Marjan Horvat

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Svet

Je zdravorazumsko postalo radikalno?

Gibanje za demokracijo v Evropi Janisa Varufakisa, prvo dejanje

Janis Varufakis, profesor ekonomije in nekdanji finančni minister v vladi Aleksisa Ciprasa, je minuli torek v berlinskem Volksbühne Teatru predstavil panevropsko Gibanje za demokracijo v Evropi 2025 (Diem 2025), ki ga je s sodelavci zasnoval v preteklih mesecih. Varufakis, ki v mednarodnem prostoru, zlasti evropskem, slovi kot avtor kritičnih knjig o sodobnem kapitalističnem sistemu in kot pogumen intelektualec brez dlake na jeziku, seveda ni prvi evropski intelektualec, ki opozarja na problem demokratičnega deficita in nedemokratičnega odločanja v Evropski uniji, kar je postalo problematično zlasti v času finančne in gospodarske krize, ko si je neizvoljena izvršna oblast v EU prisvojila oblast v njej.

Da je bila demokracija v EU v tem času »ugrabljena«, je pisal denimo pokojni nemški sociolog Ulrich Beck, ki se je zavzel za vzpostavitev Evrope kot združenja dežel s pristno demokracijo. Ta vprašanja pogosto razčlenjuje tudi nemški filozof Jürgen Habermas, ko skuša afirmirati koncept kozmopolitske demokracije v Evropi. Francoski marksistični filozof Etienne Balibar je opozarjal zlasti na odsotnost evropskega ljudstva, demosa in močnih družbenih gibanj, ki bi ponudili alternativne rešitve za ustroj Evropske unije, utemeljeni na demokratični volji ljudi. Ne nazadnje so tudi gibanja španskih indignadov in grških vstajnikov v času krize pozivala k vzpostavitvi resnične demokracije, vendar evropski politični in gospodarski establishment zanje nima posluha.

Toda Varufakis je človek, ki je kot grški finančni minister spoznal pravo ozadje odločanja v Evropski uniji in še posebej v evroobmočju. Po koncu ministrovanja je v svojih zapisih in predavanjih pisal o tem in opozarjal, da v tem ustroju odločajo ljudje brez demokratičnega mandata, kar ga je utrdilo v prepričanju, da so glavne zagate današnje Evropske unije povezane z nedemokratičnostjo njenega odločanja. Z drugimi besedami: glas navadnih, a angažiranih ljudi nima kaj iskati v teh procesih.

Morda bo Gibanje za demokracijo v Evropi napolnilo družbeni sistem, korak za korakom, z zdravorazumskimi, artikuliranimi in z argumenti podprtimi zahtevami iz samega »sveta življenja«.

Gibanje za demokracijo v Evropi 2025 je njegov odgovor. Že naslov manifesta Gibanja, ki ga je Varufakis predstavil v Volksbühne, je jasen: »Evropska unija bo demokratizirana ali pa bo razpadla!«, kar se že dogaja. Kajti sedanja raven demokracije v EU ne zadošča, saj je govor »o demokraciji le zato, da bi zlorabili, zmanipulirali, pokvarili in si prisvojili žlahten koncept demokracije in izsrkali njeno moč«.

