Uravnotežena sprava

Jože Dežman ni navaden zgodovinar. Nekoč je bil urednik Borca, pisal je o partizanskih epopejah in naprednih revolucionarnih silah, ker je nečak narodnega heroja, je bil v mladih letih imenovan za predsednika komisije za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil. Potem se je zgodila sprememba, postal je eden od najostrejših kritikov narodnoosvobodilnega boja, predvsem revolucije in nasilja, ki ga je ta prinesla. Njegove kritike so bile ponekod upravičene, četudi pavšalne, ideološke, revanšistične. Njegova dela niso imela večje strokovne veljave, imela pa so širok politični odmev. Jože Dežman je v času prve Janševe vlade postal direktor Muzeja novejše zgodovine, v času druge direktor Arhiva Slovenije. Svojih novodobnih političnih simpatij ni nikoli skrival, kritikom iz zgodovinske stroke pa je pravil, denimo dr. Božu Repetu, da »trosijo blodnje« in »prodajajo puhlo repo«. Jože Dežman je titoizem primerjal z nacizmom. V vseh teh letih je delal tudi v komisiji za reševanje vprašanja prikritih grobišč, evidentiral je lokacije, sodeloval pri izkopih in se s politiko pogovarjal, kako se do zgodovine in njenih žrtev vesti dostojno. Jože Dežman gotovo ni človek, za katerega bi lahko trdili, da ima na dogajanje v drugi svetovni vojni in neposredno po njej neobremenjen, vsaj deloma objektivističen pogled. Nasprotno – njegov pogled na zgodovino je strukturno enak pogledu tistih, ki so neposredno po vojni govorili zgolj o partizanskih zmagah, o napakah, porazih, zločinih pa so molčali. A vse to je razumljivo, kdor se ukvarja s trupli in kostmi, težko ostane ravnodušen.

V zadnjih dneh oktobra je država pripravila spominsko slovesnost ob simboličnem prenosu posmrtnih ostankov, ki so jih našli v Hudi Jami. Gre za ljudi, ki so bili pobiti neposredno po drugi svetovni vojni, nekaj je bilo Slovencev, več pripadnikov ustaške vojske in njihovih družin, nekaj tudi črnogorskih četnikov in drugih. Vsi so umrli nasilne smrti. Pietetni dogodek se je zgodil predvsem ob osebnem angažmaju predsednika republike Boruta Pahorja, ki mu je med drugim uspelo prepričati cerkev, da pri prekopu ni postavljala vedno novih zahtev, ter ob pomoči vlade, ki se je želela dostojno posloviti od dela zgodovine. Vse politične stranke so prekop podprle, razen SDS, ki je vztrajala, da je mariborska lokacija neprimerna in da bi morale biti žrtve pokopane na Teharju.

Tehnično vprašanje izbire lokacije ima seveda politično ozadje, vprašanje druge svetovne vojne je priročna tema za mobilizacijo volilnega telesa. Ali kot bi dejal že omenjeni Jože Dežman: »Po tem silovitem premiku v zadnjem letu se je pokazalo, da obstaja neki krog samozvanih zagovornikov žrtev, ki se z žrtvami najmanj ukvarjajo.« V izjavi za radijski Studio ob 17h je imel Dežman v mislih stranko SDS. Pobude glede pokopa in grobišč, kakršne prihajajo iz te stranke, »so le zbujanje nekvalificirane pozornosti … kažejo namen, ki nima nobene zveze s poskusom občutenja do žrtev, z iskanjem razumevanja položaja«. Pokop, kakršen je bil v Mariboru, naj bi vse te stvari presegel, lahko pa politika »nadaljuje pot z bananinimi olupki«.

Zanikanje zločina sodelovanja z nacisti in fašisti je povsem enako zanikanju zločina revolucije.

Jože Dežman, revanšističen, nestrokoven, ideološko-demagoški, kakršen pač je, se v tej izjavi vseeno ne moti. In ni edini, ki misli tako. Spomenka Hribar je v nedavnem intervjuju za Mladino denimo dejala, da »je skrajna desnica spoznala, da je najbližja pot do volilnih glasov ta, da izkoristi travme ljudi in da spodbuja še vedno tleče sovraštvo do komunizma in komunistov. Manipuliranje s preteklostjo s strani radikalne desnice je ideološki politični zločin, ki se je zgodil nad vsemi nami in je spet vzbudil sovraštvo in delitve na ideološki podlagi.« Seveda tudi levica nosi del odgovornosti, nikoli ni odkrito priznala izhodiščnega problema komunistične revolucije, hkrati tudi nobena od strani ni »rekapitulirala« dogajanja med vojno in odkrito spregovorila o svoji soodgovornosti, krivdi zanj. »Levica je spravo najprej odklanjala (no, marsikdo jo še danes), a je vanjo končno privolila kot v nekaj pozitivnega, desnica pa si jo je prisvojila, namreč: razume jo kot spravo pod svojimi pogoji,« še dodaja Hribarjeva.

Morda se je politika res umaknila s pokopališč, a še vedno reinterpretira zgodovino in z njo v skladu s svojimi interesi kroji pogled na sedanjost.

