Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

30. 9. 2016  |  Mladina 39  |  Družba

»Če se ureditev, v kateri živimo, res imenuje demokracija, potem bi se morali prej začuditi nad tem, da je stopnja odobravanja pravzaprav visoka«

Zdravko Kobe, filozof

O Zdravku Kobetu, profesorju nemške klasične filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, strokovnjaku za največje mislece, kot so Hegel, Kant, Foucault, študentje govorijo s strahospoštovanjem. Da je eden najstrožjih, smo spoznali tudi mi. Intervju je nastajal korak za korakom, s filigranskim izbiranjem misli in klesanjem besed, počasi, vse poletje. Sicer razumljivo, kajti tema, ki smo jo izbrali za pogovor, je ena največjih. V kakšnem svetu živimo, kako smo prišli v to godljo, kako se lahko iz nje izkopljemo, predvsem pa, kako vemo, da smo res v godlji?

Lahko začnemo z osebnim vprašanjem?

Poskusimo.

Recimo, da tudi vi čutite neki strah pred prihodnostjo, strah, da bo našim otrokom prvič doslej šlo slabše, kot je šlo nam. Kako veste, da to ni zgolj vaša osebna težava? Kaj če vendarle živimo v najboljšem od vseh mogočih svetov, kaj če bi tesnobni ljudje morali na jogo, ne na ulice?

Nič nimam pr oti jogi, nekate rim dejan -sko pomaga. Toda človek je po svojem pojmu bitje, ki živi obče življenje. Tudi tisti, ki v središče osebne ekonomije postavijo skrb zase, zato praviloma ostanejo nezadovoljni. Poleg tega je v današnjih okoliščinah joga neučinkovito orodje. Ker nas je velika večina – tistih 99 odstotkov, ki nimamo neznanskega bogastva – na isti ladji in ker ta ladja očitno tone, je gola skrb zase neuspešna. Pozitivno mišljenje je tu brez moči.

Se torej strinjate, da so ti strahovi utemeljeni?

Seveda. Samo nekdo, ki noče videti sveta okrog sebe, lahko vztraja v prepričanju, da bo naslednja generacija živela bolje. Vsa dejstva kažejo drugače. Če pogledate tipično življenjsko pot 30-letnika pred pol stoletja, vidite, da je imel ta človek tedaj že svoje mesto v družbi. V veliki večini primerov danes tega ni več. Ni redko, da 30-letniki živijo pri starših, se preživljajo s priložnostnimi deli in nimajo niti enega dneva delovne dobe. Še huje pa je, da si kot družba ne znamo niti predstavljati, kakšna bo njihova prihodnost, kje bodo čez deset let. Položaj, v katerem je mladina, položaj odsotnosti možnosti za stabilno biografijo, je dokaz, da nas čaka najslabše. Družba, ki ne zna najti mesta za naslednjo generacijo, je že danes brez prihodnosti.

Država je vedno bolj organizirana kot podjetje, vedno bolj postaja dekla gospodarstva in vedno bolj ima državljane za podjetnike samih sebe.

Ampak še večje vprašanje je, zakaj se ljudje temu ne uprejo, zakaj raje hodijo na jogo, zakaj pretežno krivijo predvsem sebe, zakaj se po svetu povečuje število samomorov ali število ljudi, ki se odločijo za osamljeno življenje.  

Vse to so znamenja prevlade neke mreže samoumevnosti, s katero si razlagamo svet, torej neke ideologije. Spomnite se, da so se na začetku 20. stoletja pojavile podobne težave, vladali sta velika brezposelnost in kriza, po globini in trajanju primerljiva z današnjo. A tedaj je večina ta položaj razumela kot izraz družbenih protislovij, kot krivico, ki jo je sistem prizadel neki skupini posameznikov. Danes pa svoj neuspeh, ki je glede na razširjenost pač sistemski rezultat, razumemo predvsem kot osebni poraz, kot izraz lastnih psiholoških slabosti in napačnih odločitev. Tudi če si tega ne priznamo, delujemo, kot da smo prepričani, da smo sami svoj tvorec, da nas okoliščine ne določajo, da vse, kar naredimo, nazadnje naredimo zato, ker smo tako hoteli sami, in smo zato tudi predvsem sami zaslužni za svoje uspehe in krivi za neuspehe. To je tip logike, ki smo jo v vmesnem času ponotranjili.

