Hitri postopki za revne, sojenje privilegij bogatih?

Dolga desetletja je v Sloveniji ne glede na politični sistem veljalo, da ima vsakdo pravico do poštenega sojenja. Danes ni več tako. Vsaj v praksi ne. Slovenija v tem pogledu, v negativnem smislu, res še ni Amerika, je pa na poti do tja. Več kot tretjina obdolžencev je namreč obsojena, ne da bi sploh videla sodnika. Če ga že vidijo, pa jim izreče zgolj kazensko sankcijo. Ni pa to edini problem. Klasični sodni postopek namreč posledično postaja privilegij bogatih in vplivnih. Ti imajo poleg tega na voljo še možnost barantanja s tožilstvom v zameno za nižjo kazen. Priznanje krivde in hitra obsodba pa preostaneta na voljo vsem drugim.

Zapisano se bere kot opis kakega srednjeveškega ali pa sodobnega in povsem neoliberalnega kazenskega sistema. Po zakonu seveda ni tako. Vsakdo ima pravico, da zahteva sojenje, da pove svojo resnico, da dokaže, da ni kriv. Z ustavo varovani enakosti pred zakonom je tako zadoščeno. A v praksi to ni več tako samoumevno. Sodni postopki so dolgi. Zaradi posegov ustavnega sodišča v konkretne postopke, predvsem v zadevi Patria in posledičnih, in zaradi podobnih posegov vrhovnega sodišča se zdi, da je »pravica« dosegljiva tudi po pravnomočni obsodilni sodbi. Oziroma šele po pravnomočni obsodbi. Zdi se, kot da prvostopenjske sodbe oziroma obsodbe ne štejejo več veliko, da se splača pritožiti in doseči odločanje višjega sodišča in posledično morebitno razveljavitev obsodbe v kazenskem postopku. Tudi pravnomočna sodba pa še ne pomeni nujno konca kazenskega postopka. Odmevne odločitve ustavnega in vrhovnega sodišča v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spodbujajo k vlaganju nadaljnjih pritožb oziroma izrednih pravnih sredstev, kot sta zahteva za varstvo zakonitosti in ustavna pritožba.

Je to dobro? Najvišje sodne instance vzpostavljajo nove, višje pravne standarde v kazenskih postopkih? Morda. A težava je v tem, da tovrstna posebna oziroma izredna obravnava obsojencev v kazenskih postopkih ni pravica vseh, pač pa privilegij premožnejših oziroma vplivnejših. Vse to namreč terja čas in denar. Le denar namreč lahko kupi res dobro oziroma najboljšo pravno pomoč, najboljše odvetnike.

A ni bilo vedno tako. Še pred štirimi leti je malodane vsak obdolženec v kazenskem postopku moral pred sodnika. Oziroma je lahko šel pred sodnika. Ves ta čas pa se je Slovenija spopadala s predolgimi sodnimi postopki, zaradi česar je bila v množici primerov obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. In ves ta čas je politika iskala rešitve za zmanjševanje sodnih zaostankov, ki je možno le prek skrajševanja sodnih postopkov. Krajši postopki pa so krivičnejši postopki, kot je leto dni po zadnji večji reformi kazenskega postopka zatrdil dr. Zlatan Dežman, višji sodnik in predstojnik Katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Mariboru. Pahorjeva vlada oziroma minister Aleš Zalar je namreč pripravila velike novosti, ki jih je državni zbor potrdil in so začele veljati spomladi leta 2012. Uvedla sta se dva nova instituta, priznanje krivde in sporazum s tožilstvom.

Minila so skoraj štiri leta. In v tem, za kazensko pravo kratkem času se je zgodilo nekaj, česar verjetno niti pisci omenjenih sprememb niso pričakovali. V letu 2014 se je že več kot tretjina kazenskih postopkov končala brez sojenja, s priznanjem krivde na predobravnalnem naroku oziroma s sporazumom med obdolžencem in tožilstvom, v katerem se dogovorijo o sankciji oziroma sankcijah, ki jih potem sodnik le še potrdi. Če odštejemo sodbe na podlagi kaznovalnih nalogov (tudi v tem primeru obdolženec ne stopi pred sodnika), teh primerov ni zgolj dobra tretjina, pač pa 43 odstotkov. To glede na trend pomeni, da se utegne že v poročilu o delu tožilstev, ki ga bodo na vrhovnem tožilstvu izdelali v prvih mesecih letos, število zadev, rešenih brez klasičnega sojenja, dvigniti že na skoraj polovico. In to je realno stanje, saj bo novo tožilsko poročilo prikaz stanja v lanskem letu.

