Jure Trampuš

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Politika

Primer Janša 

Kaj se zgodi z družbo, kjer je resnica v funkciji političnih ciljev?

Paranoja je kvas, ki drži skupaj SDS.

Paranoja je kvas, ki drži skupaj SDS.
© Borut Krajnc

Donaldu Trumpu so dva dni pred volitvami odvzeli dostop do osebnega Twitter računa. Pravzaprav so Trumpa, tako je poročal New York Times, svetovalci prepričali, naj ga tik pred volitvami neha uporabljati na način, kot ga je doslej. Naj raje ne piše žaljivih tvitov, naj jih ne objavlja sredi noči, naj se zadrži. Namesto Trumpa so začeli tvitati njegovi svetovalci. Twitter je družbeno omrežje, kjer se zaradi oblike sporočanje hitro pripetijo rasistični in šovinistični zdrsi, prostora je tako malo, da se človek hitro razgali. Trumpu ni zdrsnilo, njegov politični govor je identičen njegovim sporočilom na Twitterju, poenostavlja in žali. Trump je demagog, ki zna uporabljati zgolj kratke stavke. Twitter je za takšna politična sporočila idealen. Poteza svetovalcev je bila logična in uspešna. Trump je na volitvah zmagal, njegovi tviti bodo postali politična realnost.

Twitter na podoben način uporablja tudi Janez Janša. Tudi Janševi tviti so, zapisano zelo prijazno, neokusni, žaljivi, demagoški. Janša za novinarke trdi, da so prostitutke, po njegovem mnenju sodniška kasta deluje, kot je nekoč delovala JLA, zarotniški Milan Kučan pa je zločinec prve kategorije in vodi omrežje, ki ima še danes skritih 7000 kosov ilegalnega orožja, bomb in strupov. Janša na svojem Twitter računu objavlja intervjuje z Victorjem Orbanom, ki svari pred invazijo muslimanov, rad ima poljudnozgodovinske povzetke o komunističnih zločinih in novice iz svoje najljubše televizije Nova 24tv. Kdor sledi zgolj Janševim tvitom, hitro verjame, da je Slovenija država, ki ne pozna demokracije, saj jo 25 let po sestopu komunistične partije z oblasti še vedno obvladujejo s krvjo poškropljeni kripto-komunisti. Janša ima svoj račun na Twitterju odprt le deloma, novinarjem, aktivistom, javnim osebnostim, ki ga kritizirajo, tistim, ki mu niso všeč, omejuje dostop. To, da je Janša navijal za Trumpa, ni nobeno presenečenje. Po Janševem mnenju Trump govori »samozavestno, vsebinsko in tehtno«, nekatera Trumpova stališča so morda »precejšnji odmik od odgovornosti, kakršna pritiče najmočnejši svetovni sili«, vendar so Janšo Trumpovi svetovalci za nacionalno varnost in obrambne zadeve »vseeno pomirili«. V sredo zjutraj mu je Janša čestital in dodal »make America Great Again Ronald Reagan way«.

Paranoja Lahko bi seveda dejali, da kratki zapisi na internetu ne kažejo veličine celotne politične misli in dela Janeza Janše, da namenoma provocira, da ni žaljiv niti paranoiden, ampak neroden in zagrenjen. Vendar Janša enako argumentacijo in jezik uporablja tudi v velikih, obširnih intervjujih. V zadnjih tednih oktobra je tako izšel dvodelni Janšev intervju za Demokracijo in spletni portal Nova24tv, ki so ga, kakor se za tako pomembnega politika spodobi, delali trije novinarji hkrati. Intervju je bil reklamiran kot ekskluziven, prelomen, programski, v njem naj bi Janša začrtal pot na oblast in povedal vso resnico o Sloveniji in svetu, ki jo obdaja. To se je tudi zgodilo. Janša je res povedal vso resnico, a ne o Sloveniji, pač pa o sebi in o lastni stranki.

Janševa politika legitimira sovraštvo do drugih, igranje s spodbujanjem sovraštva pa je v družbi, ki zavrača uveljavljene politične strukture, zelo nevarno.