Govorite o ideologiji – zakaj je torej prepričanje, da smo sami svoje sreče in nesreče kovači, zgolj iluzija?

No, to ni zgolj iluzija. Ko gre za subjekt, situacije ni mogoče opisati le z objektivnimi kategorijami. Berlinska akademija je nekoč vprašala, ali je dopustno varati ljudstvo v njegovem lastnem interesu, in Hegel je na to pripomnil, da je pojem prevare tu prazen, ker ljudstvo in njegov interes nista nekaj, kar bi bilo mogoče določiti vnaprej, neodvisno od njega. Če se ljudstvo pusti prevarati, s tem predvsem pokaže, da je bil njegov interes drugačen, kot se je morda zdelo. Skratka, kadar je v igri subjekt, je treba pojme, kot sta iluzija in lažna zavest, uporabljati zelo previdno. Hkrati pa drži, da človek vedno deluje v danih okoliščinah, kjer je polje nedoločenosti ali svobode bistveno manjše, kot si radi domišljamo. Poskusi iz socialne psihologije kažejo, da so naša dejanja v nenavadno veliki meri določena zunanje, denimo z razmerji moči in družbenih pričakovanj, tako da je mogoče s precejšnjo verjetnostjo napovedati, kaj bomo v nekem položaju dejansko storili. Zanimivo je, da to velja tudi, če nas izrecno opomnijo, da je to stvar naše svobodne izbire. Omenjanje svobode ne izbriše zunanjih dejavnikov in praviloma ne vpliva na vsebino naših odločitev, razlika je predvsem v tem, da se bo nekdo, ki verjame v svojo svobodo, podrejal tako rekoč iskreno. O tem govori krasna knjiga Jean-Léona Beauvoisa o liberalni služnosti.

Vsekakor je zato nenavadno, da od ekonomistov, ki očitno ne obvladajo niti ekonomije, pričakujemo nasvete glede tega, kako bi morala biti organizirana neekonomska področja.

Potem pa me zanima, kaj pomeni biti svoboden.

To je veliko vprašanje. V zadnjem obdobju se je uveljavila razmeroma preprosta podoba svobode – svoboda izbire. Po tej predstavi smo svobodni tedaj, ko se lahko sami suvereno odločamo, katero od ponujenih možnosti bomo izbrali, ne da bi se smel kdorkoli vmešavati v našo izbiro. To je tako, ker jaz tako hočem! Ta predstava pozablja, da je polje svobode tedaj že vnaprej zamejeno z možnostmi, ki so nam realno na razpolago. Predvsem pa ta predstava pozablja na vzroke, ki so delovali na mojo izbiro in zaradi katerih je bila možnost drugačne izbire dejansko nerealna. Leibniz je dejal, da če bi imela igla na kompasu zavest, bi bila prepričana, da se sama svobodno odloča, v katero smer se bo obrnila. Ko upoštevamo ta premislek, postane dovolj očitno, da svobode ne moremo iskati v nekakšnem praznem prostorčku nedoločenosti, s katerim bi prosto razpolagal subjekt sam. Ni svobode proti naravi. Nasprotno, svobodni smo lahko le toliko, kolikor se naša dejanja ne podrejajo samo naravni nujnosti, temveč so obenem tudi izraz neke druge nujnosti, nujnosti uma. Svobodni smo toliko, kolikor lahko svoja dejanja upravičimo z razlogi. Seveda pa je svoboda v tem smislu bistveno zahtevnejša in tudi bistveno napornejša kot svoboda izbire. Tu mora subjekt biti načeloma vedno pripravljen, da svoje dejanje utemelji na obče veljaven način, in to ne samo pred sabo, temveč tudi pred drugimi, saj smo po predpostavki vsi enako umna bitja. Tu ni prostora ne za kaprico ne za moralno genialnost. In verjetno je tudi zato svoboda izbire danes tako razširjena: do subjekta je zelo prizanesljiva.

