Podreditev

Zakaj evropska politika ne more več preprečiti izvolitve fašista

Marine Le Pen, populistka z veliko korupcijsko afero na grbi (in z ruskimi kontakti, saj ji francoske banke nočejo kreditirati kampanje, tako da se je po pomoč zatekla k Putinovim bankam).

Marine Le Pen, populistka z veliko korupcijsko afero na grbi (in z ruskimi kontakti, saj ji francoske banke nočejo kreditirati kampanje, tako da se je po pomoč zatekla k Putinovim bankam).
© Profimedia

Evropska unija je bila najprej gospodarska skupnost – ekonomska zveza. Potem so jo nadgradili in modernizirali, tako da je postala še politična skupnost. Nanjo so poveznili politiko, ki naj bi bila politični izraz te ekonomske zveze. Zdaj Evropska unija razpada. Kar dokazuje, da politika, ki je le izraz ekonomije, svobodne trgovine, prostega trga ipd., ne more preživeti in da je slej ko prej obsojena na razpad.

Vsi vemo, kateri so znaki razpadanja Evropske unije: Britanci so odšli, vračajo se meje, nastajajo zidovi, žičnate ograje, nove železne zavese in druge »tehnične ovire«, levi se ksenofobija, vstajajo fašistoidni populisti, ki diktirajo norme in politiko, mainstream politiki prevzemajo populistično retoriko, s čimer prikimavajo populistom, vsi so vse bolj obsedeni z nacionalno identiteto in suverenostjo, ekonomske vojne so vse očitnejše, vsi bi sklepali le še unilateralne sporazume, govori se o Evropi več hitrosti (kot da se je kje skrivaj odvrtela nova Jalta, na kateri so si veliki ponovno razdelili male), male, periferne članice, podizvajalke imperialne volje, zdaj tudi uradno dobivajo status drugorazrednih državljank ( ja, velike, »jedrne« članice imajo do malih, perifernih članic, kot je Slovenija, tak odnos, kakršnega ima Slovenija do beguncev), neprebavljeni atavizmi in stari hladnovojni predsodki pa dobivajo ring, v katerem lahko divjajo. Niti to, da so članice Evropske unije našle skupnega zunanjega sovražnika (teroristi, Islamska država, begunci, muslimani ipd.), ne bo rešilo Evropske unije. Vse to vemo. To je na dlani. Vse to so znaki, da gre Evropska unija po poti starih imperijev.

Toda: kako bi vedeli, da Evropska unija razpada, če bi vse skupaj gledali z nevtralne distance, recimo z Marsa? Kaj bi bil znak, da Evropska unija razpada? To, da so zraven Slovenci. Ali bolje rečeno: to, da Slovenci Bruslju ponujajo svoje manifeste, svoje nacionalne programe, nove ustave ter zamisli o novi ureditvi in modernizaciji (federaciji). Mar vas to ne spominja na Jugoslavijo? Mar ni to jugoslovanski trenutek Evropske unije? Ko se začne to dogajati, ko torej mesijansko vlogo prevzamejo Slovenci, pomeni, da je že prepozno in da je vsega konec.

Slovenci so kot Minervina sova – poletijo, ko se že stemni. Poleg tega pa tudi ne znajo živeti v skupnosti. Komaj čakajo na jugoslovanske trenutke. In mar ni takšnega jugoslovanskega trenutka predstavljal tudi Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, ko je v Slovenijo prinesel belo knjigo s petimi opcijami evropske prihodnosti? Mar niso tudi Jugoslaviji, ko je bilo že jasno, da razpada (in ko so jo že trgali in žrli nacionalizmi, populizmi ipd.), prinesli bele knjige z različnimi opcijami prihodnosti? Saj veste: naj bo vse še naprej tako kot doslej, naj ostane samo enotni trg, naj bo skupnega odločanja več ali manj, naj bo Jugoslavija federacija ali ohlapna konfederacija? Bela knjiga Jugoslavije ni obdržala skupaj. Jugoslavija je bila unija več hitrosti – in nazadnje je razpadla. Začelo se je z »brexitom« – z izstopom Slovenije.

Jugoslavija je bila unija več hitrosti – in nazadnje je razpadla. Začelo se je z »brexitom« – z izstopom Slovenije.

