Jure Trampuš

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Politika

Priprave na volitve

Koalicijske stranke so se znašle sredi predvolilnega boja, pa četudi je do državnozborskih volitev več kot leto dni

Zadnje državnozborske volitve so bile med poletnimi počitnicami, 13. julija 2014. Udeležilo se jih je za las več kot 50 % volivcev. Če nas ne bodo znova presenetile predčasne, bodo nove, tako predvideva zakon, »najprej dva meseca in najkasneje petnajst dni pred potekom štirih let od prve seje prejšnjega državnega zbora«. Torej med 15. majem in 15. julijem 2018. Volitve razpiše predsednik državnega zbora, ki pa se za točni datum, kar je logično, še ni odločil. Državni zbor in vlada lahko politično učinkovito, brez predvolilne igre, delata še leto dni, vmes so še predsedniške volitve, časa za uresničevanje koalicijske pogodbe in sprejem napovedanih zakonskih sprememb je torej dovolj.

Vsi pa ne razmišljajo tako. Vzemimo za primer zdravstveno reformo, troedini zakonski predlog, ki ga je pripravila ministrica Milojka Kolar Celarc. Zdravstvena reforma je trenutno največji projekt Mira Cerarja, a v koaliciji ni velike želje, da bi se reforma dokončno sprejela. Četudi bo Miro Cerar, kot trdi sam, »zelo priganjal in zahteval maksimalne aktivnosti«, predsednik SD Dejan Židan in predsednik DeSUS Karl Erjavec omahujeta. Prvi pravi, da je povsem neprimerno »napovedovati neke velike reforme na področju zdravstva po treh letih vladanja, ki ga je ta koalicija že naredila«, drugi, »da bi bilo iluzorno pričakovati, da je vse, kar je v programu, uresničeno do parlamentarnih volitev«. Ali z drugimi besedami: predsednika SD Židana bolj od zdravstvene reforme zanima teran, prvega izmed upokojencev pa kongres stranke in dodatki za upokojence.

Po vladnem planu naj bi bilo sicer leta 2017 sprejetih 169 različnih predpisov, od tega vsaj 50 v državnem zboru. Spremenil naj bi se kazenski zakonik, sprejel nov nacionalni program za kulturo, v proceduri je družinski zakonik, nastajata demografski sklad in sistem dolgotrajne oskrbe, oblikuje se centralni sistem javnega naročanja, ki naj bi prinesel milijonske prihranke, do konca leta se bo pripravila podlaga za bolj ustaven sistem za odmero nepremičninskega davka, ki bo po načrtih začel veljati leta 2019 … Tukaj imata Erjavec in Židan prav, v predvolilnem letu novih velikih zakonskih sprememb ni pričakovati. Kako je torej z zdravstveno reformo? Kje se zatika? Pri interesih.

SD, ki načeloma podpira ministričin predlog o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja, torej progresivnejšo odmero plačevanja v javno zdravstveno blagajno, ministrici očita, da ni ponudila rešitve za zmanjševanje čakalnih vrst v zdravstvu, da krči bolniška nadomestila, da zmanjšuje krog upravičencev do statusa vzdrževanih družinskih članov. Za zmanjšanje čakalnih vrst sicer ne potrebuješ posebne zakonske reforme, pač pa boljšo organizacijo dela v bolnišnicah, več zdravnikov ali več sredstev za njihove nadure. Potrebuješ torej denar. SD zahteva, da se opravi nov krog koalicijskih usklajevanj glede reforme, dodaja, da je ministričin načrt preveč ambiciozen. Ista politična stranka je sicer še pred časom govorila o tem, da ministrica za zdravje ni pripravila ničesar. Pri DeSUS je največji kritik ministričinih predlogov Tomaž Gantar, nekdanji minister za zdravje, ki pa je bil pred mesecem dni ovaden ravno zaradi domnevno nezakonitega podeljevanja koncesij. Po njegovem je kazenska ovadba zgolj »plod maščevanja ali pa zastraševanja«.

