S.O.S.

Bermudi so otoček velikosti Kranja z okolico. Ta leži 1000 kilometrov vzhodno od obale severne Amerike, v Atlantskem oceanu. Čeprav imajo Bermudi, ki obsegajo okrog 50 kvadratnih kilometrov, zgolj 60 tisoč prebivalcev, je tam registriranih kar 12.500 multinacionalk. Hitro lahko uganemo, zakaj. Ne zgolj zato, ker na Bermudih, ki so formalno protektorat Velike Britanije, ne poznajo davkov – z izjemo nepremičninskega. Ampak tudi zato, ker v formularju, ki ga dobite ob registraciji podjetja ali multinacionalke, manjka okvirček »lastnik«. Če želite na Bermudih odpreti firmo in registrirati tekoči račun, nihče ne vpraša, kdo je lastnik podjetja. Se jim ne zdi bistveno. V imenu transparentnosti lahko tudi Slovenija z Bermudi sklene nešteto sporazumov o izmenjavi podatkov. Tako pa bodo z Bermudov v Slovenijo v imenu transparentnosti romali bolj ali manj prazni listi.

Slovenski »šampion« v aferi Panamski dokumenti Mednarodnega konzorcija raziskovalnih novinarjev (ICIJ), ki je začel ta teden objavljati nečedne primere skrivanja premoženja v davčnih oazah, je postal boksar Dejan Zavec. Ta je svoje podjetje registriral v Anguili. Toda resnična zgodba ni ne Zavec, ne drugi majhni obrtniki ali celo predsedniki vlad, ki so jih novinarji doslej zasačili, da poslujejo prek davčnih oaz. Najbolj usodna davčna oaza za Slovenijo so še vedno Bermudi. Bermudi so namreč sedež družbe Marsh & McLennan, družbe, ki jo je nedavno izpostavil celo kandidat za ameriškega predsednika Bernie Sanders kot eno izmed najbolj umazanih v skupini osemnajstih, ki uničujejo ameriško gospodarstvo, ki v ZDA ne plačujejo niti dolarja davkov in hkrati zahtevajo rezanje socialne države. In prav s tem podjetjem je Slovenija spletla precej intimno in v finančnem smislu najglobljo mogočo vez.

Leta 2013 se je namreč naša država tej multinacionalki odprla – pokazala ji je vse poslovne skrivnosti, ki jih je imela v svojih bančnih evidencah. Plačala ji je 11 milijonov evrov za organizacijo stresnih testov, tega najširšega finančnega pregleda države po osamosvojitvi. Morda bi kdo utegnil dodati, da gre za naključje ali ironijo, ko smo se s stresnimi testi odprli podjetju, ki se skriva v davčnih oazah. Toda s tem naključjem je povezano še eno naključje. To je bila ustanovitev slabe banke (DUTB). Še preden so v Slovenijo prišli gospodje z Bermudov, so namreč k nam prišli gospodje z Jerseyja. S še enega otočka med Francijo in Veliko Britanijo, kjer je na 100 kvadratnih kilometrih shranjenih za 20 slovenskih proračunov depozitov in kjer po ocenah OECD »obstaja visoka verjetnost za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma«. Od tam so v Slovenijo prišli predstavniki družbe European Resolution Capital Partners (ERC), ki so v Ljubljani finančnemu ministrstvu svetovali pri ustanavljanju slabe banke in zagotovili tudi prve zaposlene na DUTB.

Davčne oaze niso eksotična mesta: Slovenija se je zadolžila v davčnih oazah, Slovenija je svoje največje podjetje prodala v davčno oazo, firme iz davčnih oaz so nam ustanovile slabo banko …

Ko so minuli teden novinarji po vsem svetu začeli objavljati prve izsledke iz največje korupcijske zgodbe zadnjega časa, so se oglasili tudi s slovenskega finančnega ministrstva. Približno 360 novinarjev iz 76 držav, med njimi tudi Anuška Delić z Dela, je skoraj leto dni analiziralo 11,5 milijona dokumentov panamske odvetniške hiše Mossack Fonseca, četrte največje družbe na svetu, specializirane za ustanavljanje podjetij v davčnih oazah. V dokumentih so našli imena 140 svetovnih politikov, od tega 12 voditeljev držav, ki skrivajo svoje premoženje. Med drugimi tudi dosedanjega islandskega premiera Davíða Gunnlaugssona, očeta britanskega premiera Davida Camerona, ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, najboljšega prijatelja ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki naj bi nadziral dve milijardi vredno premoženje, in še mnoge druge, ki so s pomočjo davčnih oaz ilegalno trgovali z orožjem ali mamili.

