Kralj trolov

Donald Trump je trol. In ker je ameriški predsednik, pomeni, da je trol z brezmejno močjo. Troli nimajo takšne moči, kot jo ima ameriški predsednik. To vemo. Vemo pa tudi, da imajo moč – in to večjo kot kadarkoli. Internet jih je okrepil, opolnomočil in oborožil – Trump jih je legitimiral. Kot je rekel neki Trumpov fen, sicer v prostem času trol: »Smo vojska trolov! Tu smo, da zmagamo! Divjaki smo!« Trump je njihov divjak – divjak in pol.

Kaj počnejo troli? Tole: na spletu se – običajno anonimno – znašajo nad drugimi, toda ne nad komerkoli, temveč nad tistimi, ki so iz tega ali onega razloga še posebej ranljivi, recimo nad žalujočimi. Troli se zelo radi spravljajo nad starše ali prijatelje in prijateljice kake najstnice, ki je naredila samomor, in jim razložijo, da je bila itak »prasica« ali »kuzla« ali »cipa« ali kaj takega (če je treba, se spravijo tudi na njen fejsbuk in dopišejo: »Mamica, pomagaj, v peklu je tako vroče!«). In potem čakajo na reakcijo, bolje rečeno – potem uživajo v reakciji.

Troli naravnost sadistično uživajo v tem, da nekoga prizadenejo, užalijo, potrejo, šokirajo – potemtakem v tem, da ljudi – tiste ranljive, pripadnike manjšin (istospolno usmerjene, transspolne, feministke, črnce, Jude ipd.), žrtve nasilja ali posilstva (feministkam – »candram« – pogosto grozijo s posilstvom), tiste, ki so doživeli kakšno hudo nesrečo ali tragedijo – mučijo in trpinčijo. In da bi lahko uživali, so voljni napisati vse.

Bolj ko tiste, na katere merijo, prizadenejo, potrejo in spravijo v grozo, večji je užitek. Posmehovanje ranljivim – neprecenljivo! Če ta, nad katerega se spravijo, potem naredi samomor, toliko bolje. Trpljenje drugih jih zabava. Še huje: tuje trpljenje jih dela kreativne. O, še huje: tujega trpljenja se vedno razveselijo kot otroci. Ni ga čez užitek v občutku, da si nekomu zagrenil življenje ali pa da si mu življenje spremenil v stranišče, po katerem lahko kracaš, kar ti pade na pamet. Bolj ko ljudje trpijo, zabavnejši se zdijo trolom, pravi Whitney Phillips, avtorica knjige o trolih, ki je zbudila veliko pozornosti (This Is Why We Can’t Have Nice Things).

Trump izgleda kot kičasti diktator, ki so ga nastavili, da bi kapitalizem rešil pred vse bolj besnimi in vse bolj prikrajšanimi množicami.

Troli so pretežno belski, etnonacionalistični nadlegovalci, prepričani, da jim politična korektnost, človekove pravice, demokracija in multikulturnost preprečujejo, da bi bili veliki. Da se tako radi spravljajo prav nad ženske (feministke, zvezdnice, ki v filmih – recimo v Cesti besa, novem Mad Maxu – igrajo močne, junaške ženske, črnke, ki igrajo v »belskih« filmih, recimo rimejku Izganjalcev duhov, najstnice, ki se preveč izpostavljajo ipd.), ne preseneča: troli skušajo moške narediti spet velike. Ženske je treba pomanjšati in ponižati in osramotiti. Vrniti jih je treba tja, kamor sodijo. Troli izživljajo mačistične fantazije. Žensko lahko zgrabiš za pičko, če hočeš, kot bi rekel Trump.

