tekmica. Po njegovi upokojitvi leta 1998 je vodenje CDU prevzel Wolfgang Schauble, sedanji zloglasni finančni minister, in tako postal tudi kanclerski kandidat. Vendar se je skupaj s Kohlom zapletel v škandal s financiranjem stranke in odstopil. Nobeden od prvakov CDU ni hotel prevzeti vodenja stranke in tako je njena predsednica, nato pa še kanclerka postala Merklova.

V kaj se je razvila, kaj od tistega, kar je v resnici, si je dovolila pokazati. V času nastopaških, gromovniških, vase zaljubljenih, a zvečine plitvih politikov osebno zbuja naklonjenost; ne sili se v sprednje, ne služi promociji same sebe, ampak svoji državi – Deutschland zuerst. Odločilna za njeno dolgo politično preživetje je sposobnost, da v vsakem položaju ostane mirna in zbuja videz neomajne kompetentnosti. Je pragmatična, a tudi dosledna, zagrizena in vztrajna.

Postala je stalnica, brez katere si Nemci težko predstavljajo (politično) življenje. Povzemamo nekaj opisov nemških novinarjev, ki naj bi jo najbolje poznali. Na začetku kariere je, vprašana, o čem sanjari, odgovarjala, da bi se odselila v Ameriko, postala pedagog, ostala vse leto v postelji, čakajoč na naslednjo veliko stvar. Zdaj si osebno ne pusti več blizu in njen večni odgovor na vprašanje, zakaj vztraja tako dolgo, se glasi: uživam v delu kanclerke. Najbrž res uživa. Njen idealni delovnik je tak: vsako jutro ob osmih v pisarni, nato 16 ur drug za drugim sestanki v 20-minutnih presledkih. Zdi se neskončno potrpežljiva, to je smrtonosno orožje za celonočna bruseljska vrhunska srečanja, ki kot da so izumljena nalašč zanjo. Njeno orožje je tudi ljubezen do podrobnosti, drobnega tiska – ki si ga zapomni. Rada ima kompromise, rada prepriča, ne porazi. Na rojake se vedno obrača pomirjujoče: poskrbela bom, da bo vse v redu. K podobi njene pomirjujoče stalnosti spada tudi večno enaka garderoba, hlače in jakna, včasih živih barv.

Dve krizi, dva obraza

Ta domnevno do konca predvidljiva oseba je v obeh velikih krizah, finančni in begunski, igrala zelo različni vlogi. V finančni krizi je domovini prislužila glas ošabne, sebične Nemčije, ki je spravila v nesrečo in trpljenje celotna prebivalstva. S finančnim ministrom sta s pridom uporabljala stereotip o lenih Grkih in marljivih Nemcih, da sta laže izvajala trdo politiko do Grčije, pokončala alternativno Sirizo in rešila nemške banke. Kaj se dogaja z navadnimi Grki, ju ni brigalo.

V begunski krizi se je pokazala čisto drugačna, osupljiva Angela Merkel, podobno kot leta 2011, ko se je po Fukušimi odrekla jedrski energiji in tako nastopila proti strankini liniji. Pokazala je, da ni samo stroj za pridobivanje koristi za Nemčijo, da njen na trenutke mili obraz morda ni samo krinka. Ko je pregovarjala nasprotnike širokosrčnega sprejemanja beguncev, je izrekla zanjo nenavadno čustven stavek: »Če se moramo opravičiti, ker v izrednih razmerah pokažemo prijazen obraz, potem to ni več moja domovina.« Dolgo je vztrajala pri politiki odprtih vrat za priseljevanje, govorila zmogli bomo, prepričevala vedno številnejše vrste tistih, ki so zahtevali, da se meje zaprejo ali krepko priprejo. Še nikoli v karieri ni pokazala toliko čustvenosti in vztrajnosti v položaju, za katerega je bilo vnaprej jasno, da se ji bosta v njem prej ali slej uprla javno mnenje in večina politike vseh barv, tudi lastna stranka. Toda ko je pritisk postal premočan in tako rekoč vsesplošen, je začela popuščati in priseljevanje omejevati. Zdaj napoveduje občutne omejitve. A vmes je v deželo spravila okrogel milijon beguncev, ki bodo v njej v glavnem tudi ostali.

