V imenu ljudstva

Zakaj se je populistov, kot je Donald Trump, tako težko znebiti

Ivanka Trump se zdaj uradno seli v Belo hišo – v Zahodno krilo. Nikomur ni prisegla, a imela bo dostop do vseh zaupnih podatkov. Tam bo izključno zato, ker je Trumpova hči.

Ivanka Trump se zdaj uradno seli v Belo hišo – v Zahodno krilo. Nikomur ni prisegla, a imela bo dostop do vseh zaupnih podatkov. Tam bo izključno zato, ker je Trumpova hči.
© Profimedia

Ko je bil izvoljen Donald Trump, so mnogi izmed tistih, ki so ga volili, rekli, da so ga volili zato, ker je izvrsten deal-maker, ker se zna pogajati in ker zna sklepati kupčije, ker je torej mojster poslovanja. S tem, da je deal-maker, se je brezmejno hvalil tudi sam. Glejte, kakšno čudovito podjetje sem zgradil! Poslovna spretnost je bila njegov predvolilni forte. Razglašal se je za »rojenega zmagovalca«, vse druge pa za zgube. Oznanjal je, da bo Ameriko spremenil v zmagovalko, da bo zmagoval za Ameriko in da bo tako blazno zmagoval, da »boste utrujeni od zmagovanja«. In ja, The Art of the Deal – Umetnost kupčije – je naslov njegove avtobiografije, s katero se je med kampanjo neprestano bahal, pa četudi jo je objavil že pred 30 leti. Svojim fenom jo je na predvolilnih shodih celo delil – kot Biblijo. Z avtogramom.

Toda zdaj se je izkazalo, da ni rojeni zmagovalec. Pred volitvami je obljubljal, da bo »katastrofalni« Obamov zakon o univerzalnem zdravstvenem zavarovanju (ObamaCare) takoj odpravil in ga zamenjal z novim, boljšim. Po volitvah je to nenehno odločno ponavljal. ObamaCare bom odpravil! Ni mu uspelo. Kongres ga je prejšnji teden zavrnil. Velikemu deal-makerju ni uspelo skleniti posla, pa četudi je pritiskal, sestankoval, lobiral, osebno telefonaril kongresnikom, laskal in zapeljeval – z nekaterimi kongresniki je hodil na bovling, druge je vozil s predsedniškim letalom, tretjim pa je grozil. A ni prišel do konca. Še huje: o potrebnosti glasovanja za odpravo Obamovega zakona mu ni uspelo prepričati številnih republikanskih kongresnikov, pa četudi so prav republikanci sedem let delali vse, da bi ga odpravili. Kar pomeni dvoje: prvič, da mu posla ni uspelo skleniti s svojo stranjo, in drugič, ni mu ga uspelo skleniti v času, ko njegova stran – republikanci! – obvladuje oba domova kongresa. Kar je ponižujoče. »Nihče ni vedel, da je lahko zdravstvo tako zapleteno,« je rekel februarja skupini guvernerjev. Ne, zdravstvo res ni nepremičnina, Trump pa je povsem očitno slab pogajalec, slab politik, slab deal-maker.

Kaj zdaj? Ga bodo Američani odstavili, odpoklicali, nagnali? Bodo zahtevali njegov odstop? Bo sam odstopil? Nehajte.

Ameriški psihoterapevti in psihiatri poročajo, da se k njim zateka vse več Američanov, ki pravijo, da jih Trumpova kaotična politika – njegove laži, njegova alternativna dejstva, njegovi postfakti, njegove fake news, njegove resničnostne točke, njegova konspirologija, njegovi nesmisli, njegovi kozli, njegovi škandali, njegove afere, njegove žalitve, njegovo postfakticiranje Amerike, demokracije in življenja ipd. – vse bolj spravlja ob živce in travmatizira. Mučijo jih stres, nespečnost, tesnoba, migrene, palpitacija. Psihoterapevti in psihiatri nimajo »magične« terapije, s katero bi odpravili »Trumpov sindrom«, zato Američanom svetujejo različne reči ( jemljite vitamin B in proteine, pridružite se miroljubnim aktivističnim in filantropskim organizacijam, konstruktivno usmerjajte čustva, preusmerjajte pogovore in razprave, bodite prijazni do drugih, pišite svojemu kongresniku, izogibajte se pretiranemu konzumiranju novic ipd.), toda vse to ne spremeni dejstva, da Trump ogroža in uničuje ameriško mentalno zdravje.

