Mandžurski kandidat

Ruski agenti naj bi imeli »osebne in finančne podatke«, s katerimi bi lahko kompromitirali Donalda Trumpa. Imeli so tudi podatke, s katerimi bi lahko kompromitirali Hillary Clinton – te so, kot vemo, spravili v javnost. Podatkov, ki bi lahko kompromitirali Trumpa, niso spravili v javnost, a naj bi trdili, da jih imajo.

To so Trumpu prejšnji petek razkrili direktorji ameriških obveščevalnih služb, je v torek dramatično poročal CNN.

Predstavniki Kremlja naj bi o tem, da imajo o Trumpu kompromitirajoče podatke (»kompromat«), obvestili tudi Trumpove predstavnike, s katerimi naj bi imeli med predvolilno kampanjo občasne tajne stike. Kar utegne biti nerodno: to bi pomenilo, da je Trump vedel, da ima Putin podatke, s katerimi ga lahko kompromitira, izsiljuje in drži v šahu. Že prej so mnogi opozarjali, da Trump izgleda tako, kot da ga Putin drži v šahu – o Rusiji, Ukrajini, Krimu in Siriji je govoril tako, kot o tem govori Putin.

Spletni portal BuzzFeed je v torek objavil celo »tajni dosje« (vključno z vsemi moskovskimi pikantnostmi, tudi Trumpovim »zlatim tušem«, orgijami ipd.), ki naj bi ga sestavil nekdanji britanski obveščevalec (MI6), a se naj bi izkazalo, da gre le za fejk. Ali bolje rečeno: nekateri pravijo, da gre za neredigirano verzijo »tajnega dosjeja«, ki ga je spesnil oni obveščevalec, drugi pa, da gre za fanfiction, češ da je nekdo le na dolgo in široko »fantaziral« o Trumpu in Putinu – fakte, ki so bili v zraku, je očitno taktično začinil z izmišljotinami, no, »vabami«, v katere naj bi ugriznili Trumpovi nasprotniki.

Toda vprašanje je, ali je šlo res zgolj za fanfiction, ali pa je šlo nemara za diverzijo, s katero so skušali Trumpovi možje vnaprej diskreditirati eksplozivno poročilo, ki so ga direktorji obveščevalnih služb predložili Trumpu. Saj veste: če bodo ustvarili vtis, da poročilo direktorjev temelji na lažnem »tajnem dosjeju«, bo diskreditirani »tajni dosje« odpihnil poročilo direktorjev, preiskavo, ki naj bi sledila, in kredibilnost antitrumpovskih medijev. Konec zgodbe.

Trump je mandžurski kandidat gibanja bogatih, potemtakem perverzija mandžurskega kandidata – kandidat vseh, s katerimi ima kakršnekoli poslovne stike.

A nič novega. To so v preteklosti že storili Bushevi možje – dvakrat. Drugič, ko so TV-mreži CBS podtaknili ponarejeni dokument o Bushevem (ne)služenju v Nacionalni gardi, s katerim so odpihnili to eksplozivno zgodbo, preiskavo, ki naj bi sledila, in kredibilnost medijev, ki so o tem poročali.

Ironija je kakopak v tem, da je Trump zadnji dve leti izgledal tako, kot da sam piše fanfiction o sebi in Putinu, zato so lahko Američani povsem upravičeno živčni: kaj, če bodo 20. januarja inavgurirali Putinovo marioneto – mandžurskega kandidata?

Američani so malce živčni že vse tja od leta 1962. Pa ne zaradi kubanske raketne krize, ki je tedaj grozila z apokaliptičnim uničenjem Amerike, temveč zaradi filma – Mandžurski kandidat, ki ga je posnel John Frankenheimer, jih je leta 1962 tako prestrašil, kot je Donald Trump prestrašil tiste, ki so volili Hillary Clinton. Še več: zdaj, 55 let kasneje, se zdi, kot da je Trump stopil s platna – iz Mandžurskega kandidata, ki danes izgleda še lucidnejše, grotesknejše in bolj profetsko kot leta 1962, leto pred atentatom na predsednika Johna F. Kennedyja.