Je neoliberalizem za vas pojem, ki najbolje opisuje ta čas, o katerem govorimo?

Nisem sicer naklonjen takšnemu označevanju, ker se uporablja preveč povprek, zaradi česar izgublja analitično vrednost, poleg tega se je v zvezi z njim razširilo več napačnih trditev. Po mojem na primer ni res, da je neoliberalizem desna ideologija, obstaja tudi levi neoliberalizem, verjetno je ta celo prevladujoč. Prav tako ni res, da se neoliberalizem zavzema za majhno in šibko državo. Ampak da, če se že moram odločiti, bi rekel, da živimo v času avtokratskega neoliberalnega kapitalizma.

Kako ga razumete? Navadno govorimo o širjenju tržnih odnosov v netradicionalne sfere, o posameznikih, ki se dojemamo kot podjetniki samih sebe.

Neoliberalizem je dinamičen pojav, ki se je v času spreminjal. Sam ga razumem predvsem kot poskus prenove liberalnega projekta, potem ko je s prvo svetovno vojno in nato veliko gospodarsko krizo ekonomski liberalizem doživel uničujoč zgodovinski poraz. Za ta novi poskus so po mojem značilne tri poteze. Najprej prepričanje, da trg ponuja najboljši mehanizem za prostovoljno koordinacijo delovanja decentraliziranih akterjev. Nato spoznanje, da ravno trg ni nekaj naravnega, temveč je izjemno krhka tvorba, ki deluje le pod natančno določenimi okvirnimi pogoji, za katere je v zadnji instanci odgovorna država. Že Alexander Rüstow, eden vodilnih zgodnjih neoliberalcev, je govoril: Svobodno gospodarstvo, močna država! Nazadnje je za neoliberalizem značilno, da sta si prvi dve potezi v dinamičnem nasprotju, zaradi česar se meja med trgom in državo premika. V zadnjih 30 letih se to res dogaja v smeri, da se logika tržne menjave širi na področja, ki jih je prej zasedalo politično delovanje. Država je vedno bolj organizirana kot podjetje, vedno bolj postaja dekla gospodarstva in vedno bolj ima državljane za podjetnike samih sebe. Paradoks je, da neoliberalizem tako spodkopava svoje lastne temelje. Kot dokazuje sedanja kriza, neoliberalna država ni več sposobna zagotavljati možnosti, da bi trgi delovali.

Mi, pripadniki evroatlantskih demokracij, smo danes tisti, ki izvažamo vojne in terorizem – vsekakor več, kot ga prihaja k nam.

Sicer bi trgi delovali?

Ne, ne bi. Vsaj ne tako, kakor bi po ortodoksni ekonomski teoriji morali. V resnici je že sama vera v trg nekaj izjemno nenavadnega in bolj spominja na pojave iz religioznega sveta. Nevidna roka je mit. Trgi so učinkoviti le v tavtološkem smislu, da lahko določijo stanje, ki je optimalno po merilih trga. In ne, trgi niso samoregulativni. Da je celotna zgradba te ekonomske teorije napačna, je postalo očitno najpozneje s sedanjo krizo, ker ta po teoriji sploh ne bi smela biti mogoča. Zato sem pričakoval, da bo kriza v ekonomski znanosti sprožila resno preizpraševanje temeljnih predpostavk, morda celo spremembo paradigme. To se – razen redkih izjem, pri nas bi omenil Jožeta P. Damijana – ni zgodilo. Že samo to dejstvo je treba razumeti kot dokaz, v kako klavrnem stanju je ekonomska znanost. Opustila je znanstvene pretenzije in se podala po poti astronomije: dosti matematike, blizu oblasti in daleč od dejstev. Vsekakor je zato nenavadno, da od ekonomistov, ki očitno ne obvladajo niti ekonomije, pričakujemo nasvete glede tega, kako bi morala biti organizirana neekonomska področja.

