Borut Mekina

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Politika

Prepozni Natovi lovci

Drago in strašljivo varovanje našega neba

Eurofighter Typhoon

Eurofighter Typhoon
© Vladimir Korolkov, Wikipedia

Tresenje so čutili domačini na širšem območju Novega mesta, Šentjerneja, Trebnjega, Dolenjskih Toplic, Straže in vinorodnega območja Trške gore. Z ministrstva za obrambo so hitro sporočili, da je šlo za »postopek v okviru Natovega nadzora zračnega prostora«. Izraelski boeing 747, ki je letel proti Tel Avivu, je nad Švico prejel grožnjo z bombo, zaradi česar so ga začela spremljati vojaška letala. V Sloveniji sta ga, v skladu z Natovimi pravili, prevzela italijanska lovca EFA2000 in pri tem prebila zvočni zid. Pok je bil tako močan, da je dogodek ob 9.08 zaznala tudi potresna opazovalnica Višnje.

Prebijanje zvočnega zidu je v slovenskem zračnem prostoru prepovedano. V 12. členu zakona o letalstvu piše, da so »leti zrakoplovov z nadzvočno hitrostjo prepovedani« in da lahko o izjemah odloča le vlada. Na vprašanje, kdo je lovcema dovolil leteti z nadzvočno hitrostjo, so z obrambnega ministrstva seveda odgovorili, da v skladu z uredbo o načinu izvajanja nadzora vojaška letala letijo z nadzvočno hitrostjo, »če je le tako mogoče preprečiti kršitev zračnega prostora, ki predstavlja neposredno nevarnost«.

V tem primeru se šteje, da je dovoljenje dala slovenska vlada. Morda razumljivo, toda izraelski boeing v Švici, Avstriji, na Hrvaškem ali v Srbiji ni pomenil takšne nevarnosti, da bi morala vojaška letala bobneti po nebu. Na Hrvaškem, kjer sta ga čakala miga 21, lovca zvočnega zidu nista prebila. V Sloveniji pa sta ga. Po naših podatkih zato, ker sta letali z italijanskega vojaškega letališča poleteli prepozno.

Na ministrstvu so sicer pojasnili, da je bil z Natom julija 2013 podpisan nov tehnični sporazum, na podlagi katerega je mogoče slovenski zračni prostor varovati z italijanske in madžarske strani, »s tega vidika je tovrstna oblika varovanja nacionalnega zračnega prostora za Republiko Slovenijo finančno najracionalnejša in najbolj optimalna rešitev«. Toda tako poceni storitev »zračne policije« vendarle ni.

Slovenija za članstvo v Natu na leto plača okrog pet milijonov evrov. Stroški našega sodelovanja v Natovih misijah v povprečju znašajo deset milijonov na leto. Delovanje pripadnikov Slovenske vojske v poveljništvu Nata nas v povprečju stane devet milijonov na leto. Stroški sodelovanja Slovenske vojske v enotah za hitro posredovanje so 28 milijonov na leto. Za prenovo vojaškega letališča Cerklje, namenjenega Natu, pa smo doslej plačevali po tri milijone na leto.

Članstvo v Natu nas torej z upoštevanjem vseh teh izdatkov vsako leto stane več kot 55 milijonov evrov. Vprašanje torej, ali je italijansko varovanje slovenskega zračnega prostora res »najoptimalnejša rešitev«. Kakovostno pa gotovo ni, glede na to, da so prepozni lovci morali divjati po slovenskem nebu in povzročati incidente.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.