Kaj zdaj? Ga bodo Američani odstavili, odpoklicali, nagnali? Bodo zahtevali njegov odstop? Bo sam odstopil? Nehajte.

Nedavno so sporočili, da se Ivanka Trump, predsednikova hči, zdaj povsem uradno seli v Belo hišo – v Zahodno krilo, kjer bo imela pisarno, tako da bo v središču akcije, pač tam, kjer se odloča. In tam bo sedela na državne stroške, pa četudi ni bila izvoljena in četudi je ni uradno nihče imenoval. Nikomur ni prisegla in nihče je ni preveril, a imela bo dostop do vseh dokumentov in zaupnih podatkov. Tam bo izključno zato, ker je Trumpova hči. Nepotizem? Vsekakor. Korupcija? Tudi. Še več: to je nepotizem na odprti sceni – in korupcija na odprti sceni. Trump ničesar ne skriva. Tako kot nepotizma in korupcije ne skrivajo despoti iz srednje Azije.

A po drugi strani – Jared Kushner, Ivankin mož, Trumpov svetovalec, je že tam, v Zahodnem krilu. Trump ni pretrgal lastniških vezi s svojim podjetjem (Trump Organization). Njegova sinova, Donald ( jr.) in Eric, po svetu razkošno sklepata posle, in to na državne stroške, saj jima pripada zelo drago varovanje (še toliko dražje, ker sta stalno na poti), Trump, ki je rekel, da bo »izsušil močvirje«, pa na račun davkoplačevalcev mastno služi. Eric je v intervjuju za revijo Forbes – ja, na odprti sceni – celo priznal, da se s Trumpom, ki sicer trdi, da nima nič več s svojim podjetjem, občasno še vedno posvetujeta o »bilancah, dobičkih in takšnih rečeh«, kar pomeni, da Trumpa še kako zanima donos predsednikovanja. Bela hiša promovira prodajo Ivankinih izdelkov. Kupujte Ivankina oblačila, je kriknila Kellyanne Conway, Trumpova svetovalka, izumiteljica fraze »alternativno dejstvo«. Amerika izgleda le še kot servis Trumpovega poslovnega imperija. Korupcija? Absolutno. Na odprti sceni.

Ko si populist ustvari »čisto« ljudstvo in ko se razglasi za izvrševalca njegove volje, postane teflonski – v korupciji, nepotizmu in klientelizmu se lahko utaplja na odprti sceni.

Kaj zdaj? Bodo Američani Trumpa odstavili, odpoklicali, nagnali? Bodo zahtevali njegov odstop? Bo sam odstopil? Nehajte. Kje neki. Trump bo ostal v Beli hiši, pa četudi se obnaša tako, kot da je Rus (»Donald Trump je Američan, toda njegovi svetovalci so delali za Ruse, njegovi investitorji so Rusi, njegov postfaktični slog je ruski, njegova ideja o veličini je ruska,« pravi ameriški zgodovinar Timothy Snyder), in četudi bi se izkazalo, da je bil med predvolilno kampanjo res v zvezi s Kremljem in da so mu pri izvolitvi res pomagali Rusi, tako da lahko FBI svojo veliko preiskavo povezav med Trumpovo kampanjo in Putinovimi operativci, za katero direktor agencije James Comey pravi, da poteka, povsem mirno ustavi. To Trumpa ne bo spodneslo.

Kar nas pripelje do vprašanja: kako se znebiti populista? Ali bolje rečeno: zakaj se je populista tako prekleto težko, če ne že kar nemogoče znebiti? Lahko neprestano in tako rekoč patološko laže (po novem svoje laži razglaša za prerokbe, ki se izpolnijo šele kasneje), lahko se naravnost ekshibicionistično utaplja v nepotizmu, klientelizmu in korupciji (kot da gre za lepotno tekmovanje), lahko uničuje mentalno zdravje nacije, pa še vedno ne pade s prestola.

