Poenostavljanje dejstev, tokrat o JLA

Je vlogo JLA v jugoslovanski družbi in ob razpadu države ter realne razloge za slovensko zmago v desetdnevni vojni res težko prikazati? Seveda ne.

Srečanje častnika JLA in pripadnika TO pri Brežicah po koncu spopadov.

Srečanje častnika JLA in pripadnika TO pri Brežicah po koncu spopadov.
© Borut Krajnc

Bolj ko se osamosvojitev odmika in več ko imamo o njej kritičnih zgodovinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira. Na institucionalni ravni recimo z množitvijo praznikov. In seveda z že tradicionalnimi ločenimi praznovanji (tudi različnih dogodkov). Na politični ravni v parlamentu ljudje, ki so se takrat komaj rodili, poslance delijo na »petokolonaše« in »prave« osamosvojitelje, kar naj bi bilo še naprej glavno politično merilo za tiste, ki hočejo v politiki obstati ali vanjo priti. Uradnim veteranskim organizacijam alternativno združenje je po zgledu hrvaških »domova branitelja« v samem središču Ljubljane kupilo skromni »dom« in v njem na ogled postavilo »relikvije osamosvojitve«, kot temu pravijo njegovi člani (menda tudi Pučnikovo pištolo, čeprav se Pučnik v času desetdnevne vojne v javnosti tako rekoč do konca ni pojavil niti ni imel nikakršne vloge).

Med praznovanji je zadnji dosežek »dan suverenosti«, ki ga je Cerarjeva vlada uvedla marca lani, verjetno zato, da bi dokazala, da je tudi sama patriotična. Manj ko je suverenosti, več je zaklinjanja nanjo (podobno je sicer tudi z enotnostjo, ki jo ima zlasti polna usta Pahor, nihče pa ne pove, o čem ali ob čem naj bi se »poenotili«). Z novim praznikom naj bi sicer vsako leto slavili dan, ko je 25. oktobra 1991 iz Kopra odplula ladja z zadnjimi vojaki Jugoslovanske ljudske armade.

Brez dvoma je vojaška suverenost za nastanek države zelo pomembna. Še zlasti, če spodbudi več kot nujen kritični premislek o tem, koliko je od suverenosti ostalo, kakšen obrambni koncept in kakšno vojsko imamo danes, zakaj je (če pustimo ob strani »mater vseh afer«, prodajo orožja) za razne nekoristne nadgradnje in nakupe orožja šlo na desetine milijonov, kaj obubožana slovenska vojska (domnevno v obrambo slovenske suverenosti) počne po svetu in sedaj tudi že na ruski meji.

Slovenija vojaške suverenosti danes nima. Tako, kot je bila nekdaj ozemlje, ki naj bi ga branile oborožene sile SFRJ, naj bi jo danes branil Nato, ki z italijanskimi in madžarskimi letali vojaško tudi nadzira slovensko nebo (ozemeljskih oporišč, razen sofinanciranja letališča v Cerkljah, doslej ni gradil, ker se mu ni zdelo pomembno). Položaj je torej precej bolj nenavaden, saj je tedaj obstajala skupna država, danes pa je Slovenija v vojaškem smislu članica nekakšne nedefinirane »transatlantske« skupnosti, v političnem smislu pa razpadajoče EU, ki skupne vojske nima. Nato je združenje, ki ni v službi morebitne obrambe Slovenije, pač pa povsem določenih interesov, in v njem se države, seveda pretežno z ameriškim orožjem, oborožujejo tudi zaradi medsebojne ogroženosti (Grčija in Turčija sta bili na primer večkrat na robu vojne). Ali pač izvajajo politiko tudi v nasprotju s formalnim zavezništvom (na primer danes Rusija in Turčija v Siriji). Kar pa zadeva Slovenijo: če lahko govorimo o kakšni ogroženosti po osamosvojitvi, je ta obstajala (vsaj v obliki mejnih provokacij in vohunjenja, ki sta začetek vsakega spopada) le s Hrvaško, prav tako članico Nata. Zaveza, da je napad na eno članico Nata napad na vse, je seveda raztegljiva kot žvečilni gumi in pomeni precej večjo nevarnost, da Slovenijo v vojno potegne, kot da jo pred njo ubrani. Kaj je »napad« in kdo koga ogroža, pa tako ali tako določijo ZDA.

