Kako spremeniti ljudi

William Henry Harrison je bil ameriški general, ki je rad udrihal po Indijancih (s puškami, meči in topovi), Simona Bolivarja, slovitega latinskoameriškega revolucionarja, pa je nagovarjal, naj prevzame ameriški tip demokracije. Leta 1841 so ga končno izvolili za predsednika – 4. marca so ga pompozno inavgurirali, toda že mesec kasneje, 4. aprila, je zaradi hude pljučnice umrl. Harrison je torej svoj mandat začel slabo. Katastrofalno slabo. Noben ameriški predsednik ni svojega mandata začel tako slabo. Niti prej niti kasneje. Slabše kot Harrison je mandat začel le Donald Trump.

Toda za hip ali dva pozabite na njegova izvršna povelja, s katerimi izganja ilegalne priseljence, napoveduje gradnjo mejnega zidu in državljanom iz sedmih – po novem šestih – muslimanskih dežel prepoveduje vstop v Ameriko. Pozabite na njegove teorije zarote, recimo tisto, da je manj volilnih glasov dobil zato, ker je Hillary Clinton skrivaj volilo na milijone ilegalnih priseljencev. Pozabite na njegovo razglašanje medijev za »fake news« in »sovražnike ljudstva«. Pozabite na njegovo omalovaževanje pravne države, ki da jo vodijo »tako imenovani sodniki«. Pozabite na njegov »podatek«, da je Frederick Douglass, afroameriški aktivist in pisatelj, ki je umrl leta 1895, še vedno živ. Pozabite na zgodbe o njegovem mentalnem zdravju in njegovem bombastičnem narcizmu. Pozabite na »banalnost« njegove neobčutljivosti in afinitete do tujega trpljenja. Pozabite na nepotizem, ki ga zganja, »alternativna dejstva«, ki jih širi (»Kaj se je zgodilo na Švedskem!«), tvite, ki jih strelja (recimo na Arnolda Schwarzeneggerja), bedarije, s katerimi pita komične šove, prezir, s katerim obdeluje svoje nasprotnike in kritike, lunatične ministre, ki jih je imenoval (in ki so avstralskega premiera preimenovali v »avstralskega predsednika«), in protestne marše, ki jih doživlja. In seveda, pozabite na njegove rekordno nizke postinavguracijske ratinge. Za hip ali dva pozabite tudi na belski etnocentrizem, nativizem, rasizem, antisemitizem, šovinizem, mizoginijo, antifeminizem, seksizem in ksenofobije vseh vrst, ki jih je prebudil in večidel tudi legitimiral. Skratka, za hip ali dva pozabite na vse to.

Trumpu se je zgodilo nekaj, kar se ni – vsaj ne tako hitro po inavguraciji – zgodilo še nobenemu ameriškemu predsedniku. Ali bolje rečeno: to, kar se mu je zgodilo, se dogaja le predsednikom v nestabilnih, »eksotičnih« banana republikah. »Bela hiša pušča kot potniška ladja Lusitania,« pravi Max Boot (Foreign Policy). V resnici je še huje: Bela hiša pušča kot Titanik. A ne le Bela hiša: kot Titanik puščata tudi Amerika in »globoka država«, kakor pravijo kompleksu tajnih in obveščevalnih služb (Cia, NSA, DIA ipd.) ter delov vojske in ministrstev (zunanjega, pravosodnega, domovinskega), ki jih spremembe v Beli hiši in kongresu ne zadevajo.

Ljudje so pametne tehnologije najprej uporabljali. Potem so jih nosili. In potem jedli. Dokler niso njihova čustva, ne da bi se tega sploh zavedali, postala le še vodljivi učinki algoritmov.

