Smrt bo imela naše oči

Sirska vojna je trg, ki so ga prevzele multinacionalke, zato slovenskih vojaških inštruktorjev tja ne bi smeli pustiti

Kurdski borci z ubitim pripadnikom Islamske države pri mestu Sinjar v Iraku novembra 2015

Kurdski borci z ubitim pripadnikom Islamske države pri mestu Sinjar v Iraku novembra 2015
© Profimedia

Islamska država je te dni na splet poslala nov film groze in gorja, nov snuff. Spet eksekucija, le da tokrat samo ene osebe. Bradati moški v oranžnem kombinezonu kleči, »priznava« grehe, za njim pa stoji otrok – deček pri trinajstih, morda štirinajstih. Moškega, za glavo višjega, pripelje skozi gozd do morišča, rekoč: »Oh, Amerika, to so vojaki, ki jih oborožuješ in za katere zapravljaš denar. Z Alahovo pomočjo jih bomo uničili.« Moški, ki ga deček nazadnje usmrti, je menda pripadal Levantski fronti, ki ji je Islamska država nedavno očitala, da sodeluje z Ameriko in Turčijo.

To se lahko zgodi tudi kakšnemu slovenskemu vojaku. Ko ga bomo videli prvič, se bo na Jožetu Pučniku poslavljal od najbližjih – ko ga bomo videli zadnjič, mu bo najbližje deček z nožem v roki. Slovenska vlada je namreč sklenila, da bo okrepila boj proti Islamski državi, da se bo čvrsteje zasidrala v najnovejši koaliciji voljnih in da bo v Erbil, glavno mesto iraškega Kurdistana, poslala 15 vojaških inštruktorjev, ki naj bi usposabljali kurdske borce. Če bodo hoteli, jim bodo prepustili tudi svoje staro pehotno orožje (puške, minomete), ki ga Slovenska vojska ne uporablja več. Slovenski vojaki v bojih ne bodo aktivno sodelovali, pravi slovenski pentagon. Lahko si torej oddahnete: v bojih bodo sodelovali le slovenski minometi, le slovenske puške, le slovenske krogle – in le borci, ki jih bodo izurili slovenski inštruktorji.

Je Slovenija v vojni? Ne, pravijo. Slovenija le »pomaga«, le »izpolnjuje obveznosti«. Islamska država tega – slovenskih inštruktorjev, slovenskega orožja – ne bo mogla razumeti kot vojne napovedi, tako da ne bo imela razloga za maščevanje ali za obglavljanje slovenskih vojakov, če jih bo zajela. Kje neki! Islamska država si bo to štela v čast. To bo razumela kot obliko pozitivnega mišljenja, kot priznanje – glejte, opazili so nas! Islamska država si v resnici želi le tega, česar si že ves čas želi tudi Slovenija – da bi jo opazili. Da bi postala prepoznavna.

In če bi Islamska država že ravno slučajno zajela kakšnega slovenskega vojaka (ali pa če bi ji ga – v imenu podtalne trgovine – izročila katera izmed številnih nepreglednih in nepredvidljivih »opozicijskih« frakcij, ki se borijo v Siriji, kar se je, kot vemo, že zgodilo), bi slovenska vlada kot pogajalski argument še vedno lahko izkoristila rezultate globalne javnomnenjske ankete (U.S.-Global Leadership Project), ki sta jo pred dobrim letom opravila Meridian International Center in Gallup in ki je pokazala, da je Slovenija med državami, katerih prebivalci imajo do Amerike in njene zunanje politike najbolj odklonilno stališče. Bolj odklonilno stališče so merilci javnega mnenja odkrili le v Palestini, Pakistanu, Libanonu, Jemnu, Iraku in Egiptu – Iran in Tunizija sta bila za Slovenijo, ki se je tako znašla med »devetimi državami, ki Ameriko najbolj sovražijo«. Ameriški mediji so bili nad tem, da »vodilni vlogi Amerike« nasprotuje kar 57 odstotkov Slovencev in da se je Slovenija znašla med samimi muslimanskimi državami, vidno zgroženi (saj je članica Nata in Evropske unije!), a so v isti sapi dodali, da Slovenci sovražijo tudi svojo vlado, saj ji zaupa le 25 odstotkov prebivalstva. Toliko kot v Iraku in Pakistanu.

