Staš Zgonik

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Politika

Rakava dežela

Vsakemu dvajsetemu prebivalcu Slovenije so že postavili diagnozo raka. Vse več jih preživi.  

Začetna zdravniška ekipa predhodnika Onkološkega inštituta iz leta 1938. Tretji z leve je ustanovitelj in prvi vodja dr. Josip Cholewa.

Začetna zdravniška ekipa predhodnika Onkološkega inštituta iz leta 1938. Tretji z leve je ustanovitelj in prvi vodja dr. Josip Cholewa.

Avgusta leta 1938 so v prvo nadstropje jugovzhodnega trakta šentpetrske vojašnice v Ljubljani pripeljali 28 bolniških postelj in rentgenske aparate. Uredili so operacijsko sobo in ambulanto, na podstrešju pa namestili laboratorije za diagnostične preiskave in poskuse na živalih. Banovinski inštitut za raziskovanje in zdravljenje novotvorb, predhodnik današnjega Onkološkega inštituta, je čakal na prve bolnike z rakom. V njem je delalo pet zdravnikov, vseh zaposlenih je bilo 24. »Uslužbenci, ki so bili v inštitutu že ob začetku, nam pripovedujejo, kako je v prvem času vse osebje s strahom pričakovalo, ali bodo prišli bolniki v inštitut ali ne, ali bo ideja posebnega zavoda za raka uspela ali ne,« je leta 1963 v radijski oddaji ob 25-letnici inštituta razlagala onkologinja prof. dr. Božena Ravnihar. »No, danes je stanje v tem pogledu prav obratno: vse osebje s strahom pričakuje še večji naval bolnikov in zaradi prostorske stiske v kratkem verjetno ne bo več mogoče nuditi vsem bolnikom pravočasnega zdravljenja; vse postelje so zasedene, ravno tako ležišča, ki so na tleh.« Pa je bilo postelj takrat že 150, zdravnikov pa 27. »Takemu stanju se ne bomo čudili, če pogledamo, kaj nam kažejo statistični podatki: v letu 1950 je bilo v Sloveniji 1670 novo ugotovljenih primerov raka, v letu 1960 pa že 3400; v tem letu je umrlo zaradi raka 2270 oseb. Obolevnost za rakom se je torej pri nas v desetih letih podvojila.«

Nadaljevanje trenda

Prva stvar, ki danes zbudi pozornost ob vstopu v novo stavbo Onkološkega inštituta, je množica ljudi. V pritličju so v dopoldanskih urah čakalnice nabito polne in vsi sedeži zasedeni. Pred obema vhodoma se zjutraj vije dolga kolona vozil prevoznikov, ki iz vseh delov države vozijo ljudi na preglede in zdravljenje.

Nova stavba Onkološkega inštituta je bil načrtovana, ko je v Sloveniji za rakom na leto zbolelo okoli sedem tisoč ljudi. Letos se bo število na novo obolelih po oceni epidemiologov že približalo 15 tisočim. Med nam danes živi že več kot sto tisoč ljudi, ki so kadarkoli v življenju zboleli za rakom. Po letos objavljenih podatkih evropskega statističnega urada je bil rak leta 2013 odgovoren za kar 32 odstotkov vseh smrti v Sloveniji, kar je največji delež med vsemi državami Evropske unije.

Rak v večini primerov ni več smrtna, temveč kronična bolezen.

Ta podatek je manj skrb zbujajoč, kot je videti na prvi pogled. Rak ni najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji. Na prvem mestu med vzroki smrti so še vedno bolezni srca in ožilja, ki pa v zadnjem času zaradi uspešnih preventivnih programov upadajo. In če se en vzrok smrti zmanjša, smrt zaradi raka avtomatično postane statistično bolj pogosta.

Prav tako je pomembno dejstvo, da imamo enega najstarejših in najbolj izčrpnih registrov raka na svetu, ki zajame celotno državo, kar pri številnih drugih državah ni tako samoumevno. Številke so lahko v marsikateri državi podcenjene zaradi nepopolnega poročanja.

