Urša Marn

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Družba

Konec krize?

Gre nam dobro, a ne vsem enako dobro

© Tomaž Lavrič

Slovenija ima odlično gospodarsko rast, eno najvišjih v območju evra. Tistim, ki ne vidijo napredka in mislijo, da smo še vedno globoko v krizi, finančni minister Dušan Mramor svetuje obisk pri psihiatru. Slovenija uradno res ni več v recesiji – glede tega ima Mramor prav. A do resničnega okrevanja je še daleč. Gospodarska rast se že več mesecev umirja in je še globoko pod nekdanjo. »Naš avion še vedno leti z enim motorjem, izvozom,« opozarja ekonomist Velimir Bole. Zasebna poraba sicer raste, vendar je še zmeraj šibka. Še nam preti deflacija, ki je vsaj tako nevarna kot visoka inflacija, saj gospodinjstva zaradi nje začnejo odlagati nakupe trajnih dobrin. Banke so polne denarja, vendar podjetij še kar ne kreditirajo, čeprav so se ta lani občutno, nadpovprečno razdolžila. Po rasti posojil smo na zadnjem mestu v EU, po zadolženosti podjetij pa v spodnji tretjini lestvice. Celo pri posojanju prebivalstvu so banke pretirano zadržane, in to čeprav je zadolženost slovenskih gospodinjstev med najnižjimi v EU. Zaposlenost sicer narašča, a kaj, ko na trgu prevladujejo manj ugodne, začasne in slabše plačane oblike dela. Predvsem pa: imamo rekordno stopnjo tveganja revščine. Socialno naravnana vlada bi v takšnih razmerah več sredstev namenila ukrepom proti revščini, s katero se spoprijema 290 tisoč državljanov. Drugačna definicija minimalne plače je nedvomno napredek, a vlada bi lahko šla še dlje. Lahko bi, na primer, opustila dvig stopenj DDV, predvsem znižane stopnje, s katero so obdavčene osnovne dobrine (hrana), pa je namesto tega ta »začasni« protikrizni ukrep spremenila v trajnega. Lahko bi zvišala minimalni dohodek, ki je osnova za odmero socialne pomoči na 385 evrov, kolikor so leta 2009 po izračunih ministrstva za delo znašali minimalni življenjski stroški za samsko osebo.

Že res, da smo dosegli napredek, a kaj ko ima od tega napredka korist predvsem premožnejši sloj. Davčna reforma, s katero je Mramor nameraval bolj obdavčiti podjetniške in kapitalske dobičke, je končala v predalu, korist od razbremenitve pri dohodnini bo imel predvsem višji srednji sloj, pa še ta le začasno, za dve leti. Ali lahko pritrdimo Mramorju, da si je Slovenija »povrnila finančno suverenost«? Težko. Vlada ima zvezane roke. Uklanjati se mora bruseljskemu diktatu, naj se zmanjša strukturni primanjkljaj, zaradi česar si ne more privoščiti nobene večje javne naložbe, denimo sofinanciranja drugega železniškega tira. To pa ni resnična suverenost. To je iluzija suverenosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.