Vse težje je biti civilist

Sedmega januarja sta v prostore pariške satirične revije Charlie Hebdo vstopila džihadista, sicer francoska državljana, in pobila 11 urednikov, karikaturistov in piscev, pred stavbo pa še policista. Naslednji dan so štirje džihadisti, prav tako francoski državljani, vstopili v pariški supermarket, ubili policista in zajeli talce – med obračunom s policijo so umrli štirje talci. Pariz se je stresel – od šoka, ogorčenja in začudenja. Hkrati se je stresla tudi Evropa. Kaj nam delajo? Ne le da Evropa ni mogla verjeti, da se lahko kaj takega zgodi v Evropi (na Breivika, Iro, Eto, Rdeče brigade, skupino Baader-Meinhof ipd., ki so razstreljevali in terorizirali Norveško, Severno Irsko, Anglijo, Španijo, Italijo in Nemčijo, no, Evropo, so pozabili), temveč ni mogla verjeti, da se takšne reči – tako strašne, tako srhljive, tako pogubne, tako neizrekljive ali pa komaj izrekljive – sploh dogajajo. Še več: nič ni hujšega od tega, kar se je zgodilo v Parizu! Zgodovina sveta se po novem deli na zgodovino pred pariškim napadom in zgodovino po pariškem napadu! Vsaj tak je bil vtis.