Od vsepovsod neprestano curlja. Vsak dan pricurlja kaj novega, alarmantnega. To, da se je general Michael Flynn, ki ga je Trump imenoval za svetovalca za nacionalno varnost, med predvolilno kampanjo skrivaj sestajal z ruskimi diplomati, je pricurljalo iz obveščevalnih služb – in Flynn je letel. Ko je odletel, je – spet iz obveščevalnih služb, se razume – pricurljalo še, da je Flynn med ameriško predvolilno kampanjo lobiral in delal za turško vlado, da je bil torej »tajni agent Turčije«, kot je rekel Joe Scarborough, voditelj ameriške TV-oddaje Morning Joe (MSNBC). Vsak dan pricurlja kako novo razkritje o Trumpovih povezavah z ruskimi diplomati, ruski afiniteti do Trumpa, ruskem hekanju ameriških volitev ali »ruskih zvezah« Trumpovih ministrov (bodisi zunanjega ministra Rexa Tillersona, pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa ali ministra za trgovino Wilburja Rossa). Vsak dan pricurlja kak namig, da obveščevalne službe »z visoko stopnjo gotovosti« sumijo to ali ono. In ja, vedno takoj pricurlja, kaj je kakemu tujemu državniku rekel v zaupnem telefonskem pogovoru.

Če bi Trump bral poezijo, bi citiral irskega poeta Williama Butlerja Yeatsa, ki je pred mnogimi leti – v poemi Drugi prihod – zapisal: »Stvari razpadajo, center ne drži več skupaj.« S tem bi zelo dobro pojasnil to, kar se mu dogaja. Stvari razpadajo, center pa ne drži več skupaj. Ali bolje rečeno: »globoka država« ne tesni več. Iz nje kar šprica. Kot še nikoli.

A po drugi strani – tudi iz Trumpa kar šprica. Je pa res, da sploh nikoli ni tesnil. Vedno je puščal – njegovi tviti so že ves čas njegove verzije WikiLeaksa. Nič čudnega, da je tako slavil spletni portal WikiLeaks (»Obožujem WikiLeaks!«), ko je ta med predvolilno kampanjo razkril tajne mejle nacionalnega komiteja demokratske stranke. In nihče ni pričakoval, da bo nehal puščati zdaj, ko je predsednik, a je kljub temu vse po malem presenetilo, celo šokiralo, ko je nedavno nepričakovano pričakovano tvitnil, da mu je Barack Obama med predvolilno kampanjo prisluškoval. In to doma – v zlatem Trumpovem stolpu. »To je makartizem!« »To je Nixon/ Watergate!« Obveščevalne službe, s FBI-jem vred, so to »očitno norost«, ki si jo je izmislil neki desničarski radijski voditelj in ki jo je potem povzel alt-right portal Breitbart News (Trump pa jo je vzel zares, kot strogo zaupni obveščevalni podatek, no, kot »alternativno dejstvo«, ki ga je treba nujno deliti), takoj zanikale. Tisti, ki verjamejo, da se Obama ni rodil v Ameriki in da je Hillary Clinton volilo na milijone ilegalnih priseljencev, so stisnili pesti, drugi pa so se Trumpovemu poskusu, da bi posnel svojo verzijo afere Watergate, in njegovi svetovalki Kellyanne Conway, izumiteljici besedne zveze »alternativno dejstvo«, ki je rekla, da je Trump predsednik in da ima zato »informacije in obveščevalne podatke, ki jih drugi nimamo«, le smejali. Obama je menda samo »zavil z očmi«.

Vojna za globoko državo

A ironično, takoj zatem se je izkazalo, da je imel Trump na svoj »alternativni« način prav. Če risanke v svojem stolpu gleda na Samsungovem pametnem televizorju, potem so mu zlahka prisluškovali. Še toliko lažje pa so prisluškovali njegovemu pametnemu telefonu. Kot se je namreč izkazalo, je telefon po novem mikrofon. Portal WikiLeaks je razodel več kot 8700 tajnih dokumentov in datotek (Vault 7), ki razkrivajo, da se lahko Cia povsem mirno in brez težav sprehaja po naših pametnih napravah, po televizorjih, računalnikih in telefonih (applih in androidih), da lahko vanje s sofisticiranim orodjem in tehnikami brez težav penetrira, obide vse varnostne kode, varne aplikacije, antivirusne programe in vgrajene softverske napake ter se špijonsko in neopaženo nastani v njih, tako da lahko nadzoruje in snema vsak naš korak, vsako našo besedo, vsak naš stik. Če hoče, se lahko splazi v naš račun na Twitterju, ga skrivaj zavzame in začne tvitati – v našem imenu. Predstavljajte si, pravi Jefferson Morley (AlterNet), da Cia zavzame Trumpov račun na Twitterju ter začne tvitati v njegovem imenu, recimo v kaki napeti, nepredvidljivi, krizni situaciji. To bi bila veselica.