Takoj po prvem delu polovice intervjuja, po uvodnem pogledu na mednarodno politiko, je začel bruhati žveplo in ogenj na politične nasprotnike. Nič novega sicer, a tokrat je prekoračil še tisto mero spodobnosti, ki jo je gojil do nedavnega. Najprej se je pomudil pri Novi Sloveniji, programsko sorodni stranki, ki se je v zadnjem letu dni, v bistvu že malo prej, politično oddaljila od nekdanje koalicijske zaveznice. Janša je doslej preskušal različne taktike: najprej je želel NSi prevzeti s svojim kandidatom Alešem Hojsom, potem je stranko, strančico pomiloval, ignoriral, ji pripisoval udbovske korenine – kot jih pripisuje vsem, ki ga kritizirajo, med drugim tudi Mladini – nato je napadel njeno predsednico Ljudmilo Novak. Zdaj je stopil še korak dalje in povedal, da je »nekoč trdno in načelno stranko prevzel aparat glavnega tajništva, preko njega pa nato sčasoma v dobršni meri prikrit homoseksualni lobi, ki ima močne lovke v katoliški cerkvi, delu gospodarstva, državni administraciji in represivnem aparatu«. Ko začne Janša govoriti o gejevski hobotnici, je to za večino volivcev nepotrebna žalitev. A večina ni pomembna, pomembno je sporočilo za volivce NSi, ki lahko podvomijo o osebnosti nekoga, ki propagira družinsko življenje.

Kaj je spornega v tej izjavi? Spolna usmerjenost, najsi bo kakršnakoli že, je stvar posameznika, ne določa njegovih političnih sposobnosti, prav ničesar ne pove o njegovi etiki. Ugibanja o spolni usmerjenosti so enako nepomembna, kot bi morala biti nepomembna informacija, da ima Janez Janša otroke z različnima ženskama. Janša to dobro ve, a besedno zvezo »homoseksualni lobi« namenoma uporablja v slabšalnem pomenu, četudi je enakopravnost v Sloveniji ustavna kategorija. Uporabil jo je na enak način, kot uporablja besede »tranzicijska levica« ali »udbovsko omrežje«. Težko je sicer podpirati politiko, ki jo NSi zagovarja na področju spolne ali kakšne druge enakopravnosti, vendar ima žaljivo obkladanje nekdanjega koalicijskega partnerja točno določen namen. Janša želi obračunati s stranko, ki se ne strinja z njegovim načinom vodenja politike. Zato NSi predstavlja kot ultimativno zlo, zato je orodje v Kučanovih rokah, zato je to »stranka za posebne namene« s sprevrženim in manipulativnim vodstvom.

Popolnoma enako je Janša obračunal tudi z Damirjem Črnčecem, nekdanjim predsednikom Odbora 2014, ki ga je nedavno zapustil. On naj ne bi bil samo povezan z udbovskim omrežjem, bil naj bi celo »prikriti lobist Goldmana Sachsa«. Dokler je Črnčec Janšo podpiral, ga njegove izjave o turških vpadih in nevarnih migrantih niso motile, danes Janša govori, da Črnčec nastopa ekstremno in protislovno.

Vprašanje je seveda, kakšen je namen vseh teh, kot pravi Vlado Miheljak, »paranoidnih konstrukcij, ki se lahko primerjajo z najbolj blodnimi zarotniškimi zgodbami v politični zgodovini«. Kako to, da je za Janšo leta 2016 še vedno največji sovražnik upokojeni Kučan, zakrknjeni »zločinec prve kategorije, ki se ni nikoli pokesal«, »človek lažne solidarnosti«, ki ima na vesti »nepregledno količino človeškega gorja«, politik, ki je pravo utelešenje »zla«? Kučan seveda že dolgo ni več realni politični nasprotnik, ampak, znova Miheljak, »fantazmatski imaginarij, ki Janšo žene v diskvalifikacije sopotnikov«. Obkladanje s Kučanom je predvsem v funkciji discipliniranja lastnih ljudi in stranke. Če se boriš proti zlu, si junak tudi sam.

Filozof dr. Boris Vezjak politično delovanje Janeza Janše že leta preučuje s stališča pojava politične paranoje. »Njegov vzorec je znan,« pravi, »nastane neka teorija zarote, neki domnevno naključen splet dogodkov, ki ima izmišljene surrealistične povezave, vse skupaj pa je zapakirano v diskreditacijo političnih nasprotnikov. Ali gre pri Janši za instrumentalizacijo paranoje za potrebe političnih učinkov ali pa gre za dejansko klinično stanje, ali torej Janša sledi neki notranji psihološki agendi, je lažna dilema, ki nima odgovorov.« Kljub temu pa moramo to psihopolitiko paranoidnega delovanje jemati resno in jo razumeti kot skrbno nadzorovano, premišljeno, vsaj z vidika učinkov, ki jih proizvaja. »Nič nam ne pomaga, če rečemo, da je nekdo klinični paranoik, ker so njegovi učinki enaki, ali gre res za klinično stanje ali samo za namerne manipulacije. Bistvene so politične posledice.« Vezjak še dodaja, da lahko takšno politično delovanje tiste, ki mu verjamejo in sledijo, dela resnično paranoične. »Paranoja je kvas, ki drži skupaj SDS.« V politiki torej ne deluje le ideologija, delujejo tudi psihološka sredstva, prepričevanje s pomočjo paranoidnih vzorcev mišljenja, kjer je končna resnica povsem v funkciji političnih ciljev.

