Grega Repovž

1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Politika

Čas za delavsko internacionalo

Britanci niso glasovali proti Evropski uniji, ampak proti prostemu pretoku delovne sile. In imajo prav: evropski trg dela koristi bogatim in kapitalu, zaposlene po vsej Evropi pa siromaši in uničuje.

Protestnik na zboru podpornikov članstva Velike Britanije v Evropski uniji dan po razglasitvi rezultatov referenduma.

Protestnik na zboru podpornikov članstva Velike Britanije v Evropski uniji dan po razglasitvi rezultatov referenduma.
© Profimedia

Seveda se lahko pridružimo današnjemu vsesplošnemu zgražanju in kazanju s prstom na Britance, poglejte jih, v resnici so rasisti, za to je šlo, ne marajo Poljakov, ne marajo Slovencev, ne marajo Pakistancev … A resnica je pač točno takšna, kot jo nakazujejo Britanci, ki so glasovali za izstop iz Evropske unije: prost pretok delovne sile, kot ga imamo v Evropski uniji in ki je poleg pretoka kapitala in storitev temelj te zveličavne zveze, zanje pomeni nelojalno konkurenco med zaposlenimi, znižuje delavske in socialne pravice prebivalcev in vodi vse, ki na trgu lahko ponudijo le svoje delo, v vse večjo stisko. Priseljenci pri tem seveda niso nič manjše žrtve.

Seveda Britanci, ki so glasovali za odhod iz Evropske unije, ne pravijo, da jih moti prost pretok delovne sile. Večinoma gre za manj poučene volivce. V njihovih očeh so pač problem priseljenci.

A če vsak izmed nas naredi seznam znancev in prijateljev, ki so od leta 2004 do danes odšli v Nemčijo, Veliko Britanijo, na Nizozemsko in Francijo itd., si našli tam novo zaposlitev in si ustvarili novo življenje, bo opazil vzorec. Razen tistih na visoko kvalificiranih položajih, katerih plača je vezana na njihovo specifično znanje, večina prejema plačilo, ki je nižje od povprečnega v tisti državi za to mesto, pa tudi oblika zaposlitve je praviloma slaba. Med mojimi znanci razen dveh, eden dela na univerzi, druga v bolnišnici, nihče nima enake plače kot njihovi kolegi, ki so rojeni v državi, kjer bivajo, pa še ta dva nista čisto prepričana, da je njun status res enak, res pa te drugačne obravnave ne razglašata preveč. Malodane vsi, ki se ne ponašajo z neko izrednostjo, delajo več, kot to predvideva zakonodaja, njihov življenjski standard pa je nižji od standarda njihovih britanskih, nemških, nizozemskih kolegov. Velika večina tistih, ki opravljajo manj zahtevna dela, nima dolgoročne pogodbe o zaposlitvi, njihov delovnik je daljši od zakonskih omejitev, delajo ob sobotah in nedeljah, nimajo sklenjenih pokojninskih načrtov oziroma le minimalne. Jih je pa nemalo že nastopilo v raznih slovenskih časopisih, oddajah in njihove življenjske zgodbe so bile v Sloveniji predstavljene kot zgodbe o uspehu. A dejansko ne živijo tako dobro.

Večina Slovencev, ki dela v tujini, službe v izbrani evropski državi ni dobila zato, ker bi bili tako nadpovprečni, ampak ker so pač pripravljeni delati več za nižje plačilo od Britancev, pri čemer velik del ne dobiva dodatkov, ki so Britancem običajni, običajni pa so tudi v Sloveniji. Začenši z dopustom, ki ga ima prenekateri bistveno manj. A to so le najbolj zgledni primeri. Bolj preprosto ko je delo, manj se delodajalci držijo standardov, več je zaposlenih priseljencev. Najteže je tistim, ki delajo prek raznih zaposlitvenih agencij, ki ne nastopajo na trgu dela kot zaposleni, ampak kot storitev, ki jo na primer ponuja slovenska agencija nemškemu ali britanskemu podjetju. A o teh delavcih vemo v Sloveniji vsi veliko: novinarka TV Slovenija Jelena Aščić vsak mesec razkrije grozljive zgodbe o tovrstnih zlorabah, pri čemer se vedno znova zdi, da je to neka lumparija, ki smo si jo izmislili Slovenci. V resnici je to danes normalno na evropskem trgu delovne sile. Evropska podjetja na vseh področjih uporabljajo to poceni delovno silo iz držav, ki imajo nižji standard. Tudi slovenska podjetja na primer tako »uvažajo« poceni delavce iz Hrvaške. V Nemčiji je takih »zaposlitev« več milijonov.

