»Jaz sem vaš glas!«

»Rodila sem se v Sloveniji, mali, lepi, tedaj komunistični deželi v srednji Evropi,« je na republikanski konvenciji v Clevelandu povedala Melania Trump. Obenem je tudi povedala: »Z Donaldom sva skupaj že osemnajst let.« Ko sem jo slišal, sem si rekel: je ta gospa v belem znak ali celo razlog, da bo Donald Trump postal ameriški predsednik? Še enkrat preberite, kaj je rekla – točno, rekla je tole: Prihajam iz komunistične dežele, zdaj pa sem Trumpova žena! Kar je bilo približno tako, kot da bi rekla: Vidite, Trump je komunistko spreobrnil v kapitalistko! Kar pomeni, da ima Trump nadnaravno, čudežno, karizmatično moč. Če je Slovenko spreobrnil v Američanko in komunistko v kapitalistko, potem bo tudi muslimane spreobrnil v kristjane.

Zato ne preseneča, da Trump nastopa kot odrešitelj in prerok, kot resničnostni hipster, kot magični glas tistih, ki so brez glasu, kot batmanski pridigar, kot supermanski angel varuh, kot avtoritativni oče, kot čudežni genij, ki bo Ameriko odrešil vsega hudega – terorja, Mehičanov, ilegalnih priseljencev, muslimanov, političnih elit, lobijev in Kitajcev, ki uničujejo ameriško ekonomijo, in žensk, ki splavljajo. »20. januarja 2017 bo Amerika spet varna,« je oznanil na konvenciji. Ergo: v trenutku, ko bo inavguriran, se bo zgodil čudež. Američani, ki zdaj živijo v peklu, se bodo ponovno prebudili v Ameriki. Trump bo Američane, ki jih je Barack Obama prelevil v komuniste in muslimane (če vprašate Trumpa, Obama itak ni »pravi« Američan, temveč prikriti musliman), spreobrnil v Američane. Hej, Melania je njegov čudež. Čudežu bo sledil čudež, ki mu bo sledil nov čudež, ki mu bo sledil nov čudež, ki mu bo sledil nov čudež, ki mu bo sledil nov čudež – in tako dalje. Trumpovih čudežev bo toliko, da Jezus ne bo umrl od križa, temveč od dolgčasa.

Kranjcem so se vremena očitno zjasnila: Aleksander Čeferin je tik pred tem, da postane predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA), Danilo Türk je tik pred tem, da postane generalni sekretar Združenih narodov, Melania Trump – eks Melanija Knavs, eks Melanija Knauss, eks Slovenka (vsaj »Hvala« bi lahko rekla po slovensko, pravijo naši bratje iz Clevelanda) – pa je tik pred tem, da postane prva dama Amerike.

Toda dokler ne postane prva dama, jo bo svet pomnil predvsem po tem, da je na oder republikanske predvolilne konvencije prikorakala kot nevesta, kot Sneguljčica, v deviško beli obleki, znaku njene absolutne očiščenosti, čistosti in neomadeževanosti, a potem prebrala govor, ki ga je ukradla Michelle Obama. To, da je govor snela iz govora, ki ga je imela Michelle Obama leta 2008 na demokratski predvolilni konvenciji, je streslo Cleveland, Ohio, Ameriko, Slovenijo in svet, kar je bilo kakopak pretiravanje: bolj kot to, da je govor ukradla (najprej je rekla, da ga je napisala sama s »karseda malo pomoči«), je bilo srhljivo in zgroženost zbujajoče – oh, in neodpustljivo – to, da je bil njen govor tako prazen in tako fonetično brezoseben, kot da ga je prepisala iz telefonskega imenika. Če bi na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu s tako robotskim govorom pričala v korist svojega moža, Donalda Trumpa, bi ga obsodili na dosmrtno ječo. Toda v Clevelandu je pričala prav v korist svojega moža, predsedniškega kandidata (ona ga najbolje pozna, so najavljali), pričala pa je tako prazno, tako klišejsko in brezosebno, kot da je bila nevesta po pošti. Če bi govorila o svoji beli obleki (sama jo je izbrala, ne pa stilist, je rekla), bi verjetno govorila bolj osebno, bolj dramatično, bolj prepričljivo – in bolj poetično.

