Jure Trampuš

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Družba

Parlament pod drobnogledom

Spletno orodje Parlameter, ki so ga razvili na inštitutu »Danes je nov dan«, želi s pomočjo analize glasovanj in transkriptov nastopov poslancev delo v parlamentu približati volivcem

Avtorji Parlametra in predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez na predstavitvi spletnega orodja v Stari elektrarni.

Avtorji Parlametra in predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez na predstavitvi spletnega orodja v Stari elektrarni.
© Gašper Lešnik

Takoj ko je Parlameter, spletno orodje, demokratičnoinformacijska inovacija, ki ponuja pregled dela poslancev in državnega zbora, uradno zaživel, so se nanj na družbenih omrežjih usuli očitki, da je za njim globoka država. Tipično. Ustvarjalci naj bi bili »skrajni levičarji«, »FDV-jevci brez možganov«, »murgelski podtaknjenci«, ki uporabljajo »Toševo metodologijo statistične ideologije«. V najbolj mili različici naj bi šlo za orodje, ki »zelo natančno meri zelo nepomembne stvari«, v najbolj grobi pa je nekdo »zaposlil mlade levičarje, da bodo pomagali drek mešati«.

Parlameter ni nič od tega. Gre za aplikacijo, ki je namenjena boljšemu spremljanju in analizi dela v parlamentu. Sam po sebi ne razkriva ničesar novega, informacije, ki jih prikazuje, so bile že prej javno dostopne na sicer zelo nepregledni in težko uporabni uradni strani državnega zbora. Parlameter je stopil samo korak naprej, v čas, v katerem živimo, iz množice nepreglednih podatkov je naredil kvantitativno analizo, ki je lahko izhodišče za kvalitativno interpretacijo dela v slovenskem parlamentu. Parlameter torej ne ponuja končnih odgovorov o tem, kakšni so zakoni, kako deluje parlament, kdo je dober ali slab poslanec, ponuja pa dovolj jasna izhodišča za boljše razumevanje politike in verodostojnejši pogled na delo v državnem zboru. Politika nastaja tudi drugje, v vladi, koaliciji, vsaki politični stranki, lokalnih skupnostih, civilni družbi, do tja Parlameter seveda ne seže, vsako analitično orodje ima svoje omejitve, a vsaj pri analizi dela v parlamentu je Parlameter korak v pravo smer. Na podoben način so se dela v parlamentu lotili tudi pri Zakonodajnem monitorju, le da je tam analiza bolj usmerjena v zakone in lobistične stike.

Dragocenost Parlametra se skriva v zavzemanju za transparentnost politike, v aktivnem državljanstvu.

Žiga Vrtačič, eden izmed avtorjev Parlametra, je pred meseci za Mladino pojasnil, kakšen je osnovni namen tega orodja. »Gre za tehnološko zelo zahteven in kompleksen projekt, spletno orodje, ki je namenjeno spremljanju dela v državnem zboru. Sledimo ideji kartic (card web design paradigm), kjer se lahko vsak posamezni kos internetne vsebine deli, postavlja na druge strani, analizira, vsaka kartica obstaja avtonomno. V praksi to pomeni, da bo imel vsak poslanec, poslanka svoj profil, kjer bomo analizirali govor, slog, uporabo besed, glasovanje, videla se bo udeležba na sejah, pa kako je devianten v primerjavi s poslansko skupno, komu je blizu. Lahko se bo denimo videlo, ali več govori o ‘humanitarni krizi’ ali o ‘varnostni krizi’.«

Tako nam Parlameter lepo pokaže, da so na plenarnih sejah državnega zbora največkrat manjkali poslanec italijanske narodnosti Roberto Batteli, nekdanji poslanec SDS Andrej Čuš, predsednik SDS Janez Janša, samostojna poslanka Alenka Bratušek in poslanec skupine Združena levica Franc Trček.

Parlameter pove, da je med vsemi poslanci največ govoril Jožef Horvat (NSi, 704.020 besed), najmanj pa Ivan Prelog (SMC, 8202 besed), če zanemarimo za zdaj še povsem tihi poslanki Tejo Ljubič in Vlasto Počkaj, ki sta kot nadomestni poslanki v parlament vstopili šele pred meseci. Poslanci SMC so sicer vsaj na plenarnih sejah vsi bolj tihe sorte.