Slovensko finančno ministrstvo je po izbruhu afere sporočilo, da »si z aktivnim delovanjem v različnih mednarodnih forumih prizadeva za pripoznanje tovrstne problematike in za njeno ustrezno, hitro in učinkovito reševanje«, da Slovenija v svojo zakonodajo vpeljuje najvišje standarde s tega področja in podobno. A če nadaljujmo zgodbo z Bermudov in Jerseyja: V Sloveniji je še nedavno veljalo, da država ne sme sklepati poslov z družbami, katerih lastništvo je neznano. Ko danes v javnem sektorju sklepajo posle, recimo naročajo pisarniški material, ali ko državna Modra zavarovalnica prodaja svoje naložbe, v javnem razpisu zapišejo: »Pravne osebe s sedežem izven Republike Slovenije morajo ponudbi priložiti izpis iz sodnega (ali drugega ustreznega) registra, ki ne sme biti starejši od 30 dni …« Protikorupcijska komisija je v sistemskem pojasnilu leta 2012 posebej poudarila, da je razkrivanje lastništva v takšnih primerih potrebno, da ne pride do obida slovenske zakonodaje skozi tihe družbenike in lastništva v off shore državah.

A čeprav naj bi se Slovenija aktivno borila proti davčnim oazam in v svojo zakonodajo vpeljevala najvišje standarde, so svetovalci z Jerseyja dosegli svoje. Medtem ko državna uprava s podjetji iz davčnih oaz, če ta ne razkrijejo lastnikov, ne more sklepati poslov, lahko to počne slaba banka. V razpisih DUTB določil, ki bi kapitalu neznanega izvora preprečevali prihod v Slovenijo, ni. Kot pojasnjujejo v slabi banki, ki načeloma terjatev s popusti ne bi smela prodajati nazaj lastnikom, se tam zadovoljijo zgolj s pisno izjavo kupca o nepovezanosti s predhodnimi lastniki, uradna razgrnitev lastništva pa ni potrebna. Razlog, so nam pojasnili v nadaljevanju, je tudi v tem, ker lahko tako dobijo višjo kupnino. Seveda so podjetja, ki se izogibajo plačevanju davkov, konkurenčnejša. A tako še celo Slovenija, ki se domnevno tako aktivno bori proti pranju denarja, omogoča legalizacijo skritega in s tem potencialno kriminalnega kapitala.

V nasprotju z javno retoriko, z zatrjevanjem, kako se je odnos do davčnih oaz v zadnjih letih poostril, se tudi Slovenija odpira davčnim oazam. Konec leta 2014 Holding Slovenske elektrarne (HSE) ni prodal Termoelektrarne Trbovlje (TET) ruskemu oligarhu Olegu Burlakovu, ker ta ni želel razkriti, kdo je dejanski lastnik njegovega švicarskega podjetja Edelweiss. Kot so nam pojasnili na HSE, je bilo to tedaj v skladu z zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. A po tem sta slaba banka in SDH prodala celo vrsto podjetij družbam, ki svojega lastništva niso razkrile. Ali vemo, kdo je dejanski lastnik prodanega Elana? Kdo je dejanski lastnik Adrie Airways? Vipavskega Agroinda? Ali vemo, kdo je lastnik sklada Elements Capital Partners, ki je nedavno kupil terjatve do Istrabenza in ki ima prek svojega sklada Alpen v lasti delnice Cinkarne Celje, Krke ali Gorenja? V teh primerih v javnosti nastopajo državljani Rusije, Ukrajine, Turčije, Nemčije, ki pa so samo zastopniki skritih financerjev. O njih v intervjujih za slovenske medije ne želijo govoriti.