Troli so klovni postresničnega, postfaktičnega sveta – klovni, ki ranljive, ranjene ali žalujoče agresivno obmetavajo, žalijo, mučijo in trpinčijo z »alternativnimi dejstvi«. Toda zdaj so troli postali dvorni norci. Čakali so, da bodo dobili svojega kralja – in zdaj so ga končno dobili. Kot pravi Richard Seymour (London Review of Books): »Trump je največji trol.«

Troll-in-chief

In če malce bolje pomislite, Trump res počne natanko to, kar počnejo troli: dela vse, da bi čim bolj prizadel, užalil, potrl in šokiral najranljivejše – in potem čaka na reakcijo, ki se je razveseli kot otrok. Spomnite se le, s kakšnim užitkom je napovedal, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid. Ali pa s kakšnim užitkom je razlagal, da bo izgnal vse ilegalne priseljence. Ali pa s kakšnim užitkom je razglašal, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci. Ali pa s kakšnim užitkom je napovedoval, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval invalidnemu reporterju New York Timesa. Ali pa s kakšnim užitkom je Bushevemu bratrancu razlagal, da lahko žensko zgrabiš za pičko. Ali pa s kakšnim užitkom je odpustil pravosodno ministrico Sally Yates, ki je nasprotovala izvršnemu povelju, s katerim je Trump vstop v Ameriko prepovedal državljanom sedmih muslimanskih držav. Ali pa s kakšnim užitkom je »varnim« mestom (sanctuary cities), recimo Chicagu, San Franciscu in Los Angelesu, ki nočejo izgnati ilegalnih priseljencev, zagrozil, da jim bo vzel ves zvezni denar. Ali pa s kakšnim užitkom je sloviti univerzi Berkeley, na kateri so študenti z robustnimi protesti preprečili nastop Milu Yiannopoulosu, alt-right trolu (zaničujoče je miniral Leslie Jones, črnko, ki je igrala v Izganjalcih duhov), zagrozil, da ji bo vzel vse zvezne subvencije. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval nizkim ratingom resničnostnega šova Celebrity Apprentice, ki ga zdaj vodi Arnold Schwarzenegger in v katerem se je sam nekoč izživljal s frazo: »Odpuščen si!« Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval staršem padlega vojaka, sicer ameriškega muslimana.

Trump brezmejno uživa v tem, da muči in trpinči ranljive. Neskončno uživa v tem, da ljudem greni življenje. Da jih šikanira, nadleguje, ponižuje. Da jih obmetava z »alternativnimi dejstvi«. Sadistično uživa v tem, da prizadene tiste, za katere meni, da mu preprečujejo, da bi bil velik. Bolj ko ljudje trpijo, bolj uživa. Spomnite se le, s kakšnim užitkom je govoril, da odobrava in dovoljuje mučenje tistih, ki so osumljeni terorizma in podobnih reči, pa četudi je to v nasprotju s politiko Cie in mednarodnim pravom – »Tortura deluje,« je rekel. Njam! Bolj ko ljudje trpijo, zabavnejši se mu zdijo. In da bi lahko užival, je voljan reči ali tvitniti ali storiti vse. Nič čudnega, da toliko laže, navsezadnje, ko se zlaže (recimo, da mediji o nekaterih terorističnih napadih sploh ne poročajo oziroma da jih namerno prikrivajo), deluje kot trol – zlaže se zato, da bi lahko užival v ogorčenih reakcijah na svoje laži. Ne, politična korektnost, človekove pravice, demokracija in multikulturnost mu že ne bodo preprečevale, da bi bil velik. Ne pozabite, s kakšnim užitkom je med predvolilno kampanjo rekel, da bi lahko kateregakoli človeka ustrelil sredi Pete avenije, pa se mu ne bi nič zgodilo.

Tako kot je na svojih predvolilnih shodih užival v pogledu na množice, ki so za njim skandirale »Zgradimo zid« in »Prepovejmo vstop muslimanom«, je zdaj užival v pogledu na nemočne, obupane, agonične muslimane, ki so po njegovem izvršnem povelju obtičali na mednarodnih terminalih ameriških letališč in ki jih niso spustili v Ameriko, in na nemočne, prestrašene ilegalne priseljence, ki jih množično prijemajo.

