Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Družba

Snovanje dobrih praks

Zadružniki Agrarie skrbijo za čim krajšo pot od pridelave do mize

Vodja proizvodnje Patricija Pirnat, direktor Robert Fakin in vodja komerciale Nikola Šavle v skladišču zadruge Agraria

Vodja proizvodnje Patricija Pirnat, direktor Robert Fakin in vodja komerciale Nikola Šavle v skladišču zadruge Agraria

Prejšnji teden je obalna kmetijska zadruga Agraria odprla novo samopostrežno trgovino v Izoli. V njej, tako kot v njenih drugih devetih trgovinah na Obali, lahko kupci kupijo svežo, lokalno pridelano zelenjavo 55 kmetovalcev, povezanih v zadrugo Agraria. Zadrugi je v zadnjih letih z različnimi promocijskimi in izobraževalnimi akcijami »odprtih kmetij« in s kakovostnimi pridelki uspelo pridobiti zaupanje kupcev. Poleg tega »so bili Primorci vedno tudi patrioti. Zato so kupci vzeli naše trgovine za svoje. Morda z obiskom naših trgovin kupci tudi malo namenoma bojkotirajo velike trgovske verige. Si zdravijo svoj ponos,« pravi Robert Fakin, ki je leta 2012 prevzel vodenje zadruge.

Nakup nove trgovine v Izoli je za zadrugo, ki poslovno ravna previdno in preudarno, velik in neobičajen podvig. Toda Agrarii gre v zadnjih letih zelo dobro. O tem zgovorno pričajo podatki o poslovanju, iz katerih lahko razberemo, da je največji del poslovanja namenjen trgovini, organiziran odkup pridelkov od zadružnikov pa pomeni le 10 odstotkov celotne realizacije. Zadruga je imela leta 2012 9 milijonov evrov letnega prometa, danes pa znaša že 14, 5 milijona. V portoroški trgovini, ki je imela leta 2012 le 900 tisoč evrov prometa, imajo zdaj že 3,5 milijona prometa na leto. Minimalnih presežkov si ne delijo, ampak jih vlagajo v razvoj.

V tem času so zaposlili tudi 40 novih sodelavcev, ki jih je zdaj skupaj 120. Prenovili so tudi sistem šestih hladilnic, obnovili računalniško omrežje, snujejo pa tudi prve predelane produkte, kot sta šalša, paradižnikova mezga in marmelada iz kakijev po lastnem receptu. Kar dve tretjini vseh izdelkov na trgovskih policah pridelajo v okviru zadruge. To so domača zelenjava in izdelki, ki jih v veletrgovinah v glavnem ni mogoče dobiti. Prodajajo pa predvsem pridelke in druge proizvode iz slovenske in hrvaške Istre. »Delamo majhne, a stabilne poslovne in razvojne korake. Ne delamo nečesa, kar bi nas zamajalo, ker se zavedamo, da smo majhni in da nas lahko močnejši prepih odpihne,« pravi Fakin.

Agraria si je pridobila zaupanje kmetovalcev tudi zato, ker od kmeta odkupi zelenjavo takoj, ko jim jo pripeljejo in nase prevzame vso odgovornost pri prodaji

Agraria si je pridobila zaupanje kmetovalcev tudi zato, ker od kmeta odkupi zelenjavo takoj, ko jim jo pripeljejo in nase prevzame vso odgovornost pri prodaji

Preporod Agrarie

Agraria, ena izmed 71 kmetijskih zadrug in ena izmed treh največjih zelenjadarskih zadrug v Sloveniji, letos praznuje 70. obletnico ustanovitve. Njeni začetki segajo že v leto 1945, v kasnejših desetletjih pa se je zadružništvo na Obali velikokrat drobilo in združevalo, dokler ni bila leta 1992 ustanovljena Agraria, danes edina kmetijska zadruga na Obali. V preteklih dveh desetletjih so jo zaznamovale krize upravljanja, saj so se direktorji menjavali kot po tekočem traku, kar je bila po besedah naših sogovornikov posledica trenj in nasprotovanj med zadružniki lastniki, ki se niso zmogli zediniti o ciljih in prioritetah zadruge. Po besedah Fakina, odločnega direktorja brez dlake na jeziku, bi lahko dosegli konsenz tudi v zadrugi, kakršna je Agraria, če bi bili na vodilnih mestih razgledani, konstruktivni in dinamični ljudje, ki znajo stopati v koraku s časom. »Če pa je preveč takšnih lastnikov, ki so z glavo ostali v prejšnjem sistemu in se ne znajo odzvati na nove izzive, potem se soočimo s krizo vodenja,« pravi direktor Fakin, ki je pred prihodom v Agrario dvajset let delal v solinarstvu.