Film, posnet po bestsellerju Richarda Condona (1959), se začne leta 1952, v času senatorja Josepha McCarthyja, hladnovojne paranoje in antikomunistične histerije: narednik Raymond Shaw (Laurence Harvey), posvojenec zelo konservativnega, makartističnega senatorja Iselina (James Gregory), sicer republikanskega podpredsedniškega kandidata, ki trdi, da je ameriško obrambno ministrstvo prestreljeno s komunisti, se iz korejske vojne vrne kot junak, ultimativni patriot, ozaljšan s kongresno medaljo, ki mu jo pripne ameriški predsednik. Tudi njegovi vojni tovariši ga slavijo kot junaka, saj so se o njegovem pogumu in nesebičnosti »above and beyond the call of duty« – iz zasede je rešil vod in pobil vse komunistične vojake – prepričali na lastne oči. Vsaj tako se jim zdi.

Toda major Bennett Marco (Frank Sinatra), ki je bil z njim v Koreji in tudi na tisti misiji, ima občutek, da to ni res – v morastih sanjah se ne more znebiti mučnega občutka, da je videl, kako je Shaw hladnokrvno pobil ameriške vojake. Ker pa te srhljive sanje, v katerih se komunisti, ki so jih zajeli, skrivajo za masko damskega kluba, nočejo in nočejo stran in ker kronično mučijo tudi nekatere druge člane te »izgubljene« patrulje, sklene, da bo zadevo preiskal: kaj se je v resnici zgodilo v Koreji? Kaj se je z njimi dogajalo tiste tri dni, ki jim manjkajo?

Živimo v času, ko paranoja deluje kot ultimativna zabava in ko blesti TVserija Homeland, v kateri se v Ameriko vrne vojak, ki so mu džihadisti v ujetništvu izprali možgane

Kot se izkaže, so komunisti ameriške vojake zmamili v past, jih zajeli, internirali v Mandžurijo ter jim potem izprali možgane, samega Shawa pa so »specialisti z moskovskega Inštituta Pavlova« prelevili v svojega agenta, v svojo morilsko marioneto. Komunistična kabala ga je sprogramirala v svojega tajnega, spečega, zombificiranega, robotskega atentatorja, ki ga je treba v pravem trenutku le še sprožiti.

Kar pa ne bo težko: komunisti so že pred tem v sam vrh ameriške politike infiltrirali svojo agentko, alias Karovo kraljico (Queen of Diamonds), ki ga bo sprožila – Shawovo dominantno, zaščitniško, ledeno, incestuozno, perverzno mater (Angela Lansbury). Shaw, ki se na hitro poroči s hčerko liberalnega senatorja, je le mali Ojdip, povsem odvisen od matere, ki hlini, da je fanatična antikomunistka.

Shaw je sprogramiran tako, da ga prižgejo z geslom: »Raymond, zakaj se ne bi malce kratkočasil z igranjem soliterja?« Ko to sliši, zgrabi karte in začne igrati soliter – in ko se prikaže karova kraljica, je sprožen, aktiviran, robotski. Kar pomeni: vodljiv. Hipnotiziran. Naredi vse, kar mu »kontrolorji« ukažejo, naj naredi. Ko mu ukažejo, naj sredi zime skoči v jezero, skoči v ledeno hladno jezero. In ko mu ukažejo, naj ubije ženo in tasta, liberalnega senatorja, ju ubije. Robotsko in brez občutka krivde. Njegovi »kontrolorji« imajo prav: sprogramiran človek naredi tudi tisto, kar se mu moralno gnusi.

Na koncu ga pošljejo na republikansko predvolilno konvencijo v Madison Square Garden, kjer naj bi ubil še predsedniškega kandidata. Kar bi pomenilo dvoje: prvič, da bi novi predsedniški kandidat postal njegov očim, senator Iselin, in drugič, da bi ameriški predsednik postal človek, ki ga kontrolirajo komunisti – mandžurski kandidat.

Ko so Američani videli Mandžurskega kandidata, so bili sicer prestrašeni, a obenem tudi sveto prepričani, da se pri njih kaj takega ne more zgoditi. Da bi jim Rusi podtaknili v sam politični vrh ali pa celo v Belo hišo svojo marioneto, trojanskega konja, mandžurskega kandidata? Nehajte! To se jim je zdelo tako neverjetno kot to, da bi kdaj v Belo hišo izvolili lažnivega, prostaškega, nevednega, populističnega magnata s pričesko, ki so ji možgane izprali specialisti z moskovskega Inštituta Pavlova.

Kaj bi naredil mandžurski kandidat, ki bi ga leta 1952 v Belo hišo skrivaj pripeljali komunisti, če bi obveščevalne službe razkrile, da so ga v Belo hišo pripeljali komunisti?

