O zlobni primerjavi

Nekdanji predsednik ustavnega sodišča, zdaj ustavni sodnik dr. Ernest Petrič je v intervjuju za tednik Reporter na kratko spregovoril o izbrisanih. Primerjal jih je z borci, nekdanjimi partizani. Konkretneje: več kot dvajsetletno prizadevanje izbrisanih za popravo krivic je primerjal z zahtevami nekdanjih borcev NOB, da obdržijo privilegije. »Spominjam se, ko smo še v vladi Staneta Kavčiča razpravljali o raznih upravičenih benifikacijah borcev, pa je bilo vsako leto več borcev. Tudi izbrisanih je bilo vedno več. Če bi to zadevo rešili že prej, finančne posledice ne bi bile tako hude,« pravi Petrič.

Najprej o borcih in o izbrisanih. Med njimi je velika razlika. Nobene podobnosti ni med tem, kako se je »večalo« število borcev in kako se je »večalo« število izbrisanih. To, da se je število borcev »večalo«, namesto da bi se zmanjševalo zaradi naravnih smrti, je urbana legenda. Petrič je verjetno imel v mislih ljudi, ki so želeli pridobiti borčevski status, čeprav so bili premladi, da bi resno sodelovali v narodnoosvobodilnem boju, ali pa njihova upravičenost ni bila povsem jasna. Status borca NOB je namreč prinesel nekatere privilegije. Število izbrisanih pa se je spremenilo samo enkrat, leta 2009, ko se je popravila prva uradna številka iz leta 2002. Tedaj se je število izbrisanih z 18.305 »povečalo« na 25.671, ker so se elektronske evidence končno dopolnile s podatki iz ročne evidence. Število izbrisanih se tako ni povečalo oziroma povečevalo, kot že leta trdi SDS (in ustavni sodnik Petrič), pač pa je država šele tedaj, več kot desetletje in pol po izbrisu, zmogla priznati pravo število ljudi, ki jih je izbrisala.

Zavajanje je primerjati borce in izbrisane tudi glede njihovih zahtev. Eni so zahtevali privilegije, ki so jih bili deležni zaradi udeležbe v NOB. O tem, ali so bili do njih upravičeni, so mnenja lahko različna, toda izbrisani se skoraj poltretje desetletje trudijo, da bi država popravila krivice, ki jim jih je storila. O tem, ali je država z izbrisom več deset tisoč ljudem kršila pravice in je zato dolžna krivice popraviti, dvoma ne more biti. Tako je večkrat odločilo ustavno sodišče in (tudi večkrat) evropsko sodišče za človekove pravice.

Že dlje je tudi očitno, da bi poprava krivic v razumnem roku državo stala več, kot jo bo zdaj, po dveh desetletjih in pol. Število izbrisanih se je v tem času krepko zmanjšalo. Izbrisanih je bilo prek 25 tisoč ljudi, v letu in pol, odkar zakon dopušča možnost vložitve zahtevka za določitev denarne odškodnine, pa je bilo vloženih le 7178 zahtevkov, od tega jih je bilo 5225 rešenih ugodno. Skupaj je bilo doslej v upravnih postopkih določenih 21,5 milijona evrov odškodnin, dejansko izplačanih pa 9 milijonov. Strošek za popravo krivic tako ne bo milijarden, kot je strašil poslanec Branko Grims, in niti ne bo znašal 120 milijonov evrov, kot je trdil avtor odškodninske sheme Gregor Virant.