Tržnega modela torej ne bi smeli posplošiti. Kaj še?

Omenil sem, da neoliberalna država ni šibka država. Edino močna, neznansko močna država si lahko privošči, da brez resnega političnega nasprotovanja porabi več tisoč milijard dolarjev javnega denarja za reševanje zasebnih podjetij! Ampak težava je prej v tem, da je današnja neoliberalna država močna le tedaj, ko gre za dejanja določene vrste, na primer za podporo gospodarstvu ali privatizacijo javnih služb, v vseh drugih primerih pa se hitro pokaže, da nima več akcijske sposobnosti. In težava je v tem, da se vse več odločitev sprejema na neznanih mestih, po neznanih pravilih, brez zapisnikov, vsekakor pa brez demokratične legitimacije. Sicer pa sta oba, liberalizem in neoliberalizem, vedno kazala nezaupanje in pogosto odkrit prezir do demokracije. Spomnite se samo, kakšno zgražanje je pri evropskih elitah sprožil predlog tedanjega grškega premiera, ki je prišel na zamisel, da bi se o doseženem dogovoru izreklo ljudstvo. Seveda je moral oditi! Toliko o stanju demokracije znotraj neoliberalizma.

Kot ugotavljajo politični analitiki, vse več ljudi v demokracijo niti ne verjame več. Približno deset odstotkov ljudi meni, da demokracija kljub vsemu ni najboljši način vladanja. Zakaj se ji odpovedujemo?

Drži, razsežnosti izginjanja ljudstva kot političnega subjekta so osupljive. To žal velja tudi za Slovenijo. Eden od najhujših protidemokratičnih udarov, kar si jih je sploh mogoče zamisliti, je zame nedavni ustavni amandma, ki prepoveduje referendum o vprašanjih v zvezi z davki in proračunom. Pa saj to zajema skoraj vsa pomembna vprašanja! In natanko o njih je ljudstvu odvzeta pravica do neposrednega odločanja. Tudi tu se kaže, da liberalizem pomeni vladavino zasebne lastnine in ne ljudstva. Ampak morda bi bilo treba vaše vprašanje obrniti. Če se ureditev, v kateri živimo, res imenuje demokracija, potem bi se morali prej začuditi nad tem, da je stopnja odobravanja pravzaprav visoka. Mi, pripadniki evroatlantskih demokracij, smo danes tisti, ki izvažamo vojne in terorizem – vsekakor več, kot ga prihaja k nam. Mi smo tisti, ki izvajamo zunajsodne usmrtitve, na primer z brezpilotnimi letali. Mi smo tisti, ki brez sodnega procesa zapiramo ljudi za nedoločen čas, recimo v taborišče Guantanamo. Mi dopuščamo skrivno prisluškovanje industrijskih razsežnosti, kot ga je na primer razkril Snowden. Mi postavljamo žičnate ograje na meji, ki je bila tudi v najhujšem času hladne vojne odprta. Dovolj je, da zgolj trezno, brez običajne etične navlake zberemo ta dejstva, pa dobimo opis sveta, ki povsem ustreza najmračnejšim epizodam 20. stoletja. In vendar mi, evroatlantski demokrati, z vsem tem soglašamo brez pretiranega nasprotovanja, brez posebne javne razprave.

Zakaj pa je včasih ta razprava obstajala? Vemo recimo, da so nekoč lahko celo majhne študentske skupine s kritiko ogrožale celoten režim.

