Vodni top je namenjen meni in tebi ... 

V prihodnje bo Slovenija pomembno drugačna kot pred petimi, desetimi ali dvajsetimi leti. Vsaj kar se tiče stopnje (legalne) represije, ki je v izključni pristojnosti države oziroma policije. Slednja bo pod vlado Mira Cerarja dobila številne nove pristojnosti in prisilna sredstva, po katerih je desetletje in več neuspešno hrepenela. Dobili pa bodo še nekaj, po čemer so dolgo hrepeneli. Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar je namreč odobrila milijon evrov za zamenjavo obstoječega policijskega vodnega topa z novim, sodobnim orožjem za nadzor in razganjanje množic.

Iz razpisne dokumentacije, ki so jo objavili na ministrstvu za notranje zadeve, izhaja, da so si v policiji omislili visokotehnološki šestkolesnik, ki bo imel na strehi nameščene tri elektronsko vodene vodne topove z dometom najmanj 60 metrov in možnostjo brizganja vode, vode, pomešane z barvilom, in vode, pomešane s solzivcem.

Na policiji sicer nakupa novega vodnega topa ne upravičujejo s poslabšanimi varnostnimi razmerami, za te ves čas zagotavljajo, da so na visoki ravni. Pač pa z dotrajanostjo obstoječega vodnega topa, katerega vzdrževanje je »neracionalno in oteženo«, njegova nadgradnja »s sodobnimi videonadzornimi sistemi ter drugo tehniko, ki omogoča bolj učinkovito in varno delovanje, pa omejena in draga«. Vodni top naj bi potrebovali, ker v nekaterih okoliščinah policija zanj nima alternativnega prisilnega sredstva, čeprav so se takšne okoliščine v tridesetih letih pojavile le enkrat, na enem izmed protestov v sklopu vseslovenskih ljudskih vstaj (pa še v tem primeru je vprašanje, ali je bila uporaba vodnega topa res potrebna). To po njihovem mnenju dokazuje »zavedanje v slovenski policiji, da je pravica do javnih zbiranj ustavno zaščitena in vrednota vsake demokratične družbe«.

A dejstvo je (in tega ne zanikajo niti v policiji), da ne gre za kako bolj humano prisilno sredstvo oziroma za nadomestilo za drugo, bolj invazivno prisilno sredstvo, kar je običajno argument policije (in politike) pri uvajanju novih prisilnih sredstev. Recimo v primeru uvajanja električnih paralizatorjev, ki jih bo prav tako očitno policija dobila prav v času Cerarjeve vlade. Tudi električni paralizatorji v slovenskih razmerah, kjer policisti nimajo veliko razlogov, da posežejo po strelnem orožju, dejansko niso milejše prisilno sredstvo. Nasprotno, so precej bolj invazivno sredstvo, ki bo nadomestilo uporabo strokovnega prijema in palice. Vodni top pa tudi v represivnejših družbah nikoli ni milejše prisilno sredstvo. Uporablja se namreč izključno za nadzor in razganjanje množic, njegova humanejša alternativa pa je zgolj njegova neuporaba. Vodni top se sicer uporablja kot svarilo protestnikom, tudi ko je parkiran v garaži. V primeru uporabe pa lahko povzroči lažje in težje telesne poškodbe, nemalo pa je tudi smrtnih primerov protestnikov, ki so umrli neposredno ali posredno za posledicami obstreljevanja z vodnim topom.

V Veliki Britaniji, vodilni izdelovalki sodobnih vodnih topov, so ti z zakonom prepovedani, v Sloveniji o nakupu odloča vsakokratni notranji minister oziroma ministrica.

V Amnesty International so pred časom izdelali posebno raziskavo tveganj uporabe »nesmrtonosnih« prisilnih sredstev, med katere sodi tudi vodni top. Izpostavili so, da moč vodnega curka »lahko podre osebo na tla, jo porine v trdne objekte ter lahko dvigne prosto ležeče stvari in jih spremeni v nevarne leteče predmete. Posebej nevaren je za oči, direktni stik s curkom namreč lahko povzroči zelo hude poškodbe oči, tudi oslepitev«. Poleg tega gre za »opremo, ki ne omogoča uporabe zoper točno določeno osebo, pač pa zoper več oseb, in lahko prizadene tudi nedolžne opazovalce«.

Večina sodobnih vodnih topov je izdelana v Veliki Britaniji in ZDA, prodana pa v države »tretjega sveta«. Kljub temu je v Veliki Britaniji (z izjemo Severne Irske) uporaba vodnih topov celo prepovedana z zakonom in je mogoča zgolj z odobritvijo angleškega, škotskega ali valižanskega parlamenta. Posledično na otoku (z izjemo Severne Irske) tudi nobena od policij nima vodnega topa. To je pred dvema letoma spremenil konservativni londonski župan Boris Johnson, ko je za potrebe razganjanja protestnikov kupil tri rabljene vodne topove (ki so, mimogrede, le pet let mlajši od slovenskega vodnega topa, ki naj bi bil potreben zamenjave). Johnson potem od »svojih«, ki so trenutno na otoku na oblasti, ni dobil podpore oziroma potrebne odobritve za uporabo vodnega topa v parlamentu, saj se je proti temu izrekla tedanja britanska notranja ministrica, zdaj predsednica britanske vlade Theresa May. Johnsona je potem na čelu londonske oblasti zamenjal Sadiq Khan in kot eno svojih prvih potez napovedal izpolnitev predvolilne obljube o odprodaji vodnih topov in preusmeritvi dobrih 250 tisoč evrov sredstev od predvidene kupnine v programe za mlade.