Ko drugi trpijo, sam uživa. Pomislite le, s kakšnim užitkom je izdal povelje, s katerim je odobril gradnjo naftovoda (Dakota Access Pipeline), ki poteka čez severnodakotsko ozemlje staroselcev – staroselci, ki že itak živijo v slabih razmerah, bodo zdaj še na slabšem, saj jim bo naftovod, katerega gradnjo jim je uspelo ob koncu lanskega leta s protesti ustaviti, uničil okolje, vodo, zdravje in bivalne razmere, kar pomeni, da bodo še bolj trpeli. A po drugi strani: pravi užitek je prav trpinčenje tistih skupnosti, ki že itak trpijo – ki potemtakem že itak živijo v kroničnem stresu, tesnobi in pomanjkanju. Ko ameriški predsednik prelomi obljubo, ki jo je staroselcem dala Bela hiša – orgazem! To so ameriški predsedniki nekoč – posebej v času genocidnega osvajanja Divjega zahoda – stalno počeli. In Trump si jemlje pravico do tega užitka.

Če pri tem komu uniči življenje, toliko bolje. Ni ga čez užitek, ko koga odpustiš ali uničiš. Ko se je nedavno sestal z ameriškimi šerifi, mu je teksaški šerif Harold Eavenson potožil, da skuša neki teksaški senator doseči spremembo zakonodaje, tako da prekupčevalcem z mamili vsega osebnega premoženja ne bi mogli zapleniti kar takoj, ob aretaciji in vložitvi obtožnice, temveč šele po obsodbi (kar zveni nekako logično). »Kdo je ta senator?« je krvoločno kriknil Trump. »Hočem njegovo ime! Uničili mu bomo kariero!« Vau! Kariero bi uničil človeku, za katerega je prvič slišal pred nekaj trenutki! Še celo šerif – in to teksaški! – se je kar stresel. Posledic klepeta s Trumpom se je tako ustrašil, da mu imena onega senatorja ni izdal.

Tako kot troli predstavljajo temno stran spletne demokracije, Trump predstavlja temno stran offline demokracije. Trumpovo sadistično uživanje v mučenju in trpinčenju ranljivih skupin je kakopak preseglo in zasenčilo sadistično uživanje, ki ga ob mučenju in trpinčenju ranljivih skupin občutijo troli, toda metodo in tehnike je prevzel od njih – in umetnost sadističnega uživanja tudi. Richard Spencer, etnonacionalistični guru alternativne desnice, firer »vojske trolov«, ki izgleda kot neofirer Hitlerjeve mladine, rad pove, da ga ob vsakem njegovem troliranju vedno znova prevzame »sadistični užitek«. Tak užitek je verjetno začutil tudi po Trumpovi izvolitvi, ko je na letni konferenci organizacije National Policy Institute famozno skandiral: »Heil Trump! Heil our people! Heil victory!« Še bolj pa, ko so drugi »delegati« za njim evforično skandirali: »Sieg Heil!«

Nič, očitno je hotel le trolirati Jude – in potem uživati v viralnih reakcijah na svoje troliranje. Tako kot je hotel Trump le trolirati Jude, ko jih v postresnični poslanici ob dnevu spomina na žrtve holokavsta sploh ni omenil (češ da žrtve holokavsta niso bili le Judje, kar je približno tako, kot če bi rekel, da nacističnega holokavsta sploh ni bilo!), in potem uživati v viralnih reakcijah na svoje troliranje. Ni ga čez užitek v mučenju teh, ki so preživeli holokavst. Richard Spencer, ki mu v glavi bobni Kristallnacht, po Trumpovi izvolitvi ljudi ni zaman pozival, naj »se veselijo kot leta 1933« – ko je v Nemčiji na oblast prišel Hitler.

Uživanje v množičnih pokolih

Če hočete razumeti Trumpov užitek v pogledu na muslimane, ki jih na njegovo povelje ne spustijo v Ameriko, na ilegalne priseljence, ki jih zdaj serijsko – no, racijsko – prijemajo, koncentrirajo in pripravljajo za izgon, in na severnodakotske staroselce, ki jih bo zgazil naftovod, potem ne smete spregledati, kaj vse so voljni storiti troli, da bi lahko uživali v tujem trpljenju – in svojem troliranju, svojem terorju, svojem plesu na grobovih, svoji norosti.

