Staš Zgonik

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Politika

Nezaželeni rešitelji

Tujce, ki se jih danes otepamo, bomo prav kmalu morali prepričevati, naj pridejo

© Jernej Žumer

»Slovenija se pridružuje tistim razvitim državam, ki se bodo kmalu začele soočati s pomanjkanjem delovne sile kot posledico staranja aktivnega dela prebivalstva. Migracije, njihovo upravljanje in nadzorovanje, so postale eno od pomembnih političnih prioritet z ekonomskega in tudi družbenega ter kulturnega vidika.«

Glede na današnjo protimigrantsko bodečežično psihozo si je težko predstavljati, da bi kaj takega zraslo na slovenskem političnem zeljniku. A tako se glasi uvod v dokument z naslovom Strategija ekonomskih migracij 2010–2020, ki ga je takratna Pahorjeva vlada sprejela konec leta 2010 in je še danes, vsaj na papirju, veljaven uradni dokument.

Besede so še kako realne. Vse populacijske projekcije kažejo, da se bo morala Slovenija v prihodnjih desetletjih spoprijeti s pospešenim staranjem prebivalstva in hkratnim drastičnim upadom delovno aktivne populacije.

Lansko poročilo Evropske komisije o staranju prebivalstva na primer Sloveniji za leto 2030 napoveduje 150 tisoč prebivalcev v aktivni dobi (20–64 let) manj kot leta 2013, za leto 2060 pa kar 270 tisoč manj. In to so številke, ki že vključujejo pričakovano migracijo. Ker bomo hkrati priča drastičnemu povečanju deleža upokojencev (starostnih upokojencev bo 300 tisoč več), ki so praviloma slabši potrošniki z nizko kupno močjo, bo vzdržnost tako pokojninskega sistema in socialne države kot tudi gospodarstva na (pre)hudi preizkušnji.

Leta 1991 je bilo v Sloveniji na sto prebivalcev v aktivni dobi 18 upokojencev. Leta 2013 jih je bilo že 27. Leta 2060 jih bo 63.

Tako imenovana baby-boom generacija, rojena v obdobju visoke rodnosti v desetletjih po drugi svetovni vojni, odhaja v pokoj. Generacije za njo so zaradi občutnega padca rodnosti v 80. letih prejšnjega stoletja manjše.

Čeprav je stopnja rodnosti po letu 2003 začela naraščati, je še danes, ko znaša približno 1,5 otroka na žensko, krepko pod mejo, ki naj bi zagotavljala obnavljanje prebivalstva (2,1 otroka na žensko). Kljub temu za zdaj število prebivalcev ostaja stabilno. Za to se gre zahvaliti dvema dejavnikoma: migracijam in podaljševanju življenjske dobe, zaradi katerih je število rojstev kljub manjšim generacijam že skoraj desetletje večje od števila smrti. A v naslednjih desetletjih bodo te generacije upokojencev, katerih smrt je bila zaradi napredka v medicini »odložena«, začele umirati, število smrti pa bo ponovno preseglo število rojstev. Ne samo, da bomo ob drastičnem povečanju števila upokojencev doživeli drastičen padec števila prebivalcev v aktivni dobi, po letu 2030 nas po projekcijah čaka veliko krčenje celotnega števila prebivalcev.

Delež BDP-ja za pokojnine: Slovenija bo med državami, ki jih bo staranje prebivalstva javnofinančno najbolj prizadelo. Glede na projekcije bomo morali leta 2060 za pokojnine nameniti skoraj 4 odstotke BDP-ja več kot danes. (Vir: Evropska komisija)

Delež BDP-ja za pokojnine: Slovenija bo med državami, ki jih bo staranje prebivalstva javnofinančno najbolj prizadelo. Glede na projekcije bomo morali leta 2060 za pokojnine nameniti skoraj 4 odstotke BDP-ja več kot danes. (Vir: Evropska komisija)

Tovrstne projekcije niso nič novega, ponavljamo jih iz leta v leto. Žal pa kot država ne vidimo dlje od naslednjih volitev.

