Počakajmo na krivico …

Ustavno sodišče je ponovno zavrnilo možnost, da bi odločalo o ustavnosti zakonodaje, ki ureja popravo krivic izbrisanim. Čeprav bi ustavni sodniki že zdavnaj lahko odločili o (proti)ustavnosti navzgor omejene višine odškodnine, tudi tokrat o tem niso vsebinsko odločali in so izbrisanim zgolj sporočili, da lahko po poltretjem desetletju čakanja še malo počakajo.

Pred časom je takšno pobudo na ustavno sodišče naslovilo Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, a so jo ustavni sodniki zavrgli, ker, kot pojasnjuje zastopnik društva Matevž Krivic, »društvo za to nima pravnega interesa, saj zakon ne prizadeva njegovih pravic, ampak ’samo’ pravice posameznih izbrisanih«. V pobudi so tedaj zatrjevali, da je omejitev višine odškodnine navzgor neustavna, saj onemogoča izplačilo sorazmernih odškodnin tistim izbrisanim, ki so najbolj in najdlje trpeli posledice izbrisa. Zdaj je enako zatrdilo vrhovno sodišče, ko je odločalo o primeru enega izmed izbrisanih in pobudo za presojo ustavnosti poslalo na ustavno sodišče. Ustavni sodniki pa so dejali, da za presojo še ni čas. Ker, če nekoliko poenostavimo, krivica še ni dokončno nastala, nastala pa bo morebiti takrat, če izbrisanemu na sodišču dokončno ne bo uspelo dokazati krivičnosti omejitve višine odškodnine.

Ustavno sodišče tako sicer ravna po pravilu in (tako rekoč) v vseh primerih. A če je pri posameznem pobudniku ustavne presoje, katerega domnevna krivica ni splošno znana ali že ugotovljena, to še sprejemljivo, pri izbrisanih ni tako. Če je stališče ustavnega sodišča, da bo počakalo na potrditev, da posameznik s pravnimi sredstvi ni mogel preprečiti krivice ali doseči poprave te, še nekako sprejemljivo, je povsem nesprejemljivo, ko gre za očitno krivico, ki jo je v primeru izbrisanih pred dolgimi leti ugotovilo isto ustavno sodišče, čeprav v drugi zasedbi. Ustavno sodišče zgolj soustvarja in podaljšuje že tako desetletja trajajoč boj izbrisanih za popravo krivice. Da se je krivica zgodila in da so izbrisani upravičeni do poprave in do odškodnine, sta večkrat ugotovili ustavno sodišče in tudi evropsko sodišče za človekove pravice. Zavlačevanje države s popravo krivice je morda pogojno razumljivo. Zavlačevanje ustavnega sodišča, katerega glavno poslanstvo bi moralo biti prav varovanje malega človeka, ki se mu v razmerju z državo godi krivica, pa nedostojno.

V sredo so sicer z notranjega ministrstva sporočili, da je odbor ministrov Sveta Evrope dokončno odločil, da je Slovenija z zakonom o popravi krivic izbrisanim zadostila zahtevam evropskega sodišča. Matevž Krivic je bil seveda razočaran. »Odločitev Odbora ministrov je po vsebini velika sramota za Svet Evrope - in dokaz za absurdnost sistema, kjer je nadzor nad izvrševanjem sodb ESČP zaupan zboru 47 ministrov držav, ki so bile s temi sodbami ESČP obsojene za kršiteljice človekovih pravic. Predstavniki kršiteljic torej odločajo o tem, ali je ena od njih pošteno izvršila sodbo ali ne,« je dejal. Vendar vedno ni tako, pred dvema letoma je evropsko sodišče »oklofutalo« Odbor ministrov, ker je bil v zadevi Ciper proti Turčiji neaktiven (šlo je za vprašanja, povezana s turško okupacijo severnega dela Cipra). »Zanima me, kaj bodo sedaj ti in drugi sodniki rekli v tem primeru očitnega norčevanja iz pravic izbrisanih …. Vsekakor pa se problem zdaj seli iz Strasbourga nazaj na naša sodišča, ki jih čaka množica odškodninskih tožb, ki smo jih doslej zadrževali, in pred naše ustavno sodišče. Če je sramotnemu „Virantovemu“ zakonu Strasbourg dokončno pogledal skozi prste, ni ta zakon zato seveda nič manj v nasprotju s slovensko ustavo.«

Prej ali slej bo ustavno sodišče o tem moralo odločiti.