Mnogi so kriknili: Veliki brat! Toda v resnici je huje, kot je opozoril Julian Assange, osamljeni ujetnik ekvadorske ambasade, Prospero naše viharne dobe: ko »kibernetska orožja« – orodje, kakršno pri prisluškovanju à la carte uporablja Cia – »enkrat pobegnejo, se lahko v trenutku razširijo po vsem svetu, tako da jih lahko uporabljajo tudi druge države, kibernetska mafija in najstniški hekerji«. Kar pomeni, da obstaja možnost »ekstremne proliferacije v razvoju kibernetskih orožij«.

Da Assange tu uporablja retoriko hladne vojne, ne preseneča. V času hladne vojne sta obe strani, zahodna in vzhodna, kapitalistična in komunistična, ameriška in sovjetska, razvili jedrsko orožje (A-bomba), ultimativno orožje za množično uničevanje, kar je povzročilo hudo paranojo, saj se je Amerika zavedala, da bi po lansiranju jedrskega orožja jedrsko orožje takoj – praktično avtomatično – lansirala tudi Sovjetska zveza, to pa je pomenilo, da bi obe strani čakala vzajemna destrukcija. Obstajal je strah, da bi kdo apokaliptični »rdeči gumb« pritisnil pomotoma ali po nesreči – ali pa da bi se »rdeči gumb« kar sam sprožil. Kar je bil razlog več, da so se odločili za detante, podpisovanje sporazumov o zamrznitvi in ustavitvi »proliferacije« jedrskega orožja. Vse skupaj se je zdelo preveč neobvladljivo, zato so morali peklenski krog nekako zapreti ali pa vsaj pripreti.

V času, ko ameriški demokrati, z »globoko državo« vred, na Trumpovo islamofobijo odgovarjajo z rusofobijo (spomnite se le štikla With God On Our Side, v katerem je Bob Dylan leta 1963 popisal, kako so ga v petdesetih letih učili sovraštva do Rusov: »Naj Ruse sovražim, tak bil je ukaz; vsak čas prav gotovo napadejo nas«), pa se zdi, da je peklenski krog spet odprt, le da je zdaj še huje: kibernetsko orožje, ki ga je razkril portal WikiLeaks, je neobvladljivo, nevidno, anonimno in destruktivno, razširja se viralno (pandemično, če hočete), v roke lahko pride prav vsakomur, mafiji, najstnikom, trgovcem z orožjem, politiki, tiranom, fašistom in korporacijam. Ali bolje rečeno: trg za kibernetsko orožje je prost, brezmejen in lukrativen. Vsakdo bo lahko postal policijska država. Take domišljije ni imel niti Orwell. Tu je detant nemogoč. Kdo in s kom naj podpiše sporazum, ki bo zamrznil in ustavil proliferacijo kibernetskega orožja? Tudi ženevska konvencija je tu nepredstavljiva. Digitalna ženevska konvencija? Bill Gates – požri se!

Vse, kar ste počeli zadnja leta, je torej shranjeno, arhivirano – in zdaj je na voljo najboljšemu ponudniku. Rekli boste: ničesar nimam skrivati, zato se nimam česa bati! Vsekakor. Dokler recimo ne kandidirate za kako visoko politično ali poslovno funkcijo – takrat lahko druga, nasprotna stran vašo arhivirano preteklost, njene »največje hite«, kupi in jih uporabi proti vam. Nastopili boste kot motnja, ki pa jo bodo zlahka odpravili – kot ovira, ki jo bodo zlahka razbili. Zbogom, reputacija! Puščali boste kot Titanik. Nihče ne računa, da bo kdaj kandidiral – da bo torej kdaj motnja ali ovira. Zato počne traparije. Tudi Trump ni računal, da bo kdaj kandidiral za ameriškega predsednika. Kibernetsko orožje je neprecenljivo, ker je omnipotentno, pravi Thomas Knapp (CounterPunch): državi omogoča maksimiranje moči, korporacijam pa maksimiranje dobičkov.

Na podlagi 68 fejsbuških všečkov je mogoče zelo točno predvideti, kakšno barvo kože ima kdo, kakšna je njegova spolna usmeritev, kakšne veroizpovedi je, kakšen je njegov IQ, ali je kadilec, ali uživa droge.