Tlakovano z dobrimi nameni

Paradoksalno je za to odgovoren tudi Borut Pahor. Predsednik išče pomiritev, govori o odpuščanju, strpnosti, spoštovanju, sprejemanju, ljubezni in zavračanju sovraštva, toda hkrati gre za predsednika republike, ki ni nikoli zares jasno povedal, da kolaboracija z okupatorjem ne more biti človeška vrednota, prav tako kot človeška vrednota ne more biti ubijanje zaradi prevzema oblasti. Uravnotežen pogled na zgodovino je velika napaka, zamenjuje vzroke in posledice, pozablja na zločinsko naravo nacizma, na zapleteni čas druge svetovne vojne. Komunisti niso le pobijali razrednih sovražnikov, pač pa so umirali tudi v boju z okupatorjem. In po vojni pomorjeni domobranci niso bili le žrtve, tisti, ki so nosili uniformo, so sodelovali z okupatorjem, tisti, ki so bili del vojaških formacij NDH, so pobijali v Jasenovcu. Tudi cerkev se ni samo branila pred komunističnim ateizmom, pač pa so nekateri (znova ne vsi) duhovniki sestavljali sezname za pot v koncentracijska taborišča, organizirali domobranstvo in katoliško milico. Gre za tisto cerkev, katere voditelj, škof Gregorij Rožman, je v času, ko je OF šele nastajala, Mussoliniju v Rim poslal posebne pozdrave, blagoslov in besede o »brezpogojni vdanosti in sodelovanju«.

Pokop preteklost ne bi smel biti pot do pozabe, je samo pot do odpuščanja, priznanja razlik, priznanja napak vsake izmed strani posebej. Tisti, ki so umrli v Hudi Jami, niso bili junaki, kakor je pisalo na enem izmed vencev domobranske organizacije Nova slovenska zaveza, »niso bili zgolj pošteni in nedolžni fantje, ki so bili pripravljeni braniti dom, narod in vero«, kakor je v Mariboru dejal Peter Sušnik, predsednik omenjene organizacije. Kdor je sodeloval z okupatorjem, je bil morda žrtev manipulacije, napačne presoje, vojnega časa, tudi žrtev zločina revolucionarne strani, a sodelovanje z okupatorjem pač ni junaško dejanje in v antifašistični Evropi ne sme biti vrednota. Prav tako kot vrednota ne more biti povzdigovanje ustaških zastav na ulicah Maribora in pred cerkvijo, v kateri je bila maša za pobite iz Hude Jame. Nad ustaško morijo in natikanjem na kole se je med drugo svetovno vojno zgražal celo italijanski okupator … Točno tukaj se kaže tragičnost dobronamernega Pahorja. Sprava ne sme pomeniti pozabe zgodovinskih resnic, kolaboracije, pobojev, izdajstva, revolucije, sprava izvira iz spoštovanja do drugega, ne iz lustracije, pač pa iz katarze, samoočiščenja vsake izmed strani. Tisti, ki v imenu sprave mahajo z ustaškimi zastavami, živijo v zločinih preteklosti, tisti, ki tega ne obsodijo, ki to dopuščajo, ne prispevajo k pomiritvi. Ko Peter Sušnik pred simbolično krsto govori, da svojci po vojni pobitih zaradi domnevno napačnega odnosa do narodove zgodovine »novo državo čedalje bolj dojemajo kot nadaljevanje vrednostnega sistema totalitarne predhodnice,« ne govori v jeziku sprave, temveč v jeziku politike razdvajanja.

Predsednikova hoja na grobove, polaganje vencev, prirejanje spravnih slovesnosti – na katere so bili po državniškem protokolu z vabili, ki so jih pošiljali iz urada predsednika vlade, vsiljivo vabljeni tudi tisti, ki se z uravnoteženim pogledom na spravo ne strinjajo –, je morda dobronameren, a sporen poskus pomiritve. Predsednik se ni neposredno postavil na stran sodelavcev okupatorja, toda ker se izogiba jasnim stališčem, jasni obsodbi kolaboracije, ker se izogiba celotnemu kontekstu druge svetovne vojne, je njegovo moralno rokohitrstvo nevarno. Sprava pomeni, da strpno živimo drug ob drugem, ne pomeni pozabe preteklosti. Sprava pač ne pomeni toleriranja družbe, kjer je nekaj popolnoma vsakdanjega, da se na slovenskih ulicah in v športnih dvoranah pojavljajo ustaške zastave, ob kapelicah pa paradirajo v domobranske uniforme oblečeni mladeniči.

Zanikanje zločina sodelovanja z nacisti in fašisti je enako zanikanju zločina revolucije. In v svojem izhodišču prav tako napačno kot namenoma prirejen politični pogled na zgodovino z namenom pridobivanja volivcev, netenja razdora in sovraštva.

Tisti, ki v imenu sprave mahajo z ustaškimi zastavami, živijo v zločinih preteklosti, tisti, ki tega ne obsodijo, ki to dopuščajo, ne prispevajo k pomiritvi.

Preberite si tudi članek Domobranski pogled na spravo, ki ga najdete na tej povezavi.