Nočna mora, ki preprečuje vzpostavitev prave demokracije v EU, je za avtorje manifesta najprej bruseljska birokracija in armada lobistov v njej. O naravi takšne »demokracije« zgovorno priča tudi delovanje osovraženega aparata trojke, ki so jo zasnovali iz neizvoljenih tehnokratov in brez demokratičnega mandata pehajo prizadete države v podložništvo kapitalu. Na ustanovnem srečanju so bile izredne kritike deležne etablirane politične stranke, ki se sicer sklicujejo na »liberalizem, demokracijo, svobodo in solidarnost, na kar pa hitro pozabijo, ko vstopijo v vlado«. Tudi mainstreamovski mediji so pozabili na svojo družbeno kritično vlogo, saj jih zanima le še dobiček. Korporacije pa skupaj državnimi agencijami promovirajo politiko strahu in nadzora, da bi se javnost uklonila njihovi volji. »V samem jedru dezintegracije EU je prevara. Scela politični in nenavadni proces sprejemanja odločitev ’od zgoraj navzdol’ nam hočejo prikazati kot ’apolitično, tehnicistično, postopkovno in nevtralno’ odločanje. Namen te prevare pa je onemogočiti Evropejce pri izvajanju demokratičnega nadzora nad njihovim denarjem, financami, delovnimi razmerami in okoljem. Cena te prevare ni samo konec demokracije, ampak tudi slabša ekonomska politika,« pravi Varufakis. Posledice so vidne v fragmentaciji EU in porastu zloveščega avtoritarizma v nekaterih državah članicah.

Sicer se je po besedah avtorjev manifesta ta depolitizacija odločanja v EU začela že ob samem rojstvu Evropske unije, saj so takrat evropske elite snovale EU ob »permisivnem konsenzu« državljanov in odsotnosti evropskega demosa. Takšna razmerja so v času krize eskalirala v avtoritarno politiko EU pri reševanju finančne krize v posameznih evropskih državah, kar duši demokratične procese in potiska evropske elite v delovanje za svojimi okopi. In posledica? »Evropejci so se zabarikadirali za svojimi nacionalnimi okopi in drug proti drugemu, kar so plodna tla za razraščanje ksenofobije.« Takšnega ravnanja ni treba iskati z lučjo, saj so »evropski odziv na bančno krizo, dolžniško krizo, begunsko krizo in pozivi k skupni migracijski in protiteroristični politiki primeri, kaj se zgodi, ko solidarnost izgubi svoj pomen«.

Kaj torej storiti? Varufakis pravi, da se zavzema za demokratizacijo EU v več korakih. Najprej in takoj je nujno vzpostaviti popolno transparentnost odločanja v EU. Sestanke Sveta EU in evroskupine bi morali prenašati v živo na spletu. Javno dostop-

na morajo biti poročila o sestankih članov Evropske centralne banke. Vsi dokumenti o ključnih pogajanjih (TTIP, posojila državam članicam in o pogajanjih z Britanijo) morajo biti dostopni na medmrežju. Pobudniki zahtevajo tudi poročila o vseh srečanjih lobistov z izvoljenimi in neizvoljenimi uradniki v EU. V drugem koraku, v času enega leta, je treba na evropski ravni začeti urejati problematiko javnega dolga, bančnega sistema, pomanjkanja investicij, migracij in povečevanja revščine, saj vlade držav članic v tako globaliziranem svetu same ne zmorejo reševati teh vprašanj. Po dveh letih pa bi morali oblikovati ustavodajno skupščino s prednostno nalogo preoblikovanja Evropske unije v skupnost s polnokrvno demokracijo, suverenim evropskim parlamentom, pri čemer mora biti zagotovljena suverenost držav članic EU in porazdeljena moč z nacionalnimi parlamenti in upravnimi organi držav članic po načelu subsidiarnosti. Ustavodajna skupščina EU pa mora v naslednjih desetih letih sprejeti novo ustavo, ki bo nadomestila sedaj veljavne pogodbe.

Logično je, da bi proces demokratizacije zajel – po načelu subsidiarnosti – vse ravni upravljanja v Evropski uniji in njenih članicah. Le tako bi bilo mogoče »od spodaj navzgor« in s povezovanjem evropskih ljudstev in državljanov na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ustvariti Evropo »razuma, svobode, strpnosti in imaginacije na osnovi transparentnosti, solidarnosti in prave demokracije«.