Poslovni modeli se spreminjajo: organizacija WikiLeaks zdaj svoje storitve ponuja korporacijam (Microsoftu ipd.), ki izdelujejo pametno tehnologijo (in spotoma – nevede, kot pravi Assange – proliferirajo kibernetsko orožje, kar jih lahko nazadnje drago stane), kalifornijska firma Orbital Insight je nedavno sporočila, da lahko s svojim algoritmiranim satelitskim nadzorovanjem napove cene delnic (»Skynet je tu,« pravi njen šef), Trumpov poslovni imperij – Trump Organization – pa očitno dela vse, da bi prevzel »globoko državo«, z vsem kibernetskim orožjem vred.

Če smo dejansko sredi vojne za »globoko državo«, potem je vprašanje le, kdo je hujši – Trump ali »globoka država«. Oba sta hujša. Oba sta nevarna, pravi Glenn Greenwald (Intercept). Bill Kristol, konservativni komentator, pa je tvitnil: »Raje imam globoko državo kot Trumpa.« Hujša od »globoke države« in Trumpa bi bila le še »globoka država« v Trumpovih rokah – »globoka država« pod Trumpovo kontrolo. In »globoka država« se upravičeno boji Trumpovega prevzema – lahko bi jo tvitnil Putinu.

Brskanje po ljudeh

Pri vsem tem ne kaže spregledati, da je portal WikiLeaks, ki resda objavlja le ameriške tajne dokumente, ne pa tudi ruskih, en passant razkril še en eksploziven detajl: Cia, ki ima orodje, s katerim telefone, računalnike in televizorje spreminja v vohunske postaje (»Vse to so le dejstva modernega življenja,« pravi Kellyanne Conway, ki je ne moti, če mikrovalovke delujejo kot skrite kamere), lahko nekoga sheka in napade tudi tako, da potem izgleda, kot da je izvor hekerskega napada kje drugje, recimo v Rusiji. Cia lahko hlini, da je ruski heker, s čimer kakopak pretenta forenzike. Trump in njegovi feni so vzkliknili: Amen! To naj bi potrdilo, da je Cia – »globoka država« – res prisluškovala Trumpu, da mu še vedno prisluškuje, da je bil hekerski vdor v mejle nacionalnega komiteja demokratske stranke Cijino delo, ne pa delo ruskih hekerjev (Cia je le pozirala kot ruski heker), in da Trumpa ni izvolila Rusija.

Saj res – kdo pa je potem izvolil Trumpa? Kako to, da je zmagal, četudi so vsi – z mediji, sondažami in »globoko državo« vred – napovedovali, da bo volitve izgubil? To je vprašanje, ki še vedno vse obseda. Pojavile so se številne teorije: izvolila ga je alternativna desnica (alt-right), izvolil ga je deklasirani, jezni, frustrirani delavski razred, izvolil ga je James Comey, prorepublikanski FBI-jev direktor, ki je 11 dni pred volitvami – »oktobrsko presenečenje« – razkril, da FBI ponovno preiskuje mejle Hillary Clinton, izvolila ga je anemičnost Hillary Clinton, izvolili so ga memi, ki jih je trosil spletni forum 4chan (Pepe the Frog, Kek, 77777777th ipd.), sicer velik fen nastopaške politične nekorektnosti, in seveda – izvolil ga je Kremelj.

Drži, Putinu je bil ljubši Trump kot Clintonova, toda – zakaj bi ruska stran tako zelo pomagala nekomu, ki nima nobene možnosti za zmago? Mar ni vse kazalo, da je Trump brez možnosti? Mar se ni zdelo, da je le resničnostni klovn, ki je dobil svojih pet minut? Zakaj bi ruska stran navijala za človeka, na katerega se ne more zanesti niti Amerika – in ki laže celo svojim, Američanom? Le zakaj bi ruska stran navijala za luzerja? Pa vendar: kaj, če so Rusi nekako vedeli, da bo zmagal? Povsem mogoče je, da so vedeli. Ker niso bili edini, ki so to vedeli.