Seveda je v Sloveniji enako: slovenska gradbišča so polna zaposlenih iz bivših jugoslovanskih republik, pa tudi iz Romunije, Bolgarije in drugih držav, ki delajo za bistveno manj denarja kot Slovenci po 14 ur na dan in živijo v za nas nemogočih razmerah, plačani pa so na roko, prek na pol obstoječih podjetij v tretjih državah – a vse to se tolerira v imenu povečevanja produktivnosti itd.

Od prostega pretoka delovne sile imajo v zahodnih, bogatejših evropskih državah korist kapital, višji razred in delno srednji razred. Za vse druge pomeni pravo moro.

A poglejmo zdaj na zadevo z druge strani trga zaposlovanja – z vidika domačih delavcev.

Družbeni razredi to prekarno delovno silo iz tujine dojemajo in doživljajo zelo različno. Višjemu in srednjemu razredu po vsej Evropi ta poceni delovna sila iz revnejših evropskih držav namreč koristi – njihovo življenje je zato cenejše, udobnejše. Če po trgovinah in kafeterijah ter v raznih storitvenih dejavnostih delajo cenejši delavci iz revnejših držav, so zaradi tega te storitve za srednji in višji razred cenejše. Če lokalni vodoinštalater iz Manchestra najema poljske delavce, ki jih plača manj (in zunaj ustaljenih kolektivnih dogovarjanj), ima lahko zato nižje cene in odjemalci njegovih storitev profitirajo. Bogatejši ko so odjemalci, višjemu sloju ko pripadajo, večji je njihov »presežek« od tega poceni dela. Profitirajo pa tudi najrazličnejši državni sistemi, na primer zdravstveni sistemi, ki po vsej Evropi na primer za strežnike in medicinske sestre vse pogosteje najemajo cenejšo delovno silo iz revnejših držav. Ti priseljenci po navadi prihajajo iz slabših življenjskih razmer in so pripravljeni delati več ur za manj denarja, živeti v slabših in manjših stanovanjih, pripravljeni so se marsičemu odreči, kar bi bilo v državi, kjer zdaj živijo, sicer popolnoma normalno. Mnogokrat so zaposleni prek »inventivnih pogodb«, ki omogočajo nižje standarde.

Nigel Farage, predsednik skrajne stranke UKIP, ki je za prepričevanje volivcev o grozotah EU uporabil fotografijo, nastalo v Sloveniji.

Nigel Farage, predsednik skrajne stranke UKIP, ki je za prepričevanje volivcev o grozotah EU uporabil fotografijo, nastalo v Sloveniji.
© Profimedia

Današnje evropsko gospodarstvo je utemeljeno na tem zlorabljanju – a če so včasih tovrstni premiki delovne sile nastajali na podlagi meddržavnih pogodb (na primer med Jugoslavijo in Nemčijo v sedemdesetih), je danes to vse skupaj urejeno s temeljnimi listinami Evropske unije. Še več, prav to je bistvo Evropske unije: prost pretok kapitala, storitev in delovne sile. Seveda je vse skupaj del globalizacijskih procesov, še enega od nedotakljivih postulatov, na katerem je utemeljen današnji svet – ki seveda koristi najprej kapitalu, seveda pa ni mogoče zanikati, da je najbolj nerazvitim državam in njihovim državljanom prinesel tudi koristi. A na drugi strani zelo zamajal proletariat v zahodnem svetu.

Velika Britanija ni značilna evropska država, saj so se v njej standardi najprej začeli zniževati – v resnici je to tista država, ki je v Evropi začela že v času premierke Margaret Thatcher uvajati najbolj brezobzirne neoliberalne prijeme, v Veliki Britaniji se je vse skupaj začelo. In tudi v času pokriznega varčevanja prav Britanija ni bila zavezana evropskim varčevalnim strategijam. Vse reze so izpeljale britanske vlade same. Je pa to sovpadlo z odpiranjem trga dela.

Velika Britanija je ena izmed končnih držav v verigi dela, tako kot na primer Nemčija, Švedska … Britanci – razen tisti s visokimi kvalifikacijami – pretežno ne hodijo po svetu s kruhom za trebuhom, kot na primer mladi Slovenci, ki se selijo v Veliko Britanijo, ker bodo tam morda bolje živeli. Britanci se v Slovenijo preselijo po upokojitvi (redki sicer, pa še ti iz nižjih slojev), ker je življenje pri nas toliko cenejše, da s svojo pokojnino boljše živijo.

