Jure Trampuš

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Politika

Božični napad

Zakaj molotovke, vržene v vrata novomeškega Sokolskega doma, ne smemo razumeti zgolj kot posledico presežka najstniških hormonov?

Najprej se je na vratih novomeškega Narodnega doma pojavil kljukasti križ in kombinacija številk 14/88, ki jih uporabljajo pripadniki nacističnih gibanj ...

Najprej se je na vratih novomeškega Narodnega doma pojavil kljukasti križ in kombinacija številk 14/88, ki jih uporabljajo pripadniki nacističnih gibanj ...
© AKC Sokolc

»Bilo je na božično noč,« se spominja slikar Sebastjan Šeremet, ki ima v Sokolcu, novomeškem art skvotu, atelje. »Pravzaprav nismo slišali veliko, stene Narodnega doma so debele skoraj meter. V sobo je pritekel prijatelj, ki je bil ravno v prostorih, kjer imajo glasbeniki vaje, in dejal, da je hiša polna dima. Ko smo pritekli na hodnik v pritličju, so bili v njem na srečo že gasilci, gorela so zgolj vrata.« Nekaj minut čez polnoč sta po pričevanju očividcev neznanca, eden izmed njiju naj bi bil imel na puloverju svastiko, v vrata Narodnega doma vrgla molotovko. »Na srečo so vrata doma zelo stara, debela, če bi bila današnja, bi jih v celoti zajel ogenj in požar bi se razširil. Pred njimi smo potem našli črepinje, krpo, vse je smrdelo po bencinu.«

Novomeški Narodni dom – gre za najstarejši Narodni dom v Sloveniji, stavba je bila zgrajena pred 150 leti po zgledu razkošnih baročnih palač in je spomeniško zavarovana – že nekaj desetletij propada. Novomeška občina ne ve, kaj bi z njo. Pred nekaj leti so dom »zasegli« mladi, obnovili veliko dvorano, v njej prirejajo različne dogodke. Pred dvema letoma jih je obiskal tedanji minister za kulturo Uroš Grilc in podprl umetnike, ki ustvarjajo tam.

V skvotu se ukvarjajo tudi z drugimi stvarmi. Izpeljali so dobrodelno akcijo, s katero so leta 2014 zbrali skoraj 30 ton hrane za žrtve poplav na Balkanu, organizirali so dobrodelni triptih slikarjev, s katerim so zbirali denar za pomoč družinam v stiski. In ko so lani na vrata Slovenije potrkali begunci, so storili enako, Novomeščane so pozvali, naj beguncem pomagajo. »Takrat so se začele težave,« pravi Šeremet. »Najprej so bili nestrpni zapisi na naših spletnih straneh. Zato smo izobesili zastavo, kjer smo napisali, kdaj zbiramo pomoč beguncem, in dodali nazis fuck off. To je bil naš odziv na nestrpnost – ali pomagajte ali pa nas pustite pri miru. Nato se je neke noči na vratih pojavila velika svastika, sedaj je priletela molotovka.«

Šeremet ne ve, kdo bi lahko bil storilec, neposrednih groženj niso prijeli, so pa na Facebooku našli nekaj mladih Novomeščanov, 12- in 13-letnikov, obritoglavcev, eden izmed njih pozira z molotovko. »Ne trdim, da so to storili oni, a žalostno je, da se kljub vsem neumnostim, ki se dogajajo, zbere skupina, ki med vsemi zgradbami molotovko vrže ravno v tisto, kjer delamo posamezniki, ki želimo pomagati. Predstavljajte si samo, da bi na božični večer molotovko vrgli v cerkvena vrata. Kaj bi se zgodilo? Kakšen bi bil politični, družbeni odziv?«

Novomeška policija pravi, da preiskava napada še ni končana, za zdaj obravnavajo zgolj sum kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Na podlagi morebitnih dodatnih ugotovitev sicer ne izključujejo možnosti razširitve preiskave v povezavi z 297. členom kazenskega zakonika, ki sankcionira javno spodbujanje sovraštva, nasilja, nestrpnosti. Preiskava poteka tudi v povezavi s kljukastim križem. Na policiji dodajajo, da »na območju Policijske uprave Novo mesto, kjer se soočamo z zahtevnimi nalogami pri obvladovanju migrantskih tokov, nismo obravnavali kaznivih dejanj in morebitnih kršitev, ki bi bile posledica nestrpnosti do tujcev. Takih ravnanj nismo zaznali niti na območju Dobove, prav tako nismo obravnavali premoženjskih kaznivih dejanj (poškodovanje tuje stvari, tatvina, vlom), katerih bi bili osumljeni migranti, ki na tem območju vstopajo v državo.«