Raziskovalna novinarja Hannes Grassegger in Mikael Krogerus sta lani decembra v švicarski reviji Das Magazin predstavila – in vivisecirala – firmo, ki je vedela, da bo Trump zmagal. A ni jima bilo treba kopati globoko, saj si je tako rekoč neznana britanska firma Cambridge Analytica kar sama javno čestitala, da je s svojo »analizo velikih zbirk komunikacijskih podatkov odigrala tako pomembno vlogo pri Trumpovi zmagi«.

Vsak naš digitalni korak pusti digitalno sled – to vemo. Vsako naše guglanje, vsak naš telefonski klic, vsak naš všeček – vse to se arhivira. Tako nastajajo velike zbirke podatkov. Že Facebookovi profili ter spletni kvizi in vprašalniki so kar velike zbirke podatkov. Lahko pa jih tudi kupiš. In algoritmiraš – in firma Cambridge Analytica je storila natanko to. Toda drugače od tistih, ki zbirke podatkov uporabljajo za prodajanje čudežnih lasnih preparatov (ipd.), je zbirke podatkov uporabila za prodajanje Trumpa, le da je velike zbirke podatkov križala in algoritmirala s psihometrijo, petimi ključnimi osebnostnimi potezami – odprtostjo (kako dovzetni ste za novo), skrbnostjo (koliko perfekcionista ste), ekstrovertiranostjo (kako družabni ste), naklonjenostjo (kako uvidevni in kooperativni ste) in nevrotičnostjo (kako hitro popenite).

Na podlagi tega lahko hitro sestaviš profil vsakega človeka – profil njegovih strahov, njegovih potreb, njegovih prepričanj, njegovega obnašanja. In ko vse te zbirke podatkov skombiniraš, lahko tudi predvidiš, kako se bo ta človek – vsak človek – obnašal. Psiholog Michal Kosinski, kreator psihometričnega modela, ki mu ga je potem »ukradla« firma Cambridge Analytica, je že pred petimi leti pokazal, da je mogoče na podlagi 68 fejsbuških všečkov zelo točno predvideti, kakšno barvo kože ima kdo, kakšna je njegova spolna usmeritev, kakšne veroizpovedi je, kakšen je njegov IQ, ali je kadilec, ali uživa droge, ali so njegovi starši ločeni in kakšna je njegova politična inklinacija. Še več, Kosinski je model tako izpilil, da je o človeku že na podlagi desetih fejsbuških všečkov vedel več kot njegovi sodelavci, na podlagi stotih fejsbuških všečkov več kot njegovi prijatelji, na podlagi 150 fejsbuških všečkov več kot njegovi starši, na podlagi 300 fejsbuških všečkov pa več kot njegov partner ali partnerka. Še nekaj všečkov, pa je o tem človeku vedel več, kot o sebi ve on sam. Kosinski je, pravita Grassegger in Krogerus, »izumil neke vrste brskalnik po ljudeh«.

In firma SCL – Strategic Communication Laboratories (»prva agencija za menedžiranje volitev«) – je, še preden se je zlila v firmo Cambridge Analytica, ta »brskalnik po ljudeh« prelevila v predvolilno orožje, s katerim je režirala volitve v Ukrajini, Nigeriji in Nepalu. Firma Cambridge Analytica, zlita s firmo SCL, pa je potem lani zrežirala brexit. Najel jo je kakopak Nigel Farage, ideolog brexita, prijatelj Donalda Trumpa, velikega fena brexita. Alexander Nix, direktor firme Cambridge Analytica, katere investitor je tudi desničarski milijarder Robert Mercer, direktor sklada Renaissance Technologies, je kmalu zatem postal vodja Trumpove digitalne strategije. Trump je tvitnil: »Kmalu me boste klicali gospod Brexit!«

Nix je oznanil, da je firma Cambridge Analytica s psihometrijo (petimi psihološkimi potezami), analizo velikih zbirk podatkov (ki jih kupuje od raznoraznih podjetij) in personaliziranim oglaševanjem ustvarila model, s katerim je mogoče »predvideti osebnost vsakega odraslega v Ameriki«. Vsakega volivca. »Dvesto dvajsetih milijonov ljudi.« Najprej izdelajo psihološki profil volivca, potem pa ga začnejo bombardirati s personaliziranimi, njegovim strahovom in prepričanjem prirejenimi političnimi sporočili. Tisti, ki so nevrotični in skrbni, so dobivali oglase z vlomilci, ki vdirajo v stanovanja, Afroameričani so dobivali video, v katerem Clintonova Afroameričane razglaša za »plenilce«, priseljenci s Haitija so dobivali novice o neuspehih Clintonove fundacije na popotresnem Haitiju. Svojim terenskim aktivistom so dali aplikacijo, s katero so lahko takoj identificirali politična prepričanja vseh stanovalcev kake stavbe.

