V postelji s sovražnikom

Ne vem, zakaj je vse tako presenetilo navijaško nasilje na nogometnem evropskem prvenstvu. Prvič, nogomet je precej brutalna, nasilna igra – to vemo. Drugič, nogomet je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi – vprašajte hrvaške ali ruske navijače. Zakaj pa mislite, da mediji vsako tekmo med Nemčijo in Anglijo že kar vnaprej razglasijo za ponovitev druge svetovne vojne? In zakaj mislite, da bi tekmo med Rusijo in Ukrajino razglasili za bitko za Krim? Tretjič, divji jurišniki skrajne – neonacistične, nativistične, ksenofobične – desnice se vedno lepijo prav na nogomet. Tu se očitno počutijo najbolje, najbolj doma. In četrtič, živimo v nasilnih časih – v dobi terorja, vojn, štrajkov, militarizacije vsakdanjega življenja, držav nacionalne varnosti, nacionalizma, rasizma, šovinizma, ksenofobije, fašizacije, putinizma, orbanizma, erdoganizma, korupcije, brutalne brezposelnosti, paranoidne blaznosti, morilske konspirologije, evropske dezintegracije in strahotne ekonomske neenakosti. Fašistoidni umor britanske poslanke, ki je nasprotovala brexitu, je le del te agresivne, nasilne, brutalne dobe. Tako kot navijaško nasilje. Presenetljivo bi bilo, če ga ne bi bilo.

Presenetljivo je nekaj drugega. Tole: da med nogometnimi navijači, ki jih je na milijone in milijone, ni vstajniškega ogorčenja nad nogometnimi elitami, nad nogometno plutokracijo, nad ekscesnimi plačami, ki jih prejemajo nogometni zvezdniki – nad strašnim ekonomskim prepadom, ki zeva med navijači in zvezdniki. Če kje, potem ekonomska neenakost v oči bije prav pri nogometu. Rekli boste: toda nogometni zvezdniki si zaslužijo te bajne plače! Ni res, tako obsceno visoke plače imajo zato, ker navijačem tako obsceno drago zaračunavajo vstopnice, drese, šale in druge pritikline, ker jih torej brezmejno odirajo. Vstopnice, drese, šale in šalke bi lahko prodajali tudi bistveno ceneje, magari na pol zastonj, toda nogometni zvezdniki nujno potrebujejo sto milijonov. Upravičeni so do bogastva – to zase mislijo tudi finančne elite. In ja, tudi finančne elite so skušale ustvariti vtis, da je to nekaj naravnega in samoumevnega. A kot vemo, vtis ni držal vode. Drugače je pri nogometu: tu velja ekonomska neenakost – rekordni ekonomski prepad med elitami in navijaško množico – za nekaj povsem naravnega in samoumevnega. Nespornega. Še huje: navijači izgledajo kot proletarci, ki delajo za nogometne klube, le da so še na slabšem – proletarci so za svoje delo slabo plačani, tako da delajo praktično zastonj (plač ni, zamujajo, znojilnice ipd.), navijači pa celo plačujejo, da bi lahko delali za klube. To pa je ideal neoliberalne politike: delavci, ki ne delajo le brezplačno, temveč celo plačujejo, da bi lahko delali. Nogomet je izpolnil neoliberalni sen. Navsezadnje, v nogometu neoliberalizem deluje tako gladko in brezhibno, da se nihče ne čuti izkoriščanega.

In globalne elite zdaj razmišljajo le o tem, kako bi neoliberalni model, ki tako »čudovito« deluje v nogometu, prenesle tudi na druga področja življenja, delovanja in poslovanja. Kar pomeni, da je nogomet to, kar je bil nekoč Čile, laboratorij neoliberalnih politik, ki ga je neoekonomist Milton Friedman leta 1982 slavil kot »ekonomski čudež«. Tudi nogomet velja za »ekonomski čudež«. Še več: velja za zgled. A to je nevaren zgled. Nogomet namreč postaja »dokaz«, da neoliberalizem deluje – in to na vsesplošno zadovoljstvo. Kar je kakopak laž. Le iluzija.