Izvrševanje ljudske volje

A kaj, če Trump vse to počne prav zato, ker ve, da se mu ne bo nič zgodilo? Kaj če vse to počne natanko zato, ker ve, da ga to ne bo stalo prestola? Kaj če vse to počne zato, ker tako dobro pozna Američane, ker torej dobro ve, kako zelo so obsedeni s slavnimi in uspešnimi, kako zelo uživajo v eskapadah telenovelističnih dinastij, kako zelo ljubijo narcise, ekshibicioniste, šarlatane, iluzioniste, profete, kulte in resničnostne šove, kako zelo skeptični so do političnega »dolgčasa«, kako zelo odvisni so od medijske demokracije, kako zelo občudujejo »stroje za ratinge« (kot si pravi Trump), kako zelo jim tekne aroma zmagovalcev, kako zelo radi bi se tudi sami nalezli »zmagovitega duha« in kako zelo radi slišijo, da so »največja nacija« in »božji vrt«?

Trump si je verjetno rekel: če jih bom povsem in scela obsedel, če jih bom povsem in scela okupiral, če me bodo imeli 24 ur na dan in 7 dni na teden, če jih bom neprestano bombardiral in če se bom zažrl vanje, če jih bom torej patologiziral in spremenil v svojo publiko, potem ne bodo nikoli hoteli, da odidem ali pa da se končam! Tako kot si za TV-serije ne želijo, da bi se kdaj končale.

Obstaja celo teorija ( jasno, konspirološka), da skuša Trump z vsem, kar počne (z non-stop tvitanjem, shock & awe postfakticiranjem, kopičenjem laži, alternativnih dejstev, konspirologije ipd.), ljudi preprosto tako izčrpati, izmučiti in utruditi, da jim bodo vsi obrambni mehanizmi popustili in da ne bodo več niti sposobni odpora niti voljni zanj. Ko bo ta »Trumpov sindrom utrujenosti« enkrat prijel, ko bodo ljudje končno izgoreli, se sprijaznili z novo absurdistansko realnostjo ter se potopili v apatijo, bo Trump lahko počel, kar bo hotel. Če bo hotel, bo lahko na newyorški Peti aveniji ustrelil človeka, pa se mu ne bo nič zgodilo.

A kaj, če Trump vse to počne prav zato, ker ve, da se mu ne bo nič zgodilo? Kaj če vse to počne natanko zato, ker ve, da ga to ne bo stalo prestola?

Trik, s katerim se populisti imunizirajo in teflonizirajo, je v resnici kompleksnejši. Kako navadno definirajo populiste? Zanje pravijo, da ciljajo male, preproste, ekonomsko hendikepirane, psihološko brezdomne ljudi z nizko izobrazbo, »poražence« modernizacije in globalizacije, da igrajo na njihove strahove, čustva, frustracije, resentiment ipd., da imajo vedno odgovor na vse, da ponujajo le enostavne recepte in kratkoročne rešitve (če bi uporabljali zdrav razum, bi že zdavnaj rešili vse probleme! ve se, kaj je treba storiti!), da so grobi, prostaški in agresivni, da se za politično mizo ne znajo obnašati, da ignorirajo dejstva in argumente, da se za posledice svojih izjav in dejanj ne menijo, da napadajo tujce in priseljence (»Dva milijona brezposelnih je dva milijona priseljencev preveč!«), da psujejo elite, politični establišment, »strice iz ozadja«, eksperte, tehnokracijo ipd., da so antipolitiki in postpolitiki, da imajo avtokratske, totalitarne osebnostne poteze in da jim gresta kompleksnost in počasnost demokracije na živce.

