Arhitekturna politika

Kaj je in zakaj jo sploh potrebujemo

Športni park Stožice v Ljubljani

Športni park Stožice v Ljubljani

Arhitektura je zvrst umetnosti, ki jo opazuje največ gledalcev, hkrati pa je skoraj nihče ne vidi. Vsak dan, kamorkoli smo namenjeni, gremo mimo arhitekturnih stvaritev najrazličnejše kakovosti, okoli njih in skoznje. Večina stavb nam je dobro znana, saj so tam od nekdaj, vtisnjene v našo podzavest. Tudi nove stavbe se po nekaj mesecih zlijejo z ozadjem in postanejo samo še del kulise življenja. Ta kulisa ali scenografska postavitev nas oblikuje kot individualne osebnosti in kot narod ter vpliva na našo kakovost bivanja.

Arhitektura ni samo umetniška, je tudi inženirska in tehnična panoga. S spodbujanjem in usmerjanjem razvoja arhitekture je mogoče razviti tehnološke rešitve, ki vodijo v inovacije v industriji in v povečanje izvoza. Če to zveni kot znanstvena fantastika, lahko pogledamo čez severno mejo. V Avstriji so v zadnjih dveh desetletjih s programoma Haus der Zukunft in Fabrik der Zukunft spodbujali in razvili tehnološke rešitve (sistem pasivne hiše, lesene gradnje …), ki jih danes prodajajo po vsem svetu.

Arhitektura je tudi gospodarski povezovalnik. Dober arhitekturni projekt omogoči kakovostno in cenovno ugodno izvedbo; napake zaradi projektiranja pa lahko hitro vodijo v stroške, ki so včasih višji od cene projektne dokumentacije.

Nekoč smo stavbe gradili po habsburškem ali po socialistično-federativnem zgledu, nikoli pa nismo opredelili, kakšna naj bi bila arhitektura sodobne, samostojne Slovenije. Država doslej ni vedela, kakšna naj bi bila njena sodobna grajena podoba in kako naj prebivalcem zagotavlja kakovost bivanja.

Pred tremi leti je ministrstvo za kulturo v Nacionalnem programu za obdobje 2014–2017 končno prepoznalo arhitekturo kot avtonomno področje kulture, lani pa je začelo pripravljati dokument državne arhitekturne politike. Če se morda zdi, da gre le za birokratski dokument, ki ga ne potrebujemo, naštejmo nekaj žgočih tem, ki so se pokazale v zadnjih letih.

Zaradi domnevnih nepravilnosti je Zbornica za arhitekturo in prostor lani izpeljala obsežno raziskavo v pomurski regiji za obdobje 2012–2014. Ugotovitve so zastrašujoče. Kar 55 odstotkov projektov je žigosalo in podpisalo samo pet arhitektov; trije, ki so žigosali največ projektov (132, 108 in 72), niso bili nikjer zaposleni oziroma niso nikjer opravljali dejavnosti. Povedano drugače: upokojeni ali brezposelni arhitekti so za prgišče evrov žigosali projekte, ki so prišli od kdo ve kod, ne da bi pri njih sodelovali ali jih korektno pregledali, in take objekte so začeli graditi. Prav tako je bilo ugotovljeno, da upravne enote sploh ne preverjajo, ali imajo podjetja ustrezno registrirano dejavnost ali zavarovanje za povzročeno škodo. Kakšen prostor ustvarjajo taki objekti? Se bodo ob potresu porušili? Koga bodo uporabniki terjali za odškodnino, če bodo ugotovili napake?

Na upravnih enotah – organih, ki odobravajo dokumentacijo in izdajajo gradbena dovoljenja – je zaposlenih samo pet odstotkov arhitektov, 75 odstotkov upravnih enot pa sploh nima zaposlenega arhitekta. Pogosto se tako zgodi, da gradbeno dokumentacijo pregledujejo in odobravajo ljudje, ki za to niso usposobljeni. Zaradi tega se vlečejo postopki (ko uradniki niso prepričani, za kaj pravzaprav gre) ali pa se dopušča izvedba objektov, ki se ne bi smela. Kar 80 odstotkov občin nima zaposlenega arhitekta ali urbanista in tako nimajo strokovnega kadra, da bi vodile pripravo prostorskih načrtov, ki so podlaga za prostorski razvoj v občinah.

