Borut Mekina

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Družba

Cenzurirana Zdravljica

Nezakonito predvajanje najboljših izvedb državne himne

CD s slovensko himno, ki ga je mogoče dobiti le na črnem trgu

CD s slovensko himno, ki ga je mogoče dobiti le na črnem trgu

Letošnja proslava ob podelitvi Prešernovih nagrad je minila tudi v znamenju državne himne, ki jo je režiser dogodka Mare Bulc v skladu z duhom časa pustil zapeti v tujih jezikih. A kljub mnogim hvalospevom, češ, kako je Zdravljica po toliko letih še vedno aktualna in svetovljanska, je njeno javno predvajanje lahko danes povezano s skoraj nepremostljivimi ovirami. Povsem prosto je namreč mogoče predvajati predvsem suhoparno verzijo himne, brez pevskega zbora, v izvedbi policijskega orkestra, ki je objavljena na spletni strani vlade, ne pa vseh drugih popularnih izvedb, ki se jih še spomnimo iz prvih let osamosvojitve.

Še celo za muzeje so te izvedbe prevelik pravni zalogaj. Leta 2011 so recimo v Muzeju novejše zgodovine želeli obiskovalcem predstaviti tudi slovensko himno, a se je kmalu izkazalo, da je idejo skoraj nemogoče uresničiti. Zaradi »birokratskih ovir« in »zagat pri predvajanju besedila«, kot pojasnjujeta direktorica muzeja Kaja Širok in vodja stalne razstave Nataša Strlič, ki so očitno nastale zaradi avtorskih pravic, so se v muzeju raje odločili, da himno posnamejo sami. To jim je sicer odlično uspelo. Obiskovalci lahko sedaj poslušajo himno, kot jo poje otroški pevski zbor ene od ljubljanskih osnovnih šol, ki na nak način izraža tudi »mlado državo« in njen »mladostni up«, pravita.

A vsak ne more posneti himne za svojo uporabo. Avtorske pravice najbolj znanih verzij Zdravljice so namreč neurejene v smislu, da te verzije niso v javni lasti. Ena izmed najbolj znanih izvedb, ki jo je leta 1994 aranžiral skladatelj profesor dr. Jani Golob, izvedla pa orkester Slovenske filharmonije in Slovenski komorni zbor (https://goo.gl/tho2ML), je recimo v lasti Valterja Skoka iz Maribora in njegovega družinskega podjetja Grafoton. Skok pravi, da doslej še z nikomer v Sloveniji ni podpisal kakršnekoli pogodbe glede javnega predvajanja »njegove« Zdravljice. Na še bolj absurdno zgodbo so leta 2012 naleteli na RTV Slovenija. Tedaj, kot pojasnjuje odgovorna urednica njihove Založbe kaset in plošč (ZKP) Mojca Menart, jih je državni protokol prosil za odkup več verzij Zdravljice. Ker pa se je izkazalo, da obstaja manjša razlika med že posnetimi himnami in zakonsko opredelitvijo, so se odločili, da z dirigentom Urošem Lajovcem posnamejo sedmo kitico Zdravljice na novo.

A nastala je težava. Ko so na koncu želeli izdati CD, so jim namreč leta 2012 z ministrstva za javno upravo sporočili, da je to prepovedano, češ da je vsaka »komercialna uporaba državnega simbola v nedržavni namen in pomen« nezakonita, zaradi česar več uradnih različic himne sedaj ni dosegljivih. »Pogosto povprašujejo po CD-ju s štirimi različicami slovenske himne, vendar ga nimamo v prodaji,« pojasnjuje Menartova. Na RTV se še vedno – zdaj smo že leta 2016 – z vladnim uradom za komuniciranje (UKOM) dogovarjajo, kako bi javnosti omogočili dostop do omenjenih verzij Zdravljice na internetu. Ker še ni minilo 70 let od smrti skladatelja Stanka Premrla (umrl je leta 1965), Menartova meni, da bi moral UKOM skleniti poseben dogovor s Sazasom.

Miha Trampuž iz Avtorske agencije za Slovenijo (AAS) odgovarja, da problem z Zdravljico pozna. Čeprav je po zakonu slovenska himna oproščena avtorskih pravic, pravi, pa še vedno veljajo vse z njo povezane sorodne pravice, urejanje teh pravic pa naj bi bil problem le zaradi pomanjkanja znanja. Državljani lahko za zdaj torej zgolj upamo, da bodo v vladi problem s predvajanjem državne himne v naslednjih letih oziroma desetletjih vendarle rešili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.