Ko so ta teden novinarji začeli razkrivati primere posameznih ljudi, ki v davčnih oazah skrivajo svoje premoženje, je nastal vtis, da gre za posamične primere. Za boksarja Zavca, za preprodajalca steroidov Mihaela Karnerja, za davčnega svetovalca Uroša Petroviča, za okrog 20 majhnih podjetij, ustanovljenih iz Slovenije. Ministrstvo za finance je objavilo, da je finančna uprava (FURS) v ciljno usmerjenih nadzorih projekta »t. i. davčne oaze« lani opravila 80 nadzorov in ugotovila dodatne obveznosti v višini 13,7 milijona evrov – kar je seveda malenkost. A v resnici je vloga temne strani kapitala veliko večja. Slovenija se je nedavno zadolžila v davčnih oazah, del našega državnega dolga ima v lasti družba BlackRock. Družba, ki je zagotovila denar za prevzem slovenskega Heliosa in denar za prevzem največjega podjetja v Sloveniji, ki ga ima sedaj dejansko v lasti – to je Mercatorja – se imenuje Blackstone. Blackstone je sinonim za davčne oaze. Samo na Kajmanskih otokih ima to podjetje ustanovljenih 128 družb. Prvo na lestvici ameriških podjetij z največ družbami v davčnih oazah pa je podjetje KKR. To ima po zadnjem poročilu iz leta 2015 organizacije Citizens for Tax Justice na Kajmanskih otokih kar 217 podjetij.

Kaj to pomeni? KKR je leta 2014 zaključil prevzem slovenskega Telemacha, ki si ga lasti prek Luksemburga. Leta 2014 je imel Telemach v Sloveniji kar 80 milijonov evrov prihodkov, a od tega davka na dobiček tukaj ni plačeval, saj v Sloveniji prikazuje izgubo. V okviru projekta Panamski dokumenti so v Delu prejšnji teden objavili, da je lastnikom Telemacha uspelo prek davčnih oaz pred slovensko finančno upravo skriti za več kot 200 milijonov evrov kapitala. Kar seveda ni nič tako presenetljivega. Multinacionalke, sicer znane po svojem davčnem optimiziranju, v Sloveniji pač ne plačujejo davka. Družba Coca-Cola naredi recimo na leto v Sloveniji med 25 in 30 milijoni evrov prometa, a sodeč po podatkih Agencije za javnopravne evidence (Ajpes) Coca-Cola v Sloveniji davka iz dobička še nikoli ni plačala. Vsaj do leta 2014 ne, dokler obstajajo zadnji razpoložljivi podatki. Očitno je tukaj iz neprofitnih vzgibov.

Davčne oaze so danes v jedru naraščanja razlike med bogatimi in revnimi. Ne samo, da jih je danes po svetu že 80, ves svet postaja davčna oaza, ko države tekmujejo z zniževanjem davkov.

V resnici so iz leta v leto največji plačniki davkov v Sloveniji državna podjetja. Na prvem mestu je navadno zavarovalnica Triglav, ki ji sledi Telekom. Največja tuja zavarovalnica Generali je leta 2014 – sodeč po Ajpesu – plačala zgolj 370 tisoč evrov davka na dobiček, pa čeprav je imela v Sloveniji 65 milijonov evrov prihodkov in več kot tri milijone evrov dobička. Šestkrat večja državna Zavarovalnica Triglav je plačala 32-krat več davka na dobiček, slovenska Zavarovalnica Tilia, ki ima podobni tržni delež kot Generali, pa je leta 2014 in 2015, kot so nam pojasnili, plačala trikrat več davka kot Generali, okrog milijon evrov.