Toda zdaj – po vseh teh dolgih letih življenja v zanikanju – se jim je, kot kaže, zgodilo natanko to: v Belo hišo so morda izvolili mandžurskega kandidata. Ameriške obveščevalne službe – Cia, NSA, FBI itd. – so namreč obelodanile poročilo (tisto o kompromitiranju popisuje dvostranski dodatek, ki so ga Trumpu predstavili ločeno), v katerem razkrivajo razsežnosti ruskega vmešavanja v ameriško predsedniško predvolilno kampanjo in sam volilni proces. Rusi naj bi bili po Putinovi direktivi vdirali v mejle demokratske stranke, kradli zaupne podatke in jih selektivno spuščali v javnost, lansirali pravo dezinformacijsko in propagandno vojno ter angažirali uradne ruske medije, hekerje, operativce, »neodvisne« organizacije, tretje partnerje in trole, ki naj bi sejali nezaupanje v ameriške demokratične procese in liberalno demokracijo, kompromitirali Hillary Clinton in favorizirali Donalda Trumpa (»Putin in ruska vlada sta povsem jasno preferirala Trumpa«) ter mu s tem tlakovali pot v Belo hišo.

Ali bolje rečeno: Rusi so ameriški predvolilni kampanji kontrirali s svojo – tako rekoč zrcalno, vzporedno, distopično – predvolilno kampanjo, ki je trajala več kot eno leto, ki je bila precej obsežnejša, kot se je sprva zdelo, in ki je skušala na vsak način izvoliti Trumpa, pač kandidata, ki je Putinu ljubši od Clintonove. Rusi niso le navijali za Trumpa, temveč so mu aktivno pomagali – delali so zanj. Trump naj bi bil ruski produkt. Made in Russia. Mandžurski kandidat. Tega v Ameriki še ni bilo. Rimejk Mandžurskega kandidata bi bil povsem odveč – Američani ga itak gledajo v realnem času.

Bad bromance

Še preden so ameriške obveščevalne službe objavile skupno poročilo, so mediji že poročali, kaj so te službe odkrile, nekatere obveščevalne službe so to potrdile, v kongresu pa so 5. januarja pričali direktorji obveščevalnih služb, ki so to – da so se Rusi po Putinovi direktivi vpletali v ameriško predvolilno kampanjo in da so pomagali Trumpu – prav tako potrdili, toda Trump je na vse to odgovoril tako, kot bi na to odgovoril mandžurski kandidat: vse je zanikal. »Lažne novice!« Še huje: tiste, ki so govorili, da so se Rusi vpletali v ameriške volitve, je razglašal za »bedake«. Še huje: preiskavo o ruskem vpletanju v ameriške volitve je razglašal za »lov na čarovnice«. Ta izraz poznamo iz petdesetih let prejšnjega stoletja: z njim so ameriški komunisti – »mandžurski kandidati«, heh – označevali preiskave o prestreljenosti ameriškega zunanjega ministrstva s komunisti (za nekatere se je kasneje izkazalo, da so bili res komunisti, tako rekoč mandžurski kandidati).

O, še huje: Trump je iz dneva v dan napadal ameriške obveščevalne službe. Kar je precej noro: novoizvoljeni ameriški predsednik, ki napada, smeši, kleveta, omalovažuje in psuje svoje lastne obveščevalne službe! To ni bilo le noro – to je bilo mandžursko.

Kaj bi naredil mandžurski kandidat, ki bi ga leta 1952 v Belo hišo skrivaj pripeljali komunisti, če bi obveščevalne službe razkrile, da so ga v Belo hišo pripeljali komunisti? Zamenjal bi direktorje obveščevalnih služb. Trump je napovedal natanko to. »Obveščevalne službe je treba ponovno zgraditi, ker so jih Obama in demokrati uničili.« Logično: obveščevalne službe lahko ponovno zgradiš le tako, da jih razvrednotiš. Mandžurski kandidat bi storil natanko to, še toliko bolj, če bi hotel že kar vnaprej diskreditirati vse potencialne obveščevalne podatke o ruskem ogrožanju ameriške nacionalne varnosti.

Ameriški predsednik, ki ne verjame svojim obveščevalnim službam, je lahko le mandžurski kandidat – ali pa ljubi fanfiction, ki ga sam piše.