Tovrstni hitri postopki v kazenskem sistemu so vprašljivi že sami po sebi, saj kazensko pravo določa pogoje za represijo, za najbolj invazivne posege v človekove pravice, v omejevanje svobode gibanja kot ene osnovnih pravic. Poleg tega se že dlje časa pojavljajo dvomi, ali se omenjena instituta sploh uporabljata v skladu z zakonskimi omejitvami, varovalkami, ki naj bi zagotavljale, da bodo tudi tovrstni hitri postopki kar se da pošteni. Predstojnica katedre za kazensko pravo na pravni fakulteti v Ljubljani dr. Katja Šugman Stubbs je že pred časom opozarjala, da v praksi prihaja do barantanja s človeškimi usodami še pred predobravnalnim narokom, na hodnikih pred sodnimi dvoranami, in to med tožilcem kot kazenskopravnim strokovnjakom in kazenskega prava neukim obdolžencem, pogosto brez prisotnosti odvetnika. To pa je v nasprotju z zakonom. Tudi sodniki, ki naj bi po zakonu morali preverjati, ali je priznanje krivde pristno in podprto z dokazi, naj bi se preveč navduševali nad hitrimi postopki.

Barantanja med tožilcem in obdolžencem, torej neformalnih pogajanj »po zakonu ni in jih ne bi smelo biti«, opozarja Šugmanova. Ker so v nasprotju z zakonodajalčevim namenom in so torej nezakonita; »dejstvo, da jih dovoljuje ali celo spodbuja sodišče, pa je naravnost pretresljivo«. Obdolženi, dodaja Šumanova, »si sodnikove sugestije, naj stopi na hodnik s tožilcem, ne more razlagati drugače kot tako, da je po sodnikovem mnenju kriv in da bo zanj bolje, da se pogodi«. V skladu z zakonom je vsakršno takšno sodnikovo nagovarjanje, pa naj bo še tako subtilno, kršitev temeljnega izhodišča kazenskega postopka – domneve nedolžnosti.

A podatki o tem, kako se uporabljata instituta priznanja krivde in sporazuma s tožilstvom, so zgolj delni, neuradni in posledično nezanesljivi. Šugmanova opozarja, da analize sprememb kazenskega postopka, ki so povsem reformirale oziroma deformirale kazenski sistem, ni. Ni torej jasno, ali je reforma prinesla pričakovane oziroma zatrjevane učinke, ni jasno, kakšni so stranski učinki in predvsem kakšni so učinki reforme na pravičnost kazenskega sistema in na enakost pred zakonom, torej dve osrednji zahtevi, ki ob vsakokratni reformi kazenskega ali kateregakoli drugega družbenega sistema običajno najbolj trpita. Brez resne analize, ki bi bila nujno potrebna, pa si je težko ustvariti objektivno sliko. Tudi z vidika vpliva hitrih postopkov na dodatno razslojevanje družbe. Da se to res dogaja brez analize, ne moremo empirično potrditi, opozarja Šugmanova, ki pa dodaja, da razslojevanje družbe na podlagi hitrih postopkov »seveda ni nič presenetljivega v tem smislu, da do tega prihaja povsod, kjer so uvedli te mehanizme«.

Dostopni podatki vendarle kažejo točno to. Da je priznanje krivde način za hitre obsodbe socialno šibkejših, sporazum s tožilstvom možnost za premožnejši del družbe, da si izgovori ugodnosti kljub obsodbi, klasičen sodni postopek s širokimi pravicami obdolženca pa postaja privilegij za najpremožnejše oziroma najvplivnejše posameznike. Aktualno tožilsko poročilo o delu tožilstev v letu 2014 vsebuje tudi primerjavo uporabe obeh novih institutov. Tožilci ugotavljajo, da se v praksi sporazum med tožilstvom in obrambo »uporablja za težje, bolj kompleksne zadeve, v katerih se prisodijo strožje kazenske sankcije«, priznanje krivde na predobravnalnem naroku pa za lažje zadeve. In dodajajo, da »analiza sklenjenih sporazumov o priznanju krivde kaže, da so bila pogajanja uspešno opravljena predvsem v zahtevnejših in obsežnejših zadevah«.

