Je nevarnejša razžalitev ali spodbujanje sovraštva?

Zakaj je v Sloveniji pravica hitra in neizprosna, če nekomu rečeš, da je bednik, ali če izobesiš palestinsko zastavo na nogometni tekmi z Izraelom, ne pa, če tam vihtiš zastave z nacističnimi simboli ali če kako drugače javno širiš nestrpnost do drugačnih? Zakaj se varovanju časti, dobrega imena in ugleda daje prednost pred pravico do svobode govora, hkrati pa se ta opeva kot nekaj nedotakljivega, ko beseda nanese na sovražni govor?

Skoraj dve leti je že, odkar je v Mariboru gostovalo izraelsko nogometno moštvo Maccabi iz Tel Aviva. Kadarkoli in kjerkoli v tujini gostujejo izraelski športniki, dogodek obvelja za zelo tveganega, sploh če recimo na območju Gaze ravno poteka obsežna izraelska ofenziva, kot je bilo v tistem času. A zgodilo se ni nič, le šest gledalcev je med tekmo iz žepov izvleklo na liste formata A4 narisane palestinske zastave in jih podržalo pred obrazom. Fifa sicer izražanje političnih stališč na nogometnih tekmah prepoveduje, posebej za tekmo z izraelskim moštvom je to opozorilo izdala tudi uprava mariborskega kluba. V skladu s prepovedjo je varnostna služba od šesterice zahtevala »zastave« in jih tudi dobila. Tu pa se začne težava.

Ob polčasu je »protestnike« policija odpeljala s stadiona ter jim izrekla po 250 evrov kazni zaradi motenja javne prireditve. Eden od njih je vložil zahtevo za sodno varstvo, postopek pa se je na sodišču pred dnevi pravnomočno končal tako, da je sodišče kazen »znižalo« oziroma denarno kazen spremenilo v opomin. A bistvo je v tem, da je sodišče potrdilo kazen za razvitje zastave in to utemeljilo z besedami, da je šlo za »provokativno dejanje za izraelske navijače in nogometaše in da je dejanje bilo storjeno z namenom vzbujanja politične nestrpnosti …«. In to čeprav je Izrael na palestinskih ozemljih okupator …

Direktorica Mirovnega inštituta dr. Neža Kogovšek meni, da je kaznovanje v tem primeru čezmerno dejanje: »Z vidika svobode izražanja je razkazovanje zastave res minimalistično in pasivno politično delovanje, ki opozarja na razmere v Palestini. Spominja me na ’sit-ins’ v ZDA, ko so temnopolti s posedanjem v belskih lokalih izražali nestrinjanje s politiko segregacije. Upam, da bo obdolženec vztrajal pri svojem in zadevo peljal naprej po vseh sodnih instancah, da se izkaže stališče ustavnega in morda tudi evropskega sodišča.« Tudi nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič meni, da bi bilo smiselno, če bi se o tem izreklo slovensko ustavno in navsezadnje tudi evropsko sodišče za človekove pravice, in dodaja, da »velja upoštevati, da je tekma potekala v času hudih spopadov v Gazi z ogromno mrtvimi civilisti. Protesta proti temu ne gre razlagati kot protiizraelsko ali celo protijudovsko usmerjenost, temveč kot izraz solidarnosti z nedolžnim civilnim palestinskim prebivalstvom, katerega ujetništvu v Gazi so se zadnje tedne pridružile bombe iz tankov in rakete iz brezpilotnih letal. Kdor demonstrira proti temu na tako nedolžen način, kot je uporaba palestinske zastave, ni skrajnež ali zaslepljen navijač, toliko bolj, če gre za protest zunaj prostora, namenjenega navijačem Maribora in Maccabija.« Tudi po mnenju dr. Dragana Petrovca z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti takšno dejanje ni tako velika motnja, da bi ga bilo treba kaznovati: »Mislim, da je sodišče poskušalo ohraniti kozo celo in nasititi volka. Prvo je (zgolj) opomin, drugo pa krivdorek (da se podobni politični protesti ne bi stopnjevali). In to je podobno temu, da Slovenija ni sposobna priznati Palestine.«

Če kdaj, bi bilo treba razmisliti o žrtvovanju pravice do svobode izražanja, kadar se v družbi kopiči sovražnost do drugačnih, saj to lahko vodi le v eno smer, v fašizem.

A ne gre za Palestino oziroma palestinsko zastavo, ta je zgolj dokaz, da pravosodni sistem lahko sankcionira »zlorabo« pravice do svobode izražanja, kadar se tako odloči. Lep primer takšne brezkompromisne omejitve svobode govora je tudi obsodba nekdanjega načelnika zvezne Službe državne varnosti Silva Gorenca, ki je v sporu s publicistom in ljubiteljskim zgodovinarjem Romanom Leljakom. Obsojen je bil razžalitve, ker je Leljaku rekel, da je bednik. In sicer na plačilo 750 evrov denarne kazni in plačilo stroškov, ki jih je s postopkom imel Leljak. A to sta le dva izmed nešteto primerov.