Jugoslavija je izgledala kot testna verzija Evropske unije. Toda Evropska unija je imela še boljšo in še reprezentativnejšo testno verzijo – Igre brez meja, alias Jeux sans frontières, priljubljeni televizijski šov, v katerem so vse tja od leta 1965 v šaljivih, zabavnih, bizarnih igrah tekmovali in se smešili predstavniki različnih evropskih držav (Francija, Nemčija, Belgija, Italija, Švica, Britanija, Nizozemska itd.), pretežno članic tedanje Evropske gospodarske skupnosti (EGS), predhodnice Evropske unije.

Duhovni oče Evropske unije je bil nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing (če seveda zanemarimo prvega »združitelja« Evrope, Napoleona Bonaparta, bolj znanega po Waterlooju), a tudi duhovni oče Iger brez meja je bil francoski predsednik – Charles de Gaulle, ki je menda hotel, da bi se francoska in nemška mladina bolje spoznali, je predlagal zabavna tekmovanja, ki so zlagoma, pač po priključitvi drugih držav, dobila format Iger brez meja. Gennaro Olivieri in Guido Pancaldi, ki sta opravljala vlogo sodnikov, sta bila Juncker in Donald Tusk Iger brez meja, ki smo jih navdušeno in napeto gledali tudi pri nas.

Vse je bilo okej, dokler niso Iger brez meja razširili. Ko so v to malo unijo brez meja sprejeli Slovenijo in še nekatere druge dežele iz vzhodnega bloka (Češkoslovaško, Madžarsko ipd.), so začele nekatere izvirne članice zlagoma izgubljati zanimanje. Postajale so apatične. Nekatere so celo izstopile. Igre brez meja, ki so jih po novem predvajale manjše TV-postaje, so svojo urgentnost izgubile. In potem so leta 1999 – še pred veliko širitvijo Evropske unije – razpadle. Obuditi so jih skušali leta 2007, a je reboot požrl izbruh velike finančno-gospodarske krize.

Test očitno ni uspel. Teh »razširjenih« Iger brez meja ni hotel nihče več gledati. So Igre brez meja razpadle zato, ker so razširile članstvo? So razpadle zato, ker so sprejele nove članice? Kaj če so nove članice sprejele zato, ker so v resnici ontološko že razpadale – in je bila širitev, sprejetje novih članic in osvojitev novih trgov, edini način, da sploh preživijo? Z novimi članicami – z novimi trgi – so si sicer za nekaj časa podaljšale življenje, toda na dolgi rok jih to ni rešilo.

Mednarodnega bratstva in enotnosti je bilo konec.

Mar ni logiki Iger brez meja sledila tudi Evropska unija? Mar ni novih članic sprejela zato, da bi absorbirala nove trge in si rešila življenje? In mar ni tega storila zato, ker je v nekem smislu že ontološko razpadala? Ko začnejo okrog nositi belo knjigo s petimi opcijami prihodnosti Evropske unije, je to znak, da Evropska unija razpada.

Karneval

A znak, da Evropska unija razpada, je še nekaj drugega: mantra, da je obstoj Evropske unije odvisen od volitev v tej ali oni članici. Kot da so »evropsko idejo« rodili primitivni nagoni, ne pa, kakor bi rekel Stefan Zweig, »vzvišen način razmišljanja«. Kot veste, je bil obstoj Evropske unije nedavno odvisen od volitev na Nizozemskem: če zmaga fašistoidni populist Geert Wilders (ki podobno kot Donald Trump izgleda kakor animirani lik), potem je z Evropsko unijo konec, so rekli. Wilders ni zmagal – in Evropska unija je začasno preživela.

Zdaj se igre brez meja selijo v Francijo: če zmaga fašistoidna populistka Marine Le Pen, potem je z Evropsko unijo konec, pravijo. Ker pa Francija nima predstavniške demokracije, temveč predsedniško, bo potreben drugi krog, v katerem se bosta pomerila kandidata, ki bosta v prvem krogu osvojila največ glasov. Hvala bogu za drugi krog, pravijo: tako lahko Francozi vedno izločijo norca, če se slučajno – pač po spletu izjemnih okoliščin – prebije v drugi krog. Ne pozabite, kako so pred leti izločili norca, Jean-Marieja Le Pena, fašistoidnega populista, ustanovitelja Nacionalne fronte, ki se je presenetljivo prebil v drugi krog – levičarji so trumoma drveli volit desničarja Jacquesa Chiraca, da bi preprečili Le Penovo izvolitev. Bi lahko desničarji letos trumoma drveli volit levičarja, da bi preprečili izvolitev Le Penove hčerke?