Naše življenje se bo korenito spremenilo. Če ga je korenito spremenil že neoliberalizem, si lahko živo predstavljate, kako ga bodo spremenili šele novi modeli.

Kar seveda pojasni, pravita Grassegger in Krogerus, zakaj je Trump za klasično predvolilno oglaševanje porabil tako malo denarja in zakaj je med predvolilno kampanjo govoril tako nekonsistentno, oportunistično in protislovno: »Za vsakega volivca je imel drugačno sporočilo.« Da govori kot algoritem, pa je itak že lani poleti opozorila matematičarka Cathy O’Neil.

Medtem ko smo spali

Vse to, pravi Carole Cadwalladr (The Observer), pa tudi pojasni, zakaj se je javnost tako zelo spremenila. Z modeli, ki kombinirajo in algoritmirajo psihometrijo, kognitivno vojskovanje, avtomatizirano sledenje ljudem po spletu, personalizirano oglaševanje in množico avtomatičnih računov na Twitterju (in povezav, spletnih strani ipd.), s katerimi povozijo vse druge vire obveščanja, je mogoče spremeniti in kontrolirati mišljenje ljudi, njihovo obnašanje, njihovo razpoloženje, njihova čustva, njihovo politično prepričanje. S temi modeli – in tehnikami, razvitimi v avtokratskih režimih (Rusija) – jim je mogoče izprati možgane. Masovno. Jonathan Rust, direktor Psihometričnega centra Univerze v Cambridgeu, ji je rekel: »Ljudje niti ne vedo, da se jim to dogaja. Prepričanje se jim spreminja za hrbtom.«

Ergo: s temi modeli, ki se itak stalno nadgrajujejo, je mogoče ljudi spreminjati v rasiste, šoviniste, nativiste, nacionaliste, ksenofobe, islamofobe, antifeministe in fašiste – in ustvarjati »novo resničnost«, postresnično karikaturo resničnosti in prostega trga. V teh modelih je pač za vsakogar kaj.

Naše življenje se bo korenito spremenilo. Če ga je korenito spremenil že neoliberalizem, si lahko živo predstavljate, kako ga bodo spremenili šele ti modeli, s katerimi zdaj manipulirajo mandarinske politične in finančne elite, ta neizvoljeni globalni korporativni commonwealth, ki pa si bo lahko itak vedno izvolil svoje Trumpe.

Če kdaj, potem bo šele zdaj zares mogoče ljudi prepričati, da ne potrebujejo univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, pokojnin, javnega šolstva, naravnih bogastev, državnih podjetij, državnih bank, dostojnih plač, delovnopravnega varstva, javnega sektorja in čistega okolja ter da je treba finančne trge nujno deregulirati, kapital sprostiti in bogate razdavčiti. Če kdaj, potem bo šele zdaj zares mogoče pleniti in uničevati lokalna gospodarstva, bogastvo pa seliti le še strmo navzgor.

Nihče ne bo mogel reči, da ga nova tehnologija ni spremenila. Ljudje so nove pametne tehnologije najprej uporabljali. Potem so jih nosili. In potem jedli. Dokler niso postali pametna tehnologija – in dokler niso njihova čustva, ne da bi se tega sploh zavedali, postala le še vodljivi učinki algoritmov.

Jean Baudrillard, pokojni francoski filozof, bi verjetno temu karnevalu biopsihosocialnega profiliranja, redundance, simuliranega osvobajanja, postkritičnega ekshibicionizma in orwellovskega »totalnega ekrana« rekel »totalna orgija resničnosti«. Vprašanje je le: kaj bomo po tej orgiji?

Te orgije bo konec šele, ko se bo sesul model, ki jo poganja. Model, ki jo poganja, pa se bo sesul šele, ko algoritmi ne bodo mogli več dohajati čustev, ki so jih sami ustvarili. A do tedaj bo 99 odstotkov človeštva svoj mandat začenjalo še slabše kot Trump.