Kaj vse jo je vodilo pri tej nepričakovani preobrazbi, če je to res bila preobrazba, ni jasno. Gotovo tudi sočutje, »človekoljubni imperativ«, kot se je izrazila. Poleg tega pa najbrž še marsikaj: odpor do zaprtih mej, rojen v njeni vzhodnonemški mladosti, hotenje, da bi popravila potemnjeno nemško podobo v Evropi, razmislek o beguncih kot potrebni delovni sili in demografski injekciji državi, ki ji napovedujejo krepko upadanje prebivalstva. Morda se je nadejala Nobelove nagrade za mir. Morda je hotela predvsem poudariti, da nova, vedno močnejša Nemčija ne popušča in ne sme popuščati staro-novemu rasizmu.

Kakorkoli, z zagnanostjo in plavanjem proti toku je – to so te paradoksne situacije – dosegla v marsičem prav nasprotne učinke od tistih, ki jih je hotela. Prvotne množične dobrodošlice beguncem so se kmalu pomešale s sovražnimi odzivi v ljudstvu in politiki. Njihova moč opozarja. Priseljenski val je po vsej celini, ne samo v Nemčiji, zbudil ksenofobijo, rasizem, sebičnost in razgalil, kako nesolidarna, hladna, razmajana je EU. Povsod je okrepil populiste in skrajno desnico in povzročil zapiranje pred priseljevanjem. Ta dejstva bo pri priseljevalni politiki treba hočeš nočeš upoštevati, sicer nas čaka vladavina skrajnežev, celina pa se bo zaprla kot školjka.

Hkrati je Nemčija tako rekoč edina v Evropi vsaj začasno pokazala odprtost in širino. Še vedno je tudi edina velika država, v kateri skrajna desnica ni res močna. Motivi Merklove v begunski krizi pa navsezadnje niti niso pomembni in za njihovo pravo mešanico ne bomo nikoli vedeli. A žalostno in ironično je, da se njeno najširokosrčnejše ravnanje obrača proti njej – izgubila je precej naklonjenosti volivcev –, pa tudi proti Evropi, kakršna naj bi bila.

Že poslikana platna

Vloge in vpliva voditeljev na tisto, kar vodijo, ni mogoče nikoli do konca izmeriti; vplivanje je vedno obojestransko. Merklovi morda pripisujejo več vpliva, kot ga ima v resnici. Gor gotovo ne premika, v bistvu slika na stara, poslikana platna, se prilagaja velikim gibanjem in jih pospešuje. To je slabo, saj so ta gibanja v glavnem slaba. Zato je Nemčija vedno bolj razslojena, zato bolj ali manj slepo sledi Ameriki, zato si je z naglim gospodarskim in političnim vzponom v zadnjem ducatu let glede na druge članice pridobila lepo prednost, a kot smo videli, bolj malo pospešila svoj razvoj. Predvsem pa je škodila EU, tudi zanjo osnovnemu okolju, v katero med drugim usmerja polovico izvoza.

Hkrati kanclerka Nemčijo navznoter in navzven ohranja kolikor toliko zmerno, in to je za Evropo velika stvar. Najmočnejšo članico EU vodi nadpovprečen politik, v marsičem zaslužen, a dvorezen. Zaslužen glede beguncev in odprtosti, zaslužen zaradi onemogočanja starih nemških demonov in za to, da vendarle ni popolnoma razgradil znamenitega renskega (socialno-tržnega) kapitalizma. V celoti gledano Merklova ohranja Nemčijo v nesporno demokratičnem stanju. Pri beguncih, tej njeni specifični kombinaciji humanitarnosti in utilitarnosti, je pokazala celo veličino.

Če bi se v Nemčiji v kratkem zgodil hud teroristični napad, bi po Merklovi padli z vseh strani, češ, krivi so teroristi, ki so se skrivali med begunci, ti pa še kar prihajajo. Tako ali drugače, večna kanclerka zaradi begunske krize ni več nesporna voditeljica. Stranko vodi slabi dve desetletji, državo deset let in morda so se je volivci počasi vendarle naveličali. V ozadju čakajo na svoj trenutek mladi politični volkovi. Populisti in desni skrajneži pritiskajo. Evropa čuti do nje odpor. Dolgotrajne ljubezni med njo in ljudstvom je verjetno konec.