Kako zares je povezana koalicija, bo pokazala marčna kadrovska seja državnega zbora. »Če to preživimo, bomo preživeli verjetno vse.«

Glavni spopad pri zdravstveni reformi sicer še prihaja. Največ interesov, največ denarja je pri zdravstvenih zavarovalnicah in dodatnem zdravstvenem zavarovanju, ki ga želi ministrica reformirati, prestaviti na javno zavarovalnico. Ljudje, ki so poslovno povezani z zavarovalnicami, ki se napajajo pri njihovih finančnih virih, bodo poskušali ustaviti Cerarja in ministrico. Težko je sicer napovedati, kako uspešni bodo, a v državnem zboru se je nedavno že odvrtela zgodba, ki dobro kaže, kako uspešni (ali pa tudi ne) so tisti, ki zaradi različnih razlogov nasprotujejo vladnim ukrepom. Kako delujejo. Kakšne metode prepričevanja uporabljajo. Kaj se je torej zgodilo? Pred kratkim je parlament sprejel novo tobačno zakonodajo, ki omejuje prodajo cigaret in uvaja enotno embalažo. Štiri velike tobačne multinacionalke, Philip Morris, British American Tobacco, Imperial Tobacco in Japan Tobacco, so bile proti spremembam. Najprej so poskušale pri novinarjih, potem pri ministrstvu za finance, na koncu pri koalicijski SD. V parlamentarnem postopku so potem poslanci SD nasprotovali zakonu lastne vlade, govorili so o »morebitnih – izjemno škodljivih posledicah – rokohitrske uvedbe enotne embalaže, ki presega okvire evropske direktive«, o tveganjih »za tožbe in odškodninske zahtevke, navezujoč se na vprašanje lastninske pravice«. SD je hkrati sodelovala tudi z nekdanjim direktorjem za intelektualno lastnino Bojanom Pretnarjem, ki naj bi bil povezan s tobačno multinacionalko Philip Morris. Stranka je na očitke, da so »zlobirani«, pred dnevi sicer odvrnila, da je »govoričenje o vplivu interesnih skupin, ki naj bi botrovale našim pomislekom glede uvedbe enotne embalaže, natolcevanje«. Poslanci SD so na koncu zakon vseeno, pa četudi s stisnjenimi zobmi, podprli, interesi javnega zdravja pa so prevladali nad interesi tobačnih korporacij.

Miro Cerar bi se lahko umaknil. Lahko bi se odpovedal delu zdravstvene reforme, prisluhnil nekaterim opozorilom, ravnal bi lahko pragmatično. A za zdaj podpira ministrico, SMC pa organizira javne razprave o reformi (načrtovanih je sedem) po vsej Sloveniji. Po enem izmed scenarijev bi lahko šel predsednik vlade s koalicijsko neusklajenim besedilom tudi v parlament in v njem iskal podporo. Tudi to je politika, povsem legitimna, pa četudi je lahko, kot pravi Erjavec, na koncu »samomorilska«. V zdravstveno reformo je predsednik vlade vložil preveč energije, preveč besed, zaobljub, da bi lahko padla.

Na dogajanje glede zdravstvene reforme moramo pogledati še iz enega zornega kota. V politiki je veliko igre, dogovorov, preigravanja, pogojevanja. Kako zares je povezana koalicija, bo pokazala marčna seja državnega zbora. »Če to preživimo, bomo preživeli verjetno vse,« pravi neki SMC-jevec.

20. marca naj bi bila na sporedu kadrovska seja parlamenta. Na njej naj bi, dnevni red še ni dokončno določen, odločali o imenovanjih. O tem, kdo naj bi sedel v fiskalnem svetu, kdo bodo novi ustavni sodniki, kdo bosta nadzornika SDH, nov generalni državni tožilec. Hkrati SDH išče še nove nadzornike Telekoma, nov nadzorni svet pa naj bi v naslednjih tednih dobil tudi Petrol …

Bistveni so seveda ustavni sodniki in politično pogojevanje pri drugih imenovanjih. Slovenija je ena od treh članic EU, ki še nima fiskalnega sveta, gre za nadzorni organ, ki naj bi ocenjeval vzdržnost javnofinančne politike, zahteva ga EU, za imenovanje treh članov pa je potrebna dvotretjinska poslanska večina. Tukaj se stvari zapletajo. Pred letom dni predlagani kandidati v parlamentu niso dobili podpore, vse od tedaj opozicija, predvsem največja SDS, svojo podporo za nadzornike nad poslovanjem države pogojuje z izbiro ustavnih sodnikov, za izvolitev katerih je potrebna zgolj večina poslancev. Trgovina gre po principu, »vi podprite našega kandidata za ustavnega sodnika, mi pa bomo potrdili fiskalni svet«. Gre torej za trgovanjemed SDS in SMC, v katero je neposredno vpleten predsednik Borut Pahor. Po eni izmed verjetnejših različic naj bi ustavni sodnik na koncu vseeno postal Klemen Jaklič, harvardski asistent, človek, ki po Sloveniji preganja komunistično kontinuiteto.