Koliko pa je bilo v tem času primerov pregona in kaznovanja sovražnega govora? Svet za sovražni govor periodično opozarja na najbolj izstopajoče primere sovražnega govora, več deset primerov se je nabralo. A pravosodje očitno temu ne sledi. Ko smo pred časom policijo zaprosili za številke, smo dobili odgovor, da je v vsem lanskem letu vložila zgolj sedem kazenskih ovadb zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika. Od tega le tri zaradi rasne ali narodnostne nestrpnosti … Tedaj smo se obrnili na pristojne na ministrstvu za pravosodje. Ter dobili pojasnilo, da gre »vsekakor za aktualno problematiko, o kateri razmišljamo v okviru priprave sprememb kazenskega zakonika, vendar predlogi še niso tako izoblikovani in strokovno usklajeni, da bi jih že lahko javno obravnavali«. Pri tem pa niso pozabili dodati, da mora biti v splošnem kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva do drugačnih urejeno tako, da ne onemogoča svobode izražanja.

In smo pri svobodi izražanja, ki je kakopak bistvena sestavina svobodne družbe. Težava je le v tem, da se, nasprotno, na pravico do svobode izražanja vztrajno pozablja, ko gre za varovanje dobrega imena, ugleda … Zdi se, da bo potreben drugačen, nasproten razmislek. Če kdaj, bi bilo treba razmisliti o žrtvovanju pravice do svobode izražanja, kadar se v družbi kopiči sovražnost do drugačnih, saj to lahko vodi le v eno smer, v fašizem.

Tega so se iz izkušenj v polpretekli zgodovini naučili Nemci. Zato se zadnja leta odločneje odzivajo na porast skrajno desničarskih politično-terorističnih organizacij in na stopnjevanje sovražnosti do tujcev nasploh. Za sovražne zapise o prihajajočih tujcih na družbenih omrežjih so recimo kaznovali Lutza Bachmanna, vodjo skrajno desnega, do drugačnih sovražnega združenja Pegida. Obsojen je bil na plačilo slabih 10 tisoč evrov kazni. Preteklo sredo pa so recimo nemški organi pregona izvedli hišne preiskave pri več kot 60 osumljencih storitve kaznivega dejanja sovražnega govora, ki naj bi ga storili s antisemitskimi, ksenofobnimi in drugimi ekstremističnimi zapisi na Facebooku in drugih družabnih omrežjih.

Palestinska zastava pomeni spodbujanje politične nestrpnosti, pozivi proti beguncem in muslimanom pa ne pomenijo spodbujanja sovraštva?

So zapisi proti beguncem na družbenih omrežjih v Sloveniji kaj manj sovražni od nemških? Ne. Ostaja v Sloveniji sovraštvo v domeni anonimnih državljanov in ga ne izražajo javne osebe z vplivom in ugledom? Še zdaleč ne. Novinar Jože Biščak je na Twitterju zapisal: »Dol z migranti, dol z vlado, z vso to bando na grmado.« Lucija Šikovec Ušaj, po izbiri uporabnikov pravnega portala Ius-info ena izmed 11 najvplivnejših pravnikov lanskega leta, je med drugim pred časom na Twitterju zapisala, »da je za vsakega mrtvega Evropejca potrebno izgnati 10 tisoč musličev!«. Sodelovale so (desne) politične stranke, ki so pozivale k zapiranju mej in opozarjale na »begunsko nevarnost« ter begunce enačile s posiljevalci in teroristi. V Kidričevem so na »spontanem« protestu proti nastanitvenemu centru za begunce s transparentom, ki begunce označuje za posiljevalce, paradirali člani SDS. Na občinsko stavbo je transparent razobesil drugi človek SDS v drugem največjem slovenskem mestu, podpredsednik mariborske SDS Franci Žgur. Zbranih približno 200 protestnikov je nagovoril tedanji poslanec SDS v državnem zboru Andrej Čuš.

Zapisi in izjave številnih ljudi, ki z občudovanjem gledajo omenjene politike in druge javne osebe, so bili prav z njihovim ravnanjem dodatno opogumljeni in so pozivali k sežigom, pobojem, streljanju, bombam, krematorijem in koncentracijskim taboriščem za begunce. In kaj se je zgodilo? Doslej še nič. So se represivni organi in sodišče odzvali kot pri razžalitvi ali »provokacij« na račun Izraela? So ravnali kot v Nemčiji, kjer so se odločili, da bodo nekje pri razmerju med svobodo govora in sovražnim govorom vendarle potegnili črto? Ne.

Očitno je, da se pristojni ne zavedajo oziroma nočejo zavedati pravih nevarnosti, ki jih prinašajo javno izgovorjene sovražne besede. To, da je bil Leljak pred nekaj pričami označen za bednika, gotovo ne bo imelo posledic za javni red in mir. Javno zmerjanje beguncev s posiljevalci in Neslovenci pa jih bo prej ali slej zagotovo imelo. Sploh, ker je to početje postalo dovoljeno, sprejemljivo, če ne celo zaželeno. Bomo prave nevarnosti sovražnega govora spoznali, ko bo prepozno in se bomo (kakor Nemci) učili iz izkušenj z lokalnimi fašisti, ki bodo na oblast prišli, ker je bila njihova retorika dovoljena, čeprav bi morala biti sankcionirana? Sploh, ker že ima učinek. Sveža raziskava javnega mnenja na ravni EU je pokazala, da večina Evropejcev misli, da prihajajoči begunci povečujejo verjetnost novih terorističnih napadov.