Jure Trampuš

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Družba

Cerar je nag

Leto, ko smo zaradi beguncev postavili rezilno ograjo in se vrnili v čas hladne vojne

Premier se je slikal z begunci. Fototermina z žico se za zdaj izogiba.

Premier se je slikal z begunci. Fototermina z žico se za zdaj izogiba.
© Borut Kranjc

Po čem si bomo zapomnili prvo leto in še nekaj mesecev vladanja Mira Cerarja? Po težavah z ministri, policijski stavki, licemerskem odnosu do Grkov, gospodarski rasti, zmanjševanju brezposelnosti, obljubah o prodaji Telekoma? Ne, prvo leto mandata novega, svežega, drugačnega politika je zaznamoval njegov odnos do beguncev. To ni nobeno presenečenje, begunski eksodus je zaznamoval vso Evropo, presenetljivejši je Cerarjev odgovor nanj. Velikega politika ne spoznaš v času vsakdanjih dogodkov, spoznaš ga v času velikih družbenih sprememb. Kako že ravnajo pravi politiki, če državo napadajo tujci, ki želijo uničiti narod? Kako preprečijo, da neka druga vojna postane totalna? Kakšne naj bodo njihove politične odločitve, da jih bo sprejela nenaklonjena mednarodna skupnost?

Slovenija je imela v zgodovini nekaj močnih političnih osebnosti, Miro Cerar se v prvem letu vladanja iz zgodovine ni naučil ničesar.

Namesto da bi vprašanje beguncev razumel kot vprašanje »humanitarne odgovornosti«, kot vprašanje ljudi, ki iščejo boljše življenje, možnost preživetja, ki bežijo iz sveta vojne, revščine, bomb, bolezni, jih je razumel kot vprašanje varnostnega tveganja. Še več, v plašč etike in humanizma je zavil kilometre rezilne ograje, ki naj bi kot »usmerjevalna tehnična sredstva« nadzirala humanitarni pretok, v praksi pa osamljena stoji na državni meji, ubija srne, beguncev pa ne »usmerja«, saj jih v Istri, Beli krajini in drugod ni. Po nekaj tednih prerekanja s Hrvati – žrtev medsosedske sebičnosti so bili predvsem ljudje, ki so zmrzovali na njivah – se je število beguncev začelo zmanjševati, prehod Slovenije pa poteka z vlaki, organizirano in umirjeno. Vlada Mira Cerarja rezilno žico kljub temu še vedno postavlja, vojaki trmasto ograjujejo Slovenijo kot birokrati, ki ne znajo, ne smejo, nočejo, ne zmorejo pomisliti, kakšen svet gradijo.

Morda lahko predsednika vlade razumemo, morda se za postavljanjem skriva premeteni strateški interes, morda drugim državam dokazujemo odločnost. A takšno razmišljanje je politično plitvo, gre za odločitev brez globljega intelektualnega razmisleka. Vprašanja beguncev ne bo rešila ograja na slovensko-hrvaški meji, rešil ga bo vseevropski dogovor o skupni politiki do Bližnjega vzhoda, Sirije, dogovor o pomoči razdejanim državam.

Ograja je naredila nekaj drugega. Razkrinkala je, da se za visokoletečimi frazami o etični politiki skriva nesamozavesten človek, ki v beguncih vidi grožnjo ustaljenemu družbenemu redu, še zdaleč pa ne možnosti, da bi se Slovenija postavila na humano stran zgodovine. Rezilna ograja je velika sramota za vlado Mira Cerarja in ves politični razred. Zgodovina nas sicer uči, da je vsaka ograja, vsak zid ali vsaka usmerjevalna ovira padla.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.