Edina rešitev

Slovenija ima, tako kot večina drugih evropskih držav, ki se bodo zaradi premajhne rodnosti in podaljševanja življenjske dobe v prihodnosti spopadale z enako težavo, nekaj rezerve za omilitev tako imenovanega demografskega šoka v nadaljnjem zviševanju upokojitvene starosti in spodbujanju k širšemu in zgodnejšemu vključevanju na trg dela. Država si mora vsekakor prizadevati za povečevanje rodnosti, a nima ravno veliko manevrskega prostora, saj je porodniški dopust na primer že danes med najdaljšimi v Evropi. »Možnosti za povečano število v Sloveniji so omejene,« v svoji demografski projekciji iz leta 2013 ugotavlja Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Zaradi zmanjševanja števila rojstev v obdobju med letoma 1980–2003 se bo namreč število žensk v rodni dobi v prihodnje še naprej zmanjševalo, zato se bo število rojstev tudi v primeru povečane stopnje rodnosti zmanjševalo, »razen v primeru visokega ali zelo visokega selitvenega prirasta in hkrati visokega povečanja rodnosti«.

Brez pomoči migrantov nikakor ne bo šlo.

Glede na UMAR-jeve projekcije bi lahko upadanje delovno aktivnega prebivalstva preprečili le v primeru, »če bi selitveni prirast v povprečju presegal številko 13.500 letno«. Selitveni prirast v Slovenijo je bil v letih 2013 in 2014 negativen. Več ljudi se je odselilo, kot se jih je k nam priselilo.

»Demografske projekcije nakazujejo, da bo v Evropi, brez občutne stopnje migracije, v prihodnosti nemogoče vzdrževati raven blaginje, ki jo njeni prebivalci uživajo danes,« je jasen dr. Jesus Crespo Cuaresma, glavni ekonomist Wittgensteinovega centra za demografijo z Dunaja. »Glede na to bi lahko negativni odnos širokega dela evropskega političnega spektra do migracij označili za neodgovornega in neracionalnega, če se ne bomo zavedali vgrajene kratkovidnosti, pogojene z volilnimi cikli.«

Paradoksalno je, da bodo v prihodnosti največ migrantov potrebovale prav tiste države v vzhodni Evropi, ki se jih danes najbolj otepajo in nasprotujejo vsakršnim kvotam za njihovo naselitev.

Ne samo zaradi demografskih danosti, Slovenija tujce potrebuje tudi zaradi izseljevanja Slovencev v tujino. Najnovejši podatki (za leto 2014) Statističnega urada kažejo, da je Slovenija v enem samem letu izgubila 5600 državljanov. Selitveni prirast državljanov Slovenije je bil negativen že petnajsto leto zapored.

Tujci že zdaj rešujejo slovensko demografsko sliko. Lani je na primer v Sloveniji živelo več kot 56 tisoč prebivalcev v najbolj aktivni starosti (25–39 let), ki so bili rojeni v tujini.

V Sloveniji po najnovejših podatkih Statističnega urada živi nekaj več kot 106 tisoč tujcev, kar predstavlja dobrih 5 odstotkov prebivalstva.

Leta 1991
18 upokojencev na sto prebivalcev v aktivni dobi

Leta 2013
27 upokojencev na sto prebivalcev v aktivni dobi

Leta 2060
63 upokojencev na sto prebivalcev v aktivni dobi

Južni bazen

Slovenija se je v zadnjih desetletjih za zapolnjevanje demografske luknje in reševanje pomanjkanja delovne sile zanašala predvsem na ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije. Še danes ni nič drugače. 90 odstotkov zaposlenih tujcev prihaja od tam. Polovica vseh prihaja iz Bosne in Hercegovine. Z njo imamo sklenjen tudi poseben sporazum, ki daje njenim državljanov večje ugodnosti pri zaposlovanju v Sloveniji.

To je vsekakor smiselna strategija. Ljudje so nam blizu, jezikovne razlike niso velika ovira, integracija je razmeroma preprosta. A ta bazen ni neusahljiv. Prebivalstvo držav nekdanje Jugoslavije se bo glede na demografske projekcije v prihodnjih desetletjih bistveno skrčilo. Prav tako bomo za prihod ekonomskih migrantov prisiljeni »tekmovati« z drugimi evropskimi državami.

Ne samo, da bo treba v prihodnosti aktivneje privabljati migrante, svari Damjana Košir, direktorica direktorata za zaposlovanje na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Presneto se bo treba potruditi, da bodo tisti, ki delajo pri nas, tu ostali. »Delodajalce vedno opozarjam, da je Avstrija zelo blizu.«

Lansko poročilo Evropske komisije o staranju prebivalstva na primer Sloveniji za leto 2030 napoveduje 150 tisoč prebivalcev v aktivni dobi (20–64 let) manj kot leta 2013, za leto 2060 pa kar 270 tisoč manj.