No, ne tako hitro. Kdor je videl, kaj ameriška zunanja politika – z vojnami, invazijami, puči in dronskimi, brezpilotnimi atentati – počne na Bližnjem vzhodu, do »vodilne vloge Amerike« ne more imeti ravno pritrdilnega stališča. Ne da to kaj spremeni. Amerika gre kot vedno brez problema v vojno koalicijo z državo, ki ima do njene zunanje politike odklonilno stališče. In tudi slovenska vlada se brez problema ukloni zunanji politiki države, do katere ima večina slovenskega prebivalstva odklonilno stališče. V resnici bi moralo biti ravno nasprotno: vprašanje, ali naj se Slovenija vključi v sirsko vojno, je tako velika reč, da bi se moralo ljudstvo o njem izreči na referendumu. To ni le eno izmed »poslanskih vprašanj«, ki jih bo na seji državnega zbora dobil premier Cerar.

Je to res vojna, ki potrebuje naše vojaške inštruktorje? Je to res vojna, ki jo naši vojaški inštruktorji potrebujejo?

Ko se ameriški predsednik znajde v težavah, si lahko privošči ta luksuz, da napove vojno. Spomnite se le Busha (Afganistan, Irak). Ali Reagana (Grenada). Ali pa Levinsonovega filma Pasji dnevi, ki je to sijajno povzel. Ameriškega predsednika neka najstnica tik pred volitvami obtoži spolnega nadlegovanja. Šit! Konkurenca v TV-spotih že vrti vižo Thank Heaven for Little Girls. Koga pokličejo? Ekspertnega zakulisnega manipulatorja, ki zna take situacije rešiti: »Če hočeš spremeniti zgodbo, potem spremeni vodilni motiv!« Po naše: pozornost ljudi je treba preusmeriti. Kam? Na vojno. Pa saj ni vojne. Si jo pa izmislimo. Kako? Preprosto: recimo, da je Amerika v vojni z Albanijo. Zakaj z Albanijo? Ker nihče ne ve, kje je Albanija, in ker je vsem vseeno, kje je. Bodo ljudje nasedli? Šur: če je na TV, potem je res! V času, ko politika obstaja le še v medijih, to ni posebej težko. No, slovenska vlada si po drugi strani takšnega luksuza ne more privoščiti – ko se znajde v težavah, ki jo zanašajo in ki terjajo preusmeritev pozornosti, lahko v vojno pošlje le nekaj vojaških inštruktorjev. Več itak ne zmore. Ni denarja. Slovenija v tem zelo spominja na atentatorje, ki so skušali pred davnimi leti v Ameriki likvidirati Josipa Broza Tita – ker se je Tito po Ameriki stalno selil, z enega konca na drugega, so se neprestano selili za njim, dokler niso atentata odpovedali, ker jim je zmanjkalo denarja. Niti za avtobusno vozovnico niso več imeli.

Ironija je le v tem, da ima fraza, da bo ta ali ona država, recimo Amerika, kam »poslala vojaške inštruktorje«, v sodobni geopolitiki status vojne napovedi – in prav Amerika je največkrat poskrbela, da se je vse skupaj začelo s »kontingentom vojaških inštruktorjev« (spomnite se le Vietnama), končalo pa s pobijanjem otrok. Od kod naši vladi prepričanje, da se v »regiji« ob novici, da prihaja kontingent slovenskih vojaških inštruktorjev, ne bodo prijeli za pištolo? Od kod ji prepričanje, da slovenski vojaški inštruktorji v pregreti, napeti in razdejani »regiji« ne bodo imeli teže dronov? Oboji, inštruktorji in droni, smrt upravljajo daljinsko. Ni čudno, da so se »mučeniki« v Iraku in Afganistanu zelo pogosto samorazstreljevali prav pred vojašnicami (in policijskimi postajami), kjer so tuji vojaški inštruktorji usposabljali iraške in afganistanske vojake (in policiste).