Zaradi smernic o javnem naročanju se projektantske storitve pogosto naročajo po sistemu najnižje cene. Tako so se naročale tudi na primer energetske sanacije bolnišnic. Na razpise so se zaradi pomanjkanja dela prijavljali tudi projektanti, ki za tako delo niso bili usposobljeni, a ker je bilo merilo najnižja cena, to ni bilo pomembno. Poleg tega se nizka cena prevede v majhno število ur, namenjenih projektu, in potem preprosto zmanjka časa za korektno načrtovanje. In posledice? Stavba bo naložbo v energetsko sanacijo povrnila veliko veliko kasneje, kot bi jo sicer, ali pa sploh nikoli. Takih projektov, ki so manifest filozofije »varčevali bomo, pa naj stane, kar hoče«, je ničkoliko – in so neposredna posledica politike najnižje cene.

Institut javnega natečaja, ki omogoča pridobivanje najkakovostnejše arhitekturne rešitve, se čedalje pogosteje izigrava. Tudi javne ustanove vse pogosteje vodijo projekte tako, da razpis natečaja ne bi bil potreben – saj s tem prihranijo čas in denar. S tem edini sistem javnega naročanja, ki je Sloveniji dal nekaj reprezentativnih stavb nove države, zanemarjamo v korist politike naročanja po najnižji ceni oziroma po lobističnih in prijateljskih povezavah.

Arhitektura in gradbeništvo sta močan dejavnik pri pospeševanju podnebnih sprememb. Kar 40 odstotkov energije se porabi v stavbah. Mesta porabijo 75 odstotkov energije in izpustijo 50–60 odstotkov toplogrednih plinov. Pametno usmerjanje arhitekturnega načrtovanja je zato nujno za trajnostni razvoj.

V Sloveniji je več kot 40 odstotkov stanovanjskega fonda starejšega od 30 let. Pri številnih od teh stavb menjava izolacije in oken ne bo zadoščala – treba jih bo prenoviti tako, da bodo funkcionalno ustrezale novim načelom bivanja, to pa pomeni celovito prenovo.

Dokument Arhitektura za ljudi, osnutek prostorske politike, se skuša posvetiti tem vprašanjem, z delovanjem na štirih področjih.

Prvič, država naj bi zagotavljala kakovostno arhitekturo – z zgledom pri vodenju lastnih investicij, z razpisovanjem natečajev in zagotavljanjem kohezijskih sredstev za pomembne objekte in javne prostore.

Drugič, država naj bi zagotavljala pameten razvoj – z zagotavljanjem primerno izobraženega kadra v upravnih enotah in občinah, naročanjem arhitekturnih storitev glede na kakovost za ustrezno ceno, izvajanjem arhitekturnih in urbanističnih natečajev in spodbujanjem arhitekture kot raziskovalne dejavnosti.

Tretjič, država naj bi si prizadevala za trajnostno rast. Celostna prenova naj bi se uveljavila kot vodilna strategija za razvoj mest, naselij in stavb.

In četrtič, arhitektura naj bi postala bolj vključujoča, arhitektura in ozaveščanje o vplivu gradnje na prostor naj bi bila že del osnovnošolskega izobraževanja.

Gre za ambiciozen dokument, ki v celoti zagotovo ne bo udejanjen – je pa dobro, da ga imamo, in dobro je, da je zastavljen velikopotezno.

Slovenija je namreč v arhitekturni politiki črna ovca. Že leta 2011 je bila ena izmed samo treh (!) držav EU, ki niso sprejele dokumenta o arhitekturni politiki. In čeprav so arhitekturne politike drugih držav pogosto akcijski dokumenti, podprti z realnimi projekti in denarjem, ki to politiko manifestirajo, bomo predstavniki arhitekturne stroke zadovoljni že, če bomo arhitekturno politiko v Sloveniji vsaj dobili. Že popravki zakonodaje v smeri, kot jo nakazuje osnutek dokumenta, lahko prinesejo pozitivne učinke. Ne samo zaradi lažjega dela ali možnosti za višje plačilo, ampak zato, ker bo slovenski grajeni prostor dejansko kakovostnejši. To ni pomembno samo za nas, temveč tudi za zanamce, saj bodo danes zgrajene hiše stale veliko dlje, kot bodo živeli investitorji, uradniki, arhitekti in gradbinci, ki so sodelovali pri gradnji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.