Vsa politika politike se je pač zvedla na upanje, da bodo ljudje na dan volitev panično in taktično zdrveli na pravo stran – in preprečili izvolitev fašista.

V balzacovski norosti letošnja francoska predvolilna kampanja spominja na ameriško predvolilno kampanjo, ki se je končala z izvolitvijo populista – Trumpa. Tu so lunatične izjave, parada politične nekorektnosti, apokaliptična retorika, žalitve priseljencev, karnevalski obračuni, škandali, bujna pretiravanja, histerizacija volivcev, debate o francoski identiteti, imamih, mošejah, integraciji in »sovražnikih republike«, panični strah pred ruskimi hekerji, fake news in kakopak kandidati: Marine Le Pen, populistka z veliko korupcijsko afero na grbi (in z ruskimi kontakti, saj ji francoske banke nočejo kreditirati kampanje, tako da se je po pomoč zatekla k Putinovim bankam), François Fillon, desničar s še večjo korupcijsko afero na grbi (ženi je z javnim denarjem plačeval delo, ki ga sploh ni opravljala, prejemal je provizije za organiziranje poslovnih sestankov s Putinom), Benoît Hamon, socialist s Hollandovim bankrotiranim repom, Emmanuel Macron, sredinec, »francoski Tony Blair«, ki je padel z neba in ki naj bi v drugem krogu sredinec pokazal tudi Le Penovi, in Jean-Luc Mélenchon, nekdanji trockist z rdečo kravato, »francoski Bernie Sanders«, ki rohni proti bankam, neoliberalizmu, varčevanju, begu delovnih mest, globalizaciji in prostemu trgu, obljublja pa delitev dobička, demokracijo na delovnem mestu, delavske svete, 32-urni delovnik, velike javne projekte, zeleno okolje in šesto republiko.

V drugem krogu naj bi se – vsaj tako kažejo sondaže – pomerila Le Penova in Macron, kar pomeni, da naj bi vsi taktično drveli volit Macrona, da bi preprečili izvolitev Le Penove, toda če se Macronu – nekdanjemu gospodarskemu ministru, milijonarju (»ne levičar ne desničar«), fenu neoliberalnih politik, ljubljencu finančnih elit, bank in medijev (»Francija potrebuje več mladih, ki hočejo postati milijarderji!«), članu bilderbergov – v zadnjem trenutku zgodi kaj hudega, bi se utegnilo zgoditi, da bi v drugem krogu vsi taktično drveli volit skorumpiranega Fillona ali pa nemara celo – če bi volivci po eventualnem kompromitiranju Macrona že v prvem krogu zavrgli preočitno skorumpiranega Fillona –Mélenchona, s čimer bi se v Franciji izpolnil »ameriški sen«, saj bi dobili »sanjski dvoboj«, ki ga v Ameriki nismo dobili: Sanders vs. Trump. Mélenchon vs. Le Penova.

Predstavljajte si desničarje, ki panično drvijo volit komunista, da bi preprečili izvolitev Le Penove!

Natanko ta scenarij je preigral Michel Houellebecq v romanu Podreditev, ki je v prevodu Mojce Medvedšek izšel tudi pri nas.

Natanko ta scenarij je preigral Michel Houellebecq v romanu Podreditev, ki je v prevodu Mojce Medvedšek izšel tudi pri nas.

A predstavljajte si tole: Francoze, ki trumoma drvijo volit muslimana, predsednika muslimanske stranke, da bi preprečili izvolitev Le Penove. Bi bilo to nemogoče? Nehajte: tudi Macron je »nemogoč« kandidat – če se kandidati etabliranih strank ne bi kompromitirali, če same stranke pri volivcih ne bi padle v takšno nemilost, če politika ne bi požrla demokracije, če ljudje ne bi vzljubili populizma in če se povojni »liberalni svetovni red« ne bi zlomil, potem tudi Macron verjetno ne bi mogel kar pasti z neba in nenadoma postati glavni predsedniški kandidat. Po tej logiki bi lahko z neba padel tudi kandidat muslimanske stranke, ki bi se v drugem krogu pomeril z Le Penovo. In Francozi bi izvolili muslimana.