Deček, ki je usmrtil onega moškega, je menda sin islamističnega borca, ki je umrl v ameriškem napadu. In ta deček ni ne prvi ne zadnji eksekutor. Islamska država jih pogosto angažira – tudi v svojih grizlijevskih filmskih produkcijah. Lani je za Islamsko državo padlo 80 otrok. To je vojna, v kateri vojaški inštruktor vedno tvega, da bo usposabljal vojake, ki bodo pobijali tudi otroke. Je to res vojna, ki potrebuje naše vojaške inštruktorje? Je to res vojna, ki jo naši vojaški inštruktorji potrebujejo?

Nočem gledati filmov, v katerih slovenski vojaki pobijajo otroke, prav tako tudi nočem gledati filmov, v katerih otroci pobijajo slovenske vojake.

Kako z vojno odpreš nov trg

Slovenija bi rada le pomagala pri reševanju sirske krize, kar je seveda smešno, če pomislimo, da so vsa vrhovna mednarodna mirovna pogajanja o rešitvi sirske krize – Ženeva I, Ženeva II, zdaj še Ženeva III – propadla. A po drugi strani: vas to preseneča? Nemara se temu celo čudite? Ni potrebe niti razloga. Ste kdaj slišali, da bi se korporacije, ki pripravljajo napad na kak trg, recimo na slovenskega, sestajale v Ženevi? Ne. Vsaka tja raje pošlje svoje lobiste in vsaka tam raje išče stik z domačimi insajderji, ki so pri prevzemu tega ali onega trga – tega ali onega paradnega podjetja, te ali one banke, tega ali onega naravnega bogastva – voljni kolaborirati. Ne, korporacije se pred prevzemi trgov ne sestajajo v Ženevi. In če bi se, bi pogajanja itak propadla. Trg je le kos mesa, ki ga korporacije trgajo po zakonodaji, ki so si jo same izmislile. Nikoli pa korporacije ne razpravljajo, kako zavarovati delavce na trgih, ki jih kanijo osvojiti in prevzeti.

In Sirija je natanko takšen trg. Tam so bogata naftna polja, tam so plinovodi in naftovodi (npr. Kirkuk–Banijas), ustavljeni ali pa šele načrtovani, tam so transportne poti, ki Bližnji vzhod povezujejo z Zahodom, in tam je poceni delovna sila, ki jo bodo vojna, kaos in strah še pocenili. Assangeev portal WikiLeaks je nedavno razkril tajne depeše ameriškega zunanjega ministrstva, iz katerih je razvidno, da je Amerika že leta 2006 – davno pred izbruhom sirske vojne – načrtovala izbruh sirske vojne in rušenje sirskega despota Bašarja Al Asada, da je nameravala Sirijo – v španoviji s Savdsko Arabijo, Katarjem, Turčijo in Egiptom – destabilizirati z netenjem verske vojne med suniti in šiiti (pač po logiki »deli in vladaj«), da je »velike« protirežimske demonstracije, ki so »povzročile« sirsko vojno, žgala in usmerjala Cia, da so se Amerika, Britanija, Francija, Katar, Savdska Arabija in Turčija že vnaprej zavezali k sodelovanju v vojni, ki je sploh še ni bilo, in da je bil ta »sovražni prevzem« Sirije neposredno povezan z energetskim trgom, predvsem z orjaškim plinovodom, ki ga je kanil Asad speljati po napačni poti (od Irana do Sirije, ne pa od Katarja in Savdske Arabije prek Sirije do Turčije), kar bi bila katastrofa za Ameriko in njen blok.

Sirsko vojno je bilo treba potem javnosti le še pokroviteljsko in skrajno vzvišeno prodati kot »primitivno«, »barbarsko« versko vojno, v kateri se »radikalizirani« muslimani pobijajo med seboj, kot boj med Dobrim in Zlim, da ne bi izgledala kot to, kar dejansko je: povsem deregulirani trg. In tajne depeše, ki jih je objavil WikiLeaks, so lepo pokazale, kako se odpirajo novi trgi.

Prvi slovenski vojaški inštruktorji so prišli v Irak za časa prve vlade Janeza Janše in v času, ko je bil obrambni minister Karl Erjavec (na fotografiji leta 2006)

Prvi slovenski vojaški inštruktorji so prišli v Irak za časa prve vlade Janeza Janše in v času, ko je bil obrambni minister Karl Erjavec (na fotografiji leta 2006)
© Bobo

A da ne bo kakšnega nesporazuma: nafte in plina je tam toliko, da »neskončna« vojna ni naključje. Če tam ne bi bilo toliko nafte in plina, vojne sploh ne bi bilo. Na Cookovih otokih ni vojne – tam ni ne nafte ne plina.

