Res narodni odpadnik?

Vrhovno sodišče je oprostilo kolumnista revije Reporter Boštjana M. Turka, ki ga je tožil zamejski zgodovinar dr. Jože Pirjevec zaradi zapisa, v katerem ga Turk opisuje kot premalo zavednega Slovenca oziroma mu očita protislovensko, skorajda profašistično držo. Je to dober dan za svobodo govora, ki so jo vrhovni sodniki (ponovno) postavili nad pravico do ugleda in dobrega imena?

Turk je v kolumni iz leta 2011 Pirjevcu očital, da si je ime poslovenil prepozno oziroma ne takoj, ko je bilo to mogoče. In to označil za »nenavaden tip renegatstva«. Renegat je sopomenka za odpadnika in označuje Slovenca, ki se je pod pritiskom raznarodovalne fašistične politike ali pa iz navdušenja nad njo odločil, da se odreče svojemu rodu. Pirjevec je podal predlog za kazenski pregon Turka in sodišče je tega nazadnje pravnomočno obsodilo razžalitve. A Turk je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in z njo na vrhovnem sodišču uspel.

Senat petih vrhovnih sodnikov, ki mu je predsedoval Marko Šorli, sicer favorit politične desnice za položaj predsednika vrhovnega sodišča, je Pirjevca podučil, da bi lahko pričakoval tudi negativne odzive na to, da si priimka ni poslovenil takoj, ko je bilo to mogoče. Poleg tega po mnenju sodnikov (in skladno s prakso evropskega sodišča za človekove pravice) za Pirjevca ne veljajo najvišji standardi varstva ugleda in dobrega imena. Ker je zaradi svojih zgodovinskih knjig, javnih nastopov in vključevanja v javno politično dogajanje javna oseba. Zaradi tega mora pričakovati, sprejemati ali trpeti tudi izražanje negativnih mnenj. Vrhovni sodniki se sicer strinjajo, da so ga Turkove navedbe »lahko prizadele, lahko jih je dojel tudi kot žaljive, vendar pa iz njihove vsebine ni razviden namen zaničevanja, ki je predpogoj, da se kaznivo dejanje opredeli kot protipravno«.

Pirjevec pravi, da so zanj številni zapisi v Turkovi kolumni žaljivi, in ponavlja, da je vrhovno sodišče odločalo na napačni predpostavki, da si je ime nekoč poitalijančil, kar ne drži, saj je takega po italijanski zakonodaji dobil ob rojstvu, slovenskega pa (dokaz so njegove knjige) uporabljal, še preden si je ime uradno poslovenil. »Sprejemam odločitev vrhovnega sodišča z ugotovitvijo, da sem jo zaslužil. Zakaj pa sem hotel biti Slovenec?« zaključuje Pirjevec.

Morda je bistvo zgodbe najbolje opisal zgodovinar dr. Branko Marušič v Primorskem dnevniku. Pravne vidike sodbe je pustil ob strani in se osredotočil na zgodovinske vidike imena in lika Jožeta Pirjevca. Ugotovil je, da temu narodnega odpadništva nikakor ni mogoče očitati, prej nasprotno. Zapis pa je sklenil z ugotovitvijo, da se je Turk »nepripravljen in površno lotil ovrednotenja narodne zavednosti enega najvidnejših predstavnikov slovenske skupnosti v Italiji«, očitno zgolj z namenom političnega obračuna.

Vsekakor so vrhovni sodniki pravico do svobode govora v kazenskih postopkih ponovno označili za eno najpomembnejših pravic. Primerjave javnih oseb s fašisti, nacisti, njihovimi somišljeniki so včasih dovoljene, čeprav iz ravnanja javne osebe ni mogoče razbrati fašističnih nazorov in celo čeprav ne gre za najbolj izpostavljene javne (politične) osebe oziroma gre za ljudi, ki ne zasedajo javnih funkcij …