Za tiste Britance, zlasti če so manj izobraženi (in teh v vseh državah ni malo), pa pomeni evropski odprti trg delovne sile velik, življenjski problem. Njihova življenjska vprašanja so danes v veliki meri vezana na odprti trg delovne sile. Kako bodo na primer konkurirali mladi Slovenki, ki je pripravljena živeti v stanovanju skupaj s štirimi drugimi prekarci, ki je pripravljena pozabiti na pokojninsko zavarovanje in na normalno število dni dopusta? Kako naj konkurirajo hrvaškemu vulkanizerju, ki je doma do včeraj prejemal le 340 evrov plače in računa, da se bo po petih letih vrnil v domači Osijek? In naredimo še korak naprej, da razumemo porajajoče se strahove: kako bo normalno situiran Britanec konkuriral sirskemu beguncu, ki je izgubil vse in nima nič, ki se s pokojninskim načrtom sploh ne ukvarja, ki je pripravljen delati tudi brez enega dneva dopusta, 14 ur na dan vsak dan? Kako naj mladi hamburški arhitekt konkurira mladi arhitekturni diplomantki iz Slovaške, ki je prav tako pripravljena živeti podstandardno, le da si pridobi izkušnje, dejansko pa bo že polovično standardno plačilo zanjo pomenilo šestkratnik povprečne plače na Slovaškem?

Je res nelegitimno temu »redu« na evropskih trgih dela nasprotovati? Saj Britanci, ki danes protestirajo zoper evropski trg delovne sile, ne zahtevajo nič posebnega: zahtevajo samo, da naj se prenehajo v imenu domnevno višjih ciljev (dejansko pa dobičkov podjetij) zniževati njihove socialne, delavske in splošne pravice. Britanska politika pri tem ves čas kaže na Evropsko unijo kot krivca, čeprav je resnica nasprotna: neoliberalni družbeni red v Evropi namreč prihaja iz Velike Britanije in ne obratno. Frustracija je toliko večja, ker Velika Britanija ni država v krizi, njen BDP ves čas raste, dobički podjetij so visoki, a tudi v celotnem pokriznem obdobju (ki sovpada s sprostitvijo trga dela) plače v Veliki Britaniji nazadujejo, pravice se zmanjšujejo, zaposlitve so vse manj varne.

Evropski trg delovne sile izigrava enega delavca proti drugemu. Izkorišča stisko Romunke, ki ne more preživeti, proti stiski Italijana, ki ne more privoliti v tako nizko plačilo.

Enako je v Nemčiji, pa je to država strme rasti. Seveda višji in srednji razred in zaposleni v javni in državni administraciji teh sprememb v družbi in na trgu dela ne čutijo, jih pa zato vsi manualni delavci in tisti, ki delajo na manj zahtevnih delovnih mestih. Njihov življenjski standard pada, kljub temu da so makroekonomski rezultati dobri. Oni so tisti, ki čutijo posledice enotnega trga dela, oni se srečujejo s cenejšimi delavci iz revnejših evropskih držav, Sirije, Turčije, Irana. In prav na tem trgu, kjer ne veljajo več nobena pravila, kjer je dejansko dovoljeno vse, je utemeljena današnja neoliberalna ekonomija. Ali imajo torej prav Britanci, da temu nasprotujejo? Zakaj bi vendar podpirali nekaj, kar povečuje neenakost, kar jih izriva s trga dela, kar jih dela nekonkurenčne, kar jim jemlje elementarno dostojanstvo?

Tuja, slabo plačana delovna sila med delom na poljih v Angliji

Tuja, slabo plačana delovna sila med delom na poljih v Angliji
© Profimedia

Seveda je grozljivo, ker se jeza današnjega proletariata, ki je še pred desetletjem spadal v spodnji srednji razred, spreminja v grobi rasizem. Seveda za njihov položaj ni kriv Poljak, ki danes za tretjino normalnega plačila in pod sramotnimi pogoji opravlja delo, ki ga je še pred petimi leti opravljal Britanec ali Nemec za normalno plačilo. Žal se jeza in sovraštvo, ob podpihovanju medijev in politike, obračata proti temu, še bolj ubogemu tujcu. Dejansko pa sta oba žrtvi sistema, na katerem je utemeljena današnja Evropa. To je današnja Evropska unija: zveza 28 držav, ki ves čas znižujejo davke za bogate in podjetja, zveza 28 držav, ki dopuščajo davčne oaze, kjer evropski funkcionarji in poslanci ne plačujejo dohodnine, zveza držav, kjer gospodarska rast temelji tudi in v veliki meri na vse večjem izničevanju delavskih in socialnih pravic, pri čemer se to utemeljuje s prostim pretokom delovne sile kot velikim dosežkom povezave.

Naj ponovimo: od prostega pretoka delovne sile imajo v zahodnih, bogatejših evropskih državah korist kapital, višji razred in delno srednji razred. Za vse druge pomeni pravo moro. In v njihovih očeh so ljudje, ki so pripravljeni delati za manj denarja, kot je potrebnega za dostojno življenje, problem. So kot kvizlingi v vojni. So kot stavkokazi. Je ravnanje nekoga, ki je pripravljen delati za manj in s tem vzeti delovno mesto nekomu drugemu, ne glede na stisko, v kateri je, mogoče jemati kot nekaj dobrega? Od kdaj?