Še več, sirska vojna je trg, ki ustvarja nove in nove priložnosti – trg, s katerega vsakdo vzame, kar mu prija. Nemčija je recimo s tega trga vzela milijon beguncev, ki naj bi se prelevili v učinkovito, konkurenčno, ceneno delovno silo, obenem pa naj bi tudi zapolnili demografsko luknjo, ki grozi vse starejši Nemčiji. Tiste evropske države, ki imajo dovolj nemške prevlade in nemškega diktata, so s tega trga vzele pretvezo za zaprtje nacionalnih meja in uveljavljanje izgubljene suverenosti. Tihotapske združbe so s tega trga vzele na milijone »klientov« – če bi bile turistične agencije, bi njihove lastnike našli na Forbesovi lestvici najbogatejših zemljanov. Evropska desnica je s tega trga vzela paranojo, konspirologijo, ksenofobijo, islamofobijo, strašenje z islamizacijo krščanske Evrope, ratinge. Gradbeni giganti si manejo roke – če se bodo evropske nacionalne meje ponovno zaprle, bo treba spet zgraditi ali pa obnoviti vso evropsko mejno infrastrukturo, kar naj bi po strokovnih izračunih stalo na desetine milijard evrov. Jasno, tako rekoč hkrati bodo lahko obnavljali tudi Sirijo, tako da bodo ubijali dve muhi na en mah. Letalske družbe si prav tako manejo roke – ko se bodo evropske nacionalne meje zaprte, bodo nizkocenovniki zaradi vseh novih zapletov nenadoma predragi in ne več tako mamljivi, kot so bili.

Dalje, Rusija je dobila priložnost, da se vrne v igro, Turčija je dobila priložnost, da postane regionalna velesila, Iran je dobil priložnost, da postane novi Dubaj, toyota pa je dobila priložnost, da postane uradno vozilo Islamske države. Sirska vlada, poroča Amnesty International, bajno služi z iskanjem Sircev, ki so izginili v Siriji – za njihovo izginotje je iz različnih razlogov poskrbel prav Asadov režim. Nekatere je zaprl, druge ugrabil. Brez sledu. Njihovi svojci plačujejo visoke podkupnine (tudi po 150.000 dolarjev!), da bi prišli do njih. In tako dalje.

In seveda, glavni proizvajalci orožja in obrambnih sistemov – ameriški (Lockheed Martin, Raytheon, Northrop Grumman, General Dynamics, Oshkosh, Booz Allen, Boeing, United Technologies) in evropski (Thales, Finmeccanica, Airbus Group, BAE Systems) ter ruski (Almaz-Antej) – žanjejo silne dobičke. Koalicijske vojske na Sirijo in Islamsko državo zmečejo vse, kar leti. Rakete, bombe. Vsi se oborožujejo, Amerika, pa tudi evropske in arabske države. Letala in droni gredo za med. Korporacije, ki na Bližnjem vzhodu usposabljajo lokalne vojske in policije (recimo Dyncorps ali Triple Canopy), imajo več klientov kot kadarkoli. »To, kar se dogaja, je za vse vpletene – razen za tiste, na katere padajo bombe in rakete – popolni Hollywood,« pravi Robert Fisk, dolgoletni dopisnik Independenta.

Tu ni nobenega varčevanja, nobene fiskalne zadržanosti. Proizvajalci orožja lani decembra v Palm Beachu, kjer jih je na veliki konferenci zbrala banka Credit Suisse, niso mogli prehvaliti vojne, ki za njihove bilance in za njihove investitorje dela čudeže. Šefi Lockheeda Martina, Oshkosha in Raytheona so drug za drugim poudarjali, kako stopnjevanje napetosti na Bližnjem vzhodu, še posebej v Siriji in Turčiji, povečuje prodajo orožja, kako z naraščanjem Islamske države raste povpraševanje po njihovih produktih in »obrambnih rešitvah«, kako dobičkonosna je »dinamika tega okolja in našega orožja«. Logično. »Menimo, da nam gre odlično,« je sklenil Bruce Tanner, eden izmed šefov Lockheeda Martina.