Dopustnost nedopustnega

Zelo naivno bi bilo trditi, da gre pri molotovki zgolj za najstniški vandalizem, za preobilico hormonov, morda tudi, a poskus požiga ima pomembno politično predigro. Miha Blažič - N’toko, ki je doma iz okolice Novega mesta, pravi, da v družbi obstaja način razmišljanja o beguncih kot o grožnji, obstaja občutek strahu, molotovka in sovraštvo sta njuni izpeljavi. »Ne razmišlja se o tem, kako vse to vpliva na mlade, mladi se vsak dan v svojih skupinah, v šoli, na Facebooku srečujejo z diskurzom militarizma. Potem se dogajajo tako absurdne stvari, da mulci v Novem mestu, kjer ni nobenega razloga, da bi se bali beguncev, vržejo molotovko.« Mladi pač verjamejo tisto, o čemer jih preprečuje politična elita. »Novo mesto je specifično okolje, srednješolska, študentska scena je razmeroma konservativna, ne lokalna policija ne lokalne oblasti pa niso vložile nikakršnega truda, da bi ljudi pomirile, da bi jih spodbujale k razmišljanju.«

... nekaj tednov kasneje, na božično noč, pa je v ista vrata priletela molotovka. Gasilci so prišli dovolj hitro, da se požar ni razširil.

... nekaj tednov kasneje, na božično noč, pa je v ista vrata priletela molotovka. Gasilci so prišli dovolj hitro, da se požar ni razširil.
© AKC Sokolc

Prej velja nasprotno. V Sloveniji fašizem in rasizem nista več označena za nekaj nedopustnega, zavrženega, postajata relativna, takšne ideje politika celo spodbuja. V državi, ki se pred begunci ograjuje z ograjo, je povsem pričakovano, da bodo tisti, ki pomagajo nezaželenim beguncem, podoben status dobili tudi sami. Ali kot bi dejal Novomeščan Uroš Lubej: »Zažig vrat Narodnega doma je neposreden ulični izraz skrajne desnice, ki domuje tudi v slovenskem državnem zboru. Parlamentarna skrajna desnica s sovražno, demonizirajočo retoriko do beguncev, do istospolno usmerjenih in do političnih nasprotnikov neposredno spodbuja nasilna dejanja simpatizerjev iz vrst nacističnih skrajnežev.« Tudi dr. Mojca Pajnik, raziskovalka, ki se ukvarja s pojavom rasizma v družbi, razmišlja podobno. »Procesi militarizacije meje so v Sloveniji dosegli vrhunec s postavitvijo rezalne ograje, nevarnega orodja za izločanje beguncev in begunk. Iz zgodovine vemo, kako je bodeča žica najprej izolirala taboriščnike, nato pa dopuščala in normalizirala krutost iztrebljanja. Namesto da bi politične elite vzpostavile sanitarni kordon okrog rasizma, je njihova politična tehnologija nasprotna: rasizem so ponotranjile in normalizirale v imenu varnosti ’naroda’ in tudi v imenu demokracije.« Eden od vzrokov za takšne napade je institucionalni rasizem, posredni ali neposredni, rasizem, ki izvira iz državnih institucij in njihovih politik. Vzporedno z njim se krepijo tudi paramilitaristične, skrajnodesničarske skupine, v članstvu prednjačijo mladi moški, ki bolj ali manj odkrito »malikujejo fašizem in nacizem. Tako kot rezalna ograja ni zgolj ’usmerjevalnik’ ali ’tehnično’ sredstvo, tako napada v Novem mestu ne gre odpraviti z ’najstniškimi hormoni’. Organizirane, pa tudi ’sporadične’ oblike nestrpnosti in nasilja, bodisi v obliki rezalne ograje ali goreče bakle in svastike, niso sprejemljive.«

V državi, ki se pred begunci ograjuje z ograjo, je povsem pričakovano, da bodo tisti, ki pomagajo nezaželenim beguncem, podoben status dobili tudi sami.