Štirinajstega decembra 2012 je 20-letni Adam Lanza v Newtownu (Connecticut) najprej ustrelil mamo, potem pa krenil v osnovno šolo Sandy Hook in tam pobil še 20 prvošolcev in šest odraslih, pretežno učiteljev in učiteljic. To je bil največji šolski pokol v zgodovini Amerike. Lanza je bil, piše Matthew Lysiak v knjigi Newtown: An American Tragedy, obseden z orožjem, nasiljem in množičnimi morilci, obenem pa je bil prepričan, da so množični morilci, ki jih je opeval na spletni strani Shocked Beyond Belief, le odgovor na trpljenje, v katerega družba sili ljudi – v množičnih pokolih je videl le poskuse samoosvoboditve, poskuse pobega pred družbo, ki ljudi sili v sladoledno enodimenzionalnost, vsegliharski konformizem, nemoralni vrednostni sistem in trpljenje. Družba ljudi vse bolj in bolj sili v množične pokole. Lanza je skušal pobiti čim več otrok – da bi jih odrešil trpljenja, ki jih neizogibno čaka. »Zdaj vas civilizacija ne bo mogla več posiljevati.«

Z eno besedo: Lanza je bil popolna perverzija trola – otroke je skušal »odrešiti« trpljenja, kakršnega povzročajo trolski oblastniki, kot je Trump, hkrati pa je s pokolom povzročil brezmejno trpljenje. Popolna perverzija trola je tudi Trump. Ko ga je Bill O’Reilly, voditelj TV-mreže Fox News, vprašal, zakaj tako spoštuje ruskega predsednika Putina, ki je morilec (»Putin is a killer«), je odvrnil: »Veliko je morilcev. Mislite, da je naša dežela tako zelo nedolžna? Mislite, da je naša dežela res tako zelo nedolžna?« Potem je dodal: »Poglejte, kaj smo počeli. Naredili smo veliko napak. Že od samega začetka sem bil proti iraški vojni.« In še: »Med nami je veliko morilcev. Verjemite.« Takoj zatem so ameriški specialci – SEAL Team 6 – v Jemnu med operacijo, ki jo je odobril Trump (sploh ve, kje je Jemen?), zgrešili tarčo in pobili kopico civilistov, tudi osemletno deklico, malo muslimanko, sicer ameriško državljanko. Trol, ki ne povzroči maksimalnega trpljenja, množičnega pokola, ne ve, kaj je užitek.

Toda pravi, izvirni troli so v Newtown prišli po Lanzovem pokolu. Spletni konspirologi, ultimativni troli, so se množično, silovito in zelo agresivno spravili nad žalujoče. To, da so starši umorjenih otrok trpeli, še ni bilo dovolj. Konspirologi so začeli žalujoče bombardirati z »alternativnim dejstvom«, da je bil pokol na osnovni šoli Sandy Hook le potegavščina, le trik, le fabrikacija, le teater iluzij, le fake news, da je bilo torej vse skupaj zrežirano – otroci se le delajo, da so umrli, njihovi žalujoči starši pa se le delajo, da žalujejo. Vsi se le delajo, da se je zgodil pokol, v resnici so ga zrežirali, in sicer zato, da bi dobili izgovor za odpravo II. amandmaja ustave, ki Američanom zagotavlja pravico do strelnega orožja.