Slovenska vlada gre s »koalicijo proti Islamski državi« odpravljat vzroke za begunsko krizo. Torej bo begunsko krizo reševala tako, kot danes rešujejo problem ekonomske neenakosti.

Ko ste poslušali zvočne posnetke s te konference smrti, ni bilo nobenega dvoma, da vsi v vojnem teatru delajo za vojaškoindustrijski kompleks: koalicijske vojske, Islamska država, Asadova vojska, freedom fighterji, uporniki, teroristi, mučeniški samorazstreljevalci. Nikomur ni do tega, da bi se vojna končala. Še najmanj vlagateljem v vojaškoindustrijski kompleks. Ko gledajo, kako je vrednost njihovih delnic narasla, vedo, da bi bil konec sirske vojne huda poslovna napaka. Naj ostane tako, kot je.

Ko rečejo, da bi bilo treba v Sirijo vnesti vsaj toliko stabilnosti, da bi se lahko begunci vrnili domov, je povsem jasno, o kakšni stabilnosti govorijo – o stabilnosti, ki bi recimo ameriškim korporacijam, kot so Gap, Levi’s, Walmart, Old Navy in Fruit of the Loom, omogočila, da svoje obrate s popotresnega, razdejanega, fluidnega, kaotičnega, politično razpuščenega Haitija preselijo v Sirijo, kjer bo delovna sila še cenejša. Vojna pač ceno delovni sili zniža bolj kot potres. Na Haitiju ljudje, ki izdelujejo oblačila za Gap, Levi’s, Walmart, Old Navy in Fruit of the Loom, zaslužijo 31 centov na dan – v Siriji bodo šli lahko še nižje. In jedli bodo ameriški riž. Kot na Haitiju, kjer so ljudje, pravi Hannah Durkin, profesorica z Univerze v Nottinghamu, namesto demokracije dobili stabilnost. Ta stabilnost je ukrojena po ekonomskih interesih tujih korporacij. Saj veste: za demokracijo je še prezgodaj – sploh pa, ljudje ne bi vedeli, kaj početi z njo. Bolje 31 centov v roki kot demokracija na strehi. To čaka Sirijo, ko jo bodo slovenski vojaški inštruktorji stabilizirali.

Če bi kdo zdaj hotel sirsko vojno končati, bi to izgledalo kot vmešavanje politike v gospodarstvo, kot državni intervencionizem, kot poseganje politike v trg, kot politično reguliranje in zategovanje trga. Vojna je trg – se bo že sam korigiral. Pustite ga pri miru. Ni ga treba regulirati. Pametnejši je od politike. In natanko to vsi stebri mednarodne skupnosti tudi počnejo: trgu, ki prinaša ogromno rast, pustijo, da je trg.

Z eno besedo: Sirija – sirska vojna, begunska kriza, Islamska država – je to, čemur ekonomisti pravijo emerging market, hitro rastoči trg. Sirska vojna ne izgleda le kot torišče zasebnih interesov, temveč kot zasebna multinacionalka. Sirsko vojno so brutalno privatizirali – in to do zadnje kaplje krvi. Kaj lahko tu stori politika? Kaj naj v vsem tem počnejo slovenski vojaški inštruktorji? Tja so jih poslali zato, ker je naši vladi nekdo rekel, da je treba begunsko krizo reševati pri korenu – pri vzroku. Vzrok begunske krize pa naj bi bila sirska vojna. Če bi pogledali v bilance korporacij, ki s to vojno služijo, bi hitro ugotovili, da vzrok begunske krize ni sirska vojna. Tudi sirska vojna je le posledica – tako kot begunska kriza. Zato begunci izgledajo le kot delavci, ki jih je ta leviatanska multinacionalka odpustila.

No, v očeh evropske in slovenske desnice pa so vzrok sirske krize itak begunci sami: hej, zakaj bežijo v Evropo – zakaj raje ne ostanejo v Siriji in se borijo za svobodo! Kako naj se borijo proti do zob oboroženi multinacionalki, ki je prevzela Sirijo? Nič, slovenski vojaški inštruktorji bodo delali za do zob oboroženo multinacionalko, ki je pravi vzrok sirske vojne in begunske krize.