Kalifat

Natanko ta scenarij je preigral Michel Houellebecq v romanu Podreditev, orjaškem bestsellerju, ki je izšel 7. januarja 2015, potemtakem na dan, ko sta brata Kouachi napadla uredništvo satirične revije Charlie Hebdo in pobila 12 oseb, med drugim tudi Houellebecqovega prijatelja, ekonomista Bernarda Marisa. Na naslovnici Charlieja je bila tisti dan prav karikatura »preroka« Houellebecqa/Nostradamusa s pripisom: »Leta 2015 izgubim zobe. Leta 2022 praznujem ramadan.«

Roman se – podobno kot vsi Houellebecqovi romani – dogaja v rahli prihodnosti, tokrat leta 2022. Francija je tik pred volitvami. In situacija je podobna današnji. Pet let prej, leta 2017, se je v drugi krog prebila Marine Le Pen, zato so vsi drveli taktično volit Hollanda, pa četudi se že v prejšnjem mandatu ni izkazal. Ja, vsi so se že naveličali Hollanda, grobarja ekonomije in socialne države, dovolj so ga imeli, dovolj so imeli tudi te upehane, pokvarjene etablirane politike in »delitev moči med dvema rivalskima tolpama« (levo & desno), a so ga kljub temu volili, da bi preprečili izvolitev Le Penove in Nacionalne fronte (»identitarnega gibanja«, identitarcev, nasprotnikov »muslimanske kolonizacije«, ki se imajo za »evropske staroselce«, »domačine Evrope«, »prve prebivalce tega ozemlja«, »ljudstvo Francije«), tako da je bil »v vedno bolj desničarsko usmerjeni deželi ponovno izvoljen predsednik z levice«, Francijo pa je zajel »dušeč, radikalen obup«, »čudno, moreče razpoloženje«.

Leta 2022 je vse le še huje. Tik pred volitvami v anketah vodi Marine Le Pen, na drugem mestu je kandidat socialistov, kandidat desnice je iz tekme tako rekoč že izpadel, toda tesno za kandidatom socialistov je karizmatični Mohammed ben Abbes, nov, svež obraz (»nima izkušenj z vladanjem, popolni amater«), kandidat Muslimanske bratovščine, ki so jo ustanovili leta 2017 kot odgovor na vse hujšo volilno apatijo in na vse hujše nezaupanje v tradicionalne, etablirane politične stranke. V prvem krogu potem zmaga Marine Le Pen, v drugi krog pa se na veliko presenečenje ne prebije kandidat socialistov, temveč prav kandidat Muslimanske bratovščine.

Kar pomeni, da imajo druge politične stranke le dve možnosti: prvič, da stojijo križem rok in s tem omogočijo izvolitev Le Penove, in drugič, da sklenejo sporazum, »razširjeno republikansko fronto«, družno in odločno podprejo kandidata Muslimanske bratovščine ter preprečijo izvolitev Le Penove. Zgodi se natanko to: druge stranke koalicijsko podprejo kandidata Muslimanske bratovščine, ta v drugem krogu zmaga in postane predsednik Francije.

Še več: musliman postane združitelj in odrešitelj Francije. Francijo resda prelevi v razsvetljeni kalifat, toda v duhu »novega rimskega cesarstva« Evropski uniji potem priključi Turčijo, Maroko, Tunizijo, Alžirijo, Egipt ipd., s čimer izpolni »de Gaullovo ambicijo, da bi Francija postala vodilna arabska sila«. Ker je Francija zdaj večja, kot je bila, jo prelevi tudi v voditeljico te nove, velike Evrope, »nove civilizacije«, s čimer izpolni one druge francoske fantazije: da bi Francija postala »spet velika«, globalna velesila, hegemonski imperij, nova Amerika. Francozi, brezbrižni do politike, ki ni več sposobna velikih projektov, končno dobijo veliki politični projekt – in močnega proevropskega voditelja. Francija je problem – islam je rešitev. Spopad civilizacij je vprašanje – kalifat je odgovor. Francija odpove samomor. Igre brez meja doživijo novo mladost.