Najobjektivnejše merilo za primerjavo med državami je sicer število smrti zaradi raka na 100 tisoč prebivalcev. In v Evropski uniji so po podatkih Eurostata pred nami Hrvaška, Slovaška in Madžarska. Dejstvo pa ostaja, da je v Sloveniji raka nadpovprečno veliko.

Povečevanje števila zbolelih za rakom (epidemiologi temu pravijo incidenca) je predvsem posledica staranja prebivalstva, ki je v Sloveniji med najizrazitejšimi v Evropi. Dlje ko ljudje živijo, več možnosti imajo, da bo katera od njihovih po naključju mutiranih celic ušla izpod nadzora imunskega sistema in se začela nenadzorovano deliti v neskončnost. In z večanjem pričakovane življenjske dobe se bo večala tudi incidenca raka. Po podatkih državnega registra raka bosta od otrok, rojenih v zadnjih letih, do svojega 75. leta za rakom zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.

Jutranja gneča pred zadnjih vhodom v Onkološki inštitut.

Jutranja gneča pred zadnjih vhodom v Onkološki inštitut.
© Borut Krajnc

Kljub temu pa je staranje prebivalstva odgovorno le za dobro polovico povečanja v incidenci raka. Veliko vlogo igrajo življenjske navade. Med najpogostejšimi vrstami raka v Sloveniji prevladujejo tisti, ki so tesno povezani z nezdravim življenjskim slogom.

Zdravljenje je izjemno napredovalo, bolniki pa zaradi izboljšanega podpornega zdravljenja zdržijo bistveno več kot včasih.

Vrste kožnega raka, ki so v veliki meri posledica prekomernega izpostavljanja soncu, pomenijo skoraj petino vseh rakavih obolenj. Na drugem mestu neslavne lestvice je rak debelega črevesja in danke, pri nastanku katerega pomembno vlogo igrajo nezdrava prehrana, prekomerna telesna teža in premajhna telesna dejavnost. Noben drugi rak ni tako tesno povezan z zunanjim dejavnikom, kot je pljučni rak povezan s kajenjem.

Tudi rak dojke, ki je najpogostejši pri ženskah in pomeni več kot petino vseh rakov, je tesno povezan s spreminjajočimi se navadami sodobnega sveta. »Včasih so ženske prvega otroka rodile pred 20. letom, danes se je ta meja že pomaknila na 30 let. Ženske imajo manj otrok, tudi dojijo v povprečju krajše obdobje. To vse pripomore k povečanemu tveganju za raka dojke,« razlaga dr. Maja Primic Žakelj, vodja epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu. Pa ne samo to. Starost ob prvi menstruaciji se premika vse niže. Pred 20 ali 30 leti so deklice prvo menstruacijo dobile med 14. in 15. letom, danes imajo menstruacijo že enajstletnice. To je posledica bistveno bolj hranljive prehrane in premalo gibanja. »Daljše obdobje med prvo menstruacijo in menopavzo pa poveča vpliv spolnih hormonov na dojke, kar povečuje incidenco raka dojk. Prav tako tveganje povečujejo hormonska zdravila za lajšanje težav v menopavzi in ne nazadnje tudi hormonska kontracepcija.«

Pet let življenja

Številne primere raka je mogoče preprečiti oziroma močno zmanjšati verjetnost za njihov nastanek. Zaradi opuščanja kajenja med moškimi incidenca pljučnega raka v zadnjih desetih letih upada. Ker so v večjem številu začele kaditi ženske, incidenca med njimi raste.

