Staš Zgonik

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Družba

Mestna cestnina

Zgoščevalna taksa: učinkovit ukrep za zmanjšanje avtomobilskega prometa v mestu

© Uroš Abram

Milano je eno najbolj motoriziranih mest v Evropi. Na sto prebivalcev je registriranih 55 motornih vozil, dvakrat toliko kot na primer v Parizu in Amsterdamu. Ker poleg tega Milano leži v Padski nižini, obdani z gorami, ki preprečujejo hitrejši pretok zračnih mas, ima enega največjih problemov z onesnaženostjo zraka v Evropi. Mejne koncentracije prašnih delcev (50 mikrogramov na kubični meter zraka), ki glede na evropsko zakonodajo ne bi smele biti presežene večkrat kot 35 dni v letu, so bile v zadnjem desetletju v povprečju presežene več kot stokrat na leto.

Leta 2008 je mestna uprava pod vodstvom županje Letizie Moratti poskusno uvedla sistem Ecopass, s katerim je uvedla takso za vstop z avtomobilom v najožje središče mesta v okolici znamenite katedrale Duomo. Višina plačila je bila odvisna od »onesnaževalnosti« vozila, pri čemer je bil vstop za vozila, ki so izpolnjevala visoke okoljske standarde, še naprej brezplačen, vozilom z najslabšimi okoljskimi lastnostmi pa je bil dostop povsem prepovedan. Ukrep je imel sprva ugodne učinke. Koncentracije prašnih delcev so upadle za skoraj četrtino, zmanjšalo se je število prometnih zastojev, skrajšal se je potovalni čas. A sistem je Milančane spodbujal k nakupu novejših avtomobilov, ki so imeli vstop v središče brezplačen, kar je sčasoma pomenilo, da se je količina prometa znova začela povečevati, pa tudi okoljski učinki so začeli bledeti.

Decembra 2011 so prebivalci Milana na referendumu glasovali o uvedbi splošne zgoščevalne takse za vstop z avtomobilom v središče mesta. Ukrep je podprlo 79 odstotkov ljudi. Od januarja 2012 tako enotna taksa za vstop v središče mesta med tednom med 7.30 in 19.30 znaša 5 evrov. Vozniki mopedov, motorjev, taksijev so plačila oproščeni. Tak-

se ni treba plačati niti voznikom hibridnih avtomobilov in avtomobilom na alternativna goriva. A samo še letos. Z začetkom prihodnjega leta bo polna taksa veljala tudi z njih. Stanovalci mestnega središča imajo 40 brezplačnih dostopov na leto, za vsak naslednji dostop plačajo znižano takso, ki znaša dva evra. Vstop v plačljivo območje na 43 vstopnih točkah nadzirajo kamere, opremljene s tehnologijo avtomatskega prepoznavanja registrskih tablic.

Uvedba zgoščevalne takse je politično praviloma nepriljubljena odločitev. A v mestih, ki jim je uspelo prebroditi pomisleke, se je ukrep izkazal za uspešnega in tudi priljubljenega.

V prvih dveh letih po uvedbi tako imenovanega »Območja C« so se povprečne koncentracije prašnih delcev v zraku znižale za 18 odstotkov, število avtomobilov v središču mesta se je v povprečju zmanjšalo za več kot četrtino, za četrtino je padlo tudi število prometnih nesreč. S prihodki iz naslova taks mesto financira krepitev in posodabljanje javnega prometa, širiti je začelo sistem za souporabo koles. Leta 2014 je Milano za projekt prejel nagrado Mednarodnega transportnega foruma, hčerinske organizacije OECD, za najboljši dosežek v urejanju prometa.

Milano ni prvo mesto, ki je uvedlo zgoščevalno takso. Led je že daljnega leta 1975 prebil Singapur, v Evropi pa je ta čast pripadla Londonu leta 2003. Leta 2006 mu je sledil Stockholm. Prav slednji velja za zgled med mesti, ki razmišljajo o tovrstnem omejevanju prometa.

Pri uvajanju so bili Švedi tudi najbolj velikopotezni. Plačljivo območje je veliko kar 35 kvadratnih kilometrov, skoraj enkrat več kot v Londonu in kar štirikrat več kot v Milanu. Od približno 900 tisoč prebivalcev Stockholma jih kar dve tretjini živi znotraj plačljivega območja.

Kljub temu da je večina prebivalcev mesta in predmestja za prevoz že pred uvedbo zgoščevalne takse uporabljala javni prevoz, so bili prometni zastoji na glavnih vpadnicah stalnica. V povprečju so vozniki za potovanje porabili trikrat več časa, kot bi ga ob tekočem prometu.

Uvedba plačila za vožnjo po cestah v središču mesta je bila v Stockholmu v desetletjih pred uvedbo zgoščevalne takse že večkrat na mizi, a nikoli ni dobila zadostne politične podpore. Stranka Zelenih jo je morala dobesedno izsiliti, saj je z njeno uvedbo pogojevala vstop v vladno koalicijo s Socialdemokratsko stranko.

Poskusna uvedba zgoščevalne takse januarja 2006 se je zgodila po razgreti razpravi, v kateri so prevladovala negativna mnenja. Tudi mediji so bili ukrepu izjemno nenaklonjeni. Opozicija je izsilila referendum, ki pa naj bi ga izvedli šele po koncu poskusne dobe. To se je izkazalo za ključno.

Pozitivne učinke je bilo namreč že takoj po poskusni uvedbi zgoščevalne takse težko spregledati. Količina avtomobilov se je zmanjšala za več kot petino, zastoji so se prepolovili. Javno mnenje se je začelo spreminjati, tudi mediji so začeli poročati bolj pozitivno. In na referendumu je konec leta 2006 stalno uvedbo zgoščevalne takse podprlo 51 odstotkov meščanov.

Milano ni prvo mesto, ki je uvedlo zgoščevalno takso. Led je že leta 1975 prebil Singapur, v Evropi pa London leta 2003. Leta 2006 mu je sledil Stockholm.

Nadzor nad vstopi in izstopi avtomobilov tako kot v Milanu opravljajo kamere, sposobne avtomatskega prepoznavanja registrskih tablic. V nasprotju z Milanom, kjer je treba takso plačati vnaprej, v Stockholmu lastniki avtomobilov vsak mesec dobijo položnico z zneskom, ki ustreza njihovemu številu voženj. Višina plačila je odvisna od časa v dnevu. Najvišja je seveda ob jutranji in popoldanski prometni konici.

»Zgoščevalna taksa je prestala začetno negativno nastrojenost, preživela razgreto in zapleteno politično razpravo in sčasoma dosegla več kot dvetretjinsko podporo prebivalstva,« v poročilu o ukrepu navaja prometni strokovnjak dr. Jonas Eliasson s švedskega Kraljevega Inštituta za tehnologijo, eden od snovalcev sistema. »Stockholmska zgoščevalna taksa se je iz najdražjega načina za izvedbo političnega samomora spremenila v zgodbo o uspehu, kot so jo označili sprva sovražno nastrojeni mediji.«

Uvedba zgoščevalne takse je težka in politično praviloma nepriljubljena odločitev. Številni poskusi v mestih po svetu so propadli, bodisi na referendumu bodisi zaradi premajhne politične podpore. A v tistih mestih, ki jim je uspelo prebroditi začetne pomisleke, se je ukrep izkazal za učinkovitega in tudi priljubljenega.

Cenik
Višina takse za vstop v mestno središče z avtomobilom
London: 10 funtov
Milano: 5 evrov
Stockholm: od 1 do 3,5 evra, odvisno od ure

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.