In ker je Trump s svojo predvolilno kampanjo trole in konspirologe opogumil, opolnomočil in legitimiral, so s spleta skočili v realnost, poroča Barbara Demick (Los Angeles Times). Žalujočim staršem – in njihovim sosedom in pričam pokola in policistom in učiteljem in fotografom in mrliškim oglednikom, ki so podpisali mrliške liste – so začeli telefonariti, jim težiti, jih mučiti in trpinčiti, jih psovati in žaliti, jim groziti s smrtjo. Še huje: v Newtown so začeli vletavati s kamerami, da bi lažje razkrinkali »otroške igralce«, in celo odstranjevati nagrobnike, žalujočim staršem pa sporočali, naj se zaradi tega ne vznemirjajo, ker njihovi otroci itak niso mrtvi. Številni žalujoči so se bili prisiljeni preseliti, nekateri celo večkrat, tudi šestkrat. Ko so žalujoči na spletu objavili mrliške liste svojih otrok, so konspirologi odvrnili, naj pokažejo trupla otrok, njihove posmrtne ostanke – nekateri so terjali ekshumacijo!

Trump res počne natanko to, kar počnejo troli: dela vse, da bi čim bolj prizadel, užalil, potrl in šokiral najranljivejše – in potem čaka na reakcijo.

Troli so invazivni in nezadržni. Neki 70-letni konspirolog s Floride je za preiskavo te »velike zarote« na spletu zbral sto tisoč dolarjev. Užitek v tujem trpljenju terja budžet. Višji ko je budžet, večji je užitek. Trump ima orjaški budžet. In konspirologi, ki trdijo, da je bil pokol na šoli Sandy Hook zrežiran, si pravijo »Sandy Hook truthers« – pač po analogiji z »birthers«, ki jih je s svojim »dokazovanjem«, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki, porodil in opolnomočil Trump.

Tako kot se troli spravljajo na ranljive in žalujoče iz Newtowna, se na ranljive spravlja Trump. Uporablja metode in tehnike trolov, njihov modus operandi. Toda od trolov in konspirologov ni prevzel le metod in tehnik, temveč tudi svetovni nazor – politični program. Ne pozabite, da je teorijo o tem, da je bil pokol na šoli Sandy Hook zrežiran (»le telenovela«) in da so otroci smrt le odigrali, lansiral razvpiti konspirolog Alex Jones. Jones je Trumpov fen. Gostil ga je v svojem šovu Infowars. In Trump je Jonesov fen. Ni ga mogel prehvaliti, zato se ne smemo čuditi, da je prevzel tudi številne teorije zarote, ki jih je lansiral Jones, recimo, da so 11. septembra 2001 – po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon – tisoči in tisoči muslimanov v New Jerseyju prešerno rajali in slavili, da je na predsedniških volitvah skrivaj volilo tri milijone ilegalnih priseljencev brez volilne pravice, da je bil konservativni vrhovni sodnik Antonin Scalia umorjen in da se je Hillary Clinton pred predvolilnimi soočenji s Trumpom drogirala. Trump, ki izgleda tako, kot da je stopil iz zlate hiperbarične komore, je terjal celo narkotest! Če ne bi volili trije milijoni ilegalnih priseljencev, bi osvojil več volilnih glasov kot Hillary! In lepo prosim – na obrazu Antonina Scalie so našli blazino!

Trumpov politični program je politični program trolov, zato ne preseneča, da se Trump s takšnim užitkom spravlja na vse po vrsti – na muslimane, sirske begunce, ilegalne priseljence, Mehičane, zvezne sodnike, senatorje in kongresnike, filmske igralce, klimatologe, medije, veleblagovnice (Nordstrom itd.), ki so s polic vrgle produkte Ivanke Trump (»Grozno!«), podjetja, Kitajsko, Nemčijo, Japonsko, Francijo, Iran. Avstralskega premiera Turnbulla je med telefonskim pogovorom preprosto odklopil, mehiškemu predsedniku Nietu pa je v telefonskem pogovoru zagrozil, da bo v Mehiko poslal vojsko, ki bo obračunala z »njegovimi« dilerji.