Uvedba presejalnih programov je močno zarezala v pogostnost rakov materničnega vratu ter debelega črevesa in danke. Incidenca raka materničnega vratu se je zaradi zgodnjega odkrivanja in odstranjevanja predrakavih sprememb prepolovila, z dodatkom cepljenja proti okužbi z virusom HPV, ki raka povzroča, pa gre v prihodnjih letih pričakovati še dodatno zmanjševanje obolevnosti. Incidenca raka debelega črevesja in danke po uvedbi presejalnega programa Svit v zadnjih letih upada za več kot deset odstotkov na leto. Ne samo to. Ker raka zaradi presejanja odkrijejo v zgodnejši fazi, je tudi ozdravitev bistveno več.

Ozdravitev je sicer v onkologiji zmuzljiva beseda. Tudi če bolnik po zdravljenju nima nikakršnih bolezenskih znakov in tudi če najsodobnejše diagnostične metode ne pokažejo ničesar, še vedno obstaja verjetnost, da se v telesu skriva še kakšna tumorska celica. Zato epidemiologi kot merilo uspešnosti zdravljenja raje uporabljajo petletno preživetje, torej delež bolnikov, ki so pet let po diagnozi še vedno živi. Za ozdravitev pa neuradno velja petletno preživetje brez ponovitve bolezni, vendar pa tega podatka uradne statistike ne navajajo.

Po podatkih državnega registra raka bosta od otrok, rojenih v zadnjih letih, do svojega 75. leta za rakom zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.

Če pogledamo vse vrste raka, je bila verjetnost za petletno preživetje bolnikov, ki so zboleli med letoma 2009 in 2013, nekaj manj kot 57-odstotna. Razlike v preživetju med različnimi vrstami raka pa so ogromne. Rak, kot vedno poudarjajo zdravniki, ni ena bolezen, temveč mnogo različnih bolezni. Ena skrajnost je rak mod, ki ga onkologi s kemoterapijo tako rekoč vedno uspešno pozdravijo, tudi če je že razvil zasevke. Druga skrajnost je rak trebušne slinavke, ki je praviloma neodziven na kemoterapijo in pri katerem je pet let po diagnozi živih le še pet odstotkov bolnikov.

Verjetnost petletnega preživetja ni povezana zgolj z vrsto raka. Pogosto sta odločilna faza razvoja bolezni ob začetku zdravljenja in pa starost bolnika ob diagnozi. Starejši bolniki, ki pomenijo večino vseh onkoloških bolnikov, pogosto trpijo tudi zaradi drugih bolezni in jih tako ni mogoče zdraviti enako agresivno kot koga v sicer dobri telesni kondiciji.

Srečni izbranci

Če se morda zdijo zgoraj navedene številke vse prej kot pomirjujoče, pa je v ozadju vendarle tudi razlog za optimizem. Rak v večini primerov ni več smrtna bolezen. »Rak postaja vedno bolj ozdravljiva ali vsaj dobro zazdravljiva kronična bolezen,« pravi onkologinja prof. dr. Tanja Čufer s Klinike Golnik, kjer zdravijo predvsem bolnike s pljučnim rakom. Praktično na vseh področjih onkologije se je v zadnjih dvajsetih letih zgodil izjemen napredek. »Ne gre za eno samo stvar. Nismo odkrili penicilina za raka. A zgodili so se številni majhni koraki, ki pa kumulativno pomenijo velik skok.« Nekatere oblike raka, pri katerih so bolniki dolgo časa imeli izjemno slabe možnosti za ozdravitev, je onkologom uspelo spraviti v družbo najbolje ozdravljivih rakov. »Tak primer je HER2 pozitiven rak dojke, ki predstavlja približno petino vseh rakov dojke. Včasih je bil to najslabše ozdravljiv rak dojke in je pomenil izjemno slabo novico za bolnice. Z uvedbo bioloških zdravil pa je ta rak v visokem odstotku postal ozdravljiv.« Danes je ozdravljenih že več kot 90 odstotkov žensk, ki zbolijo za to obliko bolezni.