Trgovina gre po principu, »vi podprite našega kandidata za ustavnega sodnika, mi pa bomo potrdili fi skalni svet«. Gre za trgovanje med SDS in SMC, v katero je vpleten predsednik Borut Pahor.

SMC sicer želi, da bi parlament najprej glasoval o fiskalnem svetu, če bi dogovor s SDS obveljal, naj bi potem podprli tudi ustavne sodnike, ki jih podpira Janševa stran. Iz bitke za ustavne sodnike je pred dnevi sicer izstopil eden izmed favoritov SD, njihov nekdanji notranji minister Rado Bohinc. Za njim sicer ne bomo jokali, ne zato, ker Bohinc v času Danila Türka v parlamentu že ni dobil podpore za ustavnega sodnika, ampak ker je bil pred leti ravno Bohinc tisti, ki se je v času Ropove vlade izmikal izvrševanju odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih … Koalicijo pa v naslednjih mesecih še čakata najmanj dva pretresa. Eden je notranjepolitičen. Na materinski dan, 25. marca, bo v Škofji Loki uradno nastal Glas za otroke in družine, ultra konservativna politična grupacija, zbrana okoli Angelce Likovič in Aleša Primca, ki že napoveduje oster boj zoper novo različico družinskega zakonika. Novo zakonsko besedilo se neposredno ne dotika pravic istospolnih parov, a v Gibanju vseeno govorijo o »izrojeni levici«, ki napada sveto družino. Družinski zakonik bo tako znova točka, kjer bo Primc nabiral volilne glasove. Primca ne gre podcenjevati, dvakrat je bil s svojo referendumsko pobudo uspešen. Drugi pretres je povezan z arbitražo o slovensko-hrvaški meji. Odločitev mednarodnega sodišča naj bi bila znana v naslednjih mesecih, ne glede na njeno vsebino pa bi ji določen del politike odrekal legitimnost. Zaradi nepredvidljivosti odločitve sodnikov jo koalicija pričakuje z zadržanim nelagodjem, Slovenija bo v vsakem primeru morala sprejeti kompromis, s katerim vsi pač ne bodo zadovoljni.

Cerar ima pred sabo torej vroče politično leto, finiš njegovega mandata bo pokazal, kaj se bo zares zgodilo s stranko SMC. Bo zmagala na volitvah? Bo »relativna zmagovalka« na (desno)-levi-sredini? Bo dosegla vsaj 10 odstotkov? Koliko bo k uspehu pripomogla nova komunikacijska strategija izraelskega svetovalca? Miro Cerar ima pred seboj seveda realen političen problem, nagovarja podobne volivce kot njegova koalicijska partnerja, hkrati pa ne more več zmagati s formulo novega, poštenega, svežega politika. Vse, kar lahko pokaže, je umiritev političnega prostora, gospodarska rast, zmanjševanje brezposelnosti in kilometri žice na južni meji. Njegova vlada kakšnega velikega razvojnega preobrata ni dosegla. Tega se zaveda tudi premier, zato navdušeno govori o novi kočevski tovarni robotov in lakirnici za avtomobile v Hočah, vlada naj bi pač ustvarila »boljše poslovno okolje za tuje investitorje«. »Gremo naprej« je novo politično geslo.

Preden bo Cerar zaključil mandat premiera, želi izpolniti vsaj še eno zavezo. »Prva lopata za drugi tir bo zasajena še v tem mandatu,« je večkrat obljubil. Morda res, vendar je vprašanje, ali bo simbolni začetek gradnje železniških tirov vplival na končni volilni izid. Tudi nekdanji premier Tone Rop je 10 dni pred volitvami leta 2004 z vsem bliščem odprl viadukt Črni Kal, pa se to pri volilnem izidu njegove LDS ni poznalo. Nasprotno, na tistih volitvah je LDS doživela velik poraz in nekaj let kasneje odšla v politično zgodovino.

V zdravstveno reformo je predsednik vlade vložil preveč energije, preveč besed, zaobljub, da bi lahko padla.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.