In ko je Julian Assange, ustanovitelj portala WikiLeaks, še vedno ujet na ekvadorski ambasadi v Londonu, sporočil, da WikiLeaksu ukradenih mejlov komiteja demokratske stranke niso izročili Rusi (»Naš vir ni niti ruska vlada niti državna partija«), je Trump vzkliknil: vidite, Assange mi pritrjuje! Assange je na moji strani! »Julian Assange je rekel, da mu informacij niso dali Rusi!« Trump je podprl Assangea, ki je podprl Trumpa. Assange ima Trumpa za legitimnega predsednika – obveščevalne službe pa ga skušajo delegitimirati. Kar trdi tudi Trump, ki dodaja: obveščevalne službe iščejo le izgovor za volilni poraz demokratske stranke! Kar je seveda nerodno, navsezadnje, uradni Washington vidi Assangea povsem drugače: kot državnega sovražnika, ki je s svojimi razkritji ogrožal ameriška življenja. Le mandžurski kandidat bi se tako identificiral s tujcem, ki mu je pomagal do izvolitve.

Le mandžurski kandidat bi trdil, da so hekerji mejle demokratske stranke shekali zato, ker so bili slabo zaščiteni, in da mejlov republikanske stranke niso shekali zato, ker so bili dobro zaščiteni. Trump je trdil natanko to. »Komite republikanske stranke je imel močno zaščito!« Le mandžurski kandidat bi trdil, da rusko vpletanje v ameriške volitve »ni imelo absolutno nobenega vpliva na sam volilni izid«. Trump je trdil natanko to. Le mandžurski kandidat bi trdil, da se mora Amerika z Rusijo nujno čim bolj zbližati in da bo Rusija v času njegovega mandata Ameriko spoštovala precej bolj kot prej. Trump trdi natanko to. Le mandžurski kandidat bi tako vztrajno tvital skrivnosti ameriške zunanje politike. Trump počne natanko to. Zato ni čudno, da so nekatere države – recimo Južna Koreja – že odprle posebne oddelke, ki spremljajo le Trumpove tvite. Ni vojaške skrivnosti, ki je ne bi spravil v 140 znakov.

In navsezadnje, le mandžurski kandidat bi bolj verjel Kremlju kot pa svojim obveščevalnim službam in le mandžurski kandidat ne bi obsodil ruskega vpletanja v ameriške volitve. Trump je storil natanko to – ko je bilo že povsem jasno, da so Rusi shekali ameriške volitve (in ko so ameriške obveščevalne službe že sporočile, da so celo identificirale ruske oficiale, ki so portalu WikiLeaks prek tretje osebe izročile ukradene podatke), tega ni obsodil, pa četudi je predsednik Barack Obama medtem že izgnal 35 ruskih diplomatov. Iracionalno se mu je zdelo to, da je Obama izgnal ruske diplomate, racionalno pa to, da Putin ni posegel po povračilnem ukrepu in izgnal 35 ameriških diplomatov.

Trump, ki očitno nastopa kot apologet ruskega vpletanja v ameriške volitve, izgleda tako, kot da je hipnotiziran – kot da so ga obdelali specialisti moskovskega Inštituta Pavlova. In zdaj si predstavljajte, pravi James Bamford (Foreign Policy), da ves ta masivni nadzorovalno-obveščevalni aparat ameriške državne nacionalne varnosti – največji in najinvazivnejši v zgodovini sveta – pride v roke Donalda Trumpa! Ko je na nekem predvolilnem nastopu govoril o možnosti, da bi hekal svoje politične nasprotnike, je dahnil: »Ko bi le imel to moč! To bi bila moč!« Zdaj bo imel to moč. Lahko bo prisluškoval političnim nasprotnikom, pa tudi muslimanom v mošejah in članom črnskega gibanja Black Lives Matter, za katere je pred volitvami rekel, da jih je treba nujno »nadzorovati« in »opazovati«.

Iz Rusije z ljubeznijo

Preden je začel na mandžurskega kandidata vleči Trump, so to, da je mandžurski kandidat, očitali Obami. Za mandžurskega kandidata ga je razglašal celo sam Trump, češ da je lažni Američan, da se sploh ni rodil v Ameriki, da je infiltriranec, skrivni musliman, ki ne deluje v skladu z ameriškimi, temveč v skladu z islamističnimi interesi.

Lani pa je Obami mandžurski šov ukradel Trump, toda njegova mandžurska kandidatura je bila dejansko dvostopenjska. Najprej so nekateri – tudi pisatelj Salman Rushdie, satirik Bill Maher in nekdanji košarkar Kareem Abdul-Jabbar – oznanili, da je Trump infiltriranec demokratske stranke, da je torej republikanski kandidat, ki v resnici dela za demokrate. V republikansko stranko naj bi vnesel kaos, zmedel javnost in Clintonovi olajšal izvolitev.