Pri kronični mieloični levkemiji so zdravniki z novimi zdravili dosegli, da je bolezen povsem primerljiva z okužbo z virusom HIV, saj lahko z zdravili število levkemičnih celic nemalokrat vzdržujejo pod zaznavno mejo. Z eno tabletko na dan. »Iz bolezni, pri kateri je bilo povprečno preživetje dve do tri leta, je postala zazdravljiva kronična bolezen,« pravi dr. Samo Zver s Hematološke klinike v ljubljanskem Kliničnem centru, kjer zdravijo bolnike z različnimi oblikami levkemije. S to obliko levkemije na primer živita znana flavtistka Irena Grafenauer in evropska poslanka Tanja Fajon. Fajonova je bila po večletnem neuspešnem zdravljenju in iskanju primernega darovalca kostnega mozga med prvimi bolniki v Sloveniji, ki so prejeli prelomno biološko zdravilom imanitib. »Dali so me v testno skupino in me začeli zdraviti. Čez nekaj let sem praktično ozdravela,« je povedala za spletno stran Vizita.si.

Če smo prej omenili, da rak ni ena bolezen, je treba zdaj dodati, da tudi posamezne vrste raka niso ena bolezen. Obstajajo številne oblike raka dojk, raka pljuč, številne različne oblike levkemij … In sodobna onkološka zdravila postajajo vse bolj tarčna, omejena na točno določeno obliko bolezni. Zdravilo Trastuzumab, monoklonsko protitelo, ki je povzročilo prej omenjeno revolucijo v zdravljenju nekaterih rakov dojke in ki ga, tako kot večino bioloških zdravil, proizvajajo v gensko spremenjenih živalskih celicah, na primer deluje na točno določen receptor na tumorskih celicah, ki pa je prisoten le pri majhnem deležu rakov.

Določanje genetskih lastnosti je postalo eno ključnih orodij za boj proti številnim oblikam raka. »Rak je genska bolezen.

Operacija na Onkološkem inštitutu. Kirurgija je v večini primerov raka še vedno eden ključnih sestavnih delov zdravljenja.

Operacija na Onkološkem inštitutu. Kirurgija je v večini primerov raka še vedno eden ključnih sestavnih delov zdravljenja.
© Borut Krajnc

32% vseh smrti v Sloveniji povzroči rak, 15.000 novih diagnoz raka bomo pri nas zabeležili letos. 57% obolelih za rakom živi najmanj pet let po diagnozi, 80 mio. evrov je ZZZS lani namenil za onkološka zdravila. 

Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da je rak bolezen genov. In zato je zelo pomembno pri vsakem raku določiti genske spremembe, ki so odločilno vplivale na njegov nastanek in razvoj,« pove dr. Srdjan Novaković, vodja oddelka za molekularno diagnostiko na Onkološkem inštitutu.

Še pred desetimi leti so se na oddelku ukvarjali skoraj izključno z iskanjem genskih sprememb za dedne rake, kot so na primer mutacije BRCA1 in BRCA2 pri raku dojke. »O genskih spremembah oziroma uporabni vrednosti sprememb pri sporadičnih oblikah raka nismo vedeli praktično nič. Danes pa znamo pri pomembnem deležu rakov natančno opredeliti vrsto bolezni in s tem tudi ugotoviti, katera zdravila bodo najustreznejša za zdravljenje.« Njihova vloga se nenehno povečuje. Na eni strani lahko tako zagotovijo, da bodo bolnikom, ki jim zdravila ne bi pomagala, prihranjeni potencialno hudi stranski učinki, na drugi strani pa s tem zdravstveni blagajni prihranijo ogromno denarja.

Radioterapija pride v poštev pri več kot polovici vseh vrst raka. Na sliki obsevanje glave na Onkološkem inštitutu.