Ne pri Zavcu, ne pri Petroviču, ne pri Karnerju ne gre za davčne oaze, to tudi niso Vanuatu, Deviški ali Kamenski otoki, Jersey ali Guernsey, davčne oaze so glavne finančne centrale sveta. Posamezne oblike skrivanja premoženja, kot so fundacije, so sicer obstajale že pred sto leti, dejansko pa so davčne oaze, kot jih poznamo danes, vzniknile v 70. letih. Njihov nastanek sovpada z dolžniško krizo tretjega sveta, v kateri se je kapital iz Latinske Amerike, Afrike in Azije začel seliti na zahod, predvsem v Švico in tudi v Veliko Britanijo. Sovpada tudi s presežki denarja, ki so ga imele države proizvajalke nafte (OPEC), pri čemer je pomembno vlogo igral strah Velike Britanije za funt, po tem, ko ga je dolar zamenjal na mestu svetovne valute. Da bi funt ostal atraktiven, je začela Velika Britanija tolerirati posebne davčne režime, vključno s svojim Cityjem. Večina davčnih oaz, majhnih držav, proti katerim se domnevno borijo mnoge države, je v resnici angleških protektoratov. London bi jih lahko že jutri ukinil z dekretom. Pa jih ne. Odvetniška hiša Mossack Fonseca je v 40 letih delovanja več kot polovico družb v davčnih oazah pomagala ustanoviti v protektoratih Velike Britanije.

Druge države, predvsem ZDA, so se sprva Veliki Britaniji z različnimi sankcijami uprle, a so nato obupale in odgovorile s svojimi posebnimi davčnimi režimi, kot je ameriška zvezna država Delaware, Evropa pa z Luksemburgom in tako naprej, od celine do celine. Po mnenju najpomembnejše nevladne organizacije, ki se bori proti davčnim oazam, to je Mreže za pravične davke (Tax Justice Network), je danes že 10–15 odstotkov svetovnega BDP-ja skritega v davčnih oazah, prek davčnih oaz teče kar 85 odstotkov bančnih transakcij in kar dve tretjini tujih neposrednih investicij. Davčne oaze danes postajajo sinonim za vse bolj usodno naraščanje razlik med bogatimi in revnimi. So v središču glavnega problema globalizacije: Pred 30 leti je na svetu morda obstajalo kakšnih 15 davčnih oaz, povprečna davčna obremenitev zunaj njih pa je bila precej višja, kot je zdaj; do sedemdesetih so najbogatejši v ZDA plačevali med 70 in 90 odstotki davka na dohodek. Danes pa obstaja po oceni omenjene organizacije že več kot 85 davčnih oaz na eni strani in prepolovitev davčne obremenitve zunaj njih, na drugi strani. Ves svet tako rekoč postaja davčna oaza, saj države med seboj tekmujejo, katera bo ponudila nižje davke.

Pri tem pa ne gre le za davke. Od 30 do 50 odstotkov sredstev, speljanih prek davčnih oaz, je po mnenju omenjene nevladne organizacije kriminalnega izvora. Izvira torej iz nezakonite trgovine npr. z orožjem, drogami ali iz korupcije. Po klasični lestvici organizacije Transparency International sta recimo Švica ali Nemčija med najmanj koruptivnimi državami na svetu, po lestvici, ki jo vodi Mreža za pravične davke, pa je Švica na prvem mestu med državami, ki so s svojo regulativno najbolj odprte do svetovnega kriminala, Nemčija je na osmem mestu –največ temnega kapitala pa je naloženega v ZDA, v Veliki Britaniji in Luksemburgu. Slovenski pravosodni minister Goran Klemenčič je ta teden afero komentiral z besedami, da bi »države morale prepovedati poslovanje z bankami v državah, ki ne zadoščajo pogojem transparentnosti«. Toda v središču tega posla so danes največje in najpomembnejše finančne ustanove, kot so banke HSBC, UBS, Credit Suisse, J. P. Morgan, Wells Fargo, Barclays in vse štiri najpomembnejše revizijske hiše in največje odvetniške pisarne.

