Invazija tretjih bitij

Bernie Sanders menda ponoči spi kot dojenček. Drugače od Donalda Trumpa, ki ponoči tvita in retvita – stalno, nenehno, neprestano. Očitno ne more spati. Kar je, kot je nedavno namignil Andrew Sullivan (New York Magazine), simptom tirana. Tirani, despoti in diktatorji ponoči ne morejo spati, saj se bojijo, da jih bodo zarotniki – ali ljudstvo – likvidirali, zrušili, razstrelili. Stalin je cele noči gledal filme, da bi ostal buden – da ga torej ne bi presenetili in zaklali v spanju. Ali pa je bližnje sodelavce, potencialne pučiste, ponoči zbral in jih tako napil, da niso mogli stati, kaj šele streljati. A že Platon je v Državi opozarjal, da je tiran človek, ki se kar krotoviči od strahu.

Ko se je prejšnji teden razvedelo, da je Trump pred leti telefonaril urednikom in novinarjem, se jim predstavljal kot Trumpov tiskovni predstavnik in jih pozival, naj o Trumpu objavljajo le pozitivne, laskave zgodbe, je postalo jasno, da bo seznam državnih sovražnikov, če bo Trump izvoljen, zelo dolg. Na njem bodo vsi tisti ljudje, levi in desni, ki so ga kadarkoli, kakorkoli in kjerkoli kritizirali, pa vse tiste države, ki njegovih art-of-the-deal ponudb, recimo odpisa ameriškega dolga ali financiranja »mehiškega« zidu, ne bodo sprejele.

In ko je revija Mother Jones potem razkrila, da je Trumpov dolgoletni butler fejsbukiral, da je treba Obamo – »sovražnega agenta«, ki sploh ni »ameriški državljan« – postaviti pred strelski vod, da je treba Michelle Obama – »najgnusnejšo osebo na tem božjem svetu« – obesiti in da je treba vse »muslimanske horde« postreliti že kar na meji, smo se lahko vprašali le: kaj če je sociopatski butler – sicer uglajen gospod – zgolj podaljšek gospodarja, ki je pred leti tako vehementno in tako patriotsko »dokazoval«, da Obama sploh ni Američan, temveč skrivni musliman? Navsezadnje, k eksekuciji Trumpovih tekmecev, Hillary Clinton in Bernieja Sandersa, je javno – prek tvitov – pozival tudi Roger Stone, Trumpov veliki svetovalec in še večji zaupnik.

Politika preteklosti

Ko sprašujejo, kdo naj zmaga na jesenskih predsedniških volitvah, Hillary ali Trump, bi bilo treba odgovoriti tako, kot je tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odgovoril Henry Kissinger, ko so ga vprašali, katera stran naj zmaga v iraško-iranski vojni: škoda, da ne moreta obe strani izgubiti! Trump je kakopak lunatični nativist, ki pravi, da bi izgnal 11 milijonov ilegalnih priseljencev, prepovedal vstop muslimanom, pobil vse družinske člane teroristov in na ameriško-mehiški meji zgradil največji zid na svetu. Toda: tega še ni storil – to bi storil, šele če bi bil izvoljen. Pa še to je vprašanje – nič od tega namreč ni uresničljivo. Hillary je po drugi strani vse to že počela. Ali bolje rečeno: to, kar Trump napoveduje, da bo šele storil, je Hillary že storila. Podprla je napad na Afganistan, napad na Irak, vojno proti terorju, puč v Hondurasu, napad na Libijo, napad na Sirijo. Hillary je bila Trump pred Trumpom. Trumpizirala je, ko je Trump še clintoniziral. Zaradi njene podpore so ljudje na Bližnjem vzhodu množično umirali, množično bežali in množično zadevali ob zidove, ki so jim grozili z deportacijo ali pa kar likvidacijo.