Tako je recimo pred nekaj meseci Janez Janša dejal, da se bodo morali državljani za »zaščito meja naše države in spoštovanje zakonitega reda začeti organizirati sami«, njegov politični kolega Damir Črnčec, ki je bil v času druge Janševe vlade direktor Sove, kasneje pa svetovalec generalštaba Slovenske vojske, pa je celo zapisal, da »potrebujemo zid na južni meji in ne le žice«.

Slovenska politika legitimira izbruhe sovražnosti. Pretiravamo? Nikakor. Kdo je javno obsodil božični napad v Novem mestu? Predsednik ustavnega sodišča, predsednik parlamenta? Se je predsednik vlade odpeljal v Novo mesto in ljudem iz Sokolca stisnil roko? Je predsednik države odšel v Narodni dom in obsodil napad z molotovko? Ne. Politika se dela, da se na božični večer ni zgodilo nič.

Ko je lanskega junija v nemškem Heidenauu zagorel načrtovani center za begunce, je Angela Merkel obiskala pogorišče in ob vzklikih »izdajalka, izdajalka« obsodila ksenofobijo, njen tiskovni predstavnik pa je še dejal, da je »odvratno, kako skušajo skrajni desničarji in neonacisti uporabiti begunski center za širjenje sovražnega sporočila«. Slovenska politika je raje tiho. »Neodziv naše elite na takšen napad lahko razumemo kot tiho sprijaznjenje, da se to ’pač dogaja’, kot normalizacijo ali kot potrditev teze, o kateri govorijo raziskovalci ekstremističnih gibanj, o spojenosti (realno in simbolno) etablirane politike ’ekstremnega centra’ s paramilitarističnimi skupinami,« še dodaja Mojca Pajnik.

Zlovešča Slovenija

Ni se treba spomniti na kristalno noč in na vse, kaj ji je sledilo. Zlovešči primer imamo tudi v Sloveniji. Janša je recimo pred desetimi leti trdil, da Romi, podobno kot danes begunci in muslimani, »ogrožajo nacionalno substanco«. Pred vladno palačo je postopal z megafonom in pritrjeval tistim, ki so v Romih videli »ekološko nevarnost«.

Slabo leto po njegovem nastopu, potem ko so sovražna gesla dobila politično legitimnost, saj jih je izrekel predsednik vlade, sta se zgodila bombna napada v romskih naseljih. V Brezju je bila hudo poškodovana Rominja, v romskem naselju Dobruška vas pa sta umrli mati in hči. Zaradi umorov so bili osumljeni trije Slovenci, ki naj bi se bili v romsko naselje pripeljali samo zato, da bi odvrgli bombo. Ravno te dni so bili vsi trije oproščeni krivde. Tožilstvu ni uspelo dokazati, da so bili osumljeni tisto noč v Dobruški vasi in da je eden od njih v roki držal bombo. Vsi trije osumljenci so danes v zaporu zaradi drugih kaznivih dejanj, eden tudi zaradi bombnega napada v Brezju, tožilstvu pa v primeru Dobruške vasi ostaja le nova pritožba na vrhovno sodišče. Kar je popolnoma nesprejemljivo, pri odvrženi bombi v Dobruški vasi namreč ne gre za navaden umor, ki je že kot tak nizkotno dejanje, ampak za zločin iz sovraštva. »Krivda« umrlih je bila le, da sta bili Rominji, da sta bili druge nacionalnosti. Na takšnih temeljih je zgrajena genocidna politika. V desetih letih pa slovenska država za ta zločin še ni našla krivcev.

Leta 1920 so italijanski fašisti požgali Narodni dom v Trstu, v tisti noči je bilo v pogromu uničeno še 20 drugih slovenskih trgovin, pisarn, gostiln. Božični napad na Narodni dom v Novem mestu ima povsem enako simbolno sporočilo. Molotovka in kljukasti križ, pa tudi bomba v Dobruški vasi so odraz sovraštva, utemeljenega na rasnih in drugih predsodkih, so odraz fašizma. Več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne bi morala do teh dejanj veljati nična toleranca. Ker ni tako, se vsa dežela spreminja v valilnico sovraštva. Če država ne zna preganjati in obsoditi sovraštva in nasilja, slednja postaneta njen konstitutivni del.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.