Za marsikoga so ideje Gibanja za demokracijo v Evropi utopične. Morda, a brez malce utopičnih zamisli se bo Evropa utopila v pragmatičnem neoliberalističnem smradu. Gibanje vnaša v evropski prostor prave teme v času, ko je razmišljanje o prihodnosti EU še kako aktualno. V berlinskem gledališču Volksbühne, kjer so se zbrali protagonisti tega gibanja, so bili predstavniki številnih organizacij in gibanj, ki si prizadevajo za demokratizacijo odločanja na različnih ravneh nacionalnih in evropske družbe. Zdi se, da ta pester nabor skuša Diem povezati in artikulirati skupne cilje. V Volksbühne so s svojimi pogledi in izkušnjami nastopili poslanci Zelenih, socialdemokratskih in levih strank, španski pripadnik antikapitalistične levice je rohnel proti vodilnim v EU, vodja največjega nemškega sindikata pa je ostro kritiziral nemško politiko in njeno ravnanje v EU. Z ekvadorskega veleposlaništva v Londonu se je oglasil tudi »žvižgač« Julien Assange. O možnosti, da Gibanju za demokracijo v Evropi »spodleti« projekt, tako kot je spodletelo stari evropski levici, je govoril hrvaški filozof Srećko Horvat. Filozof Slavoj Žižek je podprl Gibanje kot korak v pravo smer in ob pravem trenutku. Zanj je logično nadaljevanje poskusov grške Sirize, da bi preobrazila Evropsko unijo. »Po kapitulaciji Sirize je namreč jasno, da se je mogoče globalnem kapitalizmu postaviti po robu le na transnacionalni ravni,« pravi Žižek. Zanj je pomembno, da se Gibanje za demokracijo v Evropi loteva svojega poslanstva in družbenih sprememb »z zelo konkretnimi koraki. Jasno je. Zahteva je demokratizacija politike Evropske unije. Ne gre za revolucijo, ampak za zahteve po določenih spremembah, korak po korak, kar lahko pripelje do spremembe celotnega sistema.«

Gibanje za demokracijo v Evropi naj ne bi postalo politična stranka, čeprav so bili v razpravi pogledi na to vprašanje različni. Toda vse kaže, da bo predvsem nekakšna infrastruktura, ki bo angažiranim ljudem pomagala priti do potrebnih informacij, omogočala izmenjavo izkušenj in že s tem v sebi imela potreben naboj za angažiranje različnih političnih subjektov za spremembe v družbi. Bodo pa v okviru Gibanja redni sestanki, na katerih bodo oblikovali skupen odziv na aktualna dogajanja v družbenoekonomskem in kulturnem življenju v Evropi in v svetu. Čeprav smo lahko slišali ostre kritike na račun etabliranih političnih struktur, pa v Gibanju vnaprej ne zavračajo sodelovanja z njimi.

Evropejci so se zabarikadirali za svojimi nacionalnimi okopi in drug proti drugemu, kar so plodna tla za razraščanje ksenofobije, opozarja Varufakis.

Kakšna bo moč Gibanja v prihodnjih letih, je težko napovedati. Vladajoče strukture v EU in njenih članicah so že pokazale skrajno odklonilen odnos do grških in španskih vstajnikov, ki so utemeljevali svoje delovanje na »več demokracije« in protivladavini kapitala. Za aktualne oblasti na evropski celini je namreč nevarno vse, kar je onkraj postulatov klasične reprezentativne demokracije. Zanje so celo zdravorazumski predlogi, kakršne daje Varufakisova skupina, radikalni. Pa ne le za desničarske elite, ampak tudi za sedanjo socialdemokratsko levico, ki še zmeraj hoče reševati Evropo z nekakšno zmerno keynesiansko politiko.

Kakorkoli že, Gibanje za demokracijo v Evropi je napovedalo svoj »pohod« in obstaja upanje, da bo z njim mogoče, če povemo s Habermasom, evropski politični in ekonomski sistem napolniti, korak za korakom, z zdravorazumskimi, artikuliranimi in z argumenti podprtimi zahtevami iz samega »sveta življenja«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.