Pri čemer postaja ta način poslovanja tudi v Sloveniji vse bolj sprejemljiv. V Sloveniji so afero Panamski dokumenti spremljali komentarji davčnih strokovnjakov, predstavnikov finančne uprave ali celo novinarjev, da je poslovanje prek davčnih oaz legitimno in legalno. Ko je britanska javna televizija BBC ta teden poročala o aferi, so citirali izjavo Jolyona Maughama, strokovnjaka za davčne oaze: »Ne obstaja nič takega, kot je dobra davčna oaza. Davčne oaze ne sledijo nobenemu namenu v globalni ekonomiji, in to velja za vse davčne oaze, ne le za Panamo.« Slovenska RTV pa je na svojem spletu objavila naslednje sporočilo za javnost, nekakšno uradno stališče uredništva: »Po mnenju MMC-ja je poslovanje prek t. i. podjetij offshore povsem sprejemljivo, saj se lastniki zanj odločijo iz čisto upravičenih razlogov, npr. lažje ustanavljanje in poslovanje, morda zaradi želje po anonimnosti lastništva nepremičnine …«

Isto velja za državo. Ko smo ta mesec smo izvedeli, da SDH prodaja Novo KBM podjetju z omejeno odgovornostjo »Biser Bidco S.a.r.l.« v davčno oazo Luksemburg, so iz SDH sporočili, da prodaja v Luksemburg ni zgolj legalna ali legitimna, ampak tudi pozitivna: »Če bi namreč investitorju onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel kasneje ekonomsko povrnil. Takšna prepoved ima lahko za posledico zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji.« Glede Luksemburga so nam tudi iz finančne uprave odgovorili, da gre za državo EU, da z njo poteka izmenjava podatkov na ustaljen način in podobno. A zanimivo je, kako nanj gledajo v finančni upravi mesta Trier iz Nemčije. Tam nam je njen vodja Jürgen Kentenich povedal, da »že samo dejstvo, da posel teče prek Luksemburga, pomeni, da je nekaj narobe«.

Organizacija Tax Justice Network, katere predstavnik James Henry je pred dvema letoma na povabilo državnega sveta obiskal Slovenijo, je ob tisti priložnosti na podlagi preizkušenih metod (kot je primanjkljaj pri poročanju o plačanih obrestih) izračunala tudi, koliko denarja iz Slovenije je shranjenega v davčnih oazah. Izračunali so, da ga je med 50 do 75 milijard dolarjev. Z upoštevanjem povprečnih slovenskih davkov ta znesek pomeni, da Slovenija na leto zaradi davčnih oaz izgubi od 750 milijonov do milijarde ameriških dolarjev. Ukrepi, s katerimi bi Slovenija ta denar dobila nazaj, so v resnici precej enostavni. Velik korak naprej bi bil že, če bi štiri glavne revizijske hiše iz Londona spremenile svetovne računovodske standarde na način, da bi korporacije morale v letnih poročilih poročati o dobičkih v posameznih državah. A vse pobude v to smer so bile zadnjih dvajsetih letih neuspešne.

Afera Panamski dokumenti je zato klic v sili. Še zadnji izhod, ki preostane po tem, ko vse drugo odpove. Doslej so odpovedale posamezne države, odpovedale so tudi posamezne mednarodne organizacije, od OECD do Evropske komisije, očitno brez interesa, da bi davčne oaze zbrisale z obličja zemlje. In tudi Slovenija je, denimo s slabo banko ali do davčnih oaz pozitivno naravnanimi komentarji, očitno vrgla puško v koruzo.

Kako skriti denar v davčno oazo?

Od gotovine do življenjskega zavarovanja

Uveljavljena metoda

Ta mesec smo izvedeli, da Novo KBM dejansko kupuje podjetje »Biser Bidco S.a.r.l.« iz Luksemburga, ne pa neposredno ameriški sklad Apollo in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). NKBM ima danes na svojih računih več kot 100 milijonov evrov »preveč« kapitala. Hipotetično vprašanje je, kako si ta kapital izplačati, ne da bi Slovenija pobrala davek na dobiček. »Predvidevam, da bo v vašem primeru luksemburško podjetje banki dalo večje posojilo in ji za to zaračunavalo zelo visoke obresti. Tako bo dobiček iz banke dejansko prenesen v Luksemburg, kjer ne bo obdavčen. Tuje obresti namreč v Luksemburgu niso obdavčene. To je standarden, najpogostejši način,« napoveduje vodja finančnega davčnega urada v mestu Trier Jürgen Kentenich.