Toda to, kar populiste zares prelevi v populiste in kar jih obenem tudi teflonizira in imunizira, je nekaj drugega: populisti se resda neprestano sklicujejo na ljudstvo, njihov trik pa je v tem, da si ljudstvo sami ustvarijo, pravi Jan-Werner Müller v knjigi Kaj je populizem? (What Is Populism?, 2016). Populisti stalno mantrajo, da brezmejno ljubijo ljudstvo, da se med ljudstvom najbolje počutijo, da delajo le zanj, da mislijo le nanj in da ljudstvo, ki je moralno superiorno, čisto in nedolžno, varujejo pred skorumpiranimi, klientelističnimi, nepotističnimi, dekadentnimi elitami, obenem pa vedno poudarjajo, da le oni – izključno oni – predstavljajo ljudstvo. In nihče drug. Populisti se imajo za »ekskluzivne predstavnike ljudstva«. Le oni govorijo v imenu ljudstva. »Populisti so vedno antipluralisti.« Kdor ni z njimi, je proti ljudstvu. Kdor ni z njimi, je del skorumpiranih, nemoralnih, tiranskih elit. Kdor ni z njimi, ni del ljudstva. Kdor ni z njimi, ni ljudstvo. Kdor ni z njimi, nima nobene legitimnosti. Kdor ni z njimi, je sovražen ljudstvu – »izdajalec«, »udbomafijaš«, »stric iz ozadja«.

Ker je ljudstvo le tisti del empiričnega ljudstva, ki je na strani populista, mora populist najprej »prave« in »čiste« ljudi izvleči iz vsote vseh državljanov, druge pa izključiti in segregirati. »Pravo« in »čisto« ljudstvo – tisto ljudstvo, ki ga nagovarja populist – so le »pravi« in moralno »čisti« ljudje. Ne, ljudstvo niso vsi ljudje ali vsi državljani. Le del ljudstva je ljudstvo. Tisti, ki so ljudstvo, štejejo, vsi drugi – rasne, etnične, spolne manjšine – pa so nepomembni in nelegitimni, zato lahko tudi odidejo. Komur tu ni všeč, pa naj gre drugam! To so itak le paraziti, ki ne sodijo med nas!

Populist to »pravo«, »čisto«, »organsko« ljudstvo, čigar ekskluzivni predstavnik je, ustvari mimo demokracije, ki je nepotrebna, saj ljudstvo – »tiha večina« – misli in čuti enotno, kot eden. Ljudstvo ima »voljo«, populist pa je le izvrševalec te »ljudske volje«, njen megafon, njen ojačevalec. Demokracija je motnja, saj samo ovira in omejuje neposreden in pristen stik med populistom in ljudstvom, s tem, ko omejuje ta mistični stik, pa omejuje tudi samo »ljudsko voljo«. Zato skuša biti populist v stalnem in neposrednem stiku z ljudstvom. To počnejo Orban, Putin, Duterte. Trump, ki Ameriko vodi kot svoje podjetje, tvita (no, tvite menda v njegovem imenu pošilja Dan Scavino, ki je v Beli hiši odgovoren za socialna omrežja). Berlusconi, ki je Italijo vodil kot svoje podjetje, je imel svoje televizije. Glejte TV, drugo pa prepustite meni! Manj ko je demokracije in formalnosti, tem bolje. Manj ko je demokracije, lažje bo izvrševal »ljudsko voljo«, saj točno ve, kaj mora storiti, navsezadnje, ljudstvo je moralno enotno, en glas (kot da to sploh obstaja), zato ne preseneča, da populisti – od Trumpa do Orbana in Erdogana – svoje ljudstvo razglašajo za gibanje.

Duh ljudstva – »narodna substanca«, »prava identiteta« – je pač vedno nad demokracijo. Fašistični filozof Giovanni Gentile ni zaman poudarjal, da lahko fašizem demokratične ideale udejanji bolje kot sama demokracija, Carl Schmitt, Hitlerjev pravnik št. 1, pa je poudarjal, da »diktatorske in cesarske metode ne ustvarijo le ljudske aklamacije, temveč so tudi neposredni izraz demokratične substance in moči«. Kdor se sklicuje na demokracijo (na človekove pravice ipd.), je proti ljudstvu.

Ko so se pogovarjali o poslu, je poleg AAnnggeellee  MMeerrkkeell  vv  Beli hiši sedela Ivanka Trump.