Seveda je vprašanje, koliko volivcev še vedno verjame vsem tem zarotam, koga ne motijo, koga le zabavajo. Tisti, ki so se rodili v času, ko je Kučanova partija sestopila z oblasti, so danes stari že več kot 25 let, teme, ki jih Janša odpira, zanje niso teme politike prihodnosti. Današnja SDS v političnem prostoru ne pomeni resne, sredinske, programske alternative sedanji vladi.

A Janša ni politično mrtev, nasprotno, SDS že mesece vodi v različnih anketah javnega mnenja, hkrati pa z vlaganjem interpelacij in z grožnjami o ustavni obtožbi narekuje delo v parlamentu. Niso sicer edini, Združeni levici je jeseni uspelo politično razpravo premakniti tudi na vprašanje revščine, a SDS je večja, glasnejša, izkušenejša in ima, kar je pomembno, razmeroma trdo volilno bazo, ki je revanšistična, užaljena, protikomunistična, močno prizadeta, starejša, a dovolj zvesta. Ki, preprosto, veruje.

Janševa čestitka Trumpu

Janševa čestitka Trumpu
© Twitter

Da se vrnemo na začetek – Janša ni Donald Trump. V Sloveniji se je takšen protisistemski, antipolitični fenomen, kot ga lahko prepoznamo pri razočaranih belcih z ameriških planjav ali v jeznih delavcih z obrobja velikih britanskih mest, že zgodil. Uspeh Pozitivne Slovenije, uspeh Mira Cerarja, poulično skandiranje in zahteve po »novih obrazih« so le slovenska različica brexita in Trumpovega vpitja. Janševa zgodba je drugačna, on je politik minulih desetletij, v politični prostor, takšen, kot je danes, ne more vstopiti kot nekaj novega, kot nekaj, kar budi upanje. Hkrati njegova retorika ni enaka retoriki protibruseljske Marine Le Pen ali stališčem, ki jih je zagovarjal Nigel Farage. Zapisano ne pomeni, da v Sloveniji ni podobnega sentimenta razočaranja in jeze nad politiko in državo, nasprotno, tudi pri nas je veliko ljudi frustriranih, prestrašenih, negotovih, upravičeno ali neupravičeno, politika, država, njene strukture so že leta med najmanj priljubljenimi družbenimi institucijami. Enkrat je to nezadovoljstvo izvolilo menedžerja, drugič političnega debitanta, tretjič lahko fašista. Strah vedno vodi v jezo, jeza vedno vodi v sovraštvo.

Zakaj torej znova pisati o Janezu Janši? Zato, ker se o politiki ne sme pisati kot o konjski dirki, kot o tekmovanju med različnimi opcijami. Politika je povezana z vrednotami, te z delovanjem družbe. Janševa politika legitimira sovraštvo do drugih družbenih razredov, skupin, do levičarjev, do socialistov, do sindikatov, do žensk, do partizanov, do homoseksualcev, do medijev, do univerzitetnih profesorjev, do nepravih katolikov, do Neslovencev, do migrantov, Janševa politika legitimira sovraštvo do političnih nasprotnikov. Igranje s spodbujanjem sovraštva je v družbi, ki zavrača uveljavljene politične strukture, zelo nevarno. In natančno tukaj, pri sovraštvu, pri želji po absolutni politični moči, je enak Donaldu Trumpu. Kaj je resnica, je zanju, pa tudi za njune volivce, drugotnega pomena. Sovražna čustva Trumpovih ali Janševih zagovornikov, recimo tistih, ki se zbirajo pred sodiščem, nimajo korenin zgolj v družbeni neenakosti, sovraštvo ima svoj lastni, avtonomni izvor. Nacionalizem je civilna religija izključevanja in prevlade nad šibkimi. Nacizem in njegov antisemitizem nista bila posledici negativnega sentimenta v družbi, ki je zašla v krizo, šlo je za državno, patogeno ideologijo. Nacionalizem je, kot pravi ameriški esejist Adam Gopnik, avtonomen verski sistem, ne pa oblika nekega drugega prevladujočega čustvenega razpoloženja v družbi. Amerika je rasistična država, zato je izvolila rasista, in kot se je pokazalo v času migrantske krize, sovraštvo do tujcev je doma tudi v Sloveniji. To, kar počne Janez Janša, nima nikakršne zveze z demokratičnim razvojem družbe.

Ali paranoidnega Janeza Janšo lahko odpišemo? Nikakor. Njega lahko odpišejo le volivci in politične stranke, ki bodo tovrstno razumevanje politike želeli zavrniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.