Peter Petrovčič

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Politika

Prepuščeni sami sebi

Visokoleteče besede in trpka resničnost

Begunska deklica na poti skozi Slovenijo. Nekateri begunski otroci pa ostanejo tudi pri nas

Begunska deklica na poti skozi Slovenijo. Nekateri begunski otroci pa ostanejo tudi pri nas
© Borut Krajnc

Pred dnevi je v organizaciji Slovenske filantropije potekal posvet, na katerem so obravnavali vprašanje mladoletnih prosilcev za azil brez spremstva. Na njem so sodelovali vsi, ki so vključeni v skrb za mladoletnike, ki se v Sloveniji znajdejo popolnoma sami, skupna pa jim je bila ugotovitev, da je področje sistemsko neurejeno in prepušča vsem pristojnim (in s tem mladoletnikom), da se znajdejo, kot vedo in znajo.

Zato smo se z vprašanji obrnili na pristojni ministrstvi, za notranje zadeve in predvsem za delo. Iz tega so zgolj sporočili, naj se zadovoljimo z odgovori notranjega ministrstva, kjer so pojasnili, da je za mladoletnike, starejše od 15 let, zagotovljena namestitev v azilnem domu, za mlajše v kriznih centrih, po poteku treh tednov pa so nameščeni v »institucije, ki so namenjene tovrstni populaciji in zagotavljajo 24-urno oskrbo, na primer zavod, dijaški dom, stanovanjska skupina. Zanje skrbijo osebe, ki so posebej usposobljene za delo z mladoletniki.« Dodeljen jim je zakoniti zastopnik, ki mladoletnika »zastopa v postopku priznanja mednarodne zaščite in pri uresničevanju vseh pravic na področju varovanja zdravja in izobraževanja ter varuje njegove premoženjske pravice in koristi«. Poleg tega so vključeni v izobraževalni sistem, pa tudi »v različne prostočasne aktivnosti z namenom spoznavanja slovenske družbe in druženja s sovrstniki«. Za potrebe čim lažjega vključevanja mladoletnika v okolje so na voljo še tečaj slovenskega jezika ter »številni programi«, prek katerih nevladne organizacije zagotavljajo pomoč pri integraciji … Nazadnje so še dodali, da »trenutno potekajo intenzivne aktivnosti med ministrstvi za notranje zadeve, za izobraževanje in za delo, katerih cilj je vzpostaviti poseben nastanitveni center za otroke brez spremstva s strokovno podporo, prevajalci in drugimi ustreznimi pogoji, v katerem jim bo nudena ustrezna oskrba in obravnava«.

V resnici je položaj drugačen od visokoletečih besed o integracijskih programih, primernih namestitvah, prostočasnih aktivnostih … Ena od večjih težav, iz katere izvirajo številne druge, je odsotnost primerne nastanitve. Mag. Tanja Skornšek Pleš, direktorica Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik, pristojnega za mladoletne prosilce za azil, pojasnjuje, da so sicer neprimerni krizni centri za mlade »ta trenutek edina možnost, saj drugih nastanitev ni. Kljub 21-dnevnemu roku, ki je predviden glede trajanja bivanja v centrih, se čas bivanja v njih za mladoletne prosilke in prosilce brez spremstva podaljšuje, saj dejansko ustrezne namestitve znotraj obstoječega sistema ni.« Ena od možnosti bi bila skrbništvo, a Skornškova pojasnjuje, da je »skrbništvo brezplačna in častna funkcija, zato se lahko pojavi težava glede tega, kako najti ljudi, ki so tako vlogo pripravljeni sprejeti in korektno opravljati«. Nekateri centri za socialno delo zato zdaj ami opravljajo vlogo skrbnika, vendar to zaradi obremenjenosti ni optimalna rešitev. O tem, kako bi veljalo to področje urediti, pa Skornškova ni želela govoriti, »to je stvar pristojnih ministrstev. Centri lahko rešitve iščemo le v okviru možnosti, ki so na voljo.« Prav to je glavna težava pri mladoletnih prosilcih za azil brez spremstva in njihovih zakonitih zastopnikih – neurejene razmere oziroma odnos države, ki vsa ta leta ni bila sposobna zagotoviti niti primernih nastanitev zanje, čeprav jih je zdaj v Sloveniji okoli 30.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.