Peter Petrovčič

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Politika

Čakajoč naslednji konflikt

O institucionalizaciji beguncev, ki vodi v getoizacijo, ta pa nikoli v nič dobrega

Na Kotnikovi ulici v Ljubljani je skupaj nastanjenih okoli 80 odraslih moških prosilcev za azil

Na Kotnikovi ulici v Ljubljani je skupaj nastanjenih okoli 80 odraslih moških prosilcev za azil
© Uroš Abram

V vsaki skupini ljudi je mogoče najti dobre in slabe, napake delajo eni in drugi. Tako je med volivci desnice, volivci levice in med tistimi, ki ne volijo. In med migranti, prebežniki oziroma begunci, ki prihajajo v Evropo. Tudi med tistimi, ki so in še bodo prišli v Slovenijo. A če se neprimerno vedejo posamezni pripadniki lokalnega prebivalstva, to običajno nima nikakršnih posledic na stanje duha v družbi kot celoti. Kadar pa kaj narobe stori Sirec, Afganistanec, musliman, se to posploši na celotno begunsko populacijo in ima za posledico strah pred drugačnimi, zapiranje enih pred drugimi, ne nazadnje fašizacijo družbe. A ni treba, da je tako, obstajajo druge poti.

»Med ljudmi, ki prihajajo, se bo našel tudi kak islamski fundamentalist, a če bomo prijateljsko sprejeli prihajajoče ljudi muslimanske vere, bodo prav oni prvi, ki nam bodo priskočili na pomoč v boju proti omenjenim fundamentalistom. Ne ustvarjajmo si sovražnikov tam, kjer za to ni nobene potrebe,« je pred časom v intervjuju za Mladino povedal Goran Popović, ravnatelj Osnovne šole Livada Ljubljana, ki je z leti razvila delujoč program izobraževanja in vključevanja otrok iz azilnega doma. A tudi ne gre zgolj ali sploh za islamski fundamentalizem. Za vsesplošno zgražanje nad begunci in pozive k deportacijam je dovolj že neprimerno obnašanje kakega prosilca za azil na plesišču v klubu ali na ulici …

Dr. Sarah Lunaček Brumen z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete poudarja, da je najprej treba jasno povedati, da »je stvar ksenofobije in novodobnega rasizma, če bi v beguncih videli predvsem problematične ljudi«. So zelo heterogena skupina, ki jih združuje položaj, v katerega ga potiskata EU in vsaj v enaki meri Slovenija, »med njimi je mnogo izjemno kultiviranih in tudi mnogo izobraženih ljudi, prihajajo iz regij z dolgo, bogato in raznoliko kulturno zgodovino, pred katero se lahko Slovenija kvečjemu skrije. Vsi so prišli v Evropo zato, ker verjamejo avtopropagandi EU, da so tu vsem dostopne človekove pravice.« Večji problem kot to, da bi osebe s statusom begunca povzročale kakršnekoli probleme, je po njenem mnenju azilna politika slovenske vlade oziroma dejstvo, da Slovenija podeli izredno malo statusov begunca.

Zaradi pomanjkanja stikov v javnosti med moškimi in ženskami, ki se med seboj ne poznajo, v nekaterih državah, ki so tradicionalistične in imajo islamsko zakonodajo vključeno v državno zakonodajo, in predsodkov nekaterih do evropskih žensk kot pretirano dosegljivih, je po mnenju Lunačkove možno, da »pride do nesporazumov na plesiščih, kjer privlačno oblečena dekleta svobodno plešejo skupaj s fanti. Vendar se da take nesporazume najbolje reševati na kraju samem, z jasno razlago, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Bolj ko se poznamo in več ko se družimo, lažje se pogovarjamo in razumemo in manj bo jezikovnih ovir in nesporazumov zaradi različne socializacije«.

Če bi dali v isto sobo Srba, Hrvata, Slovenca in Bošnjaka v devetdesetih, bi prav tako lahko prihajalo do trenj iz zgodovinskih razlogov.

Lunačkova pojasnjuje, da na prireditvah v Socialnem centru Rog nikoli ni bilo resnih problemov, »četudi tja menda pridejo tudi tisti posamezniki, ki sicer veljajo za problematične. Bili so posamezni majhni spori, vendar smo to reševali tako, da smo posegli v sredo konflikta in se v manjših skupinah pogovorili.« Seveda so tudi med prosilci za azil, begunci in migranti samimi napetosti in nestrpnost med različnimi etničnimi skupinami, ki so izrazitejše v težjih razmerah. »A s tem se je treba soočiti in se o tem pogovarjati. Če gremo stran, problem ne bo izginil, le v odnosu ga lahko rešujemo skupaj.« Po njenem mnenju bi za začetek tudi v azilnem domu lahko malo bolj upoštevali, kdo si želi biti s kom in s kom mu oziroma ji je težko. »Lahko si predstavljate, da če bi dali v isto sobo Srba, Hrvata, Slovenca in Bošnjaka v devetdesetih, bi prav tako lahko prihajalo do trenj iz zgodovinskih razlogov. Potreben je proces, da se te zamere presežejo in se sodeluje.«

Najbolj problematično pa je, pojasnjuje Lunačkova, »kadar se neko odstopajoče ali nasilno vedenje ene osebe, ki je po naključju ravno prosilec za azil ali potomec migrantov, posploši na celotno populacijo oseb, ki se niso rodile v EU«. Kot primer navaja medijsko prenapihnjene incidente v nekaterih klubih na Metelkovi. Med tem pa podobnih incidentov, za katere so odgovorni Slovenci ali pa turisti iz držav EU, nihče ne izpostavlja. »Kako reševati take konflikte? Najprej tako, da se ne stigmatizirajo celotne skupine,« pravi Lunačkova.

