Nevarna igra

Varnost, posebej varnost otrok, nam je tako rekoč sveta. Argument varnosti prekaša vse druge, še zlasti, ko govorimo o otrocih. Z varnostjo v mislih oblikujemo javne prostore, ograje na stopniščih in seveda še posebej otroška igrišča – da le preprečimo čim več poškodb.

Zato so si igrišča med seboj čedalje bolj podobna. Na njih se lahko pojavlja samo certificirana in atestirana oprema, ta pa je, seveda, draga. Velikost igral in podlage so skrbno predpisane. Povsod najdemo enak tobogan, enak vrtiljak, enako plezalo. Če poskušamo v javni prostor umestiti drugačno, nenavadno igralo, imamo opraviti z zakonodajo, ki tega ne dovoli. In če se otroci pritožujejo, da jim je na igrišču dolgčas, ali če starši ugotavljajo, da so se sami v otroštvu ukvarjali z veliko nevarnejšimi rečmi, skomignemo z rameni – časi so drugačni, tako pač je.

Ampak ali je res tako?

Pred kratkim sem imel srečo, da smo z družino preživeli mesec dni v Berlinu. Mesto, ki smo ga prej raziskovali predvsem kot turisti, smo tokrat raziskovali z otroki v mislih – to pa nas je vodilo na različna otroška igrišča. Presenetljiva je bila že sama količina. Mesto s približno štirimi milijoni prebivalcev ima okoli 1850 igrišč in najbližje ni nikoli več kot nekaj sto metrov stran.

Poleg številnosti sta bili presenetljivi tudi velikost in … nevarnost igrišč. Iz lesenih tramov sestavljeni gradovi, ki segajo po deset metrov in več v višino, ograje iz vrvi, ki ne preprečujejo padca, stopnice in ograje iz lesa, ki se trstiči in drobi, trampolini, vrvne mreže in še bi lahko našteval.

Ko smo spoznali več igrišč, smo opazili trend. Vsa so si podobna v tem, da otrokom omogočajo izkusiti nove stvari, predvsem omogočajo izkušnjo resničnega tveganja. Zanimalo me je, zakaj Nemci, ki pregovorno skrbijo za varnost in so nenaklonjeni tveganju, otrokom dovolijo, da se igrajo na igriščih, ki bi bila za Slovence veliko prenevarna. Nekaj brskanja je dalo presenetljiv odgovor – psihološka škoda zaradi pretirane varnosti je lahko večja od fizične škode zaradi zlomljenega uda.

Dr. Ellen Sandseter je leta 2007 raziskovala, s kakšnim tveganjem imajo otroci opraviti pri igri. Z raziskavami in intervjuji je ugotovila šest različnih vrst nevarnosti, ki jih otroci pri tem raziskujejo: velika višina (na primer plezala), velika hitrost (na primer tobogan), nevarna orodja (palice, noži), igra v bližini nevarnih elementov (ogenj, voda), igra s fizičnim bojem (rokoborba) in igra s skrivanjem (skrivalnice).

Vsi otroci se s temi nevarnostmi seznanjajo postopoma. Ne splezajo takoj na najvišjo prečko plezala, ampak raziskujejo, najprej počasi, potem pa vse više, hitreje, nevarneje. Ne skrijejo se takoj v najtemnejšo luknjo, ampak sprva za drevo. S tem, ko se zlagoma izpostavljajo nevarnostim na igrišču, na naraven način izvajajo podoben proces, kot ga uporabljajo psihologi pri kognitivni terapiji za premagovanje anksioznosti – postopno privajanje.

Postopno privajanje na nevarnost in nenehno učenje, kako premagati strah, je ključno za duševni razvoj. Seveda otroci svoje sposobnosti kdaj tudi precenijo in to vodi do bušk in zlomov. Vendar je treba pretehtati, ali so zlomi res tako kritični, da moramo zaradi njih onemogočiti raziskovanje celotni populaciji otrok.

Pravzaprav na tem področju doživljamo protiintuitivni učinek. David J. Ball je že leta 2002 ugotavljal (raziskava Playgrounds – risks, benefits and choices), da v Veliki Britaniji uvajanje varnostnih ukrepov ni povzročilo upadanja števila poškodb pri otrocih, hkrati pa se je razpoložljivost in raznolikost otroške igre na igriščih občutno zmanjšala. Še več. Tveganje za poškodbe kosti rok se je po uvedbi »mehkega« tlakovanja na igriščih v Veliki Britaniji in Avstraliji povečalo, saj otroci precenijo svojo sposobnost oziroma vpliv podlage in dejansko tvegajo več, kot bi na manj varni podlagi – ter se poškodujejo.