A veliko bolj zaradi begunske krize, v kateri je ravnala dobronamerno, kot zaradi utirjanja Nemčije v neoliberalni kapitalizem. Stephan Hebel o tem pravi: »Še nikoli v dolgoletnem političnem opazovanju nisem videl tako kričečega nasprotja med podobo neke politične osebnosti in njeno resnično vlogo. Še nikoli se ni nobenemu nemškemu politiku posrečilo, da bi tako dosledno ravnal v škodo večine in hkrati užival njeno naklonjenost.«

Preostra, preenostranska sodba? Večini Nemcev se zdi, da kanclerka še vedno zastopa interese vseh slojev prebivalstva in ravna neideološko. A Hebel ima najbrž bolj ali manj prav; Merklova je ujetnik, pospeševalec in hkrati izvoznik neoliberalizma. Vendar se tudi tu prilagaja. Po volitvah 2005 je zaradi mršavega volilnega uspeha naglo razblažila svoj trdi neoliberalni program, stranko pa napravila bolj sredinsko. Gledano od daleč ni voditeljica, ki bi lahko svojo državo in Evropo iztrgala iz škodljivega glavnega toka. A znotraj vsega tega vendarle pooseblja neko zmernost, stabilnost, zanesljivost, dobrodejno za te viharne čase.

Zato je predvidljiva, nepredvidljiva in včasih tudi protislovna. V bistvu je vedno nekaj vmes. Da je le ne bi zamenjal kak prikriti norec.

Tvorba divjih prelomov

Ta čas prvič resno grozi, da lahko EU razpade ali se tudi formalno razdeli. To bi bila zgodovinska (so)krivda Merklove, ki bi izbrisala vse njene zasluge in vrline. Zdaj je nekoliko oslabljena, a če bo hotela, ima še vedno dovolj avtoritete, njena država pa moči, da lahko prepreči najslabši razvoj. Toda za to bi bilo potrebnih veliko samokorektur. Vsekakor je Nemčija za prihodnost Evrope in EU dobesedno usodna. Če bi se pogreznila v predvojno stanje, bi bila ogrožena vsa celina, če bi postala socialistična, bi ji sledila polovica Evrope. Če bo vse ostalo po starem, bo to nadaljnje mrcvarjenje EU, ki navsezadnje škodi tudi Nemčiji.

Položaj se zdi mračen. Imamo bolno EU, ki jo najeda strupena kombinacija neoliberalizma, nacionalizmov in razvojnih razlik, v njej pa kočljivega polhegemona. Kočljivega tudi zato, ker gre za fascinantno državo z begajočo preteklostjo, polno divjih prelomov. To ni jamstvo za stabilno prihodnost. V zadnjih sto letih je imela Nemčija pet skrajno različnih držav, identitet, mej: cesarstvo, Weimarska republika, Hitlerjev čas, Nemčija v dveh kosih, ponovno enotna država. Nemci tudi zato tako povzdigujejo stabilnost, red, disciplino, sveto trojico, ki jo s svojim mirom, zunanjostjo in delovanjem, kolikor je dostopno javnim očem, vsaj deloma pooseblja prav Angela Merkel. Toda ta zunanji mir, kot rečeno, v marsičem ustvarja globinski nemir.

Na skupinskih slikah evropskih voditeljev bi Merklovo, če ne bi imela svoje obvezne uniforme, navadno težko opazili. Tudi sicer se ne sili v ospredje. Zdi se prilagodljiva, nedogmatična, trdna, zna poslušati. Vendar je hkrati nekako brez korenin. Njena podoba ostaja nejasna. Od vsega je nekaj vedno samo po malem, le deloma. Zato je predvidljiva, nepredvidljiva in včasih tudi protislovna. V bistvu je vedno nekaj vmes. Kakršnakoli je v resnici, molimo, da je ne bi zamenjal kak prikriti norec. Ali da bi politika takega kalibra in tolikšne predanosti domovini dobila Slovenija.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.