V iskanju pravega časa

Tako kot velik del drugih sprejetih strategij in akcijskih načrtov je tudi slovenska Strategija ekonomskih migracij bolj kot ne utonila v pozabo. Delovna skupina, ustanovljena za spremljanje izvajanja strategije, se je zadnjič sestala leta 2013, nato pa zamrla. »Nazadnje se je bolj ukvarjala s problematiko bega možganov kot pa s privabljanjem migrantov,« pravi Damjana Košir.

Da je danes ta strategija le še mrtva črka na papirju, je po njenem mnenju nekoliko razumljivo. »Treba je poznati kontekst, v katerem je bila pripravljena. Izhodišča so bila pripravljena leta 2007. Takrat smo imeli visoko gospodarsko rast. Leta 2008 smo imeli na primer zaposlenih 90 tisoč tujcev. Vsako leto smo izdali po 85 tisoč delovnih dovoljenj. In zato je bilo jasno zavedanje, da za vzdrževanje gospodarske rasti potrebujemo migracijo, zelo veliko.« S prihodom gospodarske krize in porastom brezposelnosti se je fokus spremenil. Letos je v Sloveniji na primer zaposlenih le še 24 tisoč tujcev.

»Seveda se zavedamo, da brez ekonomske migracije v Sloveniji ne gre. Potrebe pa so zelo odvisne od tega, v kakšnem stanju je gospodarstvo. V tem trenutku na trgu dela ni kakšnega velikega povpraševanja po zaposlovanju tujcev. Nemčija pa migrante potrebuje danes. Oni imajo štiriodstotno stopnjo brezposelnosti.«

V Sloveniji je brezposelnih še vedno več kot deset odstotkov. In za ministrstvo so ti danes prioriteta. A ob nadaljevanju trenutne gospodarske rasti bomo v nekaj letih spet prišli do tega, da bomo morali začeti bolj spodbujati ekonomsko migracijo. »Ko število brezposelnih pade pod 90 tisoč, se povpraševanje po tujih delavcih praviloma bistveno poveča.«

Tuje znanje

Pri sprejemanju migrantov je zagotovo smiselna vsaj določena mera selekcije, saj sta hitrost njihove integracije in stopnja koristnosti za državo ključno povezani z njihovim kulturnim kapitalom (npr. znanje jezika) in zaposljivostjo.

Ena večjih težav, s katerimi se spopada Evropska unija, je izobraženost »njenih« migrantov. Njihova znanja so namreč velikokrat neustrezna glede na potrebe lokalnega trga dela, v kombinaciji s še vedno močno prisotno diskriminacijo pri zaposlovanju pa to pomeni, da je stopnja brezposelnosti med migranti praviloma precej višja od stopnje brezposelnosti celotnega prebivalstva, kar s seboj prinese višje proračunske stroške.

»Racionalne vlade bi skušale aktivno privabljati migrante z visoko izobrazbo, ki jih na trgu dela primanjkuje,« pravi dr. Tomaš Sobotka z Dunajskega demografskega inštituta. Tako proaktivno migracijsko politiko vodita Avstralija in Kanada ter delno tudi ZDA. »Evropske države se tega izogibajo, ker se bojijo političnih posledic aktivnega vabljenja migrantov.« A zaradi tega, pravi Sobotka, izbor opravijo migranti sami. »In njihova sestava je pogosto daleč od optimalne.«

Slovenija je specifičen primer. Stopnja izobrazbe med tujci, ki živijo v Sloveniji, je bistveno nižja od državnega povprečja. A to je predvsem posledica strukture gospodarstva, ki še vedno preveč sloni na nezahtevnih in slabo plačanih delovnih mestih. »Še za visoko izobraženo domačo populacijo je iskanje ustrezne zaposlitve problem,« pravi Damjana Košir. »Zakaj bi privabljali visoko izobražene tujce, če jim nimamo česa ponuditi?«

Umetniška instalacija The Mihe Artnaka z naslovom وسهلاً أهلاً (Ahlan Wa-Sahlan) je bila na slovenski strani mejne reke Kolpe pri Metliki postavljena 26. septembra 2015. Avtor jo je izdelal v sodelovanju s prostovoljci iz Kulturno umetniškega društva Plac in z njo reinterpretiral znani oglas Slovenija, moja dežela, ki po novem izreka dobrodošlico tudi beguncem iz Bližnjega vzhoda.