Ne bi sicer pretiraval glede obsega in teže javne besede nekoč, a eno je gotovo: bilo je je več. Vsaj kar se socializma tiče, je treba upoštevati, da je sebe razumel kot projekt, ki je utemeljen v znanosti in resnici. Natanko zato je bil strukturno ranljiv, en sam argument bi ga lahko ovrgel. Od tod nato nenehna prisila po opravičevanju in utemeljevanju lastnih stališč.

Danes se politikom ni več treba opravičevati?

Veliko manj. Neoliberalna demokracija ne pretendira na resnico. V tem smislu je do ljudi in politikov prijazen sistem, kjer ima vsakdo pravico do svojega mnenja. Katero je pravo, se na koncu ugotovi preprosto s štetjem, ne s tehtanjem argumentov. Sprašujete me, zakaj ni več javne razprave, upora. Seveda je razlogov več, a dejal bi, da se moramo vsekakor vprašati, kaj je tisto, kar nam ta sistem vendarle daje, s čim nas pridobi zase. Mislim, da je tu treba najprej privzeti, da ljudje načeloma delujejo v skladu s svojim interesom in da imajo potemtakem interes, da se sedanji sistem ohrani. Ko se zastavi vprašanje izkoriščanja, si radi mislimo, da smo mi tisti, ki smo izkoriščani. Nekaj je gotovo na tem. A če se razmer lotimo s standardno marksistično analizo, po kateri je razredni položaj odvisen od mesta, ki ga nekdo zaseda v distribuciji presežne vrednosti, in če upoštevamo, da je kapitalizem danes globalen, bi po vsej verjetnosti morali ugotoviti, da se naš evroatlantski svet kot celota uvršča v globalni kapitalistični razred. Delavski razred ni izginil. Samo izselil se je – tja, kjer se opravlja proizvodno delo, v znojilnice tretjega sveta, zlasti v Azijo, kjer delavci v razmerah, vrednih Engelsovih opisov, opravljajo delo, ki ga ni več treba opraviti nam.

Tisti, ki jih izkoriščamo, so naši otroci. Medgeneracijski dogovor je prelomljen. Pomislite, kaj vse izhaja od tod.

Toda teh znojilnic je vedno več tudi tukaj. Mar ni res, da se razlike vse hitreje povečujejo tudi znotraj evroatlantskega sveta?

Imate prav, upoštevati je treba časovno dinamiko. Dejal bi, da se je v sedemdesetih letih delavski razred pustil podkupiti v zameno za sodelovanje pri delitvi presežne vrednosti, ki je bila plod skupnega izkoriščanja delavcev tretjega sveta. Največji dosežek neoliberalizma je bil morda prav v tem, da mu je v prvem trenutku uspelo izvoziti delavski razred in s tem rešiti domače razredno protislovje. Razredno vprašanje je po svoje postalo stvar mednarodnih odnosov. Res je sicer, da so se v tem času tudi pri nas razlike med superbogatimi in večino začele povečevati, a je bilo presežne vrednosti še vedno dovolj za vse. Z razvojem pa se je razlika med nami in globalnim delavskim razredom toliko zmanjšala, da je bilo treba najti nove oblike pridobivanja dobičkov – od tod zadolževanje in kriza. Delavski razred, ki smo ga najprej izvozili, se počasi vrača. Po eni strani so to imigranti. Sicer govorimo, da nas ogrožajo, toda Evropa brez njih ne bi preživela, ne demografsko in sploh ne ekonomsko. Poleg teh zunanjih imigrantov pa imamo zdaj še svoje notranje imigrante.

Prekariat?