Robert Bolčič, sin predsednice zadruge, bi se rad osamosvojil, vendar zaradi več kot čudne zemljiške politike ne more dobiti zemlje v zakup

Robert Bolčič, sin predsednice zadruge, bi se rad osamosvojil, vendar zaradi več kot čudne zemljiške politike ne more dobiti zemlje v zakup

Jožica Bolčič, predsednica zadruge: »O zadrugi se je začelo govoriti med ljudmi, saj smo jim z različnimi aktivnostmi približali kmetovanje in jih naredili za odgovorne kupce. Danes kupec hoče vedeti, od kod je prišla hrana, ki jo kupi za svoj denar.«

Jožica Bolčič, predsednica zadruge: »O zadrugi se je začelo govoriti med ljudmi, saj smo jim z različnimi aktivnostmi približali kmetovanje in jih naredili za odgovorne kupce. Danes kupec hoče vedeti, od kod je prišla hrana, ki jo kupi za svoj denar.«

Fakin je bil sprva nekakšen krizni direktor v zadrugi in s sodelavci mu je uspelo ustvariti zadružni kolektiv, ki sledi ciljem, med drugimi tudi obnavljanju kmetijstva na Obali. Ker so cilji jasni, »so naše skupščine zadružnikov prava milina«, pravi Fakin. Sklepe vse bolj pogosto sprejemajo soglasno. Sam sicer meni, da je sedanje članstvo potrebno prevetritve in osvežitve. Danes zadruga formalno šteje 140 zadružnikov, med njimi pa je veliko nekdanjih kmetovalcev in le 55 aktivnih kmetovalcev. »Nima smisla, da so ljudje, ki nimajo nobenega interesa sodelovati v zadrugi, še vedno lastniki,« pravi Fakin.

V minulih štirih letih je Agraria doživela svojevrsten prelom v odnosu med kmetovalci, člani zadruge in vodstvom. To je namreč uspelo ustvariti potrebno medsebojno zaupanje, ki ga v preteklosti ni bilo dovolj. Zato so kmetovalci iskali svoje prodajne niše in pridelke vozili tudi v Ljubljano in Trst. Prodajna moč zadruge je pešala, saj ljudje niso zaupali, da bo sposobna prodati njihove pridelke. Zdaj je drugače. Že dve leti Agraria odkupuje 90 odstotkov celotne prodajne proizvodnje svojih članov. Vsako leto odkupijo in prodajo 1500 ton zelenjave, kar je veliko, saj na Obali ni velikih njivskih površin, kakršne so v Pomurju ali na Dolenjskem. Agraria si je pridobila zaupanje kmetovalcev tudi zato, ker je edina zelenjadarska zadruga v Sloveniji, ki od kmetov odkupi zelenjavo takoj, ko jim jo pripeljejo, in nase prevzame vso odgovornost pri prodaji. Ponaša pa se tudi z rednimi plačili kmetom, in to najkasneje v tridesetih dneh po dobavi, kmetu pa, če se znajde v težavah, plača tudi vnaprej.

Zadruga je imela leta 2012 9 milijonov evrov letnega prometa, danes pa ta znaša že 14,5 milijona. V portoroški trgovini, ki je imela leta 2012 le 900 tisoč evrov prometa, imajo zdaj že 3,5 milijona prometa na leto.

Seveda je to le en vidik, pomemben za normalne poslovne odnose v zadrugi, ki krepi medsebojno zaupanje. Drugi, ravno tako pomemben, pa je usmerjanje kmetov pri izbiri sadik, svetovanje o količinski pridelavi posamezniku glede na povpraševanje in oskrba z repromaterialom, pa tudi opravljanje številnih birokratskih opravil za kmete. »Z vsem tem smo si v zadnjih letih pridobili njihovo zaupanje. Tudi oni so čedalje bolj ponosni, da so lastniki zadruge. Spoznali so, da je zadruga poštena do njih, da jim nikoli ne odrečemo plačila,« pravi Fakin, ki se zaradi urejenih odnosov nadeja novih zadružnikov, ki bi si želeli resno ukvarjati s kmetijstvom.

Po besedah Nikole Šavleta, vodje komerciale, imajo korektne odnose s kmeti tudi pri oblikovanju odkupnih cen. Cene sicer določajo, kot povsod, na podlagi ponudbe in povpraševanja. »Kmetu želimo vedno čim več plačati. Naš strošek logistike, podpore kmetu, je vedno minimalen, ravno tolikšen, da pokrijemo stroške,« pravi Šavle in dodaja, da želijo čim več pridelkov prodati v njihovih trgovinah, saj v njih ustvarjajo največjo razliko v ceni, ki gre nato kmetu. Kmetje so zadovoljni z odkupnimi cenami, včasih, ko so presežki nekega pridelka, so sicer nejevoljni, saj to zbija ceno. Še bolj pa cene zbijajo pridelki, uvoženi iz tujine, ki jih prodajajo v veletrgovinah.

