Borut Mekina

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Družba

Ni prostora za starce

V revščino po 40 letih dela ali kako so nam v imenu gospodarske konkurenčnosti odvzeli prihodnost

Celo tisti s 40 leti delovne dobe danes v Sloveniji dobijo pokojnino, ki je nižja od meje tveganja revščine.

Celo tisti s 40 leti delovne dobe danes v Sloveniji dobijo pokojnino, ki je nižja od meje tveganja revščine.
© Uroš Abram

Minuli teden je Andrej – tako ga imenujmo – zaprosil za informativni izračun pokojnine. Andrej ima za seboj 40 let delovne dobe, razen obdobja 10 let je imel solidno plačo na delovnem mestu v elektronskih medijih, za katero se je že pred desetletji zahtevala visokošolska izobrazba. Lahko bi ga uvrstili v sloj tistih, ki zavzemajo odgovorne družbene položaje. A ne glede na to mu je računalniški program na Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) izdelal izračun, ki ga je neprijetno presenetil. Njegov starejši sodelavec, ki je v pokoju že 20 let, prejema 1200 evrov pokojnine na mesec, pravi, njemu pa je zdaj izračun pokazal 600 evrov pokojnine. »To ni pošteno,« nam je dejal. In res ni, saj mu je bila določena pokojnina, ki je za 17 evrov nižja od meje tveganja revščine, kot smo jo določili za leto 2015.

Andrejev primer – primer človeka, ki se po 40 letih dela na ne tako slabo plačanem delovnem mestu sprašuje, kako bo še sploh lahko šel na dopust – ni niti najhujši niti osamljen. Najzgovornejši podatek, ki ponazarja trend razvoja slovenskega pokojninskega sistema, je razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo. Takoj po osamosvojitvi, leta 1992, je povprečna pokojnina znašala skoraj 78 odstotkov povprečne plače. To razmerje je ostalo nespremenjeno nekje do leta 2000, ko je bila v Sloveniji sprejeta prva pokojninska reforma, in nato leta 2012 še druga. Po tem obdobju so začele povprečne pokojnine v primerjavi s plačami, še bolj pa na novo določene pokojnine, strmo padati. S 75 odstotkov plače počasi zdrsnejo na lanskih 59 odstotkov, pri čemer se pogoji za upokojevanje še naprej zaostrujejo. Strokovnjaki, ki so lani predstavili izhodišča za novo pokojninsko reformo v t. i. beli knjigi, so celo izračunali, da utegnejo povprečne pokojnine po koncu prehodnih obdobij na podlagi najnovejše reforme iz leta 2012 pasti na 52 odstotkov povprečne plače.

Za lažjo predstavo in primerjavo poglejmo v sosednje države. V Sloveniji bi danes moški s povprečno plačo in polno delovno dobo prejel pokojnino, ki bi znašala okrog 57 odstotkov njegove plače. Med državami EU bi še nižjo relativno pokojnino, glede na povprečno plačo, tak človek dobil le še v Bolgariji, na Češkem in v baltskih državah. Slovenski pokojninski sistem je izjemno restriktiven. Večinoma v drugih državah novi upokojenci dobivajo pokojnine, ki znašajo 70, 80 ali celo 90 odstotkov njihove plače, pri nas pa drsimo proti dnu. Ta restriktivnost se žal kaže še na druge, pričakovane načine. Slovenija ima eno najvišjih tveganj revščine med starejšimi. Kar polovica vseh upokojencev prejema pokojnino, ki je pod pragom revščine, med njimi sta kar dve tretjini žensk. Glede na stopnjo tveganja revščine žensk, starejših od 65 let, se uvrščamo na neslavno tretje mesto med državami članicami EU. Biti star na Češkem ali Slovaškem je enkrat manj tvegano kot v Sloveniji.