Da. Delavski razred, ki smo ga nekoč izvozili, se danes vrača domov. A vrača se spremenjen, v podobi, ki jo je med tem privzel v tretjem svetu. Po mojem je prekariat eno od najbolj žgočih in tudi najnevarnejših vprašanj sodobne družbe. Težava je v tem, da celotna družbena organizacija, od osebne biografije do socialne varnosti, še vedno sloni na predpostavki redne zaposlitve za polni delovni čas. Ker danes, blago rečeno, ta referenčni model izgublja empirično podlago, se nam dogaja, da velik del populacije preprosto izpade iz družbenih mrež in kategorij, ki so deležne javnega pripoznanja. Njihovih interesov ne zastopa nihče. Pri tem ni nepomembno, da se razmerje med tistimi, ki imajo razmeroma stabilne pogoje, biografijo, socialno varnost in redne službe, in tistimi, ki so prisiljeni delati pod vsakršnimi pogoji, brez socialnega varstva, na črno, v obliki s. p. ali prek študentskih napotnic, navadno prekriva z razmerjem med generacijama. Razredno protislovje tako vse bolj postaja nekaj intimnega. Tisti, ki jih izkoriščamo, so naši otroci. Medgeneracijski dogovor je prelomljen. Pomislite, kaj vse izhaja od tod.

Seveda je ta slika precej črna. Ampak ali iz nje ne izhaja, da vsega tega izkoriščanja, sprva mednarodnega in zdaj medgeneracijskega, ne bi bilo, če bi izpeljali redistribucijo bogastva?

Keynes je v tridesetih letih prejšnjega stoletja napovedal, da bo svet do konca stoletja rešil vprašanje pomanjkanja. Mislim, da je imel v osnovi prav. Poleg tega so se z razvojem tehnologij, ki ne delujejo več po logiki redkosti, vzpostavile razmere za drugačno, recimo solidarnostno ekonomijo. To sicer še ne pomeni, da je treba kapitalizem odpraviti. Kapitalizem je navsezadnje prožen sistem in se lahko prilagodi tudi spremenjenim okoliščinam. Naj še naprej deluje kot otok iskanja profita sredi okvira solidarnostne ekonomije. Pomembno je le, da tržna logika nima več dominantne vloge v javnem diskurzu in organizaciji družbe. To pa je mogoče doseči le s politično akcijo. Mislim, da bi morali temeljito spremeniti odnos do države, sam način razmišljanja o njej.

A to zahtevo, vzemimo si državo nazaj, lahko postavijo le ljudje. Ti pa so izolirani. Krivijo sami sebe. Kaj nam manjka?

Kar v tem trenutku manjka, je obstoj skupnega jezika, s katerim bi bilo mogoče osebne frustracije prevesti v javne zahteve. Manjka javna raba uma. Manjka trdna in dovolj široka idejna platforma, ki bi omogočila konstitucijo kolektivnega subjekta in usmerjala njegovo delovanje. Žižek ima prav, ko pravi, da se je treba pogovoriti o tabujih levice. Vendar je treba pri tem iti do konca. Eden glavnih tabujev, ki jih je treba razbiti, je po mojem priznanje dejstva, da je politični in ideološki poraz levice obenem razgalil vso razsežnost njenega teoretskega poraza. Radikalna leva teorija je vseskozi živela v prepričanju o lastni intelektualni superiornosti, in čeprav se ji je politično pogosto godilo slabo, si je domišljala, da so vsaj teoretsko vsi argumenti na njeni strani. Toda ko je končno napočila kriza, je leva teorija preprosto ostala brez besed. Izkazalo se je, da je ravno ona vseskozi verjela v večnost kapitalizma in da so bile njene ideje o družbeni emancipaciji povsem imaginarne revolucije. Poglejte: tisti, ki se v današnjih razmerah zavzemajo za družbeno preobrazbo, so prisiljeni posegati nazaj k marksističnemu besednjaku. Tisti, ki danes na političnem prizorišču delujejo najbolj sveže – Sanders, Corbyn –, so dejansko sivolasi starci, ki so se idejno formirali v času prevlade marksizma in so samo zaradi svoje politične obrobnosti ohranili spomin nanj. To samo priča, kako globoko je teoretsko brezno, v katero je padla leva politična misel.

Kako si to razlagate? Vidite med odpovedjo leve teorije in vzponom neoliberalizma povezavo?