Umetniška instalacija The Mihe Artnaka z naslovom وسهلاً أهلاً (Ahlan Wa-Sahlan) je bila na slovenski strani mejne reke Kolpe pri Metliki postavljena 26. septembra 2015. Avtor jo je izdelal v sodelovanju s prostovoljci iz Kulturno umetniškega društva Plac in z njo reinterpretiral znani oglas Slovenija, moja dežela, ki po novem izreka dobrodošlico tudi beguncem iz Bližnjega vzhoda.
© Matic Brinc

Po mnenju dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete tako stališče kaže na odsotnost dolgoročnega razmišljanja. »Z vidika trga dela nikoli ni idealne priložnosti za občutnejše spodbujanje ekonomskih migracij. Vedno boste lahko rekli, da doma obstaja neizkoriščena delovna sila.« Politike trga dela po njegovem mnenju v Sloveniji nikakor ne znamo povezati z (tako ali tako neobstoječo) demografsko politiko. »Problem je v tem, ker se učinki demografske politike izrazijo dolgoročno, politika trga dela pa je veliko bolj kratkoročna.«

Argument proti sprejemanju migrantov, češ da imamo že doma brezposelne, ni tako prepričljiv, kot se zdi na prvi pogled. »Veliko strahov v zvezi z migranti izvira iz zmotnega prepričanja o dolgoročno konstantnem številu delovnih mest,« pravi Jesus Crespo Cuaresma. Velja prepričanje, da bodo migranti domačinom odžirali omejeno število delovnih mest. A študije na primer kažejo, da je med migranti v evropskih državah nadpovprečno veliko podjetnikov. Ti pa delovna mesta ustvarjajo.

Zelo navzoč je tudi strah pred naraščajočimi stroški za socialne transferje, ki bi jih bili deležni migranti. A kot navaja

OECD, v veliki večini držav migranti več prispevajo v javno blagajno kot pa iz nje dobijo. 6,6 milijona tujcev, kolikor jih je leta 2012 živelo v Nemčiji, je na primer v javno blagajno prispevalo 22 milijard evrov več, kot so iz nje dobili. »Na koncu bomo od tega imeli dobiček,« je o letošnjem nemškem množičnem sprejemanju beguncev prepričana nemška ministrica za delo Andrea Nahles.

Vzajemna odbojnost

V Slovenijo je od lanskega začetka begunskega vala vstopilo že več kot 400 tisoč beguncev in migrantov. Skoraj vsi so tudi izstopili. Le nekaj več kot sto jih je zaprosilo za azil, doslej smo ga odobrili le peščici. Prav nič se nismo trudili, da bi jih zadržali, pa čeprav sta na primer povprečna izobrazba in znanje jezikov med begunci iz Sirije, zaradi še nedavno zelo razvitega izobraževalnega sistema, primerljiva s slovenskimi. Prav nasprotno, po hitrem postopku smo jih odpeljali proti Avstriji. Odnos je obojestranski. Tudi begunci si prav nič ne želijo ostati pri nas.

»Med begunci vlada prepričanje, da je Slovenija revna, nezanimiva,« pravi Damjana Košir. »Najprej bi jih morali prepričati, da smo lahko privlačna destinacija.« Promoviranje Slovenije kot privlačne ciljne države za migracije je pravzaprav ena od smernic na začetku omenjene Strategije ekonomskih migracij. »Ampak za to v politiki trenutno ni ravno velikega navdušenja.« Milo rečeno.

Negativni odnos javnosti do migrantov spodbuja diskriminacijo, ki spodbuja izključevanje in getoizacijo, to otežuje integracijo in iskanje službe, kar povečuje stroške države, to pa povzroča dodatno nezadovoljstvo ...

Migrantski paradoks

Nihče ne more zanikati, da lahko migranti, če je njihov pritok preveč množičen in premalo nadzorovan, s seboj prinesejo tudi težave. Zadnji dogodki v nekaterih nemških mestih na silvestrovo to nazorno kažejo. Nikakor ni mogoče reči, da se je treba s tem sprijazniti, mogoče pa je reči, da se tovrstnim dogodkom žal ni mogoče vedno povsem izogniti.