Radioterapija pride v poštev pri več kot polovici vseh vrst raka. Na sliki obsevanje glave na Onkološkem inštitutu.
© Borut Krajnc

Nova onkološka zdravila so namreč praviloma pošastno draga. »Vsa nova zdravila, ki pridejo na trg, praviloma stanejo od 4 do 5 tisoč evrov,« opozarja Samo Zver. »Pa ne govorim o ceni za celotno shemo zdravljenja, temveč o strošku za posamezen mesec dni v letu. Celotnih odmerkov v shemi zdravljenja za posameznega bolnika je najmanj šest, pogosto pa dvanajst, osemnajst, ali celo vse dokler je zdravljenje učinkovito.« Zavod za zdravstveno zavarovanje je leta 2001 za onkološka zdravila namenil nekaj več kot osem milijonov evrov. Lani je zanje plačal že 80 milijonov evrov.

Ob večanju števila obolelih in bliskovitem napredku pri odkrivanju novih zdravil je pričakovati, da se bo znesek tudi v prihodnje povečeval s približno enako hitrostjo. Pred vrati je namreč doba imunoterapije.

Sam svoje zdravilo

Zamisel, da bi za boj proti raku vpregli lasten imunski sistem, katerega spodrsljaj je sploh omogočil razvoj tumorskih celic, je stara že več desetletij, a večjih uspehov na tem področju ni bilo. Do zdaj. Biološka zdravila, ki rakavim celicam preprečijo, da bi se uspešno branila pred celicami imunskega sistema bolnika, žanjejo pomembne uspehe, in to pri številnih vrstah raka v napredovalem, razsejanem stadiju. S tako imenovanimi zaviralci kontrolnih točk je mogoče doseči remisijo bolezni pri okoli tretjini bolnikov z napredovalimi melanomi, rakom ledvic in pa nedrobnoceličnim rakom pljuč. Eno od novih zdravil pri bolnikih z napredovalim rakom pljuč preizkušajo tudi na Kliniki Golnik. »Naše izkušnje so povsem primerljive z izkušnjami iz velikih raziskav,« je v glasilu Društva onkoloških bolnikov Okno zapisala dr. Tanja Čufer. »Na zdravljenje odgovori okoli tretjina bolnikov, pri katerih gre za lepe zazdravitve, ki bistveno izboljšajo kakovost življenja. Neprijetne težave, kot sta kašelj in dušenje, kmalu izginejo.« Pri nekaterih bolnikih so obdobja brez kakršnihkoli znakov bolezni tako dolga, da onkologi po tihem že omenjajo možnost popolne ozdravitve. »Določeni bolniki z zelo napredovalo boleznijo so tudi po petih letih živi in brez vsakršnih znakov ponovitve.« Raziskovalci že pospešeno preizkušajo tovrstna zdravila za zdravljenje številnih drugih rakov. In glede na dozdajšnje izsledke bi ta zdravila lahko učinkovala pri večini rakov. »Obetavno je spoznanje, da na imunoterapijo najbolje odgovorijo agresivni raki, z veliko mutacijami in napakami v genomu, za katere do sedaj ni bilo učinkovitih zdravil,« je optimistična Tanja Čufer.

V fazi razvoja pa so že druge, še radikalnejše oblike imunoterapije. Ena od teh se v ZDA že bliža uradni odobritvi za zdravljenje. Iz pacientove krvi izolirajo imunske celice, imenovane T-limfociti, in jih predelajo na način, da so spet sposobne prepoznati tumorske celice, nato pa jih namnožijo in vrnejo bolniku. Celice se v njem delijo naprej in v krvi po doslej znanih podatkih ostanejo tudi po več let, v nasprotju s preostalimi zdravili, pri katerih so potrebni vedno novi odmerki.

Raziskovalci uspehe metode spremljajo z odprtimi usti, saj so tako nadgrajeni T-limfociti sposobni uničiti večino oblik raka v poznih stadijih, ki bi sicer bolnika zagotovo ubili. Za zdaj gre sicer za zelo agresivno zdravljenje, ki ima lahko hude stranske učinke. Nekaj bolnikov, ki so bili zdravljeni v okviru kliničnih študij, je zaradi njih tudi umrlo.

