Neresno

V torek začne veljati zakon o varstvu pred diskriminacijo. Z njim naj bi končno dobili samostojen državni organ za boj z diskriminacijo, ki bo nadomestil zagovornika enakosti, nekakšen formalni organ znotraj ministrstva, namenjen temu, da je Slovenija pred svetom trdila, da ima uzakonjen sistem boja z diskriminacijo. Pa bo res tako?

Dolgoletni zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc, ki si je vseskozi prizadeval prav za odpravo svojega delovnega mesta in vzpostavitev sistema, ki bi dejansko omogočal uspešen boj z diskriminacijo, meni, da ne. »Zdaj bomo šele dobili pro forma organ za boj z diskriminacijo. Dosedanja ureditev z vidika mednarodnega prava niti formalno ni ustrezala … Zakon prinaša napredek, o tem ni dvoma, ne gre pa za bistven napredek.«

K izboljšavam bi lahko prišteli pristojnost zagovornika, da na ustavnem sodišču zahteva presojo ustavnosti zakona, za katerega meni, da je diskriminatoren. Pa posebno tožbo za zaščito pred diskriminacijo, s katero se lahko zahteva objava sodbe o kršitvi, ki bo imela tudi naravo preventivne sankcije, saj naj bi skušala druge odvrniti od diskriminatornega ravnanja.

Po novem bo zagovornik imel inšpekcijska pooblastila, čeprav bo izid postopka lahko le ureditvena odločba. »To pomeni, da bo novi organ moral izvajati zelo formalističen in obličen upravni postopek. Kar zbuja skrb, je ’načrtovanje’ virov. Predvidena je institucija z zgolj štirimi ljudmi, za začetek, pravijo. A če bi danes kdo rekel, da bomo ustanovili informacijskega pooblaščenca s štirimi zaposlenimi, bi se mu vsi smejali. To bi bilo morda mogoče zagovarjati leta 2004, 12 let pozneje pa ne, saj smo glede varstva pred diskriminacijo v hudem zaostanku, zame smo prav v srednjem veku.« Po njegovem je to, da bo imel novi organ številne nove pristojnosti in le štiri zaposlene, »zagotovilo za evtanazijo te institucije«.

Poleg tega, opozarja Vernik Šetinc, novi zakon ne predvideva dovolj orodij za boj s sistemsko in strukturno diskriminacijo. Ne predvideva tožb v primerih, kjer (še) ni konkretne žrtve. Takšno ureditev imajo v Belgiji, »kjer je direktor nekega velikega podjetja v intervjuju dejal, da pri njih pač ne zaposlujejo tujcev, in je imel belgijski organ za enakost pristojnost to preganjati, direktor pa je bil obsojen za diskriminacijo«. Vernik Šetinc še dodaja, da ne moremo biti zadovoljni s tem, da 12 let prepozno uvajamo minimalne standarde. »Prodajati nekaj, kar bi moralo biti samoumevno – samostojno institucijo za boj z diskriminacijo – kot dosežek, je nespodobno.«