Jure Trampuš

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Politika

Domobranski pogled na spravo

Najprej izbrišimo mit o narodnoosvobodilnem boju, potem oblikujmo državo v skladu z geslom »Bog, narod, domovina«

Krsta ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana med pogrebnim obredom leta 2013 v ljubljanski stolnici

Krsta ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana med pogrebnim obredom leta 2013 v ljubljanski stolnici
© Gašper Lešnik

Leta 1991 je slovenska emigracija v Argentini v Taboru (El fortin), glasilu Združenih slovenskih protikomunistov, objavila seznam zahtev, pogojev za to, da bi domobranska stran privolila v spravo. Tako so zapisali: da je treba »izbrisati lažno prikazan mit o komunistični osvobodilni vojni in sprejeti zgodovinsko dejstvo, da je bila OF samo politično orodje za izvedbo revolucije«. Državljansko vojno naj bi torej začela partija sama. Dogajanje med drugo svetovno vojno je bilo seveda bistveno bolj kompleksno, a tako poenostavljen pogled na preteklost postaja v današnji Sloveniji prevladujoč.

Nadaljevali so, da je treba domobrancem vrniti čast in priznanje, »da so z odporom proti komunistični revoluciji prav v obdobju sovražne okupacije moralno upravičeni in po občasnem meddržavnem pravu legitimno podprti branili eksistenčne interese slovenskega naroda« in bili hkrati v službi najvišjih vrednot civiliziranega človeštva »Bog–Narod–Domovina«. Kdor danes v imenu sprave pozablja na zločin kolaboracije, se strinja z logiko argentinskih zahtev in domobrancem podarja naziv junakov.

Leta 1991 je slovenska emigracija v Argentini v Taboru (El fortin), glasilu Združenih slovenskih protikomunistov, objavila seznam zahtev, pogojev za to, da bi domobranska stran privolila v spravo.

Leta 1991 so v Argentini zahtevali še rehabilitacijo generala Leona Rupnika in škofa Gregorija Rožmana. Rupnik, poveljnik slovenskega domobranstva, sicer v Sloveniji ni bil sodno rehabilitiran, to pa se je zgodilo s škofom Rožmanom, ki je bil med vojno neposredno, četudi ni bil edini, odgovoren za nastanek domobranstva. Rožmanovi posmrtni ostanki so bili preneseni v Slovenijo in leta 2013 pokopani v ljubljanski stolnici. Slovenija ni edina država, ki je razveljavila obsodilno sodbo zoper enega izmed pomembnih voditeljev ali podpornikov medvojnih kvizlinških enot. To je pred leti storila tudi Srbija, ko je rehabilitirala vodjo četniškega gibanja Dražo Mihailovića. Ta je bil po vojni, tako kot Rožman, res obsojen na procesu, za katerega bi težko rekli, da je bil voden po današnjih pravnih standardih, a hkrati je razveljavitev sodbe rehabilitirala fašistično-četniško gibanje, ki je sodelovalo v nedavnih jugoslovanskih vojnah. Podobno se je zgodilo z rehabilitacijo škofa Rožmana – razveljavitev sodbe povojnega sodišča je poskus rehabilitacije celotnega domobranskega gibanja. Tako ni čudno, da je bila to leta 1991 ena od ključnih zahtev politične emigracije.

V Taboru so bile nato zapisane še zahteve o označbi grobišč, postavitvi spominskih plošč, zahtevali so izdajo mrliški listov, s čimer se je treba strinjati, razveljavitev vseh vrst privilegijev, ki jih uživajo nekdanji partizani in njihovi svojci, zahtevali so še denacionalizacijo in odškodnine. Nato so pripisali, »da je potrebno odstraniti vse spomenike komunističnim vodjem in za komunistični sistem zaslužnim osebam ali pa na enaka vidna mesta postaviti spomenike tudi domobranskim in drugim zaslužnim narodnim osebnostnim«. Slovensko ustavno sodišče je leta 2011 prepovedalo nova poimenovanja ulic po Josipu Brozu Titu, pred dvema letoma pa je v Grahovem zrastel spomenik domobrancem, za katerega je zgodovinar dr. Božo Repe zapisal, da je »postali simbol delitve slovenskega naroda in političnega poskusa rehabilitacije nekih starih, a očitno še zelo živih ideologij«. Izjava se konča z grozečimi besedami, da je brez izpolnjevanja teh »minimalnih zahtev« vsakršna sprava »že vnaprej obsojena na neuspeh, s čimer je nevarno ogroženo mirno sožitje Slovencev«.

V glasilu Tabor objavljena izjava, ki je nastala na začetku devetdesetih let, ni pot k spravi. Je pot k rehabilitaciji kolaboracije, posredno tudi nacizma in domobranske države. Kljub radikalnim izhodiščem se danes zahteve domobranskih organizacij počasi in potihoma uresničujejo.

Preberite si tudi članek Uravnotežena sprava, ki ga najdete na tej povezavi. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.