Vsi razpoložljivi topovi

Napredek v onkologiji se ni zgodil samo na področju sistemskega zdravljenja z različnimi zdravili. Tudi razvoj obsevanja je po zaslugi tehnološkega napredka dosegel neslutene razsežnosti. Če je bila radioterapija v svojih začetkih zaradi slabe natančnosti in s tem povezanimi hudimi stranskimi učinki praviloma uporabljena le v skrajnem primeru, je danes sestavni del zdravljenja več kot polovice vseh vrst raka. »Megavoltni žarek je sicer enak kot v petdesetih letih preteklega stoletja, ko so ga prvič uporabili v radioterapiji, torej tudi enako učinkovit,« pravi radioterapevt prof. dr. Primož Strojan. »Bistveno več pa vemo o tem, kam je treba žarek usmeriti, kar zdaj naredimo tudi neskončno bolj natančno in s točno določeno močjo.« S pomočjo računalniškega modeliranja lahko obliko žarka prilagajajo nepravilnim oblikam tumorjev, s tem pa kar najbolj zmanjšajo neželene učinke na okoliško zdravo tkivo. »Na področju raka glave in vratu lahko recimo v veliko primerih bistveno bolje ohranimo delovanje obušesnih žlez slinavk, kar odločilno prispeva k boljši kakovosti življenja bolnikov po zdravljenju. S starimi obsevalnimi napravami in tehnikami se jim nismo mogli izogniti, zaradi česar so imeli pacienti po zdravljenju velike težave s suhimi usti in še vrsto drugih težav, povezanih s pomanjkanjem sline.« Tudi najstarejša oblika zdravljenja raka – kirurgija – se je dodobra spremenila. »Dokler je bila kirurgija edini način zdravljenja, je bila agresivnost z današnjega vidika pretirana in je bila omejena zgolj s tem, koliko je bolnik lahko zdržal in koliko je dopuščal razvoj anestezije in intenzivne medicine,« razlaga kirurg prof. dr. Marko Hočevar. »Sčasoma pa se je pokazalo, da nenehno zviševanje agresivnosti pacientom ne koristi, saj so umirali od oddaljenih metastaz, ne pa od osnovnega tumorja, ki smo jim jih na radikalne načine odstranjevali.« Kirurgija je sicer še vedno nepogrešljiv del zdravljenja pri veliki večini solidnih tumorjev. Njen pomen se z uvedbo presejalnih testov, ki odkrivajo kirurško odstranljive predrakave spremembe, celo povečuje.

Je pa pristop zaradi možnosti kombiniranja z drugimi načini zdravljenja mnogo bolj premišljen. Bolniki sicer zaradi izboljšanega podpornega zdravljenja zdržijo bistveno več kot včasih, a veliko pozornosti je namenjene predvsem kakovosti življenja bolnika po končanem zdravljenju. Pomemben preboj na primer pomenijo možnosti za določanje prisotnosti tumorskih celic v bezgavkah. »Včasih smo takoj odstranili celotno bezgavčno ložo, samo zato, da bi videli, ali so v bezgavkah metastaze, in bolniki brez metastaz so imeli po nepotrebnem še vse življenje težave.«

So pa kirurgi na račun učinkovitosti prisiljeni žrtvovati raznolikost svojega dela in se ob poplavi novih podatkov v medicini specializirati za zelo ozko področje, včasih celo za eno samo vrsto operacije. »Postati moramo nekakšni 'fah idioti'. Pogosto je samo na tak način mogoče zagotoviti tako dobre rezultate, kot se danes od nas pričakujejo.« Ne glede na navdušenje nad novimi načini zdravljenja je dejstvo, da je najučinkovitejše zdravljenje praviloma tisto, ki vključuje več različnih metod. Tumorske celice so živ organizem, ki se odlično prilagaja svojemu okolju. Sposobne so hitrega razvoja odpornosti proti določenemu zdravljenju. Le s premišljenim obstreljevanjem z vsemi razpoložljivimi sredstvi bo mogoče tudi v prihodnje povečevati stopnjo preživetja bolnikov.