Bolj ko se osamosvojitev odmika in več ko imamo o njej kritičnih zgodovinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira. Na institucionalni ravni recimo z množitvijo praznikov.

Praznik suverenosti ni namenjen takim in podobnim premislekom. Smo popolnoma brez orientacije. Politika se ukvarja sama s sabo, kdor more (zlasti mlajše generacije), beži v takšno ali drugačno »globalizacijo«, fizično ali internetno. Antipod temu sta nacionalizem in strah pred prišleki. S tega vidika tudi povzdigovanje slovenskega junaštva ter nekritično ideološko črnjenje prejšnje države, ureditve in »zločinske« JLA. Strašnejši ko je zmaj, večji je sv. Jurij, ki ga je premagal. Pri čemer je bila v slikanju zmaja v ospredju spet nacionalka z nekim ubornim ideološkim dokumentarcem, ki še vedno sproža odzive v medijih. Ne želim delati krivice: na RTV je nastalo tudi nekaj v resnici izvrstnih raziskovalnih prispevkov na temo razpada Jugoslavije. A splošno vzeto nacionalko očitno še vedno obvladujejo kadri, ki se še po več kot četrt stoletja kar ne morejo otresti propagandističnega osamosvojiteljstva in se usmeriti v bolj profesionalno obravnavo tega obdobja. Drugi, takrat ključni (še) nacionalni medij, Delo, je šel v nasprotno smer. Časnik, ki je bil ob osamosvojitvi na isti valovni dolžini, kot je nacionalka, je tedaj zapisal: »Po tisočih letih nemškega gospostva in 73 letih življenja v Jugoslaviji – Slovenija je samostojna.« In danes? Gregor Knafelc, urednik Dela, ki si je v času osamosvojitve nadelo podnaslov »Samostojni časnik za samostojno Slovenijo« (pred letom 1990 je imelo v podnaslovu geslo »Proletarci vseh dežel, združite se«), je, kot je opozoril Boris Vezjak, zapisal: »Še vedno smo samostojni, tako bo tudi v letu 2017, smo članica EU in upamo, da ima Nemčija načrt tudi za nas, kajti če ga nima, ne bo niti Evrope niti Slovenije.« Navidezna suverenost Slovenije je torej odvisna od »nemškega gospostva« in tega, ali imajo tam načrt zanjo. Zadnji, ki ga poznamo, je iz časa druge svetovne vojne in je, spomnimo se, predvideval »končno rešitev« slovenskega vprašanja. Sedanji, po katerem kličemo sami, pa verjetno meri »le« na staro geostrateško in gospodarsko podreditev. Ta je sicer že tako bolj ali manj dejstvo, skupaj s komunikacijami, kot je letališče (poimenovano, kako ironično, po domnevno največjem osamosvojitelju Jožetu Pučniku). Od večjih stvari je tako v igri le še koprsko pristanišče.

No, vrnimo se k JLA. Je njeno vlogo v jugoslovanski družbi in ob razpadu države ter realne razloge za slovensko zmago v desetdnevni vojni res težko prikazati? Seveda ne. Stroki in javnosti so danes dostopni številni deklasificirani dokumenti (na primer Cijina poročila, pogovori Busha starejšega z evropskimi in svetovnimi voditelji v zvezi z jugoslovansko krizo, gradivo haaškega sodišča – med drugim več kot 200 prestreženih Miloševićevih telefonskih pogovorov z najbližjimi sodelavci od maja 1991 do maja 1992 itd.). Obstajajo seveda nekatere nejasnosti, ker pač v nizu napačnih odločitev, nesposobnosti, nacionalizma in tudi naključij ni vedno mogoče pokazati na prav določen datum. Je pa pri jugoslovanskih vojnah – kako udobno, zlasti za soudeležene druge politike in diplomate! – zato moč pokazati na eno osebo, to je na Slobodana Miloševića.

