Bernie Sanders, prvi socialist

Demokratski predsedniški kandidat, ki je letos poskrbel, da je socializem v Ameriki postal tako kul kot še nikoli

Američane so nedavno v javnomnenjski anketi (Public Policy Poll) spraševali, ali bi podprli takojšnji letalski napad na muslimansko državo Agrabah. In glej no, kar 30 odstotkov republikanskih volivcev in 41 odstotkov tistih, ki bi volili Donalda Trumpa (če bi bile ameriške predsedniške volitve zdaj), je odgovorilo DA. Podpiramo letalski napad na Agrabah! Zbombardirajte Agrabah – nemudoma! Pošljite ga nazaj v kameno dobo! Ironija je kakopak v tem, da Agrabah v resnici sploh ne obstaja – to je le fiktivna muslimanska dežela iz slovitega Disneyjevega animiranega filma Aladdin.

Kaj to pomeni, je na dlani: lep kos republikanskih in Trumpovih volivcev bi zdajle vojno mirno napovedal fikciji. Bombardiranje fikcij? Nič posebnega pravzaprav: republikanski volivci, ki bi nemudoma napadli fikcijo (le 13 odstotkov jih bombardiranja Agrabaha ne bi podprlo!), niso padli daleč od drevesa. Tudi republikanski predsedniški kandidati so namreč v zadnjem letošnjem TV-soočenju o fikciji govorili, kot da res obstaja. In o tej fikciji so se celo prepirali. Pazite: na dolgo in široko so razpravljali o tem, kako sta napadalca, ki sta 2. decembra v San Bernardinu pobila 14 ljudi, teroristični »džihad« snovala in skovala na socialnih omrežjih (Facebook ipd.), pred očmi javnosti, a jima FBI ni nič mogel, ker Obamova administracija – zaradi »politične korektnosti« – ne pusti takšnih posegov v zasebnost. A kot se je izkazalo, je bila to le fikcija – zakonca Syed Rizwan Farook in Tashfeen Malik napada nista niti kovala niti snovala na socialnih omrežjih. Pa vendar so republikanski predsedniški kandidati mirno in na ves glas – kot bombniki – grmeli in polemizirali o povsem navadni fikciji. Jasno, izgubila je fikcija.

Leto 2015 je bilo leto, ko z republikanskimi predsedniškimi kandidati niso mogle tekmovati niti fikcije. Pomislite le na Donalda Trumpa, republikanskega predsedniškega kandidata št. 1, ki izgleda kot fiktivni predsedniški kandidat. Še več, Trump izgleda tako fiktivno, da bi ga še celo v fiktivni deželi izvolili le fiktivni volivci. Le v fiktivni deželi bi ljudje za predsednika izvolili človeka, ki bi vse Mehičane razglasil za kriminalce, posiljevalce in morilce in ki bi rekel, da bi, če bi bil izvoljen, deportiral vse ilegalne – »nedokumentirane« – priseljence (11 milijonov!) in vse sirske begunce, ki jih je dežela sprejela v mandatu prejšnjega predsednika. Obenem bi za vse muslimane vpeljal strog nadzor, zaprl vse mošeje, dal pobiti družine vseh teroristov in muslimanom prepovedoval vstop v deželo. Tako govorijo le fiktivni liki – in Trump. Trump je rekel vse to. Tudi to, da bi dal pobiti družine vseh teroristov (kar seveda pomeni, da bi moral dati zdajle ubiti polletno hčerko zakoncev, ki sta zagrešila pokol v San Bernardinu) in da bi muslimanom prepovedal vstop v Ameriko (kar seveda pomeni, da Savdijci, Katarci, Kuvajtčani in drugi ameriški arabski zavezniki ne bi več smeli tja). Vsakič pa je dodal: »Nimamo izbire.« S tem lažje razumete pravi smisel izraza »ni alternative«, s katerim nas posiljujejo zadnja leta: tiste, ki mislijo drugače, tiste, ki niso z nami, preprosto likvidirajmo! Trump je rekel, da bi odlično sodeloval s Putinom. Še bolje bi sodeloval s Stalinom. In s Pol Potom. In z vsemi tremi Kimi.

Ko poslušate Trumpa, si lahko to, kar slišite, razlagate le na dva načina: da je dvojni agent, da torej skrivaj dela za demokrate in razbija republikansko stranko, ki brez etničnih – mehiških, latinskoameriških, muslimanskih, azijskih – volilnih glasov ne more dobiti predsedniških volitev, ali pa nagovarja fiktivne volivce v fiktivni deželi. Kajti njegova predvolilna kampanja izgleda res zunajzemeljsko: v čim krajšem času užaliti čim več ljudi. A tudi drugi republikanski predsedniški kandidati kar tekmujejo v tem, kdo bo užalil več ljudi.

Resnica te retorike je srhljivo očitna: če nas boste izvolili, vas bomo vse pobili! In v nekem smislu je to res: vsi ti republikanski predsedniški kandidati bi odpravili Obamacare, univerzalno zdravstveno zavarovanje, privatizirali ali odpravili bi Medicare, zdravstveno zavarovanje za starejše od 65 let, socialno zavarovanje bi reformirali tako, da bi ga privatizirali, oklestili ali dvignili starostno mejo upokojevanja, minimalne plače ne bi zvišali in tako dalje. Z eno besedo: ljudi bi pustili umreti.