Rak je kronična bolezen, poudarja Tanja Čufer. »Če nam ga uspe s pomočjo kirurgije, obsevanja in zdravil tako dobro skriti, da ne dela nobenih težav in ga niti s sodobnimi diagnostičnimi metodami ne moremo zaznati, rečemo, da je ozdravljen.« A tudi zazdravitev je po njenem mnenju lahko uspeh, če nam uspe bolezen spraviti v šah, da ne povzroča nikakršnih težav in ne ogroža našega življenja. »Verjetno je optimalno pričakovati, da nam bo uspelo vse več primerov raka dolga obdobja držati v šahu.« 


Arheoonkologija

Zgodnja zgodovina raka

Papirus z najstarejšim opisom raka, ki ga je ameriški egiptolog Edwin Smith leta 1862 kupil v Luxorju v Egiptu.

Papirus z najstarejšim opisom raka, ki ga je ameriški egiptolog Edwin Smith leta 1862 kupil v Luxorju v Egiptu.

Egipčanski zdravnik Imhotep je okoli leta 3000 pred našim štetjem opisal izbočene gmote v prsih – hladne, trde, goste kot granatno jabolko, ki se zahrbtno širijo pod kožo. »Zdravila ni,« je zapisal v napotkih za zdravljenje.

Do nove pisne omembe raka je preteklo več kot dva tisoč let, ko je grški zgodovinar Herodot okrog leta 440 pred našim štetjem opisal zgodbo perzijske kraljice Atose, ki naj bi ji njen grški suženj izrezal bulo iz dojke in jo (vsaj začasno) odrešil tegob. Atosa naj bi nato kralja Dareja prav zaradi ozdravitve in prigovarjanja grškega sužnja pregovorila v osvajalski pohod na Grčijo, kar je sprožilo niz grško-perzijskih vojn.

V arheoloških ostankih kosti se večkrat pojavijo znaki raka. Dva milijona let stara čeljust, najdena v Afriki, naj bi na primer imela vse znake redkega limfoma. »Če ta najdba v resnici predstavlja dokaz starodavne malignosti, potem rak še zdaleč ni sodobna bolezen, temveč ena najstarejših, kar smo jih kdaj videli na človeških primerkih, če ne celo najstarejša,« je v knjigi o raku zapisal Siddharta Mukherjee.

Besedo rak je v medicino uvedel znameniti grški zdravnik Hipokrat, ker ga je tumor z navzven razpredenimi krvnimi žilami spominjal na rakovico oziroma po grško karkinos. Hipokrat je oblikoval svojo teorijo zdravja, po kateri je ključno ravnovesje štirih telesnih tekočin (humorjev) – krvi, sluzi ter rumenega in črnega žolča. Raka je pripisal preveliki količini črnega žolča v telesu.

Ker naj bi bil ta povsod v telesu, naj bi bila kakršnakoli operacija nesmiselna. To je za več kot tisočletje in pol zdravnike odvrnilo od poskusov kirurškega odstranjevanja tumorjev. Vprašanje je, ali je to bolnikom povzročalo škodo ali pa celo korist, glede na grozovite higienske razmere in pomanjkanje učinkovite anestezije.

Sodobna medicinska veda o rakavih obolenjih – onkologija – svoje ime dolguje še enemu znamenitemu grškemu zdravniku Galenu. Oncos po grško pomeni oteklina.


Rak leta 1850

Kranjske kmečke pipe povzročajo raka na ustnicah   

»Skušnje v Ljubljanski bolnišnici kažejo, da je število rakovih bolnikov od nekdaj silno veliko; v poslednjih 60 letih je bil med 60 bolniki eden rakov; med rakovimi pa je imel vsak tretji raka na ustnicah.« Tako so decembra leta 1850 začeli članek v Kmetijskih in rokodelskih novicah. In ponudili so tudi vzrok.