Ko so se pogovarjali o poslu, je poleg Angele Merkel v Beli hiši sedela Ivanka Trump.
© Profimedia

Populist pa dela le to, kar hoče ljudstvo, ki ga itak vodi. Če mu kaj spodleti, ni kriv – delal je le to, kar je hotelo ljudstvo. Če se zaplete v afere in škandale, ni kriv – izvrševal je le »ljudsko voljo« (ki je, kot vemo, le metapolitična fikcija, le mistična fantazija). Če ga zasačijo pri laži, goljufiji, korupciji ali klientelizmu, prav tako ni kriv – to je delal za ljudstvo. Nikoli ni kriv, ker le izvršuje »ljudsko voljo«. Sploh pa je vedno žrtev zarot – sodišč, medijev, starih elit, civilne družbe, skorumpirane demokracije, »stricev iz ozadja« in drugih izdajalcev domovine, ki rovarijo proti njemu ter ga skušajo na vsak način sabotirati. Teorije zarote so, pravi Müller, integralni del populistične retorike. To je veljalo za Berlusconija in Haiderja. To velja za Putina, Erdogana in Trumpa. In to velja za Janšo, ki svojega ljudstva – »čistega« in »moralno vzvišenega« – kljub vsem aferam in škandalom ni izgubil.

Ko si populist, kot je Trump, ustvari »čisto« ljudstvo in ko se razglasi za izvrševalca njegove volje, postane imun in teflonski – v korupciji, nepotizmu in klientelizmu se lahko utaplja na odprti sceni, pred očmi javnosti, a ljudstva ne izgubi, saj le izvršuje njegovo voljo. Že res, da deluje koruptivno, nepotistično in klientelistično, toda vse to počne čiste vesti in čistega srca, ker ve, da dela le to, kar hoče ljudstvo, ki je moralno vzvišeno in nezmotljivo. Populistu – vodji, ki ga vodi ljudstvo – zato empirija in dejstva ne pridejo do živega.

In seveda, Trump zaradi tega, ker mu je tako katastrofalno spodletelo pri odpravi onega »katastrofalnega« Obamovega zakona, svojega ljudstva ne bo izgubil – ne, njegovo ljudstvo je itak prepričano, da so ga izdali »strici iz ozadja«, stare, skorumpirane politične elite, ki nočejo, da bi izvršil »ljudsko voljo«, da bi ljudstvu vrnil ukradeno domovino in da bi ljudstvo preselil v čisto, varno, rajsko predmoderno družbo, Trumpovo državo, v kateri bodo le tisti, ki vanjo sodijo, vse druge – od Mehičanov do ilegalnih priseljencev in muslimanov – pa bodo izgnali.

Helen Beristain iz Indiane je volila Trumpa, toda kmalu po njegovi izvolitvi so njenega moža, ilegalnega priseljenca, ki je v Ameriki že 20 let, prijeli, tako da mu zdaj grozi izgon. Gospa je zgrožena in šokirana – kaj je pa mislila?

Najčistejša rasa

Ljudstvo, ki je Trumpa izvolilo, je ljudstvo, ki ga Trump ne more izgubiti. A katero ljudstvo ga je izvolilo? Zelo hitro se je prijela teorija, da so Trumpa izvolili mali, preprosti ljudje, žrtve neoliberalnih politik, brezposelni, socialno in ekonomsko razdejani, prekarni, ponižani, razžaljeni, nezadovoljni in jezni industrijski proletariat, ki sta ga modernizacija in globalizacija zaobšli in zavrgli, ki se zadeva s poceni drogami in ki so ga zadnje čase na dolgo popisovale številne knjige, recimo Dreamland in Strangers in Their Own Land. Ergo: Trumpa naj bi izvolil ekonomski dejavnik – negativni učinek globalizacije in neoliberalnih politik.