Če bi pogledali v bilance korporacij, ki s to vojno služijo, bi hitro ugotovili, da vzrok begunske krize ni sirska vojna. Tudi sirska vojna je le posledica – tako kot begunska kriza.

Med dvema ekstremizmoma

Slovenska vlada gre torej skupaj s »koalicijo proti Islamski državi« reševat situacijo in odpravljat vzroke za begunsko krizo. Kar pomeni, da bo begunsko krizo reševala približno tako, kot danes rešujejo problem ekonomske neenakosti, ki se, kakor poroča organizacija Oxfam, naglo povečuje, saj ima 62 najbogatejših zemljanov toliko premoženja kot polovica človeštva. Vsi vemo, kateri so vzroki za vse brutalnejšo ekonomsko neenakost (razdavčenje bogatih, prevlada dereguliranega finančnega trga, davčne oaze, politična moč korporacij, razbijanje socialne države in demokracije ipd.), toda nobeni vladi, še najmanj slovenski, ne pade na pamet, da bi odpravljala te vzroke. Kje neki. Ravno nasprotno: ti vzroki postajajo temelji novega družbenega reda, novega statusa quo, nove »stabilnosti«, v kateri korporacije in multinacionalke družbi ne dolgujejo več ničesar.

Ekonomska neenakost je ekstremizem – kot Islamska država. Sirski begunci so žrtve obeh ekstremizmov, obeh terorjev – terorja Islamske države in terorja ekonomske neenakosti. Vojna je tovarna ekonomske neenakosti. Sirski begunci izkušajo ekonomsko neenakost v najčistejši obliki. Vojna se obnaša kot multinacionalka, ki delavcev ne varuje, temveč jih odpušča. Korporacije imajo do ljudi tak odnos kot Evropa do beguncev. Multinacionalke delavce dehumanizirajo, da bi jim lažje slabšale delovne razmere, klestile pravice, nižale plače in luščile identiteto. Natanko tako pa z begunci ravnajo tudi evropske države – slabšajo jim življenjske razmere, klestijo jim pravice, zmanjšujejo finančno pomoč in luščijo identiteto. Češ: za kaj več itak niso zreli. Na Danskem jim bodo odrešiteljsko – ja, v slogu nekdanjih kolonialistov – pobrali vse premoženje (hej, »otrok« ne potrebuje denarja, itak ne zna z njim!), le poročne in zaročne prstane ter druge predmete, na katere so čustveno navezani, jim bodo pustili. Saj veste, »otrok« ljubi igračke.

Mi naj bi se kakopak ob vsem tem tolažili, da so bili nacisti hujši – Judom so pobrali tudi poročne prstane. Kot naj bi se tolažili, da je bil Mansa Musa, kralj Timbuktuja (in zlata), ki je vladal pred 700 leti, bogatejši kot tistih 62 najbogatejših zemljanov.

Multinacionalke državam vsiljujejo zakone, ki ne spoštujejo delavcev – in od delavcev potem terjajo, da spoštujejo zakone, ki njih samih ne spoštujejo. Podobno je z begunci, ki so morali pokazati ogromno kreativnosti in imaginacije, da so prišli do sem: evropske države namreč sprejemajo nove zakone, ki beguncev ne spoštujejo, od beguncev pa terjajo, da te zakone spoštujejo. Dehumaniziraš jih, da si jih lažje podrediš. Begunce bi integrirali, toda le toliko, da bodo lahko razumeli ukaze. Sirijo bi stabilizirali, toda le toliko, da bodo Sirci lahko slišali ukaze.

Slovenski vojaški inštruktorji bodo to veliko dehumanizacijo – ki se je začela v trenutku, ko so sirsko vojno javnosti prodali kot versko vojno, v kateri se »primitivni«, »nezreli«, »nedoletni«, »otročji« muslimani pobijajo med seboj – zdaj legitimirali. Saj je vseeno, koga bodo pobijali ti, ki jih boš vojaško usposabljal, mar ne? Če bodo pobijali otroke, toliko bolje – itak bi zrasli v teroriste. Krog dehumanizacije je s tem sklenjen.

Kdor mu prikimava, se ne zaveda tega, kar je vedel že Nietzsche: če dovolj dolgo gledaš v brezno, je le vprašanje časa, kdaj bo brezno začelo gledati tebe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.