Ko torej sprašujejo, kdo je hujši, Trump ali Hillary, je treba odločno reči: oba sta hujša! Trump in Hillary sta popolni alegoriji neoliberalne slepe ulice, ki ljudem vedno, v vsaki situaciji, daje dve možnosti – obe sta hujši. Clintoni bi morali biti stvar preteklosti – tako kot so Bushi. Trump ne izgleda kot človek prihodnosti, temveč le kot resničnostna verzija Benita Mussolinija (skozi oči Janševe Demokracije). Ne krotoviči se le od strahu, temveč tudi od laži. Če ne trdi, da cepljenje otrok povzroča avtizem, potem trdi, da je oče Teda Cruza sodeloval pri atentatu na Johna F. Kennedyja. Poleg tega pa že ves čas laže, da je nasprotoval napadu na Irak. Ni: že leta 2002 je eksplicitno rekel, da podpira ta napad. A očitno sploh ne ve, kdaj so Američani Irak napadli – v številnih intervjujih je namreč ponavljal, da je bil »leta 2004 odločno proti napadu na Irak«. Napadli so ga leta 2003. Spletni portal Politifact, ki preiskuje resničnost in točnost izjav predsedniških kandidatov, ugotavlja, da je kar 76 odstotkov Trumpovih izjav lažnih ali netočnih, spletni portal Huffington Post pa je izračunal, da je Trump samo na enem izmed marčevskih televizijskih predvolilnih soočenj izrekel eno laž na minuto. Še celo več – 1,16 laži na minuto.

To, da mu mediji gledajo skozi prste, je presenetljivo, toda le na videz, pravi Neal Gabler (BillMoyers.com), nekdanji filmski kritik, zdaj pretežno biograf: mediji, naveličani »dolgočasne« politike in »dolgočasnih« faktov, vse bolj preferirajo »zabavno« politiko, »nepolitično politiko« (politiko brez politike) in »zabavne« fakte, tako da so Trumpove »gostobesedne, absurdne posplošitve«, ki ne terjajo nobenega preverjanja (kot da je to »nemogoče«), objeli in obliznili kot svoj – informativni – brand resničnostnega šova. Kralj resničnostnega šova, tipični televizijski kandidat, telekandidat (kot nekoč Ronald Reagan), pa je kralj laži – ko se vključijo kamere, začne avtomatično lagati. Pogojni refleks.

Tudi Hillary ne izgleda kot človek prihodnosti. Še zdaleč ne. Kdo izgleda kot človek prihodnosti? Poglejmo najprej, kako bo izgledala prihodnost, če bo obveljal status quo. Takole: ekonomska neenakost se bo v Ameriki še povečala, Wall Street bo še odločneje kreiral politiko, zakonodajo in to, kar je ostalo od demokracije, podnebne spremembe bodo še hujše, vojne še srditejše, mlade generacije, že itak postkrizno hendikepirane in prikrajšane, pa bodo zaradi enormnih visokošolskih šolnin, ki terjajo zadolževanje, še bolj paralizirane.

Najbolj logično bi bilo, da bi Sanders nastopil kot predsedniški kandidat tretje stranke. Navsezadnje, s kampanjo je nabral orjaški, huronski, prelomni politični kapital.

Hillary, telenovelistična ljubiteljica plutokracije, katastrof in »strategije liberalne hegemonije« (še celo Nixon je bil do plutokracije bolj zadržan), nima platforme, ki bi upoštevala in nagovarjala te »šoke prihodnosti«, te fronte prihodnosti. Trump tudi ne. Bernie Sanders jo ima: ekonomska neenakost, Wall Street, podnebne spremembe, ameriški imperializem in visokošolske šolnine so glavne fronte njegovega boja.

To, da so – še posebej liberalni – mediji Hillary že kar vnaprej razglašali za »najrealističnejšo« in »najkredibilnejšo« predsedniško kandidatko (češ da »ne maje ladje«), je bilo komično, celo groteskno, če pomislite, da njene »realističnosti« ali »kredibilnosti« ne potrjujejo ne njene pretekle poteze ne njena predvolilna platforma. Kaj je bilo »realističnega« v tem, da je podprla vse tiste vojne? Posledice so strašne. In kaj je bilo »realističnega« v tem, da je podprla deregulacijo bančnega sektorja? Posledice so strašne.

Tretja bitja

Pred strankarskimi volitvami v Kentuckyju in Oregonu je imela Hillary še vedno okrog 280 delegatov več kot Sanders (1716 vs. 1433), pa četudi je ta zadnje tedne osvojil serijo držav. Ne brez razloga: to so bile države, v katerih se delegati delijo proporcionalno, kar pomeni, da zmagovalec ne dobi vsega, temveč le delež. Tudi Kentucky in Oregon, ki sta prišla na vrsto v torek, sta »proporcialni« državi, zato Sanders razlike ni mogel usodno zmanjšati (v prvem je tesno izgubil, v drugem gladko zmagal). In ker so do konca volitve le še v »proporcionalnih« državah in ker bi moral Sanders v teh državah osvojiti skoraj 70 odstotkov delegatov, je malo verjetno, da bo »prepad« – tudi ob morebitni osvojitvi Kalifornije – zaprl in na predvolilno konvencijo demokratske stranke prišel z večjim številom delegatov kot Hillary, kar bi na njegovo stran potegnilo tudi superdelegate in predsedniško nominacijo.