Še nedavno je malodane vsak obdolženec v kazenskem postopku moral pred sodnika. Oziroma – je lahko šel pred sodnika. Danes je več kot tretjina obdolžencev obsojenih brez sojenja.

Da se prek instituta priznanja krivde vrši veliko večji pritisk na socialno šibkejše, se strinja tudi predavatelj kazenskega procesnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Primož Gorkič, ki opozarja, da je težava pogajanja in sporazumevanja o priznanju krivde v tem, da »obdolženca postavi v položaj, ko mora razmisliti o tveganjih, če se odloči za priznanje krivde in obsodilno sodbo, in tveganjih, če se odloči, da krivde ne bo priznal«. In ker je izid konkretnega kazenskega postopka vendarle precej negotov, »so lahko tudi stroški kazenskega postopka, tudi zagovornika, v tem delu pomemben dejavnik. Kvalitetna strokovna pomoč je vedno imela visoko ceno. Sedaj ima obdolženec možnost, da se finančnim stroškom izogne oziroma jih 'prelije' v priznanje krivde in obsodilno sodbo«.

Pred dnevi je krivdo v več kaznivih dejanjih gospodarskega kriminala, povezanih vodenjem uprave Merkurja, priznal Bine Kordež. Seveda je s tožilstvom sklenil sporazum. Ta sicer predvideva, da bo moral še za nekaj let v zapor, a Kordež se je tako izognil dolgotrajnemu sodnemu postopku, ki bi se najverjetneje končal z eno najvišjih dosojenih zapornih kazni za dejanja gospodarskega kriminala. Pred časom je tudi nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak, ki že dlje časa prestaja zaporno kazen, še v enem izmed postopkov s tožilstvom sklenila sporazum, v zameno za priznanje in pričanje zoper sostorilce si je izgovorila zgolj pogojno zaporno kazen in se ji posledično zaporna kazen zato ni podaljšala. V enem prvih odmevnih primerov, poleti 2013, sta sporazum s tožilstvom dosegla »doktor davčnih utaj« Rok Snežič in njegov poslovni partner Nenad Djukić in si izgovorila vikend zapor, ki sta ga v tem času že prestala. Enako je pol leta za tem s sporazumom uspelo nekdanjemu evropskemu poslancu Zoranu Thalerju.

Od omenjenih nihče ni uporabil »možnosti«, da krivdo prizna in se prepusti na nemilost tožilstva oziroma sodišča v upanju, da bo zaradi priznanja dobil nekoliko nižjo kazensko sankcijo. Ker jim tega ni bilo treba. Ker jim je njihov družbeni oziroma gmotni položaj omogočal, da so s pomočjo kakovostne, a drage pravne pomoči v obliki najboljših odvetnikov dosegli zanje najboljši možni rezultat kazenskega postopka.

So pa tudi taki, ki krivde niso priznali, niso privolili v pogoje tožilstva in sklenili sporazuma, pač pa so se raje odločili, da izkoristijo vse pravne možnosti, da se izognejo kazni, da dokažejo morebitne napake organov preiskovanja in pregona. Oziroma da dokažejo svojo nedolžnost. Janez Janša, Tone Krkovič, Ivan Črnkovič in Walter Wolf v zadevi Patria, Igor Bavčar v zadevi Istrabenz, Franc Kangler glede zlorabe položaja, ko je bil na čelu Mestne občine Maribor. Pa direktor Lekarn Ljubljana Marko Jaklič za domnevne zlorabe v času, ko je bil na čelu Vzajemne zavarovalnice, in župan Mestne občine Koper Boris Popovič v več zadevah iz časa vodenja občine in časov, ko je še bil poslovnež … Vsi so bili na koncu oproščeni ali pa so bile obsodbe zoper njih razveljavljene in se je sojenje začelo na novo, pod novimi, težjimi pogoji za tožilstvo. Uspelo jim je, ker so si lahko privoščili izkoristiti vse pravice, ki jih na načelni ravni kazenska zakonodaja omogoča vsem.