Znak, da Evropska unija razpada, je še nekaj drugega: mantra, da je obstoj Evropske unije odvisen od volitev v tej ali oni članici.

Podreditev, ki je v prevodu Mojce Medvedšek izšla tudi pri nas, je vsota vseh strahov, vseh neprebavljenih nativističnih fantazij, vsega distopičnega potenciala politične apatije ter vseh konsekvenc bankrota liberalno-socialne demokracije in smrti »razsvetljenskih idealov«. Houellebecq – že sam groteskna postpolitična kombinacija hedonističnega antikapitalista, satiričnega antirazsvetljenca, fatalističnega antifeminista, apokaliptičnega mistika, reakcionarnega nihilista, ciničnega pornokrata in mizantropskega orientalista – na odprti sceni dramatizira vse histerične krike etnonacionalistov, nativistov in populistov, ki jih plašijo muslimani, begunci, priseljevanje, »islamizacija Evrope«, »Evrabija«, »demografska katastrofa«, multikulturnost: Demokracija je tako propadla, da lahko Islamska država na oblast pride po mirni, demokratični poti – z volitvami! Demokracija je le past! Politična korektnost je smrt, celo samomor! Hočemo avtokrata, trdo roko, diktatorja, ki bo ignoriral politično korektnost, demokracijo, pravno državo in človekove pravice! Francija izginja – golta jo evropska federacija!

To, kar se zgodi (francosko vdajo kalifatu), imate lahko tudi za parodijo vse bolj impotentne Evropske unije in francoskega »vichyjevskega«, kolaborantskega sindroma. Francozom, praznim, trivialnim, zdolgočasenim, demoraliziranim, mikrovalovnim konzumentom, mazohističnim ujetnikom kozmopolitske »cone udobja«, apatičnim in »naveličanim političnih iger, ki jih kroji levo-desna opozicija«, se vse skupaj ne zdi »nič pretirano novega«, le še enkrat so preprečili izvolitev Le Penove, kar je kakopak njihova inverzija slovite bitke pri Poitiersu, kjer je Charles Martel leta 732 ustavil muslimansko vojsko.

Toda ironično – in to bistveno: kalifat izpolni vse sanje, želje in fantazije natanko tistih (etnonacionalistov, nativistov, kristjanov ipd.), ki se kalifata – islamizacije Francije, Evrope, Slovenije – najbolj bojijo.

Za začetek, Francija dobi močnega voditelja, avtokrata, ki naredi red. Dalje: ker so na oblasti muslimani, kriminal v primestjih, »najbolj težavnih četrtih« (banlieues), tako rekoč izgine. Dalje: ženske morajo biti doma, gospodinjiti in skrbeti za otroke, tako da »množično zapustijo trg dela«, kar pomeni, da se sprosti na milijone delovnih mest in čez noč jih zapolnijo z brezposelnimi – in brezposelnost izgine. Spolne vloge so spet razdeljene! Patriarhat spet sije! Družina spet postane »osnovna celica družbe«! Družinske vrednote spet cvetijo! Ženske so spet ljubljene! Jasno, prej so bile le fukane. Dalje: zdaj lahko spet zacveti družinsko podjetništvo – socialna država, ki je le motila »naravni red«, usahne, davki se znižajo, vsakdo lahko ustanovi podjetje. Odnos med posamezniki je spet totalen, predniki so spet spoštovani. Dalje: ker so ženske spet ženske, so lahko tudi moški spet moški – spolna razlika je spet očitna, spolne enakosti, ki je moške le omejevala, ni več, prav tako ni več feminizma, ki je moške le kastriral. V družbo se vrne red! Moškim ni več treba drkati na spletne animacije! Dalje: ker je uzakonjena poligamija, imajo lahko moški po več žena, poročajo pa se lahko tudi s petnajstletnicami, kar pomeni, da lahko kristjani po novem mirno in nekaznovano uživajo v pedofiliji. In seveda, moški se lahko spet poročajo z devicami!

