Nina Korošec

16. 7. 2016  |  Družba

Zadnja večerja

© Wikicommons

Timothy McVeigh je, preden so ga usmrtili, prosil za dve mali banjici čokoladnega sladoleda z aromo mete. Velma Barfield, usmrčena v Severni Karolini leta 1984, si je zaželela sirov smoki in pločevinko kokakole. Teresa Lewis, usmrčena leta 2010, je (kot mnogi) prosila za praženega piščanca. Na spletu najdemo dolg seznam dolgočasnih izborov jedi serijskih morilcev. A brez domišljije pri izbiri svojega zadnjega obroka na Zemlji niso zgolj morilci. 

''Ko je govora o smrti, sem na strani Woodyja Allena: ne bojim se je, le nočem biti zraven, ko se zgodi. Kakorkoli že, to moje hrepenenje, da se ne ukvarjam s temi stvarmi, jezi ljudi, ki me sprašujejo, kakšen bo moj zadnji obrok. Bojim se, da bolj malo sanjarijo o moji izbiri hrane, veliko bolj pa o tem, kako zaprt v celici premišljujem o bližajočem se izletu na vislice, obsojen zločinov proti samokontroli,'' za Guardian piše britanski novinar in kulinarični kritik Jay Rayner

Vprašanje je napačno zastavljeno, nadaljuje Rayner. Priznava, da je bilo nekaj zanimivih zadnjih obrokov, posebej izpostavlja impresiven preblisk nekdanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, ki je umrl za rakom prostate leta 1996. Nekaj dni pred smrtjo je z zadnjo večerjo pogostil družinske člane in bližnje prijatelje. Mitterand se je morda kdaj držal zakonov Republike, a na poti v onstranstvo mu ni bilo več mar. Vdal se je popolnemu obredu zaužitja ptice pevke, na katero je bil lov v Franciji že takrat z zakonom prepovedan. Strnade, vrsto majhnih zaščitenih ptičkov, so potopljene v konjak gostje po francosko pojedli s prtički okoli vratu. 

A to je le izjema, ki potrjuje pravilo. Če pogledamo zgornji seznam izborov jedi obsojenih zločincev, nadaljuje Rayner, gre večinoma za tolažilno hrano, ki daje občutek otroškega zavetja. A tudi to je le malenkost, komaj vredna omembe.

Jayja Raynerja navdihuje izbira Victorja Feguerja, usmrčenega zaradi umora leta 1963. Prosil je za eno samo olivo, skupaj s koščico. Rayner pravi, da bi se verjetno polotil istega načina, le da bi se odrekel še olivi in se zadovoljil s praznim krožnikom. Vprašanje se zmeraj glasi – kaj bi bila tvoja zadnja večerja? - a ga tisti, ki nismo zaradi zločinov obsojeni na smrtno kazen, interpretiramo drugače. Redki smo si namreč zmožni predstavljati, kako je biti v celici smrti, sam s svojimi zločini. Tako v resnici zastavljeno vprašanje slišimo kot ''Če bi imel možnost jesti karkoli želiš, brez kakršnihkoli omejitev in posledic, kaj bi izbral?''

Vprašanje, ki ni enako prejšnjemu. To drugo se nanaša na spomine, pa če si to priznamo, ali ne. Kot ubijalsko večerno zabavo si zamišljamo pripravo obroka, ki si ga bomo zapomnili. Vsi postanemo nostalgični ob spominu na stvari, ki smo jih jedli, tudi ko izginejo izpred naših krožnikov. Težava s prvim vprašanjem, z zadnjimi večerjami, pa je, da so vse priložnosti za pomnjenje in spominjanje že pošle. Z jutrom bo vsega konec.

Ko torej Raynerja vprašajo, kaj bo njegova zadnja večerja, se običajno prisili reči pečena rebrca, delno zato, ker jih ima res rad, najbolj pa zato, ker preusmerjajo njegovo pozornost in bi se bil med jedjo zmožen izogniti misli na tisto, kar prihaja za tem. A bi  v celici smrti tako ali tako izgubil apetit, pravi Rayner. Kaže, da celo za kulinaričnega kritika obstajajo stvari, pomembnejše od večerje.

Jay Rayner pa ne razmišlja kot kadilec.

Leta 1977 je v Houstonu Larry Wayne White 72-letno žensko zadavil in jo še zabodel z izvijačem. Dvajset let kasneje, maja 1997, so ga v zvezni državi Texas usmrtili. Za zadnjo večerjo si je zaželel jetra, ocvrte čebulice, paradižnike in skuto. Prosil je za še zadnjo cigareto.

Dve uri po jedi so pristojni Whiteu vbrizgali koktajl z natrijevim tiopentalom, ki pomirja, pankuronijevim bromidom, ki paralizira telo in pljuča, ter kalijevim kloridom, ki zaustavi srce. V sedmih minutah je bil mrtev. Večerja je bila dobra, a z eno napako – nobene cigarete ni dobil. Tradicionalni zadnji dim obsojenca so, tik preden so mu večerjo dostavili, v teksaški kaznilnici zavrnili, ker so sledili navodilom Georga W. Busha. Bush, tedaj guverner Teksasa, se je bal za zdravje zapornikov

Več o smrtni kazni v ZDA>> 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.