Dr. Draganu Petrovcu z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti se zdi ideja o nabavi vodnega topa »obratno sorazmerna z idejo socialne države. Slednja poskrbi za ljudi, da se jim ni treba upirati, ker ni razloga za to. Vodni top pa je znamenje zategovanja pasu, novih nesocialnih politik na vseh področjih in morebiti še kakšnega dodatnega ustrahovanja s preprečevalnimi nameni. Ljudstvo mora biti torej pripravljeno na marsikaj in ta ’marsikaj’ tudi prenesti.« Prav to je v kolumni z naslovom »Kdo res potrebuje hladen tuš« v časniku Dnevnik izpostavila Tanja Lesničar Pučko. In sicer da vlada kupuje prisilno sredstvo, ki se uporablja vedno zgolj »zoper državljane, ki niso zadovoljni z ravnanjem nosilcev politične moči«. Po mnenju Tanje Lesničar Pučko bi ministrica milijon evrov lahko tudi bolje porabila, in sicer za izboljšanje razmer policijskega dela, o katerih že leta poslušamo upravičene kritike.

Vodni top namreč ne bo v ničemer olajšal policijskega vsakdanjika »oziroma ga bo, en dan v tridesetih letih. (Na vseslovenskih ljudskih vstajah, ki so bile, kakopak, usmerjene zoper ravnanje politikov oziroma oblasti. Op. p.) Se temu reče racionalna izbira prioritet?« To vprašanje je še posebej umestno, ker se varnostna situacija, ki bi narekovala širitev prisilnih sredstev, v zadnjem desetletju ali dveh v Sloveniji ni bistveno spremenila. Navkljub sporadičnim ekscesnim dogodkom, kot je bilo nedavno streljanje v Izoli, v katerem je umrl tudi policist, ni problem v klasični kriminaliteti, zoper katero se ta sredstva uporabljajo. Problem je v gospodarski kriminaliteti in korupciji. Vse to potrjujejo tudi statistični podatki policije, tožilstva in sodstva. In vsega tega se (na deklarativni ravni) zavedajo tudi politiki, ki ves čas napovedujejo boj s korupcijo in zagotavljajo, da stopnja varnosti ostaja enaka. Čemu potem širijo policijska pooblastila, ki so namenjena spopadu s klasično kriminaliteto, ne pa pooblastil, ki bi omogočala boj s korupcijo. Če smo še natančnejši, čemu kupujejo vodni top, ki ga učinkovito ne morejo uporabiti zoper finančno izčrpavanje družbe, povzročanje neenakosti in revščine, pač pa zgolj zoper ljudi, ki gredo prav zaradi tega na ulice? 

Zlorabe pooblastil

Slovenska policija, ki bo dobila električne paralizatorje in sodoben vodni top, nikakor ni imuna za zlorabe policijskih pooblastil Slovenska policija ni najbolj brutalna na svetu, tudi ne najbolj skorumpirana in nasploh ne najslabša. A še vedno je zgolj policija, z vsemi slabostmi, šibkostmi in tveganji za kršitve, ki so nujni sopotnik velikega državnega organa, v rokah katerega je monopolizirana represivna oblast.

Gre za policijo, ki jo informacijski pooblaščenec »še vedno večkrat oglobi zaradi ravnanja policistov, ki za nezakonite namene brskajo po osebnih podatkih v policijskih evidencah«, na kar je v uvodniku v zadnji številki Pravne prakse opozorila informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Po podatkih informacijskega pooblaščenca povprečno na leto iz omenjenega razloga oglobijo 10 policistov. Posameznim policistom so doslej izrekli globe v višini od 830 do 20.000 evrov.

Poleg tega, opozarja Mojca Prelesnik, se moramo zavedati, da slovenska policija nikakor ni imuna za zlorabe pooblastil. Spomniti se velja na zlorabo pooblastil za potrebe sindikalnega boja oziroma sledenja ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja in izvedbo načrtne prometne kontrole s testom alkoholiziranosti. Pa tudi uporabo t. i. IMSI lovilcev mobilnega signala brez pravnih podlag in tajnega policijskega ovaduha, ki je po navodilu policije vdiral v profile na družbenih omrežjih brez sodne odredbe, pa tudi na številne zahteve za komunikacijske podatke brez sodnih odredb … Informacijski pooblaščenec sicer izvaja nadzor nad policijo zgolj v delu, ki se tiče varovanja osebnih podatkov. A tudi na tem, omejenem področju delovanja policije so v okviru svojega dela zaznali nekatere »sistemske pomanjkljivosti, v zvezi s primeri, ko je policija od ponudnikov spletnih strani zahtevala podatke prometu o uporabnikih spletnih strani brez sodne odredbe«. V zvezi s tem je pooblaščenec leta 2012 in ponovno leta 2015 naredil analizo ter pripravil poročili o svojih ugotovitvah. Iz teh poročil izhaja, da v analiziranih primerih »zavedanje policistov o zakonskih zahtevah, ki so predpogoj za pridobivanje osebnih podatkov v teh primerih, očitno ni bilo vedno na ustrezni ravni, kar lahko kaže na sistemske pomanjkljivosti v izobraževanju, notranjem nadzoru in ozaveščanju policistov«. To po mnenju informacijske pooblaščenke kaže na potrebo tako po namenjanju večje pozornosti vsem vidikom notranjega nadzora v policiji kot tudi skrbi za jasne in ozke zakonske okvire glede vseh vidikov policijskih pooblastil.