Kar zadeva mednarodni okvir, je treba najprej reči, da je bila Jugoslavija prvi primer postblokovskega, unilateralnega »urejanja« sveta, kakršnega doživljamo danes. ZDA so ga (do posredovanja v BiH leta 1995 in nato na Kosovu leta 1999) namerno prepustile EU. Po ameriškem zunanjem ministru Jamesu Bakerju zato, da bi Evropa pokazala, da lahko deluje kot ena sila. Geostrateško pa v resnici zato, da bi obrzdale ambicije EU in ji povedale, da je še naprej odvisna od ZDA in njihove vojaške navzočnosti v Evropi. Ambicije nastajajoče EU (združitveni maastrichtski sporazum 9. in 10. decembra 1991), da sama reši jugoslovansko krizo in prvič po drugi svetovni vojni zavlada na svoji celini, so se izkazale za katastrofične. Edino kolikor toliko uspešno posredovanje je bilo v Sloveniji, pa še to predvsem zato, ker Srbije ni več zanimala, JLA pa se je temu podredila. Ob tem, ko se je EU ukvarjala s svojim združevanjem, so njeno in svetovno diplomacijo zaposlovale še druge ključne zadeve: prva iraška vojna, razpadanje Sovjetske zveze, združevanje Nemčije. V zvezi z Jugoslavijo je bilo enotno stališče, ki se ni spremenilo vse do zime 1991, da jo je treba ohraniti (tudi zato, da ne bi postala prevladujoč model za sovjetske republike, saj bi imelo to po prepričanju tedanjih diplomatov »nuklearne posledice«). Pod ohranitvijo so razumeli tudi posredovanje JLA. Sir Peter Hall, veleposlanik Velike Britanije v Beogradu, je že za obdobje 1988–1989, ko je JLA hotela vpeljati izredne razmere v Sloveniji, dejal: »Gotovo bi veliko ljudi (na Zahodu) občutilo olajšanje, če bi se JLA pokazala sposobna posredovati za federativno Jugoslavijo« (navedeno po Glaurdiću, glej v nadaljevanju). Zahodne sile tudi niso imele nobene težave s tem, da so JLA priznavale ustavno vlogo pri »vzpostavljanju stabilnosti«, če bi izbruhnili državljanski nemiri. Take, bolj ali manj neposredne signale so od tujih diplomatov še tik pred posredovanjem JLA v Sloveniji dobivale tudi jugoslovanske oblasti (glej spomine predsednikov zveznega predsedstva Raifa Dizdarevića in dr. Borisava Jovića).

Glavni vzroki za spor so bile sprva zahteve Slovenije, da se JLA po Titovi smrti spravi pod civilni nadzor, da nima več posebnega položaja v družbi in politične funkcije.