Uspešnost migracijske politike je odvisna od številnih dejavnikov. Odločilen pa je odnos do migrantov. Negativni odnos javnosti spodbuja diskriminacijo, ki spodbuja izključevanje in getoizacijo, to otežuje integracijo in iskanje službe, kar povečuje stroške države, to pa povzroča dodatno nezadovoljstvo v javnosti ... Gre za nevarno spiralo, ki se lahko vleče več generacij.

Do leta 2060 se bo v vseh državah močno povečalo število starejših prebivalcev, število prebivalcev v aktivni dobi pa bo večinoma upadlo. (Vir: Evropska komisija)

Do leta 2060 se bo v vseh državah močno povečalo število starejših prebivalcev, število prebivalcev v aktivni dobi pa bo večinoma upadlo. (Vir: Evropska komisija)

Protimigrantsko usmerjeni politiki bi se morali zavedati, da se nam lahko njihovo hujskanje na dolgi rok obilno maščuje. Prav smešno je pomisliti, da so bila izhodišča slovenske Strategije ekonomskih migracij, ki načrtuje promoviranje Slovenije kot do migrantom prijazne države, spisana leta 2007, torej pod vladavino Janeza Janše.

Trditi, da bi si morala Slovenija na vse pretege prizadevati, da čim več migrantov in beguncev, ki danes prečkajo Slovenijo, ostane pri nas, kljub temu ni smiselno. Brez podpore javnosti bi to pomenilo le začetek že omenjene negativne spirale. Ni torej nujno, da so rešitev za Slovenijo sirski begunci. Morda nam lahko pokojninsko blagajno rešijo na primer Kitajci, če bi se jih k nam preselil le en promil, kot je nedavno dejal direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Marjan Papež. Pa tudi novih vojn in s tem novih beguncev v prihodnjih desetletij verjetno ne bo zmanjkalo.

Ne glede na demografsko realnost občutnejšega pospeševanja migracij v Slovenijo vsaj v nekaj prihodnjih letih ne gre pričakovati. Žica na meji ne pošilja ravno sporočila dobrodošlice, javno mnenje pa je vsak dan bolj sumničavo. Migrantska problematika je za prebivalce Evropske unije že postala večja skrb kot visoka brezposelnost. V Sloveniji je skok javne zaskrbljenosti med najbolj opaznimi. V najnovejši javnomnenjski raziskave Eurobarometer, izvedene lani jeseni, je skoraj polovica vprašanih migracije navedla kot enega osrednjih problemov v državi. Še spomladi je migracije kot enega osrednjih problemov izpostavil le en sam odstotek vprašanih.

»Prepričan sem, da bodo države, ki danes uvajajo restriktivne migracijske politike, dovolj zgodaj ugotovile, da ogrožajo svojo prihodnost,« je ne glede na vse optimističen Jesus Crespo Cuaresma. »Prej bodo pristojni primerno ukrepali, manjši bodo negativni gospodarski učinki staranja prebivalstva v prihodnjih desetletjih.« In ker je proces integracije počasen in ne vedno brez težav, si bodo po njegovih tiste države, ki migrante sprejemajo danes, s tem zagotovile prednost v prihodnosti.

Migranti naj bi ogrožali naš način življenja. A so naše edino upanje, če želimo ta način življenja dolgoročno vsaj približno ohraniti.

Starostna struktura Slovencev

Primerjava starostne strukture prebivalcev Slovenije danes in leta 2060. Jasno sta vidna upad števila prebivalcev v aktivni dobi in hkratno povečanje števila starejših (Vir: UMAR)

Starostna struktura državljanov in nedržavljanov EU

Starostna struktura državljanov EU in prebivalcev EU z državljanstvom tretjih držav. Brez tujcev bi bila prebivalstvena sestava še bistveno bolj neugodna. (Vir: Eurostat)

Število žensk v rodni dobi

Tudi če se rodnost v Sloveniji bistveno poveča, ne more nadomestiti prihodnjega upada števila žensk v rodni dobi. (Vir: UMAR)

Število izseljenih

Izseljevanje državljanov Slovenije v tujino narašča ( Vir: SURS)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.