Neoliberalizem ne deluje

Še celo Mednarodni denarni sklad, ki je desetletja slavil in vsiljeval neoliberalne politike, zdaj pravi, da neoliberalizem ne deluje. Nedavno je objavil raziskavo, ki so jo trije ugledni ekonomisti, Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri, naslovili: Neoliberalizem – precenjen? Ja, precenjen, odgovarjajo.

Naj vas le spomnim, zakaj naj bi bile neoliberalne politike – deregulacija, privatizacija, liberalizacija trgov, s finančnimi vred, tuje investicije, ekspanzija trgovine, optimizacija kapitala, vitka in nezadolžena država brez proračunskih primanjkljajev, politika strogega varčevanja (alias fiskalna konsolidacija, alias austerity) – tako zelo nujne. Ker naj bi prinašale rast in vsem ljudem omogočale, da se dvignejo iz revščine. Toda učinek neoliberalnih politik je ravno nasproten: namesto da bi prinašale rast, prinašajo ekonomsko neenakost. Namesto da bi ekonomsko neenakost odpravljale (ali vsaj blažile), jo poglabljajo. In ker poglabljajo ekonomsko neenakost, zmanjšujejo ali celo ubijajo rast. Stroški neoliberalnih politik so visoki – tako kot stroški ekonomske neenakosti, ki jo ustvarjajo.

Neoliberalizem se je prelevil v pogojni refleks. Ljudje vedno avtomatično in spontano prikimajo neoliberalnim sirenam. Za vsak problem vidijo le neoliberalno rešitev.

Študija, ki so jo objavili Ostry, Loungani in Furceri, vsi trije uslužbenci Mednarodnega denarnega sklada, razbije in že kar osmeši predvsem tri neoliberalne dogme: prvič, da so tuje investicije dobre, da je torej odprtost tujemu kapitalu nujna in blagodejna; drugič, da je za vse dobro, da kapital svobodno potuje, špekulira in išče lokacije, na katerih se bo lahko oplemenitil; in tretjič, da je finančna konsolidacija nujnost, ker da deželo v nasprotnem primeru čakajo katastrofa, stagnacija in revščina.

V resnici ni dobro, pravi študija, da se dežela preveč nastavlja tujemu kapitalu, še posebej ne kratkoročnim, portfeljskim investicijam, ki se pogosto končajo tragično, z zlomi in polomi, predvsem pa ne krepijo rasti. Ravno nasprotno: krepijo ekonomsko neenakost. Ergo: vsa fama o nujni odprtosti tujim investicijam in prostem kroženju kratkoročnega, špekulativnega kapitala, ki mesijansko išče najproduktivnejše lokacije, je iz trte izvita – kratkoročne tuje investicije so prepogosto kontraproduktivne, destruktivne, pogubne in družbeno povsem nekoristne. Treba jih je regulirati, kontrolirati. Reguliranje ni kontraproduktivno, ugotavlja Mednarodni denarni sklad – kontraproduktivna je deregulacija. Zveličavnost liberalizacije kapitalskih tokov je le mit, le versko prepričanje.

In seveda, tudi fama o nujni finančni konsolidaciji – alias strogem varčevanju, alias austerity, alias prepovedi javnega zadolževanja – je iz trte izvita, ker ne velja za vse države, vse situacije in vse čase. Pogosto je kontraproduktivna, depresivna in pogubna: ne prinaša rasti, temveč jo ustavlja, ne povečuje povpraševanja, temveč ga zmanjšuje, ne zmanjšuje brezposelnosti, temveč jo povečuje, ne zmanjšuje ekonomske neenakosti, temveč jo poglablja. Poglabljanje ekonomske neenakosti pa pomeni zniževanje gospodarske rasti. Včasih je bolje, pravi študija, da je država zadolžena in dolg organsko znižuje z rastjo, kot pa da ga znižuje s proračunskimi presežki.

Še več, pravi študija: to, da ekonomska neenakost povzroča gospodarsko škodo, je dokaz, da bi morala biti politika precej bolj naklonjena prerazporejanju družbenega bogastva.