Vzpon neoliberalizma je gotovo zgodba, v kateri le redko kdo zase lahko reče, da je brez krivde. V javnosti neoliberalizem tako rekoč nima zagovornikov. Toda če se kljub temu reproducira in če vztraja še naprej kljub krizi, ki se poglablja, potem je treba še enkrat ugotoviti, da večini od nas vendarle daje precej. Ponuja nam neko podobo subjekta, ki smo jo nazadnje pripravljeni vzeti za svojo.  Margaret Thatcher je dejala, da je ekonomija zgolj sredstvo, cilj je spremeniti človekovo srce in duha. In to se je večidel zgodilo. Kakšno vlogo je pri tem igrala leva teorija, je za zdaj še težko določiti. Da je opustila ekonomsko analizo in se usmerila k abstraktni kritiki meščanske družbe, gotovo ni ostalo brez posledic. Vsekakor je treba opaziti, da se historični vzpon neoliberalizma časovno in tudi prostorsko ujema z družbeno uveljavitvijo idej, ki so vzniknile po letu 1968 v Franciji in so privedle do tistega, kar je znano pod oznako poststrukturalizem. Povsem sociološko sta postmodernizem in neoliberalizem vzporedna pojava. V nenavadno velikem obsegu pa se prekrivata tudi na idejni ravni. Oba nastopata proti velikim pripovedim in oba napadata lik vsebinsko določenega subjekta. Pri tem so ti postmodernistični teoretiki spregledali, da brez velike emancipacijske pripovedi, ki pove, kakšni bi ljudje morali biti, ne ostane nič drugega kot ljudje, kakršni so. Od tod razširitev identitetnega diskurza, ki hoče samo, da bi ljudje lahko v celoti bili, kar so. Spregledali so tudi, da mnoštvo jezikovnih iger nazadnje vendarle zahteva skupno polje za usklajevanje. In ko ni več enotnega polja vednosti, v katerem poteka koordinacija na podlagi občeveljavnih razlogov, v ta namen ostane samo še trg. Vsi drugačni, vsi enakopravni. Tako je, paradoksno, tudi leva družbena kritika pripomogla k uveljavitvi neoliberalizma.

Ampak, na koncu, ali nimate občutka, da se vseh teh napetosti znotraj avtokratskega neoliberalnega kapitalizma vse bolj zavedamo in da se konsenz ruši?

Da, to, da stari konsenz razpada, kaže že politično dogajanje v Veliki Britaniji in ZDA. Brexit je recimo zame znamenje zloma nekega konsenza. Ali pa ameriške volitve. Sanders, ki je – sredi ZDA! – zagovarjal demokratični socializem, bi brez zakulisnih igric verjetno celo dobil demokratsko kandidaturo. Tudi Trump nastopa proti neoliberalnemu konsenzu. Oba sta na neki način antirežimska kandidata, ki sta se izoblikovala zunaj strankarskih, plutokratskih navezav. To je razlog za zaskrbljenost sedanjih političnih elit. Kaže, da so pred nami zelo dinamični časi. V njih pa mora tudi teorija opraviti delo, ki v zadnjih 50 letih ni bilo narejeno: pomagati mora pri oblikovanju besednjaka, s katerim bi bilo mogoče misliti svet, ki ga živimo. Navsezadnje je to ena od najbolj tradicionalnih formulacij naloge filozofije. 

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • dr. Andreja Gomboc, redna profesorica za astronomijo na Univerzi v Novi Gorici

    Intervju: dr. Zdravko Kobe

    V odgovoru na novinarjevo vprašanje »Sicer bi trg deloval?« je navedeno tudi: »… v kako klavrnem stanju je ekonomska znanost. Opustila je znanstvene pretenzije in se podala po poti astronomije: dosti matematike, blizu oblasti in daleč od dejstev.« V mnenja glede ekonomije se ne bi spuščala, moram pa komentirati mnenje o astronomiji. Sprva sem mislila, da je morda šlo za napako in da je bila mišljena astrologija. Več