Toda Trump ni dolgo veljal za demokratskega mandžurskega kandidata. Ko je začela vse bolj izstopati njegova zaljubljenost v Putina, je napočil čas, da njegova mandžurska kandidatura preskoči na naslednjo stopnjo – in da vprašanje, ali je Trump mandžurski kandidat, postane tako vsakdanje kot vprašanje, ali lahko Trump postane ameriški predsednik. V času, ko paranoja deluje kot ultimativna zabava in ko blesti TV-serija Homeland, v kateri se v Ameriko vrne vojak, ki so mu džihadisti v ujetništvu izprali možgane (in ki ugotovi, da bo svojim »kontrolorjem« bolje kot mučenik služil kot politik), to ni bilo težko.

Trumpova zaljubljenost v Putina je bila itak le vrh ledene gore. Ko je Trump govoril o Ukrajini in Siriji, je govoril tako, kot o Ukrajini in Siriji govori Putin. Ruska priključitev Krima? Ni problema, je dahnil Trump: tisti ljudje itak raje živijo v Rusiji kot pa v Ukrajini! Če bi Rusija napadla baltske države, jim ne bi priskočil na pomoč, je še rekel – v mandžurski angleščini.

Potem so odkrili, da je Paul Manafort, vodja Trumpove predvolilne kampanje, delal za padlega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ruskega zaveznika (multimilijonski honorar naj bi bil prejel kar v kešu!), in da naj bi bil Carter Page, Trumpov svetovalec, Kremlju skrivaj obljubljal odpravo sankcij, če bo izvoljen Trump. Trump bo za zunanjega ministra itak imenoval Rexa Tillersona, direktorja naftne družbe ExxonMobil, ki ima v Rusiji velike investicije, odlikoval pa ga je sam Putin. Tudi Michael Flynn, ki bo postal Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, se je fotografiral s Putinom. Ne brez razloga: tudi on ima tam velike posle. Recimo: redno se pojavlja na TV-kanalu RT (Russia Today), trobilu Putinovega režima, ki je obenem tudi največji apologet Donalda Trumpa.

Potem so odkrili Trumpove poslovne vezi z Rusijo: Trump hoče v Rusiji graditi stolpnice. Odkrili so tudi, da se njegovi projekti že ves čas skrivaj hranijo s kapitalom Putinovih oligarhov, še huje – da delujejo kot pralnice denarja ruskega podzemlja. Ko je Trump bankrotiral in ko so mu banke zaprle vrata, naj bi ga reševal prav »kapital« ruske mafije, pravi Mark Sumner (Daily Kos). Ni čudno, da ni hotel razkriti svoje davčne dokumentacije – menda prav zato, so rekli, ker bi se s tem razkrile razsežnosti njegovih ruskih poslov, kar je – ironično! – priznal tudi njegov sin Donald. Trump je navijal tudi za brexit, razbijanje Evropske unije, s čimer je še najbolj razveselil prav Putina.

Potem so odkrili povezave med strežnikom, ki ga obvladuje Trump, in mogočno rusko banko Alfa. Revija Mother Jones je – že oktobra – razkrila, da je »ruski režim Trumpa kultiviral in podpiral ter mu asistiral vsaj pet let« in »da je Trumpov notranji krog iz Kremlja redno prejemal zaupne podatke, tudi o njegovih političnih tekmecih«.

In ja, mejle komiteja demokratske stranke so shekali ruski hekerji. A po drugi strani: prav Trump je ruske hekerje pozval, naj shekajo mejle Hillary Clinton. »Rusija, če me slišiš, upam, da boš našla 30 tisoč pogrešanih mejlov!« Kar pomeni, da je Rusijo pozval, naj ukrade ameriške državne skrivnosti in jih javno objavi. Mandžurski kandidati niso bili še nikoli tako transparentni. Ali kot je v New York Timesu zapisal Michael Morell, nekdanji direktor Cie: »V svetu obveščevalnih služb bi rekli, da je gospod Putin gospoda Trumpa rekrutiral za agenta Ruske federacije, ne da bi se sam tega sploh zavedal.« Mandžurski kandidat se itak ne zaveda, da je mandžurski kandidat. Da hoče Trump na ameriško-mehiški meji zgraditi orjaški zid, pa je spet povsem logično – Berlinski zid so zgradili vzhodnonemški komunisti, ki jim je zapovedoval Kremelj.