Njegov boj

Nekateri psihologi in psihiatri ugotavljajo, da ima Trump bodisi hudo »narcistično osebnostno motnjo« (grandomanija, fantazije o brezmejni moči, briljantnosti in privlačnosti, občutek edinstvenosti in upravičenosti, izkoriščanje drugih, sla po oboževanju, pompozno, arogantno obnašanje ipd.), ali pa »antisocialno osebnostno motnjo« (prezir do drugih, kršenje pravic drugih, impulzivno, agresivno obnašanje, nasilnost ipd.), drugi pravijo, da se le dela »norega« in »iracionalnega«, in sicer zato, da bi tuje države lažje obvladoval in izposloval čim boljše kupčije (nor je, raje ga ne izzivajmo!), tretji pa opozarjajo, da uživa finasterid (alias propecio), zdravilo proti plešavosti, ki ima hude stranske učinke, od impotence in manjšanja penisa do depresije in spremenjenih mentalnih stanj, toda ko njegovo obnašanje – njegovo zastraševanje, njegove stalne grožnje, njegovo koncentriranje oblasti, njegovo napihovanje kulta osebnosti, njegovo prepričanje, da skozenj govori ljudstvo, njegov etnonacionalizem, njegovo oznanjevanje zatona Amerike, ki jo je treba preroditi, njegovo poveličevanje »velike« preteklosti, njegovo obsedenost z brutalnimi izvršnimi povelji, njegove zahteve po poslušnosti in uboganju, njegov prezir do etablirane politike, institucij, pravne države, demokracije in medijev, njegovo mahanje z »redom in zakonom«, njegovo iskanje sovražnikov in izdajalcev, njegovo ustvarjanje »alternativnih dejstev« in postresničnega novoreka – opazujejo sociologi in zgodovinarji, se jim zdi, da je primerljiv s Hitlerjem. Nekaj deset Američanov je že zaprosilo za politični azil v Kanadi. Občutek, da Američani v realnem času – tako rekoč v laboratorijskih razmerah – doživljajo predfašistično dobo, je nezgrešljiv.

Pa vendar Trump ni Hitler, pravi Jeffrey St. Clair (CounterPunch). »Psiha našega predsednika precej bolj spominja na psiho strahopetnega stražarja v kakem suženjskem taborišču na vzhodni fronti, na psiho človeka, ki si samozavest nabija tako, da brca slabotna telesa sestradanih, nemočnih, pogubljenih jetnikov.«

Ta trumpovska psiha strahopetnega stražarja, ki v lagerju brca in trpinči nemočne jetnike, spominja kakopak na psiho trolov in konspirologov, recimo tistih, ki brcajo in trpinčijo starše umorjenih otrok, obenem pa spominja še na nekaj – na psiho neoliberalnih stražarjev prostega trga, na psiho finančnih elit, ki neskončno uživajo v tem, da odpuščajo delavce, da jim znižujejo plače, da jih ponižujejo, zastrašujejo in trpinčijo, da jih izpostavljajo stresu in tesnobi, da jim slabšajo delovne razmere, da jim trgajo družine in zdravje, da razbijajo tovarne, da klestijo socialno državo, da uničujejo okolje. Več delavcev ko odpustijo, večji je užitek. In bolj ko delavci trpijo in bolj ko se zvijajo po tleh, zabavnejši se jim zdijo. To, da drugim grenijo življenje, velja za nekaj kreativnega – za poslovno zmago. Trump je poster boy tega neoliberalnega mučenja in trpinčenja delavskih množic.

Psiha Donalda Trumpa precej bolj kot na Hitlerja spominja na psiho strahopetnega stražarja v kakem suženjskem taborišču na vzhodni fronti.

Rekli boste: toda mar ni Trump protekcionist? Mar ne nasprotuje globalizaciji in prostemu trgu? Mar ni rekel, da predstavlja »delavce vsega sveta«? Mar ni zavrgel transpacifiškega prostotrgovinskega sporazuma (TPP)? Mar ni problematiziral tudi drugih prostotrgovinskih sporazumov (NAFTA ipd.)? Mar ni rekel, da bo ameriškim podjetjem, ki bodo tovarne in delovna mesta selila v tujino, nabil davke? Mar ni mehiškim podjetjem zagrozil s carinami? Mar ni Kitajske, Japonske in Nemčije obtožil, da manipulirajo z valutami, s čimer ogrožajo ali celo uničujejo ameriško gospodarstvo?