»Kranjski kmetje imajo navado, iz majhnih lesenih, s bakram okovanih pipic tobak piti, ktere imajo silno kratke cevke, tako sicer, de se ustnice lahko okova dotikajo. Ker je vedno oslinjen, mora bakreni okov tim več zlo občutljive in s tanjko kožico pokrite ustnice razjedati, ker je zavoljo tobaka, ki se iz pipe brez vodnjaka pije, slina sama zelo ojstra.«

Da je nekaj na tem, so sklepali tudi iz podatkov, da je med 142 bolniki z rakom ustnic kar 127 moških, »večidel kmetje, delavci, tesarji, gostači, hlapci in torej ljudje, pri katerih se imenovane pipice največkrat vidijo, s kterimi še clo v bolnišnico pridejo«.

Ob tem so opozarjali, da so prave razsežnosti bolezni zaradi mazačev in strahu pred zdravniki skrite. Od oblasti pa pričakovali ukrepanje: »Naj se gosposke, duhovni, župani, zdravniki in ranocelniki z združenimi močmi prizadevajo, kakor morejo, in zlasti s primernim podučenjem ljudstva, na deželi rabo kratkih lesenih, z bakrom okovanih pip odpraviti, ki so zdravju tako škodljive.«


Rast za vsako ceno

Rak kot skrajni individualist

Rak dojke pod elektronskim mikroskopom

Rak dojke pod elektronskim mikroskopom
© WikiCommons

Običajne celice se v telesu množijo le takrat, ko jih potrebujemo, in le na mestih, kjer jih potrebujemo. Po določenem številu delitev se izčrpajo in odmrejo. Njihov mehanizem za samouničenje se sproži tudi v primeru prevelikih celičnih poškodb. Če tega ne bi storile same, bi jih običajno uničil naš imunski sistem.

Rakave celice teh zavor ne poznajo. Neskončna rast je njihova edina želja, imunski sistem pa jih iz različnih razlogov ne prepozna in uniči. Pri raku gre za patologijo presežka. »Rak nas zaduši, ker nam napolni telo s prevelikim številom celic,« je v knjigi 'Kralj vseh bolezni: Biografija raka' zapisal onkolog Siddharta Mukherjee.

Skoraj vse znane oblike raka izvirajo iz ene predniške celice, ki je pridobila sposobnost neskončne delitve in preživetja ter poraja neomejeno število potomcev, ki pridobivajo vedno nove mutacije. Rakave celice nimajo

nikakršnega namena ostati samo na enem mestu v telesu in služiti točno določenemu namenu, kakršen je praviloma namen zdravih celic. »Rak je ekspanzionistična bolezen. Napada tkiva, ustvarja kolonije na sovražnih ozemljih, poišče zavetje v enem organu in se nato preseli v drugega.« Hitra rast rakavim celicam omogoča tudi hiter razvoj in prilagajanje. »Ko raka napade kemoterapevtsko zdravilo ali imunski sistem,

izrastejo mutirani kloni, ki se lahko napadu uprejo.« Preživijo torej najsposobnejše rakave celice. Rak, razlaga Mukherjee, bolj kot katerakoli druga bolezen izkorišča temeljno logiko evolucije. »Če smo mi kot človeška vrsta končni produkt Darwinove selekcije, potem je taka tudi ta neverjetna bolezen, ki ždi v nas. Soočiti se z rakom je tako, kot bi se soočili z vzporedno vrsto, takšno, ki je bolje prilagojena za preživetje kot mi sami.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Luka Šolmajer, Ljubljana

    Rakava dežela

    Rad bi dopolnil nekatere vrzeli v članku Rakava dežela. Osnovno vodilo SZO (WHO ) glede raka in drugih kroničnih nenalezljivih bolezni, je: ‘’Preprečiti, kar je moč preprečiti, in zdraviti, kar je moč zdraviti.’’ V tem smislu članek premalo poudarja preprečevanje raka. Govori o kirurgiji, zdravljenju z zdravili, presejalnih programih, obsevanju in napredku pri zdravljenju, preventiva pa je zgolj mimogrede omenjena. Več