Marjan Papež, direktor ZPIZ, sicer pravi, da ti podatki kažejo precej bolj črno sliko od dejanske. Še dodatni padec pokojnin po letu 2012 naj bi bil recimo posledica socialne reforme – prenosa varstvenega dodatka izven pokojninskega sistema. Pravi tudi, da so izplačane starostne pokojnine razmeroma nizke zato, ker se v povprečju upoštevajo primeri, ko posamezniki v Sloveniji dobivajo del slovenske starostne pokojnine in del pokojnine iz tujine: »Rad bi poudaril, da je naš pokojninski sistem stabilen. Želim, da bi bili ljudje pomirjeni. Paniko dandanes spodbujajo predvsem tisti, ki bi radi širili dejavnost zasebnih pokojninskih skladov, sam pa se zavzemam za močan in trden prvi steber,« razlaga. A tudi Papež priznava, da v splošnem Slovenija za pokojnine daje podpovprečne deleže glede na BDP in da smo v času krize na tem področju močno varčevali. »Če bi se pokojnine sistemsko usklajevale, bi bila slika drugačna,« dodaja. Po naših izračunih smo med letoma 2010 in 2015 samo na račun nižjih pokojnin privarčevali več kot milijardo evrov. Poslanci sicer pravkar usklajujejo spremembo zakonodaje, s katero bi najnižje pokojnine dvignili na 500 evrov, to bi proračun stalo »zgolj« od 7 do 8 milijonov evrov na leto. Če bi po predlogu bivše premierke Alenke Bratušek najnižje polne starostne pokojnine dvignili nad mejo tveganja revščine, bi potrebovali nekaj več kot 40 milijonov evrov na leto.

500 milijonov evrov na leto smo pokojninskemu sistemu odvzeli leta 1996, 7 milijonov evrov bo letos država namenila za pokojnine, 57% povprečne plače je pokojnina danes, 78% je bila pokojnina leta 1992.

Na drugi strani pa Boris Majcen, raziskovalec z Inštituta za ekonomska raziskovanja ljubljanske Ekonomske fakultete (IER), opozarja, da je dejanska slika še bolj črna od statistične. Razlaga, da naša predvidevanja in izračuni še vedno temeljijo na rednih zaposlitvah in preteklih, razmeroma nizkih stopnjah brezposelnosti. »Od leta 1958 do konca osemdesetih je bila povprečna brezposelnost, torej brezposelnost tistih, ki danes večinoma uživajo v pokoju, okrog dveodstotna,« se spominja z nostalgijo. Pri novih, danes mladih generacijah pa je situacija obrnjena. Slovenija je danes med prvimi po deležu prekarnih oblik zaposlitve, v katerih posamezniki za svoje pokojnine plačujejo 40 odstotkov manj od povprečja redno zaposlenih. Kar seveda pomeni, da imamo tempirano socialno bombo. Kaj se bo zgodilo s to skupino mladih, ki danes šele prihaja na trg dela? Majcen naredi grob izračun. Če bo v Sloveniji naslednjih 40 let 10-odstotna brezposelnost, bo za polno pokojninsko dobo moški potreboval še dodatna štiri leta od prve zaposlitve. Ker se v Sloveniji mladi danes v povprečju zaposlujejo pri 28 ali 30 letih, to pomeni, da bi se lahko redno upokojili šele pri 72 ali 74 letih. Ker pa to ni verjetno, lahko pričakujemo, da bo velika večina v prihodnosti morala shajati z minimalno pokojnino, ki je danes določena pod pragom revščine. Že danes je teh ena četrtina.