Ergo: neoliberalizem ne deluje. Njegova temeljna načela ne delujejo. Varčevanje ne deluje. Liberalizacija kapitalskih tokov ne deluje. Odprtost tujim investicijam ne deluje. Še celo tisti, ki delajo za Mednarodni denarni sklad, tržnega fundamentalista št. 1, so izgubili vero v neoliberalizem. Če bi to leta 1973 vedel general Pinochet, bi morda oblast pustil kar Salvadorju Allendeju, tako da Čile ne bi šel skozi ves tisti teror. In če bi to leta 2010 vedela trojka (katere člen je tudi Mednarodni denarni sklad), ne bi zbuldožirala Grčije ter ji predpisovala neoliberalnih politik, ki ne delujejo. Sta pa obe deželi, Čile in Grčija, izkusili, da neoliberalne politike »delujejo« le, če pridejo ozaljšane z represijo, diktaturo, terorjem.

Izgubljanje vere

Bernie Sanders, demokratični socialist in ameriški predsedniški kandidat, bi tej študiji z veseljem prikimal. V resnici se zdi celo nasprotno: da je študija, ki so jo spisali ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada, prikimala njemu. Njegova predvolilna kampanja je bila namreč dolgo oporekanje neoliberalnim politikam – energično pobijanje neoliberalne religije. S svojim nasprotovanjem neoliberalizmu je sprožil gibanje – več kot 10 milijonov Američanov ga je volilo. Nekaj milijonov ga je tudi finančno podprlo, z malimi donacijami, kar pomeni, da jih je nekaj milijonov investiralo v rušenje neoliberalnih politik.

Ni čudno: ko se ozrejo okrog sebe, vidijo strašno kolateralno škodo neoliberalnih politik – brezposelnost, bedo zaposlenih, množične deložacije, negotove, slabo plačane zaposlitve, vse dražje socialno zavarovanje, vse slabši sistem socialne zaščite, anemično prihodnost in kakopak blazno zadolževanje, če študirajo ali bodo študirali. Le bebcu ni jasno, da je s to sliko nekaj hudo, hudo, hudo narobe, neodrešljivo narobe.

In zaradi te mučne, mračne, distopične slike je vero v neoliberalizem izgubilo toliko Američanov, da je Sanders skoraj premagal Hillary Clinton, da je torej skoraj postal uradni predsedniški kandidat demokratske stranke in da je skoraj postal ameriški predsednik. Kar govori o tem, da neoliberalizem res ne deluje. In da je izgubil vso legitimnost.

Da ne deluje in da je izgubil vso legitimnost, pa potrjuje tudi velika javnomnenjska raziskava univerze Harvard, ki kaže, da mlade, nove generacije ne podpirajo kapitalizma. Kar 51 % Američanov, starih med 18 in 29 let, ga ne podpira več. Le 42 % je še tistih, ki se jim zdi nekaj pozitivnega, 33 % pa jih kar neposredno podpira socializem. John Della Volpe, vodja te raziskave, je opozoril, da mlade generacije zavračajo »prav kapitalizem, kakršen se prakticira danes«.

Ergo: neoliberalizem ne deluje niti v Ameriki, pa si ga je sama izmislila – patentirala – vzljubila – sprejela kot svojega odrešenika – in ga potem izvozila kot ultimativni ameriški produkt: Made in USA. Če neoliberalizma nočejo več niti v Ameriki, zakaj bi ga kupovali in prakticirali drugje, recimo v Sloveniji?

»Levi« politiki je neoliberalni iluzionizem prišel prav: lahko se je znebila odgovornosti. Za nič ni bila kriva.

»Zdrava kmečka pamet«

Tu se vprašate: če je neoliberalizem tako poguben in če ne deluje, zakaj je potem še vedno v rabi in zakaj še vedno živi, in to relativno srečno? Zakaj je še vedno tu? Zakaj še vedno kraljuje? Zakaj ga ljudje zavračajo, a se ga obenem oklepajo? Iz preprostega razloga: ker se je tako čudovito prijel. Ker gre tako dobro v ušesa – kot nogometna pravljica.

Poglejte le v Slovenijo: ljudje – bodisi v javnih anketah ali na spletnih forumih – na vsak problem, na vsak zaplet, na vsako afero, na vsak škandal, na vsako krizo odgovorijo neoliberalno. Vsak problem v njihovih očeh terja neoliberalno rešitev. In to avtomatično.