Kar je precej smešno, če pomislite, da je Trump magnat (sam pravi, da tehta štiri milijarde in pol), ni pa sposoben financirati dobrega, učinkovitega, dramatičnega, originalnega govora. Koplje se v bogastvu, ženo pa na oder pošlje z bledim, puhlim plagiatom. Vau! Kaj to pomeni? Ima sploh toliko denarja, kot pravi, da ga ima? Noče, da bi ga žena zasenčila? Hoče, da Melania izgleda le kot njegov stepfordski okras? (»Zelo mučno je bilo, ko se je Donald Trump hčerke Ivanke dotikal, kot da je njegova žena, žene Melanie pa se je komaj dotaknil,« je tvitnil Omar Moore, urednik portala The Popcorn Reel). Ali pa je le tipični antiintelektualec, ki se mu zdi povsem nesmiselno in nepotrebno, da bi intelektualno delo, kot je pisanje, plačeval (že desetletja ni prebral niti ene knjige, pravijo insajderji, v njegovem stanovanju so videli le zbirko Hitlerjevih govorov, za katero pa je mislil, da je Mein Kampf, kar pove vse), tako da mu potem v rokah ostane le kamen, ki se ne sveti? A po drugi strani – le zakaj bi se trudil? Le zakaj bi ženi iskal najboljše pisce govorov? Njegovi volivci itak niso intelektualci. Kje neki. Meje njihovega sveta so meje govora Melanie Trump.

Trump omamlja, zapeljuje in priteguje delavski razred, na katerega so demokrati – in levica širom po svetu – pozabili.

A ne bi me presenetilo, če bi dal Trump ukradeni govor svoje žene avtorsko zaščititi. Navsezadnje, Trump daje vse svoje reči avtorsko zaščititi, celo svoj predvolilni slogan – »Make America Great Again« – je dal avtorsko zaščititi, pa ga je ukradel Ronaldu Reaganu. Presenetljivejše je bilo to, da je republikanka – Melania Trump, ki je medtem že dobila impersonatorko (Late Show with Stephen Colbert) – na republikanski predvolilni konvenciji brala govor, ki ga je ukradla demokratki, Michelle Obama. A spet nič posebnega: republikanci stalno kradejo demokratom, pravi Juan Cole (Informed Comment). Že Teddy Roosevelt jim je kradel. Pa Richard Nixon. In Mitt Romney, republikanski predsedniški kandidat leta 2012, tudi. Celo George W. Bush. Še huje: na letošnji republikanski predvolilni konvenciji sta demokratom kradla še dva republikanska govornika, koloradski politik Darryl Glenn in senator Tom Cotton – prvi Baracku Obami, drugi pa Johnu Kerryju, pravi Alexandra Rosenmann (AlterNet). Ko republikanci rečejo, da bodo zdajle povedali nekaj novega, prelomnega ali zgodovinskega, pomeni, da bodo povedali le nekaj, kar so demokrati rekli že davno prej, da bodo torej le citirali in reciklirali demokrate. Republikanci hočejo biti očitno demokrati. Republikanci sanjajo in fantazirajo, da so demokrati. In res, če bi bili pametni, bi bili demokrati, toda na demokratski strani – na levi – je vedno prehuda konkurenca, zato se raje držijo desne, kjer se človek precej lažje prebije in kjer precej hitreje izgleda pameten. Desnica je, kot veste, polna nekdanjih levičarjev – ali pa »demokratov«, če hočete. Trump, nekdanji demokrat, je že tak.