Uvoz tega blaga je nevaren za slovensko zelenjadarstvo, saj je doma pridelana zelenjava dražja od pridelkov iz Italije in Španije, kjer je pridelava avtomatizirana, delavcem pa dajejo minimalno plačilo. Na Obali pač ni mogoče uvesti avtomatizirane proizvodnje na povprečno treh hektarjih površin, ki jih imajo kmetije. Konkurirajo lahko samo s ponudbo zdrave, doma pridelane hrane, ekološko zasnovane ali pa vključene v sheme nadzorovane integrirane pridelave.

Kakovost takšne pridelave so spoznali že v številnih javnih zavodih. Agraria danes z zelenjavo oskrbuje tudi 350 kupcev na Obali (bolnišnice, šole, domovi za ostarele, vrtci, hoteli, restavracije), čeprav njihova vodstva marsikje jadikujejo zaradi višjih cen kot v veletrgovini. Toda v Agrarii, kjer se naši sogovorniki tudi hudujejo, ker v javnih zavodih pogosto gledajo le na ceno, ne pa na kakovost pridelkov opozarjajo, da »dokler bo v veljavi le cena kot kriterij pri izbiri dobavitelja, do takrat bomo morali pač tudi uvažati, ker zavodom ne moremo naših pridelkov ponujati ceneje od uvoženih«, pravi direktor Fakin.

Medsebojno zaupanje

Agraria se je sicer v sedemdesetih letih delovanja trdno umestila v lokalno okolje. V zadnjih letih se je okrepilo tudi zaupanje kupcev do njenega izbora pridelkov in kakovosti, kar je posledica delovanja Jožice Bolčič, ki že sedem let predseduje zadrugi. Bolčičeva je Dolenjka, ki se je pred štiridesetimi leti poročila na manjšo kmetijo v Luciji. Sama zase pravi, da je najprej kmetovalka in za tem predsednica zadruge. Sprva sta z možem na pol hektarja pridelovala zelenjavo, ki jo je prodajala na koprski tržnici. S trdim delom in odrekanjem je kmetija rasla, zakonca sta vzela v zakup več zemljiških površin in letos pridelujeta zelenjavo na 4,5 hektarja, kar je za obalno območje veliko. Ob našem obisku nam je Bolčičeva pokazala eno izmed njiv ob kmetiji v samem centru Lucije, kjer pod rastlinjaki uspevajo koromač, cikorija, radič, ohrovt, cvetača in zelena.

Prisrčna Dolenjka je vseskozi znala navezati prijazno razmerje s kupci zelenjave na tržnici. Danes seveda več ne prodaja na tržnici, saj za prodajo z njenih njiv skrbi zadruga. Bolčičeva kmetija že več kot deset let organizira tudi dneve odprtih vrat, kjer se lahko vaščani in kupci na lastne oči prepričajo, kje in kako raste zelenjava, ki jo kupujejo. Ko se je kmetija med prvimi v zadrugi preusmerila tudi v integrirano pridelavo, so jo nekateri celo zasmehovali, ko je na tovornjak napisala »integrirana pridelava«.

Bolčičevim so kaj kmalu sledili tudi drugi kmetovalci, saj je postajalo vse več kmetij opremljenih s pikapolonico, torej simbolom integrirane proizvodnje. Zadruga jih je podpirala in organizirala različne promocijske akcije, pa tudi izobraževalne tečaje za zadružnike, za kupce in vrtičkarje. »O zadrugi se je začelo govoriti med ljudmi, saj smo jim na ta način približali kmetovanje in jih naredili za odgovorne kupce. Danes kupec hoče vedeti, od kod je prišla hrana, ki jo kupi za svoj denar,« pravi Bolčičeva.

Agraria je v zadnjem času namenila tudi veliko skrbi in denarja za razvojno-izobraževalno dejavnost v svojem centru Purissima, ki je bil že nekoč pomembna razvojna os v zadrugi, pred leti pa je njegova dejavnost zamrla. Po velikem neurju pred dvema letoma so ga zaprli. Ta Fakinova poteza pa ni bila dobro sprejeta med prebivalci Obale, čeprav je Purissimo zaprl zato, ker je bila močno poškodovana, stroški dela so bili preveliki, rastlinjaki pa brez strehe. »Toda tisti, ki so takrat vreščali, da zapiram edino gojišče avtohtonih primorskih sadik, so pozabili povedati, da sem dal tudi nalog za uničenje 8000 oljčnih potaknjencev, ki so bili vzgojeni v Purissimi na osnovi strokovnega nasveta svetovalne službe, kmetje pa jim niso zaupali in so nabavljali sadike v sosednji Italiji,« pravi Fakin.