Kako je Slovenija po letih gospodarske rasti in obljubljenega razvoja prišla do te točke? Kot pojasnjuje Peter Pogačar, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je vse od prve predstavitve pokojninske reforme sredi devetdesetih veljalo, da bi v Sloveniji javni pokojninski sistem ljudem zagotavljal pokojnine, ki jih mednarodne institucije opredeljujejo kot zadovoljive – »decent« v terminologiji OECD – oziroma v višini 60 odstotkov povprečne neto plače. Da bi ljudje prejemali primerne (»adequate«) pokojnine, to so pokojnine, ki znašajo nad 70 odstotkov povprečne neto plače in zagotavljajo upokojencem vsaj približno enak standard življenja, kot so ga ti imeli v času zaposlitve, pa je bilo v Sloveniji predvideno varčevanje v zasebnih pokojninskih skladih. Snovalci prve pokojninske reforme so pričakovali, da bodo zaposleni v Sloveniji vplačevali okrog štiri odstotke svojih bruto plač zasebnim pokojninskim zavarovalnicam. V leta 1996 predstavljenih izhodiščih pokojninske reforme je celo pisalo, da bo Slovenija uvedla obvezno naložbeno pokojninsko zavarovanje, po katerem bi kar 25 odstotkov vseh pokojninskih prispevkov takoj preusmerili v zasebne sklade.

Kot razlaga Pogačar, se to zaradi upora sindikatov ni zgodilo, sprejeta pokojninska reforma je na koncu predvidevala prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, vlada pa je računala, da bo v takšno varčevanje prepričala podjetja in posamezne panoge prek kolektivnih pogodb. A do tega v obsegu, kot je bil načrtovan, ni prišlo. V krizi, ki je sledila, so številni zaposleni celo že vplačane zasebne prispevke dvignili, na drugi strani pa je ostal prvi steber, ki po novem slovenskim upokojencem zagotavlja zgolj »zadovoljive« pokojnine. Erik Türk, ki se v Avstrijski delavski zbornici ukvarja s preučevanjem pokojninskih reform, pravi, da ta slovenska pot niti ni najbolj tragična: »Slovenija je v devetdesetih, kot še mnoge druge države, sledila napačnim nasvetom. Mnoge države, na vzhodu še bolj skrajno Madžarska, Poljska ali Hrvaška, na zahodu pa Nemčija, so tedaj sledile ameriškemu modelu pokojninskega varčevanja v zasebne sklade. To je tedaj veljalo za boljši, modernejši pokojninski sistem, ki ustreza izzivom starajoče se družbe.«

Predlagatelji nove pokojninske reforme razmišljajo o uvedbi obveznega zasebnega pokojninskega zavarovanja. Gre za idejo, ki jo je Svetovna banka v devetdesetih promovirala v vzhodni Evropi.

Razdeljevalnica hrane na Poljanski cesti v Ljubljani. Glede na stopnjo tveganja revščine žensk, starejših od 65 let, se uvrščamo na neslavno tretje mesto med državami članicami EU.

Razdeljevalnica hrane na Poljanski cesti v Ljubljani. Glede na stopnjo tveganja revščine žensk, starejših od 65 let, se uvrščamo na neslavno tretje mesto med državami članicami EU.
© Borut Krajnc

Ker Slovenija ni edina, ki danes čuti posledice zgrešenih odločitev iz preteklosti, in ker ni edina, ki se odloča za novo pokojninsko reformo, so se v Avstrijski delavski zbornici v sodelovanju z nemškimi kolegi odločili za raziskavo posledic reform iz devetdesetih. Za primer so vzeli Nemčijo in Avstrijo, ki danes veljata za najboljši »naravni eksperiment«. Gre namreč za državi, ki sta si, razen pri pokojninskem sistemu, zelo podobni. »Avstrija se v devetdesetih ni pustila zavesti. Ostala je zvesta močnemu, državnemu pokojninskemu sistemu,« razlaga Türk razliko, »Nemčija pa je šla po drugi poti. S sloganom, da bo razbremenila gospodarstvo in prispevala h konkurenčnosti, je javni pokojninski sistem razgradila in svoje državljane napotila k pokojninskemu varčevanju v zasebne zavarovalnice.« A po 16 letih naj bi se zdaj izkazalo, da nemška pokojninska reforma ni uspela, kot je bilo zamišljeno. Ni pomagala niti gospodarstvu niti upokojencem. Pravzaprav so učinki ravno nasprotni od pričakovanih. Povprečni Nemec lahko danes, po 41 letih dela, prejme 913 evrov pokojnine, njegov avstrijski kolega pa 1817. Avstrijec, ki je letos dobil redno zaposlitev in bo delal 45 let, lahko celo računa na pokojnino v višini 92 odstotkov svoje povprečne plače, Nemec pa lahko računa le na pokojnino v višini 50 odstotkov povprečne plače. Ta ogromna razlika pri konkretni pokojnini je posledica razmeroma majhne razlike v prispevkih. V Avstriji gre za pokojnine 22,8 odstotka plače, v Nemčiji pa 18,7 odstotka.