Kalifat je ustvaril čisto, mistično nacijo, po kakršni hlepijo nativisti – nacijo, očiščeno vse politične umazanije in korupcije. Ljudstvo se mora le podrediti – tako kot se ženska v romanu Zgodba o O spolno, mentalno in politično podredi moškemu. Popolna podreditev je edina pot do sreče. In tako kot se mora ženska podrediti moškemu, se mora ljudstvo, ki ga ateizem, modernizem, feminizem in sekularnost delajo nemočno, prazno, izgubljeno in jezno, podrediti Bogu. In tu ima prednost islam – ker je mlajša in vitalnejša religija, »modernejša, preprostejša in resničnejša«, ker je fundamentalistična, ker z neverniki ne dela kompromisov, ker ne trpi moralnega relativizma in permisivnosti. Krščanstvo je le še filantropija, nekaj »feminilnega«, zato se je »nezmožno postaviti po robu moralnemu razpadu vrednot«.

Spreobrnitev

Ergo: le ljudstvo, ki se podredi skupnemu Bogu in skupni volji, ki čuti in misli kot eden, ki veruje v nekaj večjega, ki zavrže ateizem, razsvetljenske vrednote, feminizem, nihilizem, moralni relativizem in politično korektnost ipd., lahko ubeži politični apatiji in se prelevi v tovarno velikih političnih projektov. Kilava Evropa se lahko prerodi le v religiji, verski podreditvi. Evropo lahko pred njo samo – in pred njenim »ostudnim razkrojem« – reši zgolj islam, ki edini omogoča totalno in absolutno podreditev Bogu. »Vrhunec človeške sreče temelji na najbolj absolutni podreditvi.«

Celo glavni junak Podreditve, profesor na Sorboni in cinični hedonist (»političen prav toliko kot kak toaletni papir«), sicer specialist za pisatelja Joris-Karla Huysmansa (Proti toku), slavilca nihilizma, dekadence, razvrata in mesenih užitkov, ki se je nazadnje spreobrnil v katoliško vero in pristal v samostanu, se na koncu obredno spreobrne v islam. »Brez obžalovanja.«

Bi lahko francoski desničarji letos trumoma drveli volit levičarja, da bi preprečili izvolitev Le Penove hčerke?

Ni razloga, da se populisti, nativisti in identitarci ne bi vdali kalifatu. Nativistom, etnonacionalistom in identitarcem namreč prav »nerazumno sovraštvo do islama preprečuje, da bi prepoznali očitno: da se v bistvu popolnoma strinjajo z muslimani«. Še več: populisti s kalifatom dobijo to, česar z volitvami ne morejo dobiti. Resnica tega, kar obljubljajo populisti, je prav kalifat.

Houellebecq se sicer spogleduje z islamofobijo (v prejšnjih romanih je islam razglašal za »najbolj neumno, najbolj lažno in najbolj obskurno religijo«), ko recimo muslimane prikazuje kot enoten volilni blok (češ »vsi so itak isti«), hkrati pa se zdi, da je precej bolj fasciniran nad islamom kot nad Francijo in Zahodom (njegova mati se je pred smrtjo spreobrnila v islam). Toda ko popisuje ves ta evropski nativistični, etnonacionalistični, rasistični, brexitski, apokaliptični mindfuck, ki od ljudi terja spreobrnitev in podreditev, obenem pa jih prepričuje, da se demokraciji in republiki lažje odpovejo kot Bogu in da bo vrnitev h krščanskim temeljem Evrope – podreditev mistični, organski »ljudski volji« – v paketu z avtokratom, ki bo naredil red, zaprl meje in izgnal »presežke«, odpravila vse težave, lahko le še enkrat ugotovimo, kako zelo nemočna in pobita je etablirana politika, predvsem socialna demokracija (»tretja pot«, »ne neoliberalci ne socialisti«), ki je vsa ta leta nastopala kot nekaj sredinskega (»tretjega«), da bi lahko potem oportunistično – ja, taktično, nenačelno in shizofrenično, da ne rečem populistično – skakala zdaj na levo (med socialiste), zdaj na desno (med neoliberalce), s čimer je odprla vrata populističnega in fašistoidnega pekla.

Problem torej ni krščanstvo, ki nima odgovora na islam (katoličani so že itak verniki, tako da jih je treba le še prepričati, »da stopijo korak dlje in se spreobrnejo v islam«), temveč politika, ki nima odgovora na populizem. Vsa politika politike se je pač zvedla na upanje, da bodo ljudje na dan volitev panično in taktično zdrveli na pravo stran – in preprečili izvolitev fašista. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.