Glavni problem so po njenem mnenju prav totalitarne institucije, »za katere vemo, da proizvajajo napetosti. Ljudi infantilizirajo, delajo hierarhijo med uslužbenkami in ‘gojenci’, nalašč uporabim to besedo, jim jemljejo samostojnost in jih zastrašujejo, da bi bili pridni, kot v zastarelih izobraževalnih ustanovah. Nekateri v totalitarnih institucijah po dolgotrajnem bivanju tam, reagirajo z raznimi pobalinskimi praksami, tudi maltretiranjem sostanovalcev. Slednje seveda s tem ni opravičljivo, je pa verjetneje, da do njega sploh pride v tovrstnih ustanovah.« Poleg tega se ob pomanjkanju stika s skupnostjo, opozarja Lunačkova, razbohotijo »predstave, zavite v varnosti diskurz, ki demonizira ljudi na poti s strani dominantnih političnih interesov, tako desnih kot sredinskih. Stik s konkretnimi ljudmi ne dopušča tovrstnih fantazem.«

Rešitev je po njenem mnenju v razpršenih nastanitvah, kot jih poznajo recimo v Italiji, kjer je veliko manj problemov, ki izvirajo iz same totalitarnosti ustanove. V najetih stanovanjih so skupine ljudi mešane, za stvari, ki jih potrebujejo, imajo koordinatorja in tako urejen dostop do pravne, socialne in zdravstvene oskrbe. Ljudje se na ta način lažje integrirajo v okolje, mesto in se spoznajo s sosedi, sosedami tudi v majhni skupnosti.

»Gre za neustrezen koncept nameščanja ljudi v institucije. Številni ljudje živijo v institucijah, kjer doživljajo pomanjkanje osebne svobode in pokroviteljsko držo zaposlenih, tako starejši, kot ljudje s težavami v duševnem zdravju, ljudje z ovirami itd., čeprav bi lahko prejeli podporo, ki jo potrebujejo oziroma želijo v skupnosti. Zato ni čudno, da so tudi begunci nastanjeni v azilnih domovih in ne v običajnih stanovanjih. Gre za vzorec nameščanja ljudi, ki potrebujejo podporo, ki je v Sloveniji zelo uveljavljen, čeprav so kršitve človekovega dostojanstva in svoboščin pogoste, pravzaprav sistemske. Proces deinstitucionalizacije je zelo počasen, kljub temu da si številni ljudje za to prizadevajo že desetletja in da je država kot članica EU temu zavezana,« pa opozarja dr. Jelka Zorn s Fakultete za socialno delo, ki predava tudi predmet »Begunci, priseljenci in etnične manjšine«. Tudi ona kot primer navaja Italijo, predvsem severno, ki se je deinstitucionalizirala na več področjih, tudi na področju beguncev. To pomeni, da je posameznik, ki vloži prošnjo za mednarodno zaščito, takoj nastanjen v običajno stanovanje v skupnosti. Seveda ob potrebni podpori in oskrbi, ki naj bi bila razlog, da so ljudje v Sloveniji nastanjeni v azilnem domu in drugih skupnih namestitvenih lokacijah.

Problem je, če se neko drugačno ali nasilno vedenje ene osebe, ki je po naključju ravno prosilec za azil ali potomec migrantov, posploši na celotno populacijo oseb, ki se niso rodile v EU.

Glavna težava je po mnenju Zornove prav v nastanitvi prosilcev za azil. Zato ker begunci bivajo segregirano, v azilnem domu, v nastanitvenem centru v Logatcu, tudi na Kotnikovi ulici, »je zlahka mogoče zasejati občutek ogroženosti lokalnega prebivalstva. Če begunci živijo med nami, v običajnih stanovanjih, kjer jih lahko srečamo, spoznamo v vsakdanjem življenju in so naši sosedje, starši sošolca od našega otroka, lahko tudi oni prispevajo v skupnost in ljudje jih doživljajo pozitivno«. Zornova kot primer navaja Veliko Britanijo, kjer so nastanitev iskalcev zatočišča vedno imeli urejeno tako kot v Italiji v običajnih stanovanjih v skupnosti. Tako so se ljudje integrirali in »v primeru, da so jim zavrnili prošnjo za azil, se je skupnost pogosto mobilizirala, da bi njihovi prijatelji, sosedi, sošolci, sošolke lahko ostali, saj so postali del skupnosti in so ljudje zares želeli, da ostanejo. Pri nas pa potekajo deportacije, ne da bi kdo sploh vedel zanje, in so potem tudi antideportacijske kampanje redkost, saj ti ljudje niso naši prijatelji, sosedi, sodelavci, saj so – segregirani v azilnem domu, zaprti v centru za tujce – razlaščeni vsakršne vloge v skupnosti.«

Da je to prava pot, institucionalizirana namestitev in posledična getoizacija pa ne, po mnenju Lunačkove kaže že aktualno stanje. »Kdo povzroča težave v EU glede terorističnih napadov? Nekateri posamezniki, ki so tu že drugo generacijo. Verjetno se niso navdušili nad samomorilskimi napadi, ker bi se počutili tako odlično vključene v družbo, odrešitev in smisel v posmrtnem življenju in mučeništvu iščejo zato, ker so se znašli v hudi krizi, občutkih prikrajšanosti in zamere.« To po njenem mnenju seveda ne opravičuje poboja nedolžnih ljudi, vsekakor pa bi se dalo narediti veliko več, da »mladi druge generacije ne bi imeli potrebe po reševanju stisk na tako brutalen način«. Zakaj tolikšne investicije EU, 18 milijard evrov, v varovanje in nadzor, namesto v vključevanje, se še sprašuje Lunačkova in odgovarja: »Denar očitno je, le napačno je usmerjen.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.