Nemški, privatizirani pokojninski sistem je zelo podoben slovenskemu. Tudi v Nemčiji danes več kot 20 odstotkov starejših od 65 let živi pod pragom revščine, kažejo podatki organizacije OECD. Res je, da so prispevki delojemalcev in delodajalcev za pokojninsko zavarovanje v Nemčiji za četrtino nižji kot v Avstriji, a ni videti, da bi te olajšave gospodarstvu kaj pomagale. Ravno nasprotno, v tem času je avstrijski BDP rasel hitreje od nemškega, Avstrija je Nemčijo prehitela tudi pri brezposelnosti, produktivnosti. Seveda razlaga ni tako enostavna, deloma so v nemškem pokojninskem sistemu skriti stroški nemške združitve, toda nekaj je jasno, pravi Türk: »Mi smo v raziskavah dokazali, da se celo v ZDA, kjer je finančni trg izredno razvit, ne splača za pokojnino varčevati pri zasebnih skladih, saj so klasični, državni, pokojninski sistemi dolgoročno bolj učinkoviti. Pri klasičnem pokojninskem sistemu ni marketinških stroškov, ni nagrad za menedžment, ni visokih provizij za upravljalce pokojninskih skladov in vseh drugih stranskih učinkov, ki jih s seboj prinesejo kratkoročne investicije pokojninskih skladov.«

Približno tretjina denarja, ki je bila pred 17 leti v imenu večanja konkurenčnosti gospodarstva odvzeta pokojninskemu sistemu, je šla za višje plače menedžerjev in uprav.

Protesti ljubljanskih upokojencev leta 1993 proti prvi »zamrznitvi« pokojnin.

Protesti ljubljanskih upokojencev leta 1993 proti prvi »zamrznitvi« pokojnin.
© Arhiv Zveze društev upokojencev Slovenije

Protesti ljubljanskih upokojencev leta 1993 proti prvi »zamrznitvi« pokojnin.

Protesti ljubljanskih upokojencev leta 1993 proti prvi »zamrznitvi« pokojnin.
© Arhiv Zveze društev upokojencev Slovenije

Tako kot Nemčija je tudi Slovenija pred 17 leti pokojninski sistem oklestila na račun gospodarstva. Tudi v Sloveniji smo tedaj z argumentom, da visoki prispevki za pokojninsko zavarovanje ogrožajo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, začeli te prispevke nižati. Leta 1996 smo 15,42-odstotno prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so jo do tedaj plačevali delodajalci, znižali na 8,85 odstotka. Ta dodatek se je sprva spremenil v davek na izplačane plače, ki pa ga je prva vlada Janeza Janše postopoma ukinila. »Davek na izplačane plače je škodljiv za slovensko gospodarstvo in je popoln anahronizem v evropskem prostoru,« je tedaj recimo povedal Jože P. Damijan, predsednik vladnega odbora za reforme. »Z njegovo odpravo bi delodajalci laže pridobivali dražji visokošolski kader,« so menili v Obrtni zbornici Slovenije. A že čez nekaj let je sama Služba vlade za razvoj v poročilu za leto 2011 zapisala, da se odprava »davka na izplačane plače, ki je podjetjem prinesla razbremenitev v višini 500 milijonov evrov, ni odrazila v povečanem produktivnem vlaganju poslovnega sektorja«. Približno tretjina te olajšave, ki je bila izvorno odvzeta pokojninskemu sistemu, je šla za višje plače menedžerjev oziroma uprav, so tedaj izračunali na inštitutu EIPF.

