Vrh(unsko) sredi ničesar

Gostišče Dolinšek
Vrh pri Boštanju 23
Tel.: 07 81 41 595
Dolinškovi režejo, kuhajo, pečejo in točijo od ponedeljka do četrtka od 9. do 22. ure, od petka do nedelje pa od 11. do 23. ure.

Ambient:
na vrh razglednega griča postavljena mega hacienda z veliko lesa, dobrimi razgledi in lepo pogrnjenimi mizami; tudi muzika je bila fajn in nevsiljiva

Napitki:
lepa kolekcija buteljk z obveznimi zvezdniki z vseh koncev domovine, predvsem pa s Kobalovo modro frankinjo, ki je res špica

Dostopnost:
po dolenjskih hribčkih gor in dol in sem in tja do velikega parkirišča; potem pa še malo po stopnicah

Fino:
salama
goveji biftek
solnograški žličnik

Ne tako fino:
kakšna ne ravno optimalna priloga (beri: čemažev pesto z gosjimi jetri)

Za veliko salame in po eno toplo predjed, glavno jed in sladico za vsakega jedca smo odšteli nekaj več kot 25 evrov na sodelujočega.

»Kam zdaj, gor na Vrh ali dol k Dolinšku?« je na grebenastem ovinku malo ven iz Boštanja utemeljeni dvom o pravilnosti na navigacijski napravi izrisane rute izrazil Konzumov dežurni pooblaščenec za transport in logistiko. A že nekaj rid kasneje se je izkazalo, da smo na pravi poti: ob na vrhu griča postavljenem poslopju zavidanja vrednih dimenzij so v vetrcu plapolale zastave ameriške tvrdke za proizvodnjo žarov, v zraku je dišalo po sveže pokošeni travi, v prvem prostoru, v katerega smo vstopili, pa je bilo v veliko praznično formacijo postavljenih kakšnih 120 stolov.

Čeprav je Vrh bolj namenjen vikendaškemu (in ohcetnemu) obleganju in je Konzumov trio tistega večera sestavljal sto odstotkov klientele, se je družinski pogon Dolinškov urno pognal in ad hoc scimpral zavidanja vredno in silno pestro pojedino. Prva atrakcija je bila velika stara prostostoječa salamoreznica, ki je tukaj nimajo za okras, ampak z njo rezinijo res krasno in – to je v teh krajih pohvale vredna redkost – zelo nežno prekajeno salamo, ki v goltih izginja tudi ob pomoči frišnega domačega kruha. Potem pa se je začel sukati ringlšpil, ki je generalno gledano dokazoval, da tu gori razumejo, kako je treba kuhati, da niso dolgočasni in da ob tem s preabstraktno sodobnjakarsko finočo ne prestrašijo bolj konvencionalno naravnanih gostov.

To pomeni, da gospodinja v nulo, kot chef v pariškem bistroju, speče rezino gosjih jeter (ki jim priloži rahlo zaostren jabolčni čatni in čisto off-topic čemažev pesto); da suvereno, kot italijanska nona, sestavi z dimljeno postrvjo polnjen velik raviol (prekrit s kremasto omako iz buče in opremljen s sušenimi rezinami gomoljne zelenjave) in da mesoznalsko, kot izkušen Highlander, dozori pljučni file višavskega goveda, ki nato pot konča v obliki debelo odrezanega, popolno pečenega bifteka s svetovnim spremljevalnim ansamblom iz pečenih jurčkov in zelenjave, curryjevega masla (izjemno!) in domače BBQ-omake. Vmes seveda postreže še s krepko, prav nič podaljšano in z grobo ribano kašo zakuhano govejo župo, v slanino zavije in do blagega odtenka rožnate (ki je povezan s silno mehkobo in sočnostjo) speče svinjsko ribico ter po jegermajstersko narihta sočen in mehak jelenov hrbet s šolskim primerkom sirovega štruklja. S podobno univerzalnostjo se loti tudi sladic in postreže oblakasto puhast solnograški žličnik, odličen, s tartufnim medom prelit čokoladni fondant in frajerske palačinke – te je morala peči silno počasi, da so ostale popolnoma gladke, nato pa jih je tesno zvila v role cigarastih dimenzij, jih prerezala in prelila s hudo kostanjevo kremo Bravo!

Isti vzklik velja nameniti še drugim, torej celotni, zdaj že trigeneracijski familiji Dolinškov in njihovemu razumevanju gostinstva v danem prostoru in trenutku. Na Vrhu pri Boštanju je še en dokaz, da se da tudi sredi ničesar gostinsko preživeti še od česa drugega kot od dualizma gobova/goveja in od pod inox ovali prižganih čajnih svečk.