Peter Petrovčič

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Politika

Težavno vročanje

Zgled, ki ga Janez Janša dolga leta daje glede spoštovanja sodišča, ni dober

Domači nabiralnik Janeza Janše, ki ga lani poleti več tednov baje ni praznil nihče.

Domači nabiralnik Janeza Janše, ki ga lani poleti več tednov baje ni praznil nihče.
© Twitter Janeza Janše

Za sodno pisanje, vabila, pozive, sodbe, skratka vse sodne akte, velja, da se po določenem času neuspešnega vročanja vzpostavi fikcija, da se imajo za vročene. Seveda pa ima sodna oblast tudi možnost, da poskrbi za dejansko, fizično vročitev nekega pisanja, če tako želi, in sicer to opravi vročevalec, ki ga akreditira sodišče. Vročitev posameznega pisanja je namreč v nekem pogledu skorajda enako pomembna kot odločitev sodišča sama. Od vročitve je namreč odvisen nadaljnji potek postopka, vsi nadaljnji roki.

Nekdanji premier in predsednik SDS Janez Janša je pred dnevi na sodišču pojasnjeval, zakaj lani poleti ni prevzemal sodne pošte. Janša namreč želi, da se ponovi sojenje v pravdni zadevi, v kateri ga je zaradi žaljivega tvita tožila novinarka RTV Mojca Pašek Šetinc. V tej zadevi je bil obsojen na plačilo 6000 evrov odškodnine, in sicer z zamudno sodbo. Slednja pomeni, da je sodišče odločilo na podlagi dokazov, a ne da bi toženi, torej Janša, podal svoje mnenje. Janša se namreč ni odzval na poziv sodišča oziroma sodno pisanje, v katerem so ga pozvali, naj odgovori na tožbo.

Janša zdaj zatrjuje, da je bil v tistem času, lani poleti, dlje časa na dopustu na več različnih lokacijah in da vmes ni pregledoval pošte oziroma nabiralnika ter da tega zanj ni počel nihče drug, tudi blizu živeča tast in tašča ne. Nekdanji premier in predsednik največje opozicijske stranke ne poskrbi, da bi, medtem ko je na dopustu, kdo pregledoval njegovo pošto. Ne zanima ga, ali je med pošto kaj nujnega, recimo s sodišča, kjer ima običajno odprtih kar precej prekrškovnih, kazenskih in pravnih zadev. Pa niso pomembna zgolj sodna pisanja, verjetno prejme tudi kako službeno pošto, ki jo je vredno odpreti prej kot v mesecu ali dveh.

Poleg tega ima posameznik že od leta 2008 po zakonu o kazenskem postopku možnost, da mu sodišče sodno pisanje vroča tudi po elektronski pošti. Tako je, ob obstoječi tehnologiji, brezžičnem internetu, pametnih telefonih, če želi, dnevno obveščen o sodnih pisanjih, ki se nanašajo nanj. Če seveda tako želi.

A Janša tega ne želi. Pravnomočno sodbo v zadevi Patria, s katero je bil obsojen na dve leti zapora, so mu po več neuspelih poskusih klasičnega vročanja vročili kar tako, da ga je sodni vročevalec počakal pred obravnavno dvorano, v kateri je potekal neki drug postopek (Janša je tožil časopisno hišo Delo), in mu »na silo« vročil sodbo. Od vročitve pravnomočne sodbe je namreč odvisen začetek prestajanja kazni, saj šele po vročitvi sodbe začnejo teči postopki za vročitev poziva k prestajanju kazni. Težave z vročanjem sodnih pisanj Janši v tej kazenski zadevi so se sicer vlekle ves čas postopka.

Nasploh je Janševo izogibanje prevzemanju sodne pošte z leti postalo skorajda del ljudske folklore. Novinarji so po različnih naslovih po Sloveniji iskali njegove nabiralnike, pred njimi snemali prispevke, na komercialnem Radiu 1 pa so kar sami poskusili, ali je to res tako težko, ga lovili in na neki tiskovni konferenci Janšo tudi ujeli ter mu po enem neuspešnem poskusu na koncu tudi vročili vabilo na kavo na radio.

Vsa ta folklora izogibanja sodnim pisanjem, ki glede na omenjeno aktualno zadevo še kar traja, pa ima seveda tudi precej širši pomen. Če tako ravna nekdanji premier in predsednik velike parlamentarne stranke, zakaj ne bi tudi vsi ostali?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.