To, da si je republikanka prisvojila besede demokratke, je hudo, še huje pa je, da si je belka, ki prihaja iz »neverjetne modne arene«, prisvojila besede črnke, ki prihaja iz južnega Chicaga, ali bolje rečeno: to, da belka svojo belsko izkušnjo izenačuje s črnsko izkušnjo, deluje pokroviteljsko, da ne rečem rasistično. Nič, Melanii Trump – še najbolj podobni deklici, ki si v svoji sobi natika mamino belo poročno obleko in misli, da je princeska – so v govor zakodirali Trumpov in republikanski rasizem, ki je bil na republikanski predvolilni konvenciji očiten že na prvi pogled: med 2472 delegati je bilo le 18 temnopoltih! Trumpov predvolilni slogan – »Narediti Ameriko spet veliko« – pomeni natanko to: »Narediti Ameriko spet belo.« Najprej Trumpov entourage, potem republikanska stranka in nazadnje Amerika. Belci, vstanite!

»Naša dežela gre k vragu!«

Ko Trump reče, da Amerike ne prepozna več, ima prav: res je, ni več tako bela, kot je bila nekoč, v »zlatih« časih, ko jo je takoj prepoznal. Trump hoče Ameriko zavrteti nazaj v čas, ko so bili črnci še nevidni, ko se geji še niso poročali in ko so bile žene še lepo doma, priveski in okrasi soprogov, ki so jim napol fonetično, napol robotsko kimale. Melania Trump, od katere Trumpovi volivci itak ne pričakujejo, da sploh zna pisati (za žensko je v njihovih očeh uspeh to, da se poroči), je na tistem republikanskem odru fonetično in robotsko – Pokemon Go je igra zanjo! – kimala možu (da ne bi več kdo kdaj bril norca iz fonetične angleščine Alenke Bratušek!), pa četudi so moški – republikanski govorniki – na tem istem odru divje, šovinistično in mizogino psovali ono drugo žensko, Hillary Clinton, ter jo prikazovali kot čarovnico, celo »prasico«. Majice z napisom »Trump that bitch« so bile nezgrešljive. Nekateri so terjali, da jo zaprejo (»Lock her up!«), drugi pa celo, da jo postavijo pred strelski vod in ustrelijo (»Guilty!«). Podton je bil na dlani: kaj se pa rine med moške?! Žena naj bo doma, čaka naj na moža! Kot Melania, ki je Američane prepričevala, da jih njen mož »ne bo nikoli pustil na cedilu«. Saj veste, tako kot nje ni pustil na cedilu: hej, zakaj ji je pa potem podtaknil inferioren in ukraden govor? In zakaj je po drugi strani pustil, da so na republikanskem odru – s precej boljšimi, tudi energičnejšimi in dramatičnejšimi govori – briljirali njegovi otroci, Tiffany, Donald, jr., Eric in Ivanka? Ivanki, s katero bi, kot je rekel, hodil, če ne bi bila njegova hči, je celo pustil, da je govorila kot demokratka (kot Michelle Obama, heh), saj je rekla, da se bo – jasno, skupaj z njim, »empatičnim« Donaldom, ki lahko to, da ima jajca (in da ne bo trpel nobenega sranja), pokaže le tako, da ženo javno poniža – borila za žensko enakopravnost, za porodniški dopust, za univerzalno zdravstveno zavarovanje otrok in za izenačitev ženskih plač z moškimi. Le. Kajti moški, ki delajo pri Trumpovi kampanji, zaslužijo 35 odstotkov več kot ženske, ki pri Trumpovi kampanji opravljajo enako delo, poroča Boston Globe.

Male Trumpe očitno muči huda kognitivna disonanca, navsezadnje, Ivanka je očeta, ki je tik pred tem »zoprni« novinarki Megyn Kelly očital, da ima verjetno menstruacijo (»od nekod ji teče kri«), za ženske, ki splavijo, pa predlagal kazen, razglasila za »feminista« (res, pravi čudež, da je ni predlagal za podpredsednico), Donald, jr. – tisti z zalizanim lookom Patricka Batemana (poguglajte), kot pravi Jordan Weissmann (Slate) – pa je očeta, ki ne slovi ravno kot zagovornik delavskih pravic (au contraire!), razglasil za največjega prijatelja delavcev, »doktorjev zdravega razuma«. Huda kognitivna disonanca pa muči tudi Donalda Trumpa, ki je v »epskem« govoru oznanil, da je Hillary kriva za nastanek Islamske države, ki je kakopak dejansko posledica Busheve invazije na Irak, no, iraške vojne, za katero Trump pravi, da ji je nasprotoval, pa četudi ji dejansko ni.