Druga mednarodna stvar, ključna za razumevanje uporabe JLA v vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, je, da so zahodne sile ne le v JLA, ampak tudi v Miloševiću dolgo videle integrativni dejavnik Jugoslavije. A celo, ko jim je sam povedal, da bo z oboroženo silo ustvarjal veliko Srbijo, se na to niso odzvale. Že nekaj mesecev pred posredovanjem JLA v Sloveniji, 16. januarja 1991, je Milošević na kosilu z veleposlaniki zahodnih držav v Beogradu samozavestno dejal, da je pripravljen pustiti Slovenijo, da gre, da je Makedonija še predmet pogovorov, da pa bodo regije Hrvaške in BiH, poseljene s srbskim prebivalstvom, vsekakor del srbske države, za kar bo uporabil oboroženo silo. »Če nove srbske države ni mogoče doseči po mirni poti, bo Srbija prisiljena uporabiti orodje moči, ki ga ima, druge republike pa ga nimajo,« jim je dejal. Podobno je govoril tudi britanski delegaciji, ki jo je vodil Douglas Hogg, šest tednov kasneje (glej Josip Glaurdić: In pursuit of unity: The West and the breakup of Yugoslavia, RUSI Journal, vol. 157, št. 1, 2012, str. 70–77). Ali je Milošević tedaj imel v mislih uporabo JLA (kot meni Glaurdić) ali srbske vojske, katere nastanek je sicer javno napovedal šele dva meseca kasneje, 16. marca (na sestankih s srbskim vodstvom pa je o tem govoril že prej), ali pač kombinacijo obojega, sicer ni povsem jasno. Vsekakor je tedaj vrh JLA, zlasti obrambni minister Veljko Kadijević, že koordiniral svojo politiko s srbsko, ker je računal na njeno podporo pri »ureditvi« razmer v Jugoslaviji z državnim udarom, a je vrh JLA še nastopal kot samostojen dejavnik.

Tretja stvar je poznavanje procesa, v katerem se je vrh JLA podredil srbski politiki. Vrh JLA glede tega ni bil enoten. Zlasti admiral Branko Mamula, ki je imel iz ozadja velik vpliv, je zagovarjal jugoslovansko smer – JLA naj bi jo zagotovila z uvedbo izrednih razmer. Tudi še po desetdnevni vojni v Sloveniji je bil prepričan, da mora JLA izpeljati oster povračilni ukrep in Slovenijo znova podrediti Jugoslaviji. Njegov naslednik na položaju obrambnega ministra Kadijević in načelnik generalštaba Blagoje Adžić sta do desetdnevne vojne v Sloveniji nihala med jugoslovansko in velikosrbsko usmeritvijo. Še konec februarja je, kot priča Jović (ki o zavezništvu srbske politike in vrha JLA kljub »nezanesljivosti« vrha JLA ni dvomil), Kadijević imel načrt posredovanja v Sloveniji in na Hrvaškem in še ni bil pripravljen braniti le srbskih ozemelj (Milošević ni bil za posredovanje v Sloveniji). A se je to že v dobrih štirinajstih dneh spremenilo. Z dokajšnjo gotovostjo je mogoče ugotoviti, da je moč v odnosu do Miloševića vrh JLA izgubil marca 1991. Od pomladi 1990 (republiške večstrankarske volitve, najprej v Sloveniji) do pomladi 1991 je potekalo prerazporejanje političnih odnosov v Jugoslaviji. Slovenija se je po poskusu razorožitve TO začela pripravljati na obrambo in skrivaj nabavljati orožje v tujini. Še intenzivneje je to počela Hrvaška, kjer je nacionalizem po Tuđmanovem prevzemu oblasti naglo naraščal. To je vojaški vrh pripeljalo do tega, da je vojska na Hrvaškem posredovala tudi fizično. V Pakracu (poseljenem s srbskim prebivalstvom) se je na začetku marca 1991 prvič vnel oborožen spopad med hrvaško milico in JLA. Ukaz za posredovanje JLA je 6. marca dal predsednik predsedstva SFRJ Jović (bila je nedelja), predsedstvo (s slovenskim članom dr. Janezom Drnovškom vred) pa ga je pozneje potrdilo. Podobni incidenti so se nato stopnjevali, JLA naj bi bila v njih imela vlogo nevtralnega posrednika, vendar je hrvaško prebivalstvo njeno posredovanje zavračalo, srbsko pa ga je vztrajno zahtevalo in se z njim navdušeno strinjalo. Vrh JLA je sicer še vedno govoril o ohranjanju Jugoslavije, v praksi pa je postalo očitno, da sta srbski del vojaškega vrha in večina srbskih oficirjev na nižji ravni ne samo privolila v Miloševićev koncept vzpostavljanja velike Srbije, katere meje naj bi branila JLA, ampak ga tudi potihoma izvajala. Nesrbski poveljniki na terenu, še posebej na 5. vojaškem območju, tega večinoma niso pravi čas razumeli in so pri »umirjanju« razmer zavzeto sodelovali, prepričani, da s tem izpolnjujejo poslanstvo večnacionalne in ljudske armade. Zaradi dogodkov v Pakracu je Kadijević 8. marca izdal strogo zaupni ukaz, s katerim je velel streljati na vsakogar, ki bi napadel oficirje ali enote JLA, vsi pripadniki stalne sestave pa so morali začeti nositi osebno orožje.