Ameriške situacije ni težko prevesti v retoriko Condonovega ali pa Frankenheimerjevega Mandžurskega kandidata: Trump je napravil »atentat« na Clintonovo, to pa je bilo natanko to, kar so zahtevali njegovi kremeljski »kontrolorji« – Putin se naj bi hotel, kot pravi tudi skupno poročilo ameriških obveščevalnih služb, maščevati Clintonovi.

Frank Rich ima prav: ogled Mandžurskega kandidata bi moral biti patriotska dolžnost vsakega Američana. Ali pa vsaj ogled TV-serije Saturday Night Live, v kateri Trumpa občasno impersonira Alec Baldwin. V eni izmed epizod mu Putinov impersonator reče: »V Rusiji smo tako veseli, da ste vi ameriški predsednik. Menimo, da ste najboljši kandidat, najpametnejši kandidat, mandžurski kandidat.« Trump, ki ga ne zna nihče tako hipnotizirati, kot se zna sam, odvrne: »Ne vem sicer, kaj to pomeni, a zveni kolosalno.«

Gibanje bogatih

Lee Harvey Oswald, za katerega konspirologi pravijo, da je bil dejansko mandžurski kandidat (atentator z izpranimi možgani), je Kennedyja ustrelil le leto po premieri Mandžurskega kandidata, ki so mu očitali, da je bil načrt za atentat na Kennedyja. A ironično: prav Kennedy je moral posredovati, da so film sploh posneli. Ker ekranizaciji Condonovega bestsellerja noben holivudski studio ni hotel prižgati zelene luči (vsem se je zdel preveč črn in sporen), je Frank Sinatra Kennedyja – svojega »prijatelja« – prosil, naj posreduje pri šefu družbe United Artists.

Frank Sinatra ne bi nikoli pel na Trumpovi inavguraciji. Kot je tvitnila Nancy Sinatra, njegova hči: »Nikoli ne bi podprl nestrpneža.« Tudi Elton John ne bo pel na Trumpovi inavguraciji, pa četudi bi njegov štikel Nikita stvari lepo postavil na svoje mesto. So pa govorili, da je Sinatra leta 1972 odkupil Mandžurskega kandidata ter ga potem iz občutka krivde za 25 let umaknil iz obtoka.

Da hoče Trump na ameriško-mehiški meji zgraditi orjaški zid, je povsem logično – Berlinski zid so zgradili vzhodnonemški komunisti, ki jim je zapovedoval Kremelj.

Toda občutek krivde je bil odveč – Oswalda ni »sprožil« Mandžurski kandidat. Je pa v nekem smislu »sprožil« Donalda Trumpa. Mandžurski kandidat je namreč pokazal, kaj se zgodi, ko politiko prevzamejo demagogi, ko politika mutira v regresivni karneval, ko prevzame tehnike holivudskega marketinga, ko se prelevi v repetitivno in hiperaktivno verbalno poniževanje nacije, ko – kot pravi Karova kraljica – »nacijo televizijskih gledalcev spravi v histerijo«, ko pri ljudeh sproža le še slo po sledenju ukazom, ko se ljudje počutijo dobro le, če z njimi kdo manipulira, ko ljudje, ki so izgubili voljo, razum in prepričanje, volijo, ne da bi se zavedali, kaj so storili, ko politiki niso zdravi, če niso paranoidni, ko se ameriškemu patriotizmu zmeša, ko antikomunisti postanejo hujša nevarnost za demokracijo kot komunisti in ko politika postane gibanje bogatih. Kot pravi Raymond Shaw: »O, draga moja, a si kdaj opazila, da se človeška rasa deli na dve razločni in nespravljivi skupini ljudi: na tiste, ki takoj po prihodu v sobo prižgejo televizor, in na one, ki takoj po prihodu v sobo televizor ugasnejo. Težava je v tem, da se potem poročijo.« Danes – dobrega pol stoletja kasneje – so ljudje nonstop vklopljeni in prižgani, vodljivi, paranoidni in lažni. In če kaj, potem je Trump mandžurski kandidat prav te postresnične politike, ki jo je tako genialno anticipiral Mandžurski kandidat.

Novo leto je praznoval z bogatimi – na svoje floridsko posestvo je povabil 800 bogatašev in jim v zdravici obljubil »znižanje davkov, odpravo regulacij in ukinitev Obamove zdravstvene reforme«. Trump je mandžurski kandidat gibanja bogatih, potemtakem perverzija mandžurskega kandidata – kandidat vseh, s katerimi ima kakršnekoli poslovne stike. Kandidat vseh, s katerimi lahko profitira – in ki lahko profitirajo z njim.