Spomnite se le, ko so vsi panično kričali: Joj, kako mastno smo zadolženi – pred bankrotom smo, drvimo v brezno, prihodnje generacije ubijamo! Logično, glas ljudstva je takoj ponudil neoliberalno rešitev: konec zadolževanja! Zahtevamo zlato fiskalno pravilo! Trošimo lahko le toliko, kolikor ustvarimo! Kaj pa socialni transferji? Koga brigajo! Itak so le potuha tujcem, priseljencem in beguncem, ki živijo na naš račun! Sekajte!

Vsakič, ko v kakem državnem podjetju nastopi zaplet, kriza vodenja ali afera (lobiji! politika se vmešava v gospodarstvo!), ljudstvo terja neoliberalno rešitev: Državna podjetja je treba privatizirati! Kaj pa zdravstveni sistem: Glejte, poln je škandalov, afer, korupcije, dolgih čakalnih vrst, sociopatov! Logično: Zdravstvo je treba privatizirati! Spet neoliberalni avtomatizem. Kaj pa šolski sistem – dodatki za stalno pripravljenost! Logično: Šolstvo je treba privatizirati!

Javna uprava – prevelika in neprijazna, za nameček pa še vsi lenarijo, ničesar ne delajo, le denar si delijo! Logično: Javno upravo je treba zmanjšati! V paketu z državo, s katero je itak vse narobe – nič ne deluje! Ljudstvo se takoj zavzame za neoliberalno rešitev: Država naj bo vitka, čim vitkejša! Mnoge njene funkcije bi itak učinkovitejše opravljala zasebna podjetja! Če bi gradbena dovoljenja izdajala zasebna podjetja, bi vsi takoj prišli na vrsto! Ha!

Z eno besedo: neoliberalizem se je prelevil v pogojni refleks. Ljudje vedno avtomatično in spontano prikimajo neoliberalnim sirenam. Za vsak problem vidijo le neoliberalno rešitev. Kar pomeni, da razmišljajo neoliberalno. Vedno odgovorijo pravilno, vedno reagirajo pravilno – kot nogometni navijači. Govorijo neoliberalni dialekt. Njihove reakcije so predvidljive – vedno veš, kako se bodo odzvali na afere v zdravstvu, šolstvu, javni upravi in državnih podjetjih: privatizirajmo! In ker so predvidljivi, so vodljivi. Dovolj je, da čezmerno napihneš kako afero iz zdravstva, šolstva, javne uprave ali državnih podjetij, pa se prelevijo v pompozna trobila neoliberalizma. Lobistom neoliberalnih politik sploh ni treba ničesar reči. Vse povedo mali, anonimni, jezni ljudje s forumov.

In če jim rečeš, da je to, kar govorijo, slavijo in terjajo, čisti neoliberalizem, odvrnejo: Ne, to je zdrava kmečka pamet!

In tu je problem: neoliberalne politike so se tako lepo prijele, postale so tako samoumevne in logične, da izgledajo kot »zdrava kmečka pamet«. Neoliberalizmu je uspela totalna infiltracija, popolna osmoza: postal je tako nesporen in naraven kot »zdrava kmečka pamet«. In kot pamet navijaških ultrasov, ki si dnevne frustracije lajšajo tako, da zvečer na ves glas in v verzih navijajo za magnate.

A po drugi strani: neoliberalizem je postal tako domač, da se zvečer vsakdo, ki ima pet minut časa, prelevi v histeričnega neoliberalnega kričača, s čimer kakopak vsakič znova glasuje proti svojim lastnim socialnim, ekonomskim in kulturnim interesom.