Evropski trg delovne sile dela prav to: izigrava enega delavca proti drugemu. Izkorišča stisko Romunke, ki ne more preživeti, proti stiski Italijana, ki ne more privoliti v tako nizko plačilo, ker zanj to pomeni, da se mora odreči svojemu – nič posebno dobremu – življenjskemu standardu. To je Evropska unija. Zakaj bi takšno Evropsko unijo podpirali? Pri čemer ne smemo pozabiti, da dobički korporacij in podjetij v vseh teh letih ves čas rastejo, da najvišji razred še nikoli ni tako hitro povečeval premoženja – in da so rastoči dobički v veliki meri posledica tega izigravanja delavskih pravic in realnega zmanjševanja plačil zaposlenim.

Mar res mislimo, da razraščajoče se sovraštvo do tujcev in porast nacionalizma v Avstriji nimata nobene zveze s poceni zaposlenimi iz Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške in Slovenije?

Za porast fašizma, sovraštva proti priseljencem in beguncem, ki se nemalokrat na koncu demonstrira kot na primer sovraštvo proti muslimanom, je mogoče kriviti le Evropsko unijo in seveda vse države in vlade, ki še vedno sledijo neoliberalnemu konceptu. Britanija je med najmanj nedolžnimi. Temeljni problem pa je en sam: da je vse več Evropejcev v eksistenčni stiski in v strahu za zaposlitev, ki jo povzroča evropski trg delovne sile, na katerem so padli vsi standardi, na katerem je dovoljeno izkoriščanje zaposlenih, izigravanje revnejših in tudi ubožnih vzhodnjakov in južnjakov (to smo na primer Slovenci) proti obstoječi delovni sili. Mar res mislimo, da razraščajoče se sovraštvo do tujcev in porast nacionalizma v Avstriji nimata nobene zveze s poceni zaposlenimi brez pravih pogodb iz Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške in Slovenije, ki so pripravljeni delati več za manj denarja? Seveda so gospodarstveniki (lastniki kapitala) zadovoljni z vse višjimi dobički, a zakaj bi se moralo to zdeti sprejemljivo Avstrijcu, ki mora za te višje dobičke zniževati svojo življenjsko raven in ki mu ves čas govorijo, da so Slovenci iz Štajerske, Koroške in Prekmurja cenejši od njega?

Britanski izstop iz Evropske unije se lahko obrne v nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v sodobni Evropi. Če ga bodo seveda voditelji levice, sindikalni voditelji in misleci z leve znali zgrabiti na tej strani. Brexit bi moral postati začetek nove delavske internacionale, ki bi povezala delavce, tako domače kot priseljene – nikomur ni dobro. V resnici Evropsko unijo, s korporacijam in bonvivantstvu »prodano« vodeno glavo v Bruslju vred, lahko reši le priznanje, da je odpovedala, da je s svojim služenjem kapitalu izdala Evropejce, in nemudoma mora začeti priznavati pravice in dostojanstvo zaposlenim z uveljavljanjem enakih standardov za vse. Ker drugače bo bes samo še naraščal. Ta bes zaposlenih, katerih življenje se – ob naraščajočih dobičkih in rastočem BDP-ju – slabša, iz leta v leto narašča. Na koncu ga bo mogoče ustavljati le še s tanki in vojsko. Tudi to je lahko prihodnost Evrope. Pri čemer bodo žal prve žrtve tega besa res priseljenci, ki niso v nič manjši stiski, ki niso nič manjše žrtve tega z evropskimi sporazumi in nacionalnimi zakonodajami – kar velja posebej za Britanijo – uzakonjenega izkoriščanja dela in delavcev.

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker naj se torej neha samopašno norčevati iz britanskih skeptikov, evropski poslanci, še ena premožna evropska kasta, pa naj mu pri tem nehajo ploskati. Kako sramotno so ta teden razkrili, da prav nič niso razumeli, da ne razumejo težav razžaljenih Evropejcev.

Velika Britanija je v imenu evropskega delavstva poslala tako v London kot v Bruselj zelo jasno sporočilo. Morda se zdi ravnanje Britancev neumno, morda lahko govorimo o britanski aroganci. A raje ne. To ravnanje je izraz dolgotrajne stiske, za katero sicer ni kriva le Evropska unija, ampak neoliberalni politiki po vseh državah, ki so trge dela v svojih državah v korist podjetij tako brezkompromisno in nečloveško liberalizirali. S to stisko se je treba ukvarjati. 

Še o Brexitu:

Dirka proti socialnemu dnu - Piše Klemen Košak. 
»Brexit je velika zmaga za demokracijo.« Intervju s Tomažom Mastnakom. Sprašuje Borut Mekina. 
"Država je v šoku. Razmere so postale zelo nepredvidljive, krhke." Intervju: Gilses Merrit. Sprašuje Borut Mekina. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.