V resnici je ravno nasprotno: ker stari neoliberalni model ne deluje več, ker je zašel v krizo, ker se je začel krčiti, ker rast vse bolj upočasnjuje in ker očitno ni več dovolj profitabilen, ga bo reformiral in nadomestil z drugim, novim, še agresivnejšim in liberalnejšim, z neoliberalizmom 2.0, s terminalnim neoliberalizmom – takšnim, ki bo varen za dominacijo kapitala in elit. Takšnim, ki bo lahko uspešno cuzal družbo in ljudi. Takšnim, ki bo delavcem ukinil vse pravice. Takšnim, ki bo sprivatiziral še tisto, kar je ostalo od javnega sektorja. Takšnim, ki bo odpihnil še tisto, kar je ostalo od socialne države. Trump bo, kot kaže, odpravil vse regulacije, ki ustavljajo kapital in dobičke – z okoljskimi in socialnimi vred. Bogatim in korporacijam bo znižal davke, trg pa bo povsem odprl, toda tako, da bo drugim državam – ameriškim »partnericam« – vsilil bilateralne prostotrgovinske sporazume, ki bodo za ameriške korporacije, ameriške investitorje, ameriški kapital ugodnejši od sedanjih. America first! Da bi ameriškim elitam in ameriškemu kapitalu izposloval boljše sporazume, se dela »norega« in »iracionalnega«.

Trump bo neoliberalizem spustil s ketne. A da bi ga spustil s ketne, mu mora zagotoviti varnost – zato ni čudno, da sam nastopa kot varuh »reda in zakona«, da stalno zastrašuje in grozi z represijo, da skuša družbo čim bolj militarizirati. Trumpova država bo ohranila le še represivne funkcije – policijo, vojsko, tajne službe, nadzorovanje, zagotavljanje varnosti. Da bo neoliberalizem, ki ga bo Trump spustil s ketne in ki predpostavlja veliko mučenja delavskih množic ter veliko trpinčenja 99 odstotkov (in še več poniževanja brezposelnih in drugega »odvečnega« prebivalstva), lahko obstal, bo potrebnega res veliko nasilja, veliko represije, veliko »reda in zakona«, veliko zastraševanja, veliko torture, veliko terorja.

Ko se kapitalizem bori za preživetje, mutira v avtokratskega, represivnega, fašistoidnega trola. In Trump bo neoliberalizem – ki ni svetovni nazor, temveč boj elit za preživetje – prelevil v ultimativnega trola, nadlegovalca in mučitelja vseh tistih, ki ne bodo hoteli prodajati njegovih produktov.

Spomnite se, kako je Amerika banana državam nastavljala kičaste diktatorje, ki naj bi kapitalizem, prosti trg, elite in ameriške investicije rešili pred komunizmom. Trump izgleda natanko tako: kot kičasti diktator, ki so ga nastavili, da bi kapitalizem, prosti trg, elite in ameriške investicije – tudi svoje – rešil pred vse besnejšimi in vse bolj prikrajšanimi množicami.

Troli so pretežno belski, etnonacionalistični nadlegovalci, prepričani, da jim politična korektnost, človekove pravice, demokracija in multikulturnost preprečujejo, da bi bili veliki.

Ko je nedavno v mošeji v kanadskem Quebec Cityju nekdo pobil šest muslimanov, so takoj oznanili, da je šlo za teroristični napad, ki ga je zagrešil musliman. Maročan, so kmalu dodali. Priseljenec. Logično. Tiskovni predstavnik Bele hiše je celo izjavil, da ta napad potrjuje, da ima Trump povsem prav, ko skuša ustaviti priseljevanje iz muslimanskih dežel.

A potem se je izkazalo, da je bil morilec Alexandre Bissonnette, kanadski belec, kanadski Adam Lanza – všečkarski fen Donalda Trumpa, kralja trolov.