Vse težje je biti civilist

Svet je letos prekipeval od terorja in smrti

Spomenik na pariškem Place de la Republique je postal žalni oltar

Spomenik na pariškem Place de la Republique je postal žalni oltar
© Profimedia

Sedmega januarja sta v prostore pariške satirične revije Charlie Hebdo vstopila džihadista, sicer francoska državljana, in pobila 11 urednikov, karikaturistov in piscev, pred stavbo pa še policista. Naslednji dan so štirje džihadisti, prav tako francoski državljani, vstopili v pariški supermarket, ubili policista in zajeli talce – med obračunom s policijo so umrli štirje talci. Pariz se je stresel – od šoka, ogorčenja in začudenja. Hkrati se je stresla tudi Evropa. Kaj nam delajo? Ne le da Evropa ni mogla verjeti, da se lahko kaj takega zgodi v Evropi (na Breivika, Iro, Eto, Rdeče brigade, skupino Baader-Meinhof ipd., ki so razstreljevali in terorizirali Norveško, Severno Irsko, Anglijo, Španijo, Italijo in Nemčijo, no, Evropo, so pozabili), temveč ni mogla verjeti, da se takšne reči – tako strašne, tako srhljive, tako pogubne, tako neizrekljive ali pa komaj izrekljive – sploh dogajajo. Še več: nič ni hujšega od tega, kar se je zgodilo v Parizu! Zgodovina sveta se po novem deli na zgodovino pred pariškim napadom in zgodovino po pariškem napadu! Vsaj tak je bil vtis.

Lahko bi rekli, da je bil vtis zgrešen in pristranski, nemara bi lahko celo rekli, da je bil kognitivno disonanten, če ne bi bilo huje: evropski odziv – mi smo največje žrtve vseh časov! – je bil kronski dokaz, da Evropa živi v zanikanju. Samo pomislite: 1. januarja so teroristi – menda Boko Haram – v Kamerunu napadli avtobus in pobili 25 potnikov. Med 3. in 7. januarjem so teroristi – spet Boko Haram, tokrat zagotovo – napadli nigerijske vasi (»pokol v Bagi«) in pobili 2000 ljudi. Več kot sto trupel so našli, druge so pobili, kdo ve kje. Vmes, 4. januarja, so teroristične napade doživeli v Pakistanu, Jemnu in Somaliji pa naslednji dan v Savdski Arabiji. 6. januarja, dan pred pariškim pokolom, sta se v Iraku samorazstrelila džihadista (in pokopala deset ljudi), na dan pariškega pokola pa je avtobomba v Jemnu pokončala 33 ljudi. In januar se je šele začel!

Desetega januarja sta se v Libanonu samorazstrelila džihadista Al Nusre (in pokončala sedem ljudi), toda istega dne se je v nigerijskem Maiduguriju samorazstrelila desetletna deklica! S sabo je vzela 19 ljudi. Desetletna! Naslednji dan sta se – spet v Nigeriji, tokrat v Potiskumu – samorazstrelili še dve desetletni deklici. Desetletni! Menda. Njune starosti namreč niso mogli natančno določiti – od njiju ni ostalo nič. Ko je prvo na tržnici razneslo, je druga zbežala, a je potem razneslo tudi njo. Otroci bombe. Je kaj hujšega?

Je Bruselj zastavo spustil na pol droga? Je Evropa žalovala, sočustvovala ali pa priredila »shod shodov«, kakršnega je priredila po pariškem pokolu? So evropski premierji in predsedniki v Nigerijo in drugam pošiljali sožalne brzojavke? So na evropskih fejsbukih odpirali knjige žalovanja? Ne, vsi ti teroristični pokoli, z nigerijskimi vred, so bili za Evropejce le fusnote, le opombe pod črto, nekaj eksotičnega, le spletna »zanimivost«, prilepljena zraven jutjubskega videa, v katerem kakšen evropski desetletni »genij« fuša najnovejši Rihannin hit. In natanko tako so pariški pokol videli Nigerijci, Kamerunci in Pakistanci – kot fusnoto, kot nekaj eksotičnega. Pri tem jim ne morete očitati niti pristranskosti niti subjektivnosti. Če namreč pogledate Indeks globalnega terorizma (Global Terrorism Index), ki ga pripravlja avstralski Inštitut za ekonomijo in mir (The Institute for Economics and Peace) in ki razvršča države glede na stopnjo teroristične dejavnosti, ugotovite, da je Francija – kljub dvema zelo »odmevnima« pariškima pokoloma, ki sta ustvarila vtis, da je Francija ground zero novega terorja – šele na 36. mestu. Ground zero so Irak, Afganistan, Nigerija, Pakistan, Sirija, Jemen, Somalija, Libija, Tajska, pa tudi Filipini, Ukrajina, Egipt, Srednjeafriška republika, Južni Sudan, Sudan, Kolumbija, Kenija, Demokratična republika Kongo, Kamerun in Libanon. Pred Francijo so še Kitajska, Rusija, Bangladeš, Mali, Turčija in kar jih je še. Slovenija je – kljub beguncem, ki naj bi k nam »uvažali« teror! – na zadnjem mestu: z ničelno stopnjo teroristične dejavnosti. Zero. Z eno besedo: Evropa bi težko koga prepričala, da ni hujše reči od pariškega pokola. Vse več je držav (vsaj 35), ki nimajo nobenega razloga, da bi pariški pokol sploh registrirale.