Inženirka agronomije Patricija Pirnat, vodja proizvodnje v Agrarii, je ob obnovi Purissime vidno zadovoljna, saj bodo »v njem izobraževali kmetovalce, tudi vrtičkarje, in približali kmetijsko pridelavo tudi šolarjem. Največ koristi pa bodo od njega seveda imeli profesionalni pridelovalci, saj se bodo v njem lahko seznanili z modernimi tehnologijami pridelave.« Pirnatova še dodaja, da v centru vseh starih primorskih sadik ne bo mogoče oživiti, saj lahko pridelujejo le sadike, ki so vpisane v register sort. »Oživili bomo nekatere oljčne sadike, od avtohtonih morda še granatno jabolko, artičoke, žižole in fige. Mnogo tega, kar je tipično, pa žal ni vpisano v sortno listo.«

Za Zavod za kulturno in naravno dediščino so moteči rastlinjaki, ker menda kazijo krajino. Ob takšni logiki na njive ne spada niti traktor. Očitno so dovoljeni samo osli in krave.

Kako naprej?

Pravzaprav je kmetijstvo na Obali specifično. Dolga desetletja so tu prevladovale druge panoge: ribištvo, solinarstvo, turizem, kmetijstvo pa je bilo manj poudarjeno kot gospodarska veja. »Zdaj je postalo zanimivo in tudi družbeno koristno, česar se zavedajo vrtičkarji in profesionalni pridelovalci, pa ne le zaradi zaposlovanja ljudi, ampak tudi zaradi ohranjanja krajine,« pravi Fakin, »in zadruga danes nima več težav s prodajo, ampak s premajhnim obsegom pridelave.«

Zato bo treba urediti odnose med državnimi in občinskimi institucijami, ki se razhajajo v pogledih na nadaljnji razvoj kmetijstva na Obali. Zaradi trenj med njimi neobdelane kmetijske površine preraščata robida in akacija, kmetje pa nimajo dovolj površin za pridelavo. Nerazumno ravna predvsem Sklad kmetijskih zemljišč, ki ima v lasti največ za kmetijsko proizvodnjo ustrezne zemlje, pa ne dovoli, da bi na 60 hektarjih, ki so še na voljo na Obali, organizirali kmetijsko pridelavo. Poleg tega pa se kmetovalci v zadrugi soočajo tudi s togo politiko Zavoda za kulturno dediščino, ki ni naklonjen postavljanju rastlinjakov, ker menda kazijo krajino. »Eden izmed naših zadružnikov, ki si neuspešno prizadeva zakupiti hektar ali dva zemlje za kmetovanje, pravi, da ob takšni logiki varovanja kulturne in naravne dediščine ne bi smeli na njivah uporabljati niti traktorja, saj ta ni v skladu s tradicionalno obliko kmetovanja. Očitno so dovoljeni samo osli in krave,« pravi Fakin.

Takšni nesmisli v kmetijski politiki se nam dogajajo navkljub podatkom, da smo denimo lani v Sloveniji skupaj porabili 214 tisoč ton zelenjave, od tega je je bilo 155 tisoč ton iz uvoza, doma pa smo je pridelali le 71 tisoč ton. Po mnenju inž. Pirnatove je pridelava zelenjave v Sloveniji močno zapostavljena, večje subvencije pa so namenjene le živinoreji. »Zelenjadarji dobijo le 500 evrov subvencije na hektar pridelovalne površine, kar je smešno nizko, če vemo, da je začetni vložek za pridelavo paprike na hektar 25 tisoč evrov.«

Paradoksov v agrarni politiki Slovenije je obilo, pameti odločevalcev o njej pa očitno malo. Fakin pravi, da vsi »jadikujemo, ker uvažamo 80 odstotkov hrane, po drugi strani pa onemogočamo tistega, ki bi lahko ta delež zmanjšal«. Pirnatova pa dodaja, da je treba »kmetu zagotoviti socialno varnost, saj ne bo več delal na kmetiji le zato, da bi nadaljeval družinsko tradicijo. Tudi on mora ravnati podjetno, če hoče preživeti. Zato je treba več narediti pri spodbujanju mladih, da ostanejo na kmetijah, saj je danes povprečna starost lastnikov kmetij v Sloveniji 65 let. Spodbudno je, da so letos trije naši zadružniki vložili vloge za mladega prevzemnika«.

Agraria pa v tem procesu ostaja steber sodobne kmetijske pridelave in morda kaj kmalu tudi predelave v izdelke z večjo dodano vrednostjo, vendar zvesta načelom zadružništva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.