Slovenija je že v sedemdesetih letih prišla v spor z armadnim vrhom, ker je že takrat iz tajnih fondov kupovala orožje in opremo v tujini.

Posredovanje v Pakracu je bilo sicer za vojsko uspešno in je za kratek čas okrepilo samozavest vojaškega vrha. Od predsedstva je znova kategorično zahteval uvedbo izrednih razmer, Miloševića pa je o tem v Adžićevi navzočnosti Kadijević zgolj obvestil. O tem so, skupaj z generalštabom, razpravljali na večdnevni seji predsedstva (12., 14. in 15. marca 1991), ki je v enem delu potekala v podzemnih bunkerjih generalštaba JLA na Dedinju. Kraj je bil namenjen zastraševanju predsedstva, JLA pa je sestanek snemala z namenom, da javnosti ob ugodnem razpletu dogodkov pokaže, kdo so »razbijalci« Jugoslavije (precej kasneje, oktobra 1991, so film Kdo je izdal Jugoslavijo tudi predvajali). Nekateri člani predsedstva so bili prepričani, da jih vojska namerava aretirati. Kadijević je bil z Jovićevo vednostjo vmes (13. marca) na tajnem obisku v Moskvi, vendar pri obrambnem ministru Jazovu ni dobil konkretnih zagotovil o podpori. Pred nadaljevanjem seje predsedstva je Kadijević na sestanku z Jovićem in Miloševićem povedal, kako si predstavlja vojaški udar: zamenjava vlade in predsedstva, skupščino bo vojska pustila pri miru, vendar ne bo dovolila, da se sestane, tiste republiške oblasti, ki bodo udar podprle, bodo prav tako pustili pri miru, preostale bodo strmoglavili. Namen je bil doseči šestmesečni rok za dogovor o prihodnosti države, dotlej pa ustaviti njen kaotični razpad. A tudi drugi dan se je seja »v senci bajonetov« končala neuspešno, saj je bil končni izid glasovanja pet glasov drugih republik in pokrajin proti trem srbskim. V težkem položaju sta bila zlasti predstavnik BiH Srb Bogićević in Albanec s Kosova Sapunxhiu, na katera so močno pritiskali in tudi grozili njunima družinama. Scenarij za uvedbo izrednih razmer ni uspel. Zato je Srbija – najprej z odstopom člana predsedstva in tedanjega predsednika Jovića, ki bi se mu mandat iztekel 15. maja (odstop so nato preklicali), nato pa z zamenjavo kosovskega in vojvodinskega predstavnika – sprožila krizo v predsedstvu. Milošević je po teh dogodkih dejal, da avtoritete predsedstva SFRJ ne priznava več, in kot rečeno, 16. marca napovedal ustanovitev srbske vojske. Jović pa je 22. marca prepadenemu Kadijeviću očital, da je vrh JLA srbsko vodstvo zmanipuliral v pripravi državnega udara. Od tedaj je glavno besedo imel Milošević, vrh JLA se mu je podredil in sprejel koncept ustvarjanja velike Srbije. Posredovanje v Sloveniji junija je bilo le še navidezno ohranjanje »jugoslovanstva«, za katero je možnost vrhu JLA dal ZIS.