Besedni zakladi izbranih poslancev

Besedni zakladi izbranih poslancev
© Parlameter

Parlameter je spreten tudi pri jezikovni analizi. Pojem »teroristi« največkrat uporabi Žan Mahnič (SDS), o »varnosti« najraje govori Jožef Horvat, pa tudi Igor Zorič (SMC), o »Udbi« Branko Grims … Najbolj ponavljajoči se besedni korpus, najmanjšo raznolikost besedišča, največ ustavljenih fraz in najmanj unikatnih besed uporablja Janez Janša, daleč najbolj raznolik jezik pa uporablja poslanka SD Bojana Muršič.

Ti podatki so zanimivi, a sami po sebi ne povedo veliko. 37. izredno sejo državnega zbora sta tako najbolj zaznamovali besedi »voda« in »ustava«, kar je logično, saj so poslanci na tej seji razpravljali ravno o ustavni pravici do pitne vode. Analiza Parlametra prav tako pokaže, da so poslanci vladnih strank med glasovanji na sejah državnega zbora v povprečju bolj prisotni kot pa člani opozicije, kar je prav tako pričakovano, vladni poslanci se namreč ne gredo obstrukcij in glasujejo za predloge svoje vlade.

Podatke je torej vedno treba dati v kontekst, v katerem nastopajo. To, da besedo »Kučan« največkrat uporabljajo poslanci SDS, ne pomeni, da priimek nekdanjega predsednika uporabljajo med razpravo o ustavnem položaju instituta predsednika republika, pač pa, da po njihovem mnenju Kučan zarotniško vodi Slovenijo. To, da je Jože Tanko med opozicijskimi poslanci največkrat glasoval za vladne predloge, ne pomeni, da je Cerarjev trojanski konj. To, da poslanci Združene levice med vsem poslanci največkrat uporabljajo besedo THC, je pričakovano, a ne zato, ker gre za mlado, svobodomiselno politično stranko, pač pa zato, ker se poslanska skupina Združena levica zavzema za legalizacijo marihuane. Pravilo, da na takšen način pridobljeni podatki ne pomenijo veliko, se je pokazalo tudi pri uporabi podatkov iz baze Supervizorja, spletnega orodja za prikaz porabe javnega denarja, ki po novem deluje pod imenom Erar. Tudi tam so prikazane številke samo izhodišče za nadaljnjo analizo, ki pa brez njih, kar je bistveno, ne bi bila mogoča.

Supervizor in Parlameter imate sicer še dve, zelo pomembni skupni lastnosti. Oba sta nastala samostojno, neodvisno, in vsaj na začetku brez resnih finančnih vložkov države, hkrati pa je namen obeh informacijskih orodij nadzor nad delovanjem oblasti.

Ko je skupino »Danes je nov dan«, ki se je izoblikovala v času protestniško-vstajniškega vrenja konec leta 2012, in njen projekt Parlameter letošnjega februarja finančno podprl Google, so zapisali, da uspeh razumejo »tudi kot potrditev in podporo v prizadevanjih za bolj transparentno in prijazno državo, v kateri smo se razmeram navkljub odločili ostati, si vzeti pravico in uporabiti vse svoje moči, da jo uspešno preoblikujemo od znotraj«. Dragocenost Parlametra se skriva ravno v tem, v boju za avtonomijo civilne družbe, v zavzemanju za transparentnost politike, v aktivnem državljanstvu. Slovenija pač ni, kot je kolektiv »Danes je nov dan« sporočil ob neki drugi priložnosti, moja dežela, Slovenija bi morala biti naša dežela, dežela vseh nas. Ali kot pravijo na svoji spletni strani: »Negujemo kritično misel. Postavljamo druga vprašanja. Hekamo nov dan. Skrbimo za varen, vključujoč in sodoben splet. In svet. Verjamemo v skupnost. Naše merilo je veselje do življenja.«

Parlameter ima pred seboj dve možnosti: lahko postane orodje za politični voajerizem, kritizerstvo, lahko pa resnično omogoči boljši nadzor nad delom poslancev. A to ni v rokah Parlametra, temveč je odvisno od njegovih uporabnikov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.