Varna metoda

Davčne oaze niso več tako velik problem, so minuli teden sporočili s slovenske davčne uprave (Furs), saj je »trenutni formalnopravni okvir glede izogibanja plačila davkov precej ostrejši, kot je bil v preteklosti«. Pomembno orodje držav naj bi bila avtomatična izmenjava informacij s področja obdavčevanja. »Tovrstno sodelovanje med državami omogoča uspešnejši in učinkovitejši boj proti davčnim utajam, goljufijam ter izogibanju plačila davkov. Slovenija izmenjuje informacije o davčnih zadevah na podlagi neposredno veljavnih in v nacionalno zakonodajo implementiranih EU-pravnih instrumentov ter sklenjenih mednarodnih pogodb,« mirijo na Fursu.

James Henry iz nevladne organizacije Mreža za pravične davke pojasnjuje, da mednarodni sporazumi in avtomatska izmenjava podatkov za tiste, ki se želijo izogniti plačevanju davkov, niso problem. Ena izmed metod, po katerih lahko v Švico spravite res velike količine neobdavčenega denarja mimo svojega davčnega urada, je, da v Švici sklenete življenjsko zavarovanje s katero od tamkajšnjih zavarovalnic. Recimo, da želite tja spraviti 100.000 evrov, potem sklenete zavarovalno polico z letno premijo 10 tisoč evrov, premijo plačujete deset let, nato pa pogodbo preprosto prekinete. »Tega ne bo nihče ugotovil in denar bo na varnem v Zürichu. Še ZDA, ki imajo s Švico sklenjenih več mednarodnih pogodb o razkrivanju podatkov, tega ne morejo ugotoviti. Slovenski nadzorni organi niti ne vedo, da obstaja kaj takšnega, kot je švicarska zavarovalniška industrija, čeprav igra ta v zasebnem bančništvu eno največjih vlog,« pravi.

Metoda Picasso

Ena izmed najnovejših in vse bolj popularnih metod skrivanja premoženja, izogibanja plačila davkov ali načina ilegalnih plačil je povezana s trgovino z umetninami. Potniki na luksemburškem letališču so pred dvema letoma opazili veliko gradbišče, kjer pa ni rasel nov potniški terminal, ampak ogromno skladišče, t. i. freeport. Luksemburški freeport je bil odgovor na podobna ogromna skladišča, ki so začela najprej pojavljati v Švici – freeport v Ženevi je recimo velik za 22 nogometnih igrišč. Leta 2013 so mediji poročali, da je v njem pred javnostjo skritih kar 300 Picassovih slik.

Popularnost freeportov v zadnjih letih raste po eni strani zaradi vse večjega nadzora in izmenjave informacij o finančnih transakcijah, zaradi vse večjega števila bogatašev in manjšega zaupanja v davčne oaze. Dobrine, shranjene v teh skladiščih – večinoma gre za izredno draga umetniška dela –, imajo namreč status dobrin v tranzitu, zaradi česar prijava premoženja v matičnih deželah ni potrebna. A ne samo to. Pri preprodaji umetnin se namreč davki plačujejo, ko te prispejo v posest, v deželo novega lastnika. Ker pa umetnine dejansko skladišč nikoli ne zapustijo, se tudi davki pri njihovih transakcijah ne plačujejo. Tako lahko bogataši neobdavčeno hranijo premoženje ali z njim plačujejo. Teh informacij si države seveda ne izmenjujejo. Prav nasprotno, Luksemburg je leta 2011 svojo zakonodajo glede freeportov še bolj »prilagodil« potrebam superbogatih.

Klasična metoda

Tradicionalni način prenosa denarja v davčne oaze pa je seveda gotovina ali zlato. V davčnih oazah je za dve milijardi gotovine v velikih bankovcih, to je v bankovcih po sto dolarjev ali 500 evrov. Kolikokrat v življenju ste videli 500-evrski bankovec? No, 40 odstotkov celotne evrske gotovine je v 500-evrskih bankovcih. Največji švicarski bankovec pa je tisti za deset tisoč frankov. Spravite ga lahko v žep. Sedemdeset odstotkov švicarske valute je v bankovcih po tisoč frankov.