In bili smo šele 10. januarja. Do konca januarja so silovite teroristične napade doživeli še Pakistan (60 mrtvih), Filipini (67 mrtvih), ponovno Nigerija (15 mrtvih) in Libija (10 mrtvih). V Tripoliju so trije džihadisti – menda mučeniki Islamske države – uleteli v hotel Corinthian, na slepo rešetali domačine in tujce ter se nazadnje samorazstrelili.

Toda Libija je do konca leta doživela še kopico terorističnih napadov: 25. marca so se v Bengaziju samorazstrelili trije napadalci, 19. maja se je napadalec samorazstrelil na kontrolni točki v Al Kubahu, dva dni kasneje na kontrolni točki v Misrati, 4. julija je v Derni razneslo tri avtobombe, 9. avgusta v Derni še eno, 24. novembra pa je avtobomba raztrgala Tripoli. Libijo so tresli, trgali in mrcvarili teroristični napadi, toda tisti, ki zdaj na veliko iščejo profile in vzorce tega novega terorja, bi lahko največji in najzgovornejši vzorec videli v temle: v Libiji ni bilo terorističnih napadov, dokler ni tja prišla Evropa, vojaško posegla in zrušila Gadafija. Tudi v Iraku jih ni bilo, dokler ni tja – ob soundtracku koalicije voljnih – prišla Amerika in zrušila Sadama Huseina. In tudi v Siriji jih ni bilo, dokler se niso tja stegnili iz Iraka oziroma dokler ni ameriško-koalicijska zrušitev iraškega režima povzročila vstajenja Islamske države, ki je dala izrazu »državni teror« povsem nov pomen. To je vzorec novega terorja! Ko Evropa ali Amerika stopi tja, kjer nima kaj iskati, se oglasi teror.

Ko je 13. novembra Pariz raztrgal teror osmih džihadistov, sicer francoskih in belgijskih državljanov, ki so udarili hkrati na različnih lokacijah (v koncertni dvorani Bataclan, v dveh restavracijah, Le Petit Cambodge in Le Carillon, ter pred nogometnim stadionom), in ko je v krvi obležalo 130 ljudi (moških in žensk, belih in črnih, vernih in nevernih, avtohtonih in priseljenih), je Evropa svojo retoriko žrtve, ki se ji dogajajo najstrašnejše mogoče reči, le še stopnjevala: to, kar se je zgodilo, so razglasili za kronski dokaz, da je Evropa ground zero novega terorja. Nič ni hujšega! Več kot sto mrtvih! V zrak nas mečejo! Povsod so! In res, Evropa je nenadoma teror videla povsod po Evropi.

Ali bolje rečeno: Evropa je teror videla povsod, razen tam, kjer je dejansko bil. Najsmrtonosnejši teroristični napadi se letos niso zgodili v Evropi, temveč drugod.

* Začetek januarja, Nigerija: 2000 mrtvih. Via Boko Haram.

* 31. oktober, Egipt (Metrojet): 224 mrtvih. Via Islamska država.

* 25. junij, Sirija: 154 mrtvih. Via Islamska država.

* 2. april, Kenija: 147 mrtvih. Via Al Šabab.

* 30. junij, Nigerija: 145 mrtvih. Via Boko Haram.

* 20. marca, Jemen: 137 mrtvih. Via Islamska država.

Za Evropo so bile to le fusnote. In fusnote so bili tudi teroristični napad, ki je 4. februarja v Kamerunu vzel 91 življenj (via Boko Haram), pa teroristični napad, ki je 26. junija v Somaliji vzel 70 življenj (via Al Šabab), pa teroristični napad, ki je 5. julija v Nigeriji vzel 69 življenj (via Boko Haram), pa teroristični napad, ki je 17. julija v Iraku vzel 120, morda 130 življenj (via Islamska država), pa teroristični napad, ki je 13. avgusta v Iraku vzel 76 življenj (via Islamska država), pa teroristični napad, ki je 20. septembra v Nigeriji vzel 80 življenj (via Boko Haram), pa teroristični napad, ki je 10. oktobra v Turčiji vzel 102 življenji (via Islamska država). In tako dalje.

Evropa je v tem videla le fusnote, a spregledala, da so bile te fusnote v resnici samo dolg uvod v drugi pariški pokol. Ne moreš globalizirati le kapitala. Ne moreš globalizirati kapitala, ne da bi se poznalo. Teror sledi denarju. Ko globaliziraš kapital, globaliziraš tudi teror. Teror je dokončno povezal svet, s čimer pa je le uresničil sanje kapitalu.

Res težko je biti civilist. Težko je biti eden izmed tistih 99 %. Elite, finančne in politične, so v svojih enklavah na varnem. Živijo tako mirno in varno, kot bi živel svet, če ne bi bilo elit.

Alfred Hitchcock je nekoč rekel: »Če bomba eksplodira, potem je to presenečenje, če pa publika ve, da je bomba tam nekje, potem je to suspenz.« Napeto bo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.