Protestniški "X"

Ko je vrhunski etiopski maratonec Feyisa Lilesa v nedeljo drugi pritekel na cilj olimpijskega maratona v Riu, je nad glavo dvignil roke s stisnjenimi pestmi in jih prekrižal v črko »X«. Večina njegove kretnje, ki jo je s kljubovalnim izrazom na obrazu ponovil na slovesnosti ob podelitvi srebrne medalje, ni razumela. Zanj pa je lahko usodna. Lilesa je protestiral proti politiki etiopske vlade, ki je v zadnjih devetih mesecih umorila na stotine pripadnikov ljudstva Oromo, največje etnične skupine v Etiopiji. Pripadniki tega ljudstva protestirajo proti nakanam etiopske vlade, da bi jih zaradi širitve prestolnice Adis Abebe razlastila in jih z njihovih zemljišč preselila na druga območja. Zaradi sporov med vlado in Oromci ni presenetljivo, da je etiopska nacionalna televizija Lilesovo medaljo le bežno omenila in ni ponovno predvajala njegovega »protestniškega« prihoda na cilj.

Lilesa je po tekmi na novinarski konferenci dejal, da je skušal z »X-om«, simbolom upora ljudstva Oromo, opozoriti svetovno javnost na početje etiopske vlade. »Moji sorodniki so v zaporu. Če se bodo sklicevali na demokratične pravice, jih bodo umorili,« je dejal. V Etiopiji živijo njegovi starši, brat, sestra, žena in njuna otroka. Sam razmišlja o selitvi v Kenijo, kajti »če se vrnem v Etiopijo, me bo vlada umorila. Če me ne bo umorila, me bodo zaprli. Če me ne bodo zaprli, mi bodo onemogočili odhod iz države.« Lilesov »X« je bil seveda politično dejanje, to pa je po statutu Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), ta v 50. členu »na prizoriščih olimpijskih iger ne

dovoljuje nobene oblike demonstriranja ali politične, verske ali rasne propagande,« prepovedano. MOK proučuje Lilesovo potezo. Lahko ga doleti podobna usoda, kot je bil odvzem medalj Američanoma Tommieju Smithu in Johnu Carlosu, ki sta na igrah v Mehiki leta 1968 med igranjem himne z dvignjeno pestjo podprla gibanje za enakopravnost Afroameričanov v ZDA. Tommie Smith je tedaj pomenljivo dejal: »Če zmagam, sem Američan in ne temnopolti Američan. Če naredim kaj slabega, pravijo, da sem črnuh. Smo črni in na to smo ponosni.« Zgodba z afroameriškima atletoma se tu še ne konča. Avery Brundage, takratni predsednik MOK, je vztrajal, da ju je treba odstraniti iz ameriške olimpijske reprezentance in iz olimpijske vasi. Ko je Olimpijski komite ZDA njegovo zahtevo zavrnil, je zagrozil z izločitvijo celotne ameriške reprezentance z olimpijskih iger. Američani so popustili, izločili atleta iz reprezentance, a v isti sapi opozorili na Brundageevo ravnanje na olimpijskih igrah v Hitlerjevem Berlinu leta 1936, saj takratni predsednik MOK ni obsodil nacističnih pozdravov nemških športnikov. Brundage, sicer znan simpatizer nacizma, je dejal, da je bil tedaj »nacistični pozdrav pozdrav nacije, ne pa individualnih športnikov«.

Nedvomno je srebrni maratonec Feyisa Lilesa izkoristil največji športni dogodek za politično sporočilo. Z njim je spomnil tudi na ravnanje nedavno preminulega afroameriškega boksarja Mohameda Alija, ki se je v času vietnamske vojne odločil še drzneje. Čeprav sta mu grozila odvzem naslova prvaka in prepoved boksanja, je zavrnil udeležbo v vietnamski vojni. V zanj značilnem slogu je dejal: »Nisem v sporu z Vietkongom, noben vietkongovec mi še ni rekel črnuh.«