Neoliberalni dialekt »leve« politike

A to, da ljudje govorijo neoliberalni dialekt, ne preseneča, saj ga je že davno posvojila celo politika, ki naj bi stala levo od centra. »Levica« – od liberalne do socialne demokracije – je v sebi začutila Friedricha Hayeka. Vse se je začelo, ko je po padcu berlinskega zidu ugotovila, da država res ni vsevedna, da nima vseh informacij, ki bi jih potrebovala za osrečevanje ljudi, da ne more vedeti, kaj je dobro za vsakega človeka posebej, da nima vpogleda v srca, glave, potrebe in želje vseh ljudi, da izračunavanje vseh individualnih potreb in želja presega njene zmogljivosti, da ne more načrtovati življenj vseh ljudi in da je »državnemu planiranju« čas potekel – da se torej oblast, pa četudi demokratično izvoljena, ne more odločati namesto ljudi. To lahko vodi le v totalitarizem, avtokracijo, tiranijo. Tega pa je – po padcu berlinskega zidu – konec. Ljudje naj uživajo svobodo, sami naj se odločajo, kaj bodo počeli, sami naj izbirajo.

Vsekakor, nič ni narobe s tem, da so ljudje svobodni in da se sami odločajo. In ja, totalitarizem je res mimo (če verjamete). Problem je v tem, da je »leva« politika edino alternativo »državnemu planiranju« in totalitarizmu videla v trgu. Natanko tako pa svet vidijo neoliberalci: ali trg – ali totalitarizem! Jasno, totalitarizem odpade. Ergo: trg!

Politika, ki je stala levo od centra (s Pahorjevo »tretjo potjo« vred), je sprejela trg, toda pod neoliberalnimi pogoji. Sprejela ga je kot neoliberalni sine qua non, ki – že vse tja od Hayeka – temelji na predpostavki, da so vse vrednote povsem subjektivne, da torej vsakdo misli le na svoj lastni interes. Kar pomeni, da je družba moralno, vrednostno tako raznolika in pisana, da je konsenz nemogoč in da ni države, načrtovalca ali upravljalca, ki bi ga lahko zagotovil. Kar dalje pomeni, da bi bilo vsako »vsiljeno« zagotavljanje konsenza nepravično, krivično, diskriminatorno in nepošteno, pot v hlapčevstvo, totalitarizem, tiranijo, avtokracijo, ne pa v dinamično, fleksibilno, učinkovito družbo.

Vsakdo, ki ima pet minut časa, se prelevi v histeričnega neoliberalnega kričača, s čimer kakopak vsakič znova glasuje proti svojim lastnim interesom.

Kar končno pomeni, da država in demokracija ne moreta biti pravični – pravičen je lahko le trg. In zakaj je trg pravičen? Iz preprostega razloga: ker so vse tržne transakcije prostovoljne, svobodne in neprisiljene, ker jih torej nihče nikomur ne vsiljuje, je njihov rezultat vedno pravičen, pa četudi se zdi krivičen, a dejansko ni, ker je bil nenameren in nehoten. Nihče ni kriv za posledice prostovoljnih, svobodnih in neprisiljenih tržnih transakcij. Vedno so pravične. Ker so nenamerne in nehotene. V očeh neoliberalcev je krivica izključno posledica namernih, hotenih, naklepnih dejanj – trg pa ni tak. Ljudje so iracionalni – trg je racionalen. Ljudje so politično pristranski – trg je politično nepristranski. Ni subjektiven, temveč objektiven, predvsem pa ni odgovoren za rezultate in posledice vseh teh svobodnih tržnih transakcij in akcij. Trga ne moreš tožiti. Ne moreš ga kaznovati. Ne moreš ga odstaviti. Ne moreš ga pozvati k odstopu.

»Levi« politiki je neoliberalni iluzionizem prišel prav: lahko se je znebila odgovornosti. Za nič ni bila kriva. Vse krivice, vse mizerije, vse socialne katastrofe so bile le nenamerne in nehotene posledice svobodnih tržnih transakcij. In nič več. Če pa se socialne krivice že ravno pojavijo, imamo socialno državo, da jih popravlja, so rekli. S tem so kakopak zgrešili tudi idejo socialne države, ki ne more biti le gasilka neoliberalnih požarov, le kolaborantka neoliberalnih politik, le njihov pripomoček. Razlog več, da se je »leva« politika odzivala le še na namerne in hotene rezultate prostovoljnih in svobodnih tržnih transakcij (menedžerski prevzemi, korupcija, hobotnice, gospodarski kriminal, slabi krediti ipd.), na nenamerne in nehotene pa ne. In tu je problem: prav nenamerni in nehoteni rezultati svobodnih in prostovoljnih tržnih transakcij namreč ustvarjajo sistemske krivice, stečaje, revščino, korupcijo in brezposelnost, uničujejo družbo in poglabljajo ekonomsko neenakost.