Je že res, da je v Sloveniji velik odstotek najnižjih pokojnin posledica velikega deleža najnižjih plač. Je pa tudi res, da danes Slovenija za pokojnine namenja v relativnem smislu precej manj kot Avstrija. Avstrija za pokojnine namenja okoli 15 odstotkov BDP-ja, Slovenija pa 11. Pri čemer snovalci nove pokojninske reforme v beli knjigi ne predlagajo pomembnejših ukrepov, s katerimi bi ponovno okrepili prvi, javni, solidarni pokojninski steber z višjimi dajatvami. Na ministrstvu smo se o tem pogovarjali s Pogačarjem in Andražem Rangusom, vodjem delovne skupine, ki je pripravila izhodišča za novo pokojninsko reformo. Pogačar nam je povedal, da sam ne nasprotuje krepitvi vloge zasebnih pokojninskih zavarovalnic, če se pri tem ohrani enako močan prvi pokojninski steber, Rangus pa, da je tudi v Sloveniji smiselno krepiti vlogo zasebnih pokojninskih zavarovalnic, češ da so te sposobne dolgoročno zagotoviti višje kapitalske prihodke. »Ta teza, ki jo zagovarja OECD vsaj od leta 2009 in ki jo pri svojih priporočilih upošteva tudi EU, je napačna,« jima odgovarja Türk, »ker so simulacijo opravili na prekratkem obdobju. Naše raziskave so pokazale, da so dolgoročni donosi vlaganja v pokojninske zasebne sklade celo nižji od povprečne rasti BDP-ja.«

Kljub temu pa je smer, v katero bo šla slovenska tretja pokojninska reforma v tem tisočletju, že zdaj jasno začrtana. Ideje, da bi ponovno povečali prispevke delodajalcev in okrepili prvi steber na 312 straneh bele knjige, niso omenjene. Lahko pa v izhodiščih zasledimo ogromno že znanih predlogov. Snovalci spet razmišljajo o še dodatnem nižanju prispevnih stopenj. »Z vidika vzpostavljenega sistema bi rešitev zniževanja prispevne stopnje zavarovancev in s tem nižanje stroškov dela lahko pripomogla k zvišanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Zvišanje konkurenčnosti pa bi po nekaterih ocenah lahko pozitivno vplivalo tudi na povišanje števila vključenih v obvezno zavarovanje in na višino pobranih prispevkov,« citirajo avtorji bele knjige raziskavo, ki so jo plačale zasebne pokojninske zavarovalnice. Poleg tega predlagatelji izhodišč nove pokojninske reforme spet razmišljajo o uvedbi obveznega dodatnega zasebnega pokojninskega zavarovanja. Gre za idejo, ki jo je Svetovna banka v devetdesetih promovirala v vzhodni Evropi. Tedaj v Sloveniji z njo niso uspeli, so jo pa med drugimi prevzeli Poljaki. Leta 1999 je moralo 80 odstotkov mladih Poljakov tretjino svojih pokojninskih prispevkov plačati zasebnim pokojninskim skladom. Eksperiment se je končal klavrno. Poljska vlada je leta 2009 ugotovila, da jim tak sistem povzroča ogromne finančne primanjkljaje, zaradi česar so ga po letu 2014 postopoma ukinili.

Poleg uvodoma omenjenega Andreja si je minuli teden na podlagi t. i. zakona ZPIZ-2 dal svojo pokojnino izračunati tudi – imenujmo ga gospod K. Gospod K. je redni profesor. A kljub temu je izračun pokazal, da bo gospod K. dobil okoli 800 evrov pokojnine. Ker primer gospoda K. ni edini, bi bilo morda smiselno, če bi naslednjo pokojninsko reformo napisali že upokojeni strokovnjaki. Ni se namreč treba ozirati k drugim državam, izkušenj z neliberalnimi projekti imamo že sami dovolj. In očitno je naš sedanji pokojninski sistem eden izmed njih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.