Huda kognitivna disonanca je očitno nalezljiva, saj muči tudi Melanio, ki je v govoru neprestano poudarjala, kako njen mož ljubi Ameriko, toda ironično – Trump ni do zdaj o Ameriki povedal še nič dobrega ali lepega. Ravno nasprotno: »Naša dežela gre k vragu!« Vse je narobe, vse je pokvarjeno, vse je slabo, ljudje so obupani, nič ne deluje – Trump Ameriko prikazuje kot »morasto distopijo«, pravi Paul Waldman (Washington Post). Ameriško ekonomijo so uničili Kitajci in ilegalni priseljenci, varnost so porušili Mehičani in muslimani. In kriminal! Nikoli ga ni bilo več, zagotavlja Trump. V resnici je ravno nasprotno – že dolgo ga ni bilo manj. V osemdesetih letih, potemtakem v tako slavljeni Reaganovi dobi, se je v Ameriki zgodilo dobrih 20 tisoč umorov na leto, predlani pa se jih je zgodilo 6000 manj, pri čemer morate upoštevati tudi to, da ima Amerika zdaj 80 milijonov več prebivalcev kot v Reaganovi dobi.

Ne podcenjujte klovna, ki zelo laže. Ne podcenjujte medijev, ki takega klovna potrebujejo. In ne podcenjujte »islamističnih« napadov na Zahodu – delajo namreč prav za Trumpa.

Toda Trump kljub vsemu ustvarja vtis, da se bliža armagedonski konec! O Ameriki govori tako, kot da jo sovraži. Še huje: Amerika ne pomni predsedniškega kandidata, ki bi o njej govoril tako črnogledo – in tako apokaliptično. Trumpa so sicer primerjali s Hitlerjem in Stalinom, Mussolinijem in Putinom, Pinochetom in Chavezom, celo Kimom (Džongom, ne Unom), toda Daniel Miller (AlterNet) pravi, da je še najbolj primerljiv z Osamo bin Ladnom, pa ne le zato, ker je bil tudi bin Laden večkrat poročen, ker je tudi bin Laden kariero začel z bogastvom, ki mu ga je zapustil oče, ker je bil tudi bin Laden velik narcis, ker je imel tudi bin Laden živ smisel za propagando (njuni TV-oglasi so skoraj identični), ker je tudi bin Laden na ves glas prodajal radikalno ideologijo in ker je tudi bin Laden ogrozil ameriško in globalno varnost (ja, kot Trump), temveč zato, ker je tudi bin Laden mahal z apokaliptično vizijo sveta, ki jo je potem prevzela Islamska država in jo prignala do »profetske« skrajnosti. Bin Laden je apokaliptiko iz divjine popeljal na svetovni oder, a tudi Trump je apokaliptični staccato, ki je prej vegetiral na političnem obrobju (v protiatomskih bunkerjih ruralnih ekstremistov, paranoikov in konspirologov), prelevil v mainstream. Svoje vernike z lažmi, manipulacijami in konspirologijo mami v svojo verzijo »džihada« – tako kot Islamska država svoje vernike mami v svojo verzijo džihada. Z lažmi, manipulacijami in konspirologijo. Obe verziji džihada, Trumpova in islamistična, pa temeljita na očiščenju: Islamska država bi počistila vse nevernike, šiite, Jude in tako dalje, Trump pa bi počistil vse Mehičane, ilegalne priseljence, muslimane in tako dalje. Ko bo Bližnji vzhod očiščen, bo Kalifat spet velik. In ko bo Amerika očiščena, bo spet velika. »Trump ima z duhovnimi očeti 'radikalnega islama' več skupnega kot večina muslimanov, ki jih ne bi pustil v Ameriko,« pravi Miller. Bi Islamski državi – ali še prej bin Ladnu – prepustili nadzor nad jedrskim orožjem? Bi ga prepustili Trumpu?