Se spomnite, je vprašal Sanders, v katerih ameriških zveznih državah so bili belci v petdesetih letih prejšnjega stoletja daleč najslabše plačani – točno, v tistih, ki so bile rasistične.

Bernie Sanders, demokratski predsedniški kandidat, glavni tekmec Hillary Clinton, ki se ima za socialista, ljudi ne bi pustil umreti. Ravno nasprotno: vse socialne temelje Amerike – Obamacare, Medicare, socialno zavarovanje in minimalno plačo – bi okrepil, razširil in široko razprostrl. Ljudi ne bi ubijal. Ne bi jim oteževal, trgal ali uničeval življenja. Ne bi jih prepuščal bedi in socialni smrti. Amerike ne bi več prepuščal »razredu milijarderjev«, »zgornji desetinki zgornjega odstotka«, ki jo je ugrabil, Wall Street bi ustavil (»finančne institucije ne morejo biti otok zase, le orjaški profitni centri zunaj realne ekonomije«), največje banke in finančne institucije bi razbil (»premočne so, da bi jih lahko reformirali«), Američanom bi zagotovil brezplačno šolanje, z univerzitetnim vred (»Celo Čile ga ima!«), bogate in kapital bi progresivno obdavčil (»Dovolj je dovolj! Milijarderji ne morejo imeti vsega!«), politično in gospodarsko moč korporacij in politični vpliv plutokracije bi omejil, zakon, ki korporacijam omogoča financiranje predvolilnih kampanj, bi razveljavil, začel bi program, ki bi zaposlitev omogočil milijonu mladih iz deprivilegiranih okolij, delavcem bi olajšal ustanavljanje sindikatov in delavskih kooperativ (»Kot kažejo raziskave, se v podjetjih, katerih solastniki so delavci, ki so zaposleni v njih, produktivnost poveča, izostanki z dela zmanjšajo, delavci pa so precej zadovoljnejši z delom«), vojaško orožje bi umaknil iz civilne družbe ter prekinil brutalno represivno-kaznovalno politiko, ki polni ječe. »Ljudje potrebujejo delo, ne pa ječe.«

Ne, Sanders – 75-letni senator iz Vermonta, ki se je menda rokoval z vsemi Vermontci in ki je v kongresu že vse od leta 1990, nasprotnik ameriškega posredovanja v Iraku in Libiji, ki je ustvarilo Islamsko državo – ne bi ubijal ljudi. Je pa lepo pojasnil, kako vladajoče elite ubijajo ljudi – na kakšen način jih torej silijo v socialno, ekonomsko smrt. Se spomnite, je vprašal, v katerih ameriških zveznih državah so bili belci v petdesetih letih prejšnjega stoletja daleč najslabše plačani – točno, v tistih na jugu, recimo v Misisipiju, potemtakem v tistih, ki so bile rasistične in ki so uveljavljale striktno rasno segregacijo. Belcem, ki so bili mizerno plačani, najslabše v Ameriki, so vladajoče elite govorile: »Lahko greste k tistemu vodnjaku in pijete, tisti črnec pa ne sme. Lahko greste na tisto stranišče, lahko greste v tisto restavracijo, tisti črnec pa ne sme. Vau, kako dobro se imate!« Misisipijski belci so živeli v bedi, ekonomija jih je stiskala in ubijala, toda počutili so se dobro, ker so lahko pili iz vodnjaka, iz katerega črnci niso smeli piti. Ker so lahko pili iz vodnjaka, iz katerega črnci niso smeli piti, zdravstvenega zavarovanja, socialnega zavarovanja in minimalne plače niso pogrešali niti potrebovali. Le zakaj bi jih pogrešali? Če lahko piješ iz vodnjaka, iz katerega črnci ne smejo piti, potem vsi problemi izginejo, plače pa sploh ne potrebuješ.

Če se skupaj borimo za dostojne plače, za dobro izobrazbo svojih otrok, za pravico do socialnega zavarovanja, potem zmagamo. Če nas razdelijo, potem zmagajo vladajoče elite, pravi Sanders.

Vladajoče elite so belce in črnce razdelile. »In to vedno počnejo. Rečejo: vidite tisto žensko tam? Ošabnica hoče vašo službo! Pa ja ne boste pustili, da vam vzame službo!? Od nje se morate ločiti. Kaj pa tisti gej tamle – sovražiti ga morate, ker vam bo uničil zakonsko zvezo, saj je gej! Res ga morate sovražiti! Oh, in tisti tip, ki govori z mehiškim naglasom? Po špansko zavija – morate ga sovražiti.«

In zakaj vladajoče elite to počnejo? »Ker se zavedajo tegale: če stopimo skupaj, če se skupaj borimo za dostojne plače, za dobro izobrazbo svojih otrok, za pravico do socialnega zavarovanja, potem zmagamo. Če nas razdelijo, potem zmagajo vladajoče elite.«

Če bi Sanders postal predsednik, pa kongres recimo ne bi hotel podpreti zakona o višji minimalni plači ali brezplačnem visokošolskem študiju, bi protestni shod pred kongresno palačo sklical kar sam. Vsaj tako je rekel. Mnogi mu verjamejo. Sanders polni dvorane in stadione.

Socializem, ki so ga v Ameriki vedno imeli za zlo in pošast, se ni le vrnil, temveč je postal celo kul. Še več, socializem se ni še nikoli v zgodovini Amerike tako približal Beli hiši. Alternativa vendarle obstaja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.