To je delno gotovo res, pravi Eric Draitser (CounterPunch), toda pri Trumpovi izvolitvi je bil odločilnejši »identitetni« dejavnik, kar potrjujejo tudi podatki. Nedavna raziskava, ki jo je opravila ugledna Massachusetska univerza (Amherst), ugotavlja: prvič, da je pri Trumpovi izvolitvi le delno odločal ekonomski dejavnik (negativni učinki neoliberalnih politik, Wall Streeta ipd.), in drugič, da sta bila odločilna dejavnika rasizem in seksizem, belskost in mizoginija. To so potrdile tudi velike raziskave, ki so jih opravile Michiganska univerza, Teksaška univerza, Kalifornijska univerza v Santa Barbari in Stanfordova univerza: Trumpa je izvolila rasna politična retorika. Ali bolje rečeno: Trumpa so izvolili belci, ki so prepričani, da je njihova »belska identiteta« ogrožena, da živijo kot manjšina, da imajo vse manj pravic, da so žrtve represije in tiranije, da se bliža popolno uničenje belske rase, da se torej nad belci izvaja genocid. Od tod kolektivni strah pred izgubo belske identitete, belske prevlade, belskih privilegijev, belske kulture, belske morale, belske veličine, pravi Draitser – in od tod občutek, da pripadajo nekemu zaokroženemu, homogenemu, čistemu, nativističnemu, patriotskemu, moralno vzvišenemu kolektivu. Ekonomska stagnacija je ta občutek le okrepila – in ga nagnila na Trumpovo stran. Trump, ki je probleme delavskega razreda rasno barval in intoniral (konspirološke teorije o »genocidu nad belci« so mu dobro kibicirale), je postal politični izraz tega paničnega, rasnega, čistega, moralno vzvišenega belskega občutka, tega rasističnega in seksističnega občutka, ki je belski kolektiv dokončno združil v Trumpovo ljudstvo. Trump je ta, ki bo »ljudstvo« obvaroval in rešil pred genocidom – pred marginalizacijo, pred izgubo identitete, pred priseljenci, pred medrasnimi porokami, pred multikulturnostjo, pred feminizmom in pred abortusi.

Hitlerja – ultimativnega populista – je izvolilo prav čisto, homogeno, moralno vzvišeno ljudstvo. Če bi preživel in bi mu sodili, bi rekel, da je le izvrševal »ljudsko voljo«.

Vse dvome in nejasnosti pa je razpihala Gallupova raziskava (via Jonathan Rothwell), ki je pokazala dvoje: prvič, da Trumpovi volivci v povprečju sploh niso revni, temveč bogatejši in bolje situirani, kot so vsi mislili, in drugič, da Trumpovi volivci pretežno živijo v zaprtih belskih skupnostih, v katerih ni prav dosti priseljencev ali pa jih sploh ni. Trumpa torej ni izvolilo slepo črevo ekonomije, temveč segregirano, čisto, moralno vzvišeno ljudstvo, ki terja segregacijo, da se ne bi »okužilo«.

In »voljo« tega ljudstva zdaj izvršuje Trump. Izvrševanje »ljudske volje« ga imunizira in teflonizira. Dokler izvršuje »ljudsko voljo«, svojega ljudstva – ustvarjenega z ekstrakcijo, segregacijo in izključitvijo vseh državljanov, ki vanj ne sodijo – ne more izgubiti, pa naj še tako laže in krade. Nikoli ga ne bo zapustilo. V očeh svojega ljudstva se h korupciji, nepotizmu in klientelizmu itak zateka le zato, da bi lahko izvrševal »ljudsko voljo« – da bi torej lažje izgnal ilegalne priseljence, Mehičane in muslimane, zgradil zid, očistil Ameriko, preprečil genocid nad belci in »organskemu« ljudstvu vrnil domovino, ki so mu jo ukradli in ki mu pripada.

Navsezadnje, s kom pa naj se obda, če ne s svojimi najbližjimi, pač tistimi, ki jim najbolj zaupa – z Ivanko, sinovoma in zetom? Vsi drugi so izdajalci, marionete skorumpiranih, arogantnih, parazitskih elit in »stricev iz ozadja«.

Da ima Melanio na distanci, njegovega ljudstva ne moti.

Svojega ljudstva ne bi izgubil, pa četudi bi ga zaprli.

Po II. svetovni vojni so v Evropi uvedli demokracijo, a so jo namerno tako omejili, zapletli, zbirokratizirali in sterilizirali, da bi ljudstvo, kot pravi Müller, obdržali na distanci. Takšne suverenosti »ljudske volje«, ki se je končala z globalno klavnico in holokavstom, si Evropa ni več mogla privoščiti. Fašističnim populistom niso več zaupali, a tudi ljudstvu, ki je te populiste izvolilo, niso več zaupali, navsezadnje, Hitlerja – ultimativnega populista – je izvolilo prav čisto, homogeno, moralno vzvišeno ljudstvo. Če bi preživel in bi mu sodili, bi rekel, da je le izvrševal »ljudsko voljo«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.