Drugi protiintuitivni učinek je psihološki. Pričakovali bi, da je v populaciji, ki se igra na nevarnejših igralih in ima zaradi tega lahko hujše poškodbe, več strahu – na primer strahu pred višino. Pa je prav nasprotno – raziskave kažejo, da so otroci, ki se pred devetim letom starosti poškodujejo zaradi padca, manj nagnjeni k strahu pred višino.

Odgovor je bil tako precej preprost – dolgoročne prednosti nevarne( jše) igre odtehtajo kratkoročne prednosti celih kosti. Obenem pa ta nagnjenost k nevarnosti ni brezglava. Hitro je mogoče opaziti, da manjši otroci ne morejo dostopati do nevarnejših delov; vedno jih čaka ravno dovolj previsoka stopnica ali prezahtevna mreža, da ne morejo zaiti v položaj, ki ga ne bi mogli premagati. Očitno je bilo, da nemška zakonodaja ne teži k nevarnosti, ampak k preračunanemu izpostavljanju otrok stvarnemu tveganju.

Poleg izpostavljanja tveganju sta presenetljivi tudi raznolikost in pripovednost igrišč. Najprej je videti, da gre le za naključje, čez čas pa je mogoče prepoznati vzorce. V središču živalskega vrta je razbita piratska ladja, skupaj z raztresenimi sodi, tovorom in igrali v razpadlem trupu. Pri nekdanjem letališču Tempelhof so igrala letala in helikopterji. Drugod po Berlinu so igrišča Sneguljčice in sedmih palčkov, Pike Nogavičke in vile Čiračara, čarovniški stolp ... Igrišča tako poleg fizičnega raziskovanja tveganja spodbujajo tudi igro in domišljijo. Igrišče ni le kompozicija kataloških igral, ampak je trud vložen tudi v zgodbo.

Poleg nevarnosti in zgodbe je opaziti še trud, vložen v omogočanje igre z materiali. Iz higienskih razlogov so peskovniki z otroških igrišč po Sloveniji tako rekoč izginili; utemeljitev, da jih živali ponoči izkoriščajo za stranišča in da nato otroci premetavajo mačje iztrebke ter da je treba pesek pogosto menjavati, je pesek skoraj izpodrinila. V Berlinu pa je prav sipki pesek najpogostejša podlaga na otroških igriščih. Neredko je združen s prostim virom vode ali z vodno črpalko, ki jo otroci lahko uporabjajo sami. Tako lahko delajo peščene gradove ali pa se samo valjajo v blatu, ne glede na vreme. Igrišče pri severni železniški postaji Nordbahnhof je zasnovano izključno na brizganju vode in v vročih poletnih dneh se otroci z veseljem preganjajo skozi ledene curke.

Presenetljiv je tudi odnos staršev. Redkokdaj je videti starše, ki bi otroka podpirali ali mu pomagali na igralih – večinoma so prepuščeni sami sebi. Otroci so umazani, blatni, nekateri nagi, pogosto sprti, kljub temu pa niso nič manj srečni.

Kaj bi se zgodilo, če bi tudi v Sloveniji začeli graditi velikopoteznejša otroška igrišča? Za to bo težko prepričati starše otroka, ki je padel z gugalnice in si zlomil roko ali pa si je huje poškodoval glavo. Vendar statističnih značilnosti splošne populacije ni mogoče enačiti z osebnimi zgodbami, ki so lahko zelo presunljive.

Med igro bo vedno tudi tveganje poškodb. A moramo se vprašati – ali smo v pretirani težnji po fizični varnosti svojih najmlajših res ustvarili okolje, ki jim omogoča ustrezen duševni razvoj? Smo v prizadevanju za standardizacijo in varnost uničili pripovednost in zanimivost prostorov za igro? Kje je tista meja, ko zmanjševanje tveganja dejansko škoduje otrokovemu razvoju? In če pogledamo na sever, ali nismo te meje mogoče že prestopili?