Za to, da armada od leta 1987, ko je prvič javno zagrozila, da bo stvari vzela v svoje roke, do napada v Sloveniji konec junija 1991, nikoli ni šla do konca, je več dejavnikov. Med najpomembnejšimi so: omejena možnost JLA, da bi vodila državo in jo pripeljala iz krize, negativne izkušnje v drugih državah, na primer v Grčiji in na Poljskem, negotovost, kako bo kljub jasnim znakom podpore z Zahoda ravnala mednarodna skupnost, nepripravljenost Sovjetske zveze, da podpre državni udar, večnacionalna sestava JLA, ki bi med akcijo proti eni ali dvema republikama ogrozila njeno notranjo kohezivnost (to se je pokazalo ob posredovanju v Sloveniji), ves čas pa tudi – vsaj pri delu visokih oficirjev – občutek, da je vendarle ljudska armada in ne sme nastopiti proti jugoslovanskim narodom.

Srbske matere, ki so prišle v Ljubljano v začetku julija 1991, so zahtevale, da se sinovi vrnejo domov in se ne borijo.

Srbske matere, ki so prišle v Ljubljano v začetku julija 1991, so zahtevale, da se sinovi vrnejo domov in se ne borijo.
© Borut Krajnc

JLA je izrasla iz partizanske vojske in je proti koncu vojne postala redna armada nove, Demokratične federativne Jugoslavije. Njen sestavni del je bila tudi slovenska partizanska vojska. Med drugim je imela izjemno pomembno vlogo pri spremembi zahodne meje. Slovenski generali so v njej dosegali visoke položaje (skoraj do konca Jugoslavije tudi v vojaški kontraobveščevalni službi – KOS). JLA je v šolah za rezervne oficirje, zlasti v Bileći, izšolala več kot šest tisoč slovenskih častnikov, ki so nato postali ogrodje TO in to bili tudi v osamosvojitveni vojni (o šolanju glej več: Vasja Butina, Bilečanec Vasja, Ljubljana 2016). V povojnih desetletjih je bila v resnici ljudska, pomagala je ljudem in živela z njimi. V Sloveniji je med drugim zgradila brniško letališče. Velik del oborožitvenega kompleksa, tudi najbolj sofisticirani sistemi, je nastajal v Sloveniji in bil pomemben del slovenske industrije. V Sloveniji je bilo še leta 1988 kar 74 podjetij intenzivno vključenih v namensko proizvodnjo za JLA, in to večinoma v tehnično visoko propulzivnih panogah, poleg njih pa je za JLA delalo precej raziskovalnih inštitutov. Načrti z novim tankom (projekt Kapela) in supersoničnim vojaškim letalom so bili za slovenska podjetja v kriznih osemdesetih letih mamljiva vaba.

So pa že od vojne v odnosu Slovenije z JLA obstajali tudi nesoglasja, zamere in medsebojno nerazumevanje. Prvi spor je segal še v leto 1942, ko je Tito v Slovenijo poslal Arso Jovanovića, da slovensko partizansko vojsko in slovenski koncept odpora prilagodi jugoslovanskemu, kar je IO OF zavrnil. Slovenija je bila edina pokrajina, v kateri je bila civilna oblast (OF oziroma njen izvršni odbor) tista, ki je postavljala organe nove ljudske oblasti. Partizanska vojska je bila »udarna pest« veliko širše in razvejene odporniške organizacije. Drugod po Jugoslaviji je bil proces obraten, večinoma so vodstva partizanskih enot postavljala organe civilne oblasti, pa tudi sicer je bilo vse vezano na vojsko. Velika slovenska zamera sega tudi v zadnje obdobje druge svetovne vojne, ko je bila razpuščena samostojna slovenska partizanska vojska, partizanski poveljniki pa razporejeni na različne dolžnosti po Jugoslaviji. Nov spor je nastal leta 1968, ko je bil po posredovanju sil varšavskega pakta v ČSSR sprejet koncept dvokomponentnosti obrambe: JLA kot sila, ki bo sprejela in zadržala prvi udarec ob napadu, in teritorialna obramba, ki bo poskrbela za odpor na okupiranih ozemljih. Po ustanovitvi TO (zakon je bil v slovenski skupščini sprejet 20. novembra 1968) so se v sedemdesetih letih začeli spori z armadnim vrhom, ker je Slovenija iz tajnih fondov kupovala orožje in opremo v tujini. Afera, ki se je vlekla več let in je bila tudi predmet boja med srbsko in slovensko službo državne varnosti, se je leta 1973 končala z odstavitvijo oziroma odstopom Bojana Polaka - Stjenke, Alberta Jakopiča - Kajtimira in Miloša Ogrizka, ključnih ljudi v slovenski TO.