Ko je »leva« politika ljudi prepustila trgu, jih je prepustila hotenim krivicam, hoteni revščini, hoteni revni zaposlenosti, hoteni brezposelnosti in hoteni ekonomski neenakosti, v sebi pa je odkrila libertarca, neoliberalca, pravi Simon Griffiths v knjigi Angažiranje sovražnikov (Engaging Enemies), podnaslovljeni: Hayek in levica. Sprejela je pač vse neoliberalne mantre: da je država premajhna, da bi reševala velike probleme, in prevelika, da bi reševala majhne probleme, da so ljudje upravičeni do enakih možnosti, ne pa tudi do enakih rezultatov (in enakih privilegijev, enakega statusa), da je svoboda vezana na lastništvo (svoboden je ta, ki razlašča ali na trgu ustvarja »nehotene« posledice), da je ekonomska neenakost dobra, koristna in produktivna (če 300.000 Slovencev živi pod pragom revščine, je to kul, ker ima potem večina občutek, da je uspela), da ima trg vse informacije o potrebah in željah ljudi, ki jih država zaradi svoje omejenosti ne more imeti. Kar je kretenizem: »leva« politika je sprejela neoliberalno mantro o božanski informiranosti trga, namesto da bi se zavzela za demokratizacijo informacij in vednosti. Če bi bile informacije in vednost demokratizirane, ne pa le domena elit in lobijev, bi bilo manj tistih pogubnih »nenamernih« in »nehotenih« tržnih transakcij in akcij. Usoda ljudi ne bi bila prepuščena »spontanosti« trga.

Lobistom neoliberalnih politik sploh ni treba ničesar reči. Vse povedo mali, anonimni, jezni ljudje s forumov.

Tovariš Hayek

»Leva« politika je spregledala, da neoliberalizem nepravično ne razporeja in prerazporeja le družbenega bogastva (dobičke seli le navzgor, k elitam), temveč tudi politično moč, demokracijo in svobodo. Oh, in kreativnost in konkurenčnost, če smo že ravno pri tem: kreativnost in konkurenčnost razporeja tako, da krepita individualizem in egoizem, ne pa solidarnosti, vzajemnosti, občutka za skupnostne vrednote, svobode in demokracije.

Dalje, prav po otročje je spregledala, da so posledice številnih svobodnih tržnih transakcij predvidljive, da so torej predvidljive tudi pogubne posledice svobodnih tržnih transakcij, kar seveda pomeni, da svobodne tržne transakcije prekleto predvidljivo »hoteno« in »namerno« ustvarjajo veliko nesvobode, mizerije in krivic.

Trg ni nič pravičnejši od države. Država ni nič nepravičnejša od trga.

Ali kot pravi Griffiths: »Če obstaja razred ljudi, ki stopajo na trg in bodo – pa četudi tega nihče noče – dobili manj kot drugi, potem to ni pravično.«

In seveda: »leva« politika je naivno verjela, da ima ekonomska neenakost, ki jo ustvarjajo »nenamerne« in »nehotene« posledice svobodnih tržnih transakcij, svoje meje. Nima jih. Očitno je brezmejna. Še več: ekonomska neenakost, ki jo ustvarja trg, je tako huda, da sam trg sploh ne more več delovati.

Vemo, kako se je potem odvrtela zgodba: razred oz. razredni boj ni bil več prioriteta, družba se je interesno, identitetno fragmentirala (alias pluralizirala), ljudje niso imeli več razrednih interesov, temveč le še identitetne, civilno družbo je prevzela desnica, vsak Slovenec pa je začel kričati s svojega bloga, prepričan, da je njegova neoliberalna rešitev logični izraz »zdrave kmečke pameti«.

»Leva« politika se je ločila od države. Hayek je postal tovariš Hayek. Država pa obstaja le še zato, da bi lahko imela nogometno reprezentanco.