»Njegovi dosežki govorijo zase!«

Trump se samorazglaša za uspešnega človeka – za uspešnega poslovneža. Neprestano se hvali, kako neverjetno uspešen je. Njegovo življenje je kolekcija neverjetnih uspehov. Tu se lahko vprašate: kako to, da mu je tako neverjetno uspelo? Ali bolje rečeno: kako nastane neverjetni uspeh? Ni lažjega odgovora: dovolj je že, da pomislite, kako je prišel do zadnjega neverjetnega uspeha, do tega, da je postal republikanski predsedniški kandidat. Kaj je počel? Tole: Mehičane je razglasil za kriminalce, morilce in posiljevalce, rekel je, da bo na ameriško-mehiški meji postavil zid, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko, da se muslimani nikoli ne integrirajo, da bo dal vse družinske člane teroristov pobiti, da mu ne more soditi sodnik mehiškega rodu in da so muslimani v New Jerseyju množično slavili teroristični napad na Svetovni trgovinski center, fotko Hillary Clinton je prilepil na antisemitsko fotko (kup denarja + Davidova zvezda), Obami je očital, da »svojih« nima pod kontrolo, s čimer je zapihal na dušo rasistom (že pred leti je črnce razglasil za lenuhe), retvital je sporočila rasističnih skupin, citiral je Mussolinija, »dejstva« o stopnji kriminala je pobiral iz neonacističnih tvitov – in uspelo mu je! Počel je svinjarije – in postal predsedniški kandidat republikanske stranke. Prišel je daleč, skoraj do konca, toda vemo, kako in zakaj. »Njegovi dosežki govorijo zase,« je dahnila Melania Trump.

20. januarja 2017 se utegne zgoditi, da bodo Združene države Amerike razpadle – tako kot je razpadla Sovjetska zveza. Ne podcenjujte človeka, ki zelo laže.

Trump je torej redefiniral uspeh, ki je po novem to, da si rasist, islamofob, ksenofob, šovinist, antisemit. Kot predsednik bo tako uspešen, da bodo uspešni tudi vsi drugi, obljublja. Vsekakor – to, da bodo rasisti, islamofobi, ksenofobi, šovinisti in antisemiti, bo vse, kar bodo imeli od svojega in njegovega uspeha. To bodo njihovi edini dosežki.

Trumpovi belski volivci, itak ekstremno dovzetni za fantazije belskega populizma, so prepričani, da so good guys in da jih je politika pustila na cedilu: za veliko dela so premalo plačani, neprestano izgubljajo, ostajajo zadaj, izginjajo in postajajo manjšina, nihče jih več ne spoštuje, vsi se jim le posmehujejo, drugi – črnci, muslimani, ilegalni priseljenci, geji ipd. – pa medtem napredujejo in živijo na njihov račun. V Trumpu, uspešnem biznismenu, ki je »že nekaj dosegel« (drugače kot politične elite) in od katerega pričakujejo, da bo državo vodil kot svoje biznise (in kot svojo družino), vidijo človeka, ki jih ne bo pustil na cedilu, saj se ne meni za »politično korektnost« liberalnih političnih elit. To, da je etnonacionalist, rasist, islamofob, ksenofob in šovinist, je dokaz njegove »politične nekorektnosti«, ki bo belce – in »pravo« Ameriko – odrešila agonije, stagnacije in marginalizacije. Toda na cedilu jih je pustil prav s tem, ko jih je radikaliziral, vulgariziral in prelevil v svoje klovne – v boratske »blondinke« etnonacionalizma, rasizma, islamofobije, ksenofobije in šovinizma.

Ne podcenjujte človeka, ki laže!