Zaveza, da je napad na eno članico Nata napad na vse, je raztegljiva kot žvečilni gumi in pomeni precej večjo nevarnost, da Slovenijo v vojno potegne, kot da jo pred njo ubrani.

Zadnji spor je potekal v osemdesetih in v začetku devetdesetih let na uradni (zvezni delegati, zlasti Vika Potočnik, pa France Popit, Janez Stanovnik in drugi politiki, od leta 1987 je bil v ospredju konflikta Kučan) in alternativni ravni (mediji, še posebej Mladina, civilna družba, nastajajoča opozicija). Zgodovinopisno je to obdelano in česa bistveno novega na podlagi dostopnih arhivov ni mogoče dodati. Glavni vzroki za spor so bile sprva zahteve Slovenije, da se JLA po Titovi smrti spravi pod civilni nadzor, da nima več posebnega položaja v družbi in politične funkcije, pa tudi ne notranje vloge »čuvarja Jugoslavije in socializma«, v kritikah prodaje orožja v vojno zapletenim državam; potem pa zaradi slovenskih ambicij po nacionalno homogenih enotah in nato po slovenski armadi, v katerih je vrh JLA videl glavno grožnjo integriteti armade in Jugoslavije in težnjo Slovencev po odcepitvi. V prvih mesecih leta 1991 je ta spor prišel v končno fazo, ki se je po razglasitvi slovenske osamosvojitve končala z omejenim posredovanjem JLA za varovanje meja. Sledili so desetdnevni oboroženi spopadi. Slovenski oboroženi odpor (profesionalna in rezervna sestava milice, TO) je sicer temeljil prav na konceptu SLO, zgrajenem v jugoslovanskem času. Pomembno vlogo so imela civilna podjetja (blokada cest, prekinitev oskrbe vojašnic z vodo in elektriko), župani po terenu, vključenih pa je bilo tudi več drugih organizacij (na primer lovci). Predsedstvu RS kot vrhovnemu poveljniku je (sicer s težavami) uspelo obrzdati vojaški vrh, posamični poveljniki TO pa so tudi zavrnili ukaze za napade na objekte JLA, ki bi lahko pripeljali do katastrofalnih posledic za civilno prebivalstvo. Enote JLA so bile na spopade večinoma nepripravljene in nacionalno mešane ter so doživljale hiter osip, v kasarnah in drugih objektih pa je bilo veliko oficirjev, ki so v Sloveniji živeli že dolgo in si tu ustvarili družine. Srbske matere (ki so prišle tudi v Ljubljano) so zahtevale, da se sinovi vrnejo domov in se ne borijo. Na različnih ravneh je ves čas potekala komunikacija domačih in tujih politikov z zveznimi organi in vodstvom JLA, s katero jim je uspelo preprečiti napade večjih razsežnosti, kar verjetno velja tudi za ravnanje posameznih visokih slovenskih oficirjev, ki so ostali v JLA. V bistvu pa je vojno večjih razsežnosti v Sloveniji preprečila prevlada Miloševićevega velikosrbskega koncepta nad »jugoslovanskim« konceptom JLA.

Zgolj v takem okviru je mogoče razumeti in razložiti slovensko zmago, katere največja vrednost je bila v tem, da je spopad ostal omejen in pod nadzorom, politiki in diplomaciji pa je uspešen odpor omogočil dogovor (t. i. brionsko deklaracijo) z zmedeno in federaciji še vedno naklonjeno evropsko trojko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.