Se sploh splača študirati?

Če poenostavimo, je nekoč veljalo, da si lahko otroci iz nižjih slojev, rojeni v neprivilegiranih okoljih, staršem delavcev, s šolanjem izboljšajo socialni status. Če so recimo starši končali zgolj osnovno šolo (in zato delali na slabše plačanih delovnih mestih), so njihovi otroci končali srednjo šolo, vnuki fakulteto. Ena generacija je v poprečju naredila en korak na lestvici izobraževanja. To je bil pravzaprav smisel javnega šolstva: ponuditi enake možnosti izobraževanje za vse, ne glede na družinsko, kulturno ali kakršnokoli drugo izhodišče. Bile so izjeme, otroci iz privilegiranih družin so imeli, to velja tudi danes, vedno lažji dostop do elitnejših študijev, a poskušalo se je zgraditi sistem pravičnosti.

Danes se svet vrti drugače. Visoka izobrazba neposredno ne pomeni boljšega delovnega mesta. Slaba petina brezposelnih v Sloveniji (okoli 18.000) ima visokošolsko izobrazbo prve, druge ali tretje stopnje, vendar hkrati ista statistika tudi dokazuje, da višje izobraženi v povprečju vseeno hitreje dobijo službo in so za svoje delo bolje plačani od tistih, ki niso obiskovali fakultet.

Iskanje odgovora na smisel izobraževanja skozi prizmo trga dela je pravzaprav bistvo napačne šolske politike. Izobrazba ni zgolj instrumentalna stvar, ki jo izmerimo s kazalci gospodarske smiselnosti in ustreznosti, ljudje živijo sami s seboj in ne bi smeli biti zgolj produkti. Izobrazba človeku ne daje le možnosti zaposlovanja, pač pa naj bi ga opremila za življenje, za funkcioniranje v hitro spreminjajočem se (in vedno enakem) svetu. Kaj to pomeni? Nekoč je veljalo, da so bili, denimo, diplomanti pravne fakultete zaposljivi v že vnaprej znanih poklicih, danes pa je izbira zaposlitvenih možnosti zanje bistveno večja. Podobno velja tudi za diplomante fakultete za družbene vede ali medicinske fakultete. Znanje, ki si ga pridobiš med študijem, bi moralo v prvi vrsti le odpirati možnosti nadaljnjih poti iskanja novega znanja in eksistence v svetu ter na službenih mestih, kjer izginjajo mezdni delavci. V prihodnje bo vnaprej pridobljenega znanja ozkih specializacij vedno manj, vedno manj bo tudi vnaprej določenih službenih obveznosti in nalog.

Pravo vprašanje torej ni, zakaj študirati, ampak kako in kaj. Slovenija je nekoč že preživela stihijsko načrtovanje usmerjenega izobraževanja, katerega cilj sta bila zaprto poučevanje in oblikovanje pridnih, spretnih delavcev ter ukinitev splošne gimnazije. Obstajajo znamenja, da načrtovalci šolske politike znova razmišljajo o zapiranju, oženju prostora znanj, koncentraciji veščin, kar pa je že vnaprej izgubljen boj, saj je tehnološki razvoj prehiter, da bi ozko razumevanje kvalifikacij dovolj dobro oblikovalo študirajoče za naloge, ki jih čakajo. V Sloveniji je z visokošolskim poljem povezanih veliko stereotipov. Eden je recimo ta, da množičnost študentov pomeni tudi njihovo slabšo kakovost. To preprosto ne drži, v vsaki populaciji so dobri in slabi posamezniki, novodobne diplomske naloge pa so po sicer težko primerljivih kazalcih zaradi lažje dostopnosti virov in znanja bolj kakovostne kot tiste izpred nekaj desetletij. Podobno je z aktualnim primerom množičnega

zaključevanja diplom tistih študentov, ki so se na študij vpisali pred vpeljavo bolonjskega sistema. Res je tudi tukaj veliko takšnih, ki so napisane na hitro, kakšna morda celo po naročilu, a hkrati se med njimi najdejo tudi kandidati za študentsko Prešernovo nagrado – ni jih veliko, a teh ni veliko tudi pri »običajnih« študentih. Vprašanje kakovosti študija je znova opazovano iz napačne perspektive. Politika je tista, ki financira in določa smernice razvoja visokega šolstva, tista, ki ga zaradi varčevanja potiska na trg, tista, ki vedno manj prepoznava pomen javnega dobrega na polju raziskovanja in izobraževanja. Anomalije na univerzah, kanibalizem, ekonometrični pogled na znanost, razredni boj med zaposlenimi in med različnimi znanstvenimi disciplinami, vse to je posledica prav te nedomišljene politike, pa tudi mandarinske samozadostnosti dela univerzitetnih elit.

Res je študij danes pogosto tudi socialni stabilizator, podaljševanje otroštva (in odvisnosti), a v družbi tveganja, negotovosti – o novih priložnostih govorijo le tisti, ki so uspeli – je za veliko posameznikov prvi pogoj za aktivno življenje. Kako to možnost izkoristijo (ali pa je ne), pa je popolnoma druga zgodba.