Levo od ameriškega političnega centra pa medtem poteka živahna razprava, kaj storiti. Nekateri pravijo, da bi moral Sanders takoj – zdajle! včeraj! – izstopiti iz dirke, ki je ne more dobiti, saj z vztrajanjem le škodi Hillary Clinton, ki mora zdaj čas, energijo in denar zapravljati zanj, namesto da bi se posvetila Trumpu.

Drugi pravijo, da bi moral Sanders reči: okej, Hillary, izstopam iz dirke, prepuščam ti predsedniško nominacijo, toda pod pogojem, da na predvolilni konvenciji v udarnem terminu pojasnim glavne, najprogresivnejše točke svojega programa in da jih potem vsaj nekaj – recimo nasprotovanje prostotrgovinskim sporazumom, brezplačni študij in davek na vse finančne transakcije – uvrstiš v svoj program.

Tretji pravijo, da bi morali vsi tisti, ki so na strankarskih volitvah volili Sandersa, na generalnih predsedniških volitvah množično bojkotirati Hillary (»nismo prevedljivi vanjo«, »sovražimo Clintona«, »prodala sta se«), s čimer bi pokazali, da Sanders ni bil le modna muha, temveč začetek množičnega gibanja.

Četrti pravijo, da bi morali Sandersovi volivci na generalnih predsedniških volitvah kaznovati demokrate in voliti Trumpa – če bi namreč predsednik postal Trump, bi vse tako katastrofalno zamočil, da bi Američani čez štiri leta gladko in voljno izvolili progresivnega, sandersovskega, socialističnega kandidata (tako so levičarji rekli v tridesetih letih – kaznujmo demokrate! naj zmagajo fašisti! ljudem se bodo tako zagabili, da bodo čez štiri leta ...). Če bi zmagala Hillary, bi vse ostalo tako, kot je, kar pomeni, da bi bilo slabše – in čez štiri leta bi Američani gladko in voljno izvolili desničarja, magari Hitlerja – ali Teda Cruza.

Toda spet drugi pravijo, da bi morali Sandersovi volivci voliti Hillary, ki mora nujno zmagati – naslednji ameriški predsednik bo namreč imenoval dva ali celo tri nove ustavne sodnike, od tega pa je odvisna usoda Amerike. Ne, pravijo nasprotniki te opcije – Sandersovi volivci naj na dan volitev na volilne pole med druge predsedniške kandidate lastnoročno vpišejo Sandersovo ime, kar je menda obljubilo že sto tisoč volivcev. Nazadnje naj bi Sandersovo ime vpisal milijon volivcev. To bi pokazalo, da gibanje živi, da je torej alternativa nekaj dejanskega.

Toda vse to so le tipična levičarska taktiziranja – le tipični liberalni patos. Najbolj logično bi bilo, da bi Sanders nastopil kot predsedniški kandidat tretje stranke. Navsezadnje, s kampanjo je nabral orjaški, huronski, prelomni politični kapital. Ne pozabite: prebil je beli šum političnega statusa quo, naelektril milijone (zanj je glasovalo že deset milijonov ljudi, okrog devet milijonov se jih je aktivno vključilo v gibanje, pet milijonov ga je finančno podprlo), prebudil sanje, upanje in strast, zmagal v polovici držav, zagnal ravno dovolj karizmatično gibanje, da izgleda kot vstaja proti elitam, ustvaril močno organizacijsko infrastrukturo in aktivistično mrežo, mladim pa pokazal, da obstaja alternativa, da ima politika več možnosti, kot učijo, in da politična revolucija ni nemogoča. Naj gibanje »tretjih bitij« – tistih, ki imajo dovolj dvopartijskega režima – ta politični kapital zavrže?

Ja, Sanders je lani obljubil, da tega ne bo storil (da torej ne bo ogrožal zmage demokratov), toda Amerika je v tem času stopila na njegovo stran. In ja, v vseh državah se ne bo mogel prebiti na volilne pole, ker bo roke zamudil, toda bistveno je, da se na volilne pole prebije v tistih državah, v katerih bi zmagal.

Sicer bodo njegovi volivci, ta tretja bitja, prepuščeni sistemu, v katerem politiki izbirajo in volijo volivce, ne pa obratno – volivci politike.