Trump je fenom, ki so se pred časom zbrali v avli njegovega Stolpa na Peti aveniji, zavpil: »Potrebujemo voditelja, ki je napisal knjigo Umetnost posla!« Jasno, Umetnost posla je Trumpova avtobiografija, ki je leta 1987 postala orjaški bestseller (prodali so več kot milijon izvodov), a je v resnici sploh ni napisal Trump, temveč Tony Schwartz, ki je reviji New Yorker povedal, da mu je žal, da jo je napisal: »Naličil sem prašiča!« Danes bi jo naslovil Sociopat, pravi Schwartz, ki ne more pozabiti, kako mu je Trump – »živa črna luknja« – neprestano in sistematično lagal: da so njegove igralnice »neverjetno uspešne« (pa četudi so bile vse po vrsti v rdečih številkah), da je njegov oče švedskega rodu (nemškega), da mu je uspelo le z minimalno pomočjo očetovega bogastva (brez maksimalne pomoči očetovega bogastva ga ne bi bilo), da je hotelsko verigo Holiday Inn z briljantnim trikom prepričal, da je postala njegova partnerica pri igralnici v Atlantic Cityju (to se ni nikoli zgodilo), da mu je pri rosnih devetindvajsetih uspel »genialni« nakup prestižnega hotela Grand Hyatt (brez očetove »umetnosti posla« ga ne bi dobil), da je ta ali ona njegova stavba vredna toliko in toliko (v resnici je bila vredna bistveno manj). Zlagal se je celo, da je bila njegova tedanja žena Ivana Trump supermanekenka in članica češkoslovaške olimpijske reprezentance. Bila ni ne prvo ne drugo.

Trump zdaj, skoraj 30 let kasneje, te svoje laži citira kot dejstva – hej, saj tako piše v knjigi! »Lagal je strateško in povsem brezvestno,« pravi Schwartz. In to, da je bil do resnice popolnoma indiferenten, mu je »dajalo nenavadno prednost«. Kar je logično. Ne pozabite namreč, da so nacistični propagandisti priporočali laganje. Še več: če že lažeš, potem laži zelo. In Trump počne natanko to: v laganju tako pretirava, da se njegovim volivcem zdi, da govori resnico.

Rekel bom le to: ne podcenjujte človeka, ki zelo laže. Ne pozabite namreč: ker Trump tako zelo in tako sistematično laže, njegovi volivci, že itak jezni, prestrašeni, zelo vodljivi in pijani od »pionirske sle po nepričakovanem in nepredvidljivem« (kot bi rekel Norman Mailer), potem lažje verjamejo njegovim konspirološko-populističnim fabrikacijam – da njihova revščina, brezposelnost in degradiranost niso posledica vse hujše ekonomske neenakosti, temveč terorja, priseljencev, muslimanov, Mehičanov in kriminala, da je Amerika v riti zato, ker so jo belci spustili iz rok, ker jo upravljajo drugi, nebelci, in ker so se vse tradicionalne hierarhije – spolne, rasne, družinske ipd. – porušile, da ameriški sen ne deluje več, ker so ga okužili priseljenci, tajni agenti liberalnih elit, da elite z ilegalnimi priseljenci izvajajo genocid nad belci, da jim bodo vzeli božič, da je za strelske atentate na belske policaje in sploh porast kriminala kriv Obama, ki deli Ameriko, da živijo v fašistični deželi, da so washingtonske elite Ameriko prodale Kitajski, da bo Hillary ukinila II. amandma in Američanom vzela orožje ter s tem džihadistom omogočila zavzetje Amerike – in da se bodo 20. januarja 2017 zbudili v Ameriki, v kateri bo vse najboljše spet rezervirano za belce.

Ravno nasprotno: 20. januarja 2017 se utegne zgoditi, da bodo Združene države Amerike razpadle – tako kot je razpadla Sovjetska zveza. Ne podcenjujte človeka, ki zelo laže.

Ne podcenjujte delavskega razreda!

Michael Moore, prvi prijatelj Slovenije (oglejte si le njegov doku Koga napasti zdaj), že ves čas svari, da Trumpa ne bi smeli podcenjevati. Še pred začetkom primarnih volitev je rekel, da bo Trump »absolutno postal republikanski kandidat za ameriškega predsednika«, zdaj pa pravi: »Mislim, da bo Trump zmagal.« Mitt Romney, republikanski predsedniški kandidat, je leta 2012 izgubil le za 64 elektorskih glasov, Michigan, Ohio, Wisconsin in Pensilvanija, ki so trenutno neodločeni (tako da lahko zanihajo na levo ali desno), pa imajo skupaj natanko 64 elektorskih glasov. »Zmagati mora le v teh štirih državah – to je vse.« Michigan, Ohio, Wisconsin in Pensilvanija so industrijske države, polne jeznih, prestrašenih, ponižanih in ogroženih belcev, ki jim Trump bere misli in sanje. Glede na to, da mu pri Afroameričanih, Latinskih Američanih in ameriških muslimanih kaže zelo slabo, bo potreboval 70 odstotkov belskih moških, a jih bo dobil, pravi Moore.

Dalje, Trumpove otroke so žarometi republikanske predvolilne konvencije prelevili v superzvezdnike, tako da so ljudje rekli: »Če je vzgojil njih, potem ne more biti tako slab.« Dalje, ljudje ga bodo volili, ker pričakujejo, da bo Belo hišo in Ameriko prelevil v resničnostni šov, spektakel resničnostne TV (šov The Trumps bo megahit, večji kot Keeping Up with the Kardashians ali The Osbournes, če smo že ravno pri tem). Mediji ga ne pijejo brez razloga – želijo si ga na tistem zidu! Ker je dober za naklade in ratinge. In končno, ne zanašajte se na to, da ne bo izvoljen, ker ne bere knjig: »Ko rečete, da v svojem odraslem življenju ni prebral nobene knjige, s tem le opišete večino Američanov.«

Trumpovi belski volivci, itak ekstremno dovzetni za fantazije belskega populizma, so prepričani, da so good guys in da jih je politika pustila na cedilu.

Skratka: ne podcenjujte klovna, ki zelo laže. Ne podcenjujte medijev, ki takega klovna potrebujejo. In ne podcenjujte »islamističnih« napadov na Zahodu (Orlando, San Bernardino, Nica, Pariz, Bruselj, München ipd.), ki jih je vse več – delajo namreč prav za Trumpa. In seveda: nikoli, na noben način in pod nobenimi pogoji ne podcenjujte delavskega razreda. Logično: delavski razred nima kaj početi na desnici, saj ta vedno dela proti njegovim ekonomskim in socialnim interesom. Toda: ko levica delavski razred vzame kot nekaj samoumevnega in ko nanj pozabi (s čimer ga podceni), ji ga spelje desnica. Če je ekstremno populistična, še toliko prej.

Zato ne preseneča, da je Trump na republikanski konvenciji poudaril: »Obiskal sem odpuščene delavce in skupnosti, ki so jih opustošili grozljivi in nepošteni trgovinski sporazumi. To so pozabljeni moški in ženske naše dežele. Pozabljeni so, a ne bodo dolgo. To so ljudje, ki trdo delajo, a nimajo več glasu. Jaz sem vaš glas!« Zato ne preseneča, pravi Jeffrey St. Clair (CounterPunch), da je govoril o zidarjih, električarjih, šoferjih tovornjakov in jeklarjih (ne pa o srednjem razredu). Zato ne preseneča, da je napadel prostotrgovinske sporazume in prostotrgovinske organizacije (NAFTA, WTO). Zato ne preseneča, da ni omenjal splava, temveč LGBTQ. In zato ne preseneča, da je Ivanka Trump obljubljala socialno državo.

Trump omamlja, zapeljuje in priteguje delavski razred, na katerega so demokrati – in levica širom po svetu – pozabili. Ameriško razredno politiko razume bolje od demokratov, pravi St. Clair. Toda ne uspeva mu le zato, ker razredno politiko razume bolje od demokratov (tudi Hitler jo je leta 1933 razumel bolje od komunistične partije), temveč tudi zato, ker so demokrati po odhodu Bernieja Sandersa, ki se je umaknil Hillary Clinton, ta propulzivni teren – polje razredne politike in razrednega boja – prepustili Trumpu, ki ga je – v Hitlerjevem slogu – zavil v rasistično retoriko, tako da se zdaj različni deli delavskega razreda žrejo med sabo